Rezultati iskanja za: pulsatilla

Vrsta: velikonočnica (Pulsatilla grandis)

Kultivar:

Opis: mnogi ped imenom velikonočnica zavajajo in prodajajo kosmatince, naša je “ta prava” slovenska zaščitena vrsta vzgojena iz semena iz semenarske hiše.

Cveti: mar/apr

Višina: 10-20 cm

Št. sadik na m2: 12-15

Pakiranje: 1 kom

Velikost lončka: 9 cm

Vrsta: kosmatinec (Pulsatilla vulgaris)

Kultivar: ‘Perlen Glocke’

Opis: novejša selekcija kosmatinca v svetl orožnati barvi, cvet je poraščen z dlačicami, zelo trpežna na sušo.

Cveti: mar/maj

Višina: 15-20 cm

Št. sadik na m2: 12-15

Pakiranje: 1 kom

Velikost lončka: 9 cm

Vrsta: kosmatinec (Pulsatilla vulgaris)

Kultivar: ‘Rubra’

Opis: cvet temno rdeč, poraščen z dlačicami

Cveti: mar/apr

Višina: 15-20 cm

Št. sadik na m2: 7-9

Pakiranje: 1 kom

Velikost lončka: 9 cm

Vrsta: kosmatinec (Pulsatilla vulgaris)

Kultivar: ‘Pinwheel Blue’

Opis: cvet vijoličen, poraščen z dlačicami

Cveti: mar/apr

Višina: 15-20 cm

Št. sadik na m2: 7-9

Pakiranje: 1 kom

Velikost lončka: 9 cm

Vrsta: kosmatinec (Pulsatilla vulgaris)

Kultivar: ‘Alba’

Opis: cvet bel, poraščen z dlačicami

Cveti: mar/apr

Višina: 15-20 cm

Št. sadik na m2: 7-9

Pakiranje: 1 kom

Velikost lončka: 9 cm

Vrsta: črnikasti kosmatinec (Pulsatilla nigricans)

Kultivar: 

Opis: črnovijolični cvetovi so poraščeni z množico beih dlačic, ki obsijane s soncem ustvarijo srebrn sijaj, za suhe lege

Cveti: mar/apr

Višina: 20 cm

Št. sadik na m2: 10-12

Pakiranje: 1 kom

Velikost lončka: 7 cm

Cvetlični lonciZakaj bi vsako leto ostajali pri bolj ali manj isti viži, ko pa je na voljo toliko različnih rastlin? Največkrat kljub navduševanju nad fotografijami iz revij pri zasajanju cvetličnih loncev in korit spomladi pristanemo na drobnocvetne mačehe, marjetice, trobentice in morda še kakšno ciklamo.

Vključimo trajnice

Svet trajnic ponuja mnogo več, saj je na voljo več barvnih odtenkov tako po cvetju kot po listju, poleg tega je na voljo tudi ogromno različnih oblik rasti, listov, stebelc… Cvetočim sezonskim lepoticam dodamo nekaj barvitega listja in poskrbimo za teksturno bogastvo. Zelo uporabne so iskrivke ali hojhere, še posebej zanimive za pomladanski čas so rumenolistne, saj že na daleč pritegnejo pozornost, z živahno barvo pa poosebljajo tako zaželeno toplino sonca in življenjsko moč narave. Zelo uporabne so številne okrasne trave, ki zasaditev zmehčajo, lahko ji dajo tudi nekaj višine in zakrijejo robove posod. Slednje odlični počnejo tudi številne sorte zimzelena, ki spomladi lepo modrovijolično, belo ali rdečevijolično zacveti. Pravo pomlad nam pričarajo številne trajne trobentice in drugi jegliči, kot so obloglavi jeglič; Primula denticulata, zelo zgodaj nas bodo z mehkodlakavimi cvetovi pozdravili kosmatinci Pulsatilla vulgaris, kompaktne blazinice avbrecij in kamnokrečev pa nam bodo postregle s stoterimi belimi, rožnatimi, vijoličnimi ali rdečimi dragulji. Za piko na i pa posežemo še po kakšni čebulnici.

Cvetlični lonci so primat jegličev

Od vseh predstavnikov jegličev še vedno najpogosteje v sezonske nasade vključujemo križance, ki jim posplošeno rečemo vrtne trobentice. Te nas pritegnejo zaradi gromozanskih barvitih cvetov. Poznamo tako brezstebelne kot tiste s stebli. Zakaj pa ne bi za spremembo posegli po naši pravi trobentici oz. brezstebelnemu jegliču? Tudi spomladanski in visoki jeglič (Primula veris in P. elatior) sta naravnost očarljiva. Ti naši divji predstavniki v zasaditev vnesejo nekaj divjega, prikupnega in vsekakor pomenijo bolj sofisticirano estetiko. Lahko se poigramo tudi s križanci spomladnaskega jegliča v različnih oranžnih in rdečih odtenkih P. veris ‘Sunsate Shades’.

Tudi če smo ljubitelji večje količine žarečih barv, bomo z dodatkom vsaj kakšne trajnice dosegli malce bolj razgiban izgled. Možnosti je veliko, poskusite, ne bo vam žal!

Vsebino te spletne enciklopedije se lahko razmnožuje, shranjuje in razširja le v nekomercialne namene, pri čemer se mora vidno navesti vir, podatki pa morajo ostati nespremenjeni. Za vsakršno drugačno rabo je potreben dogovor z avtorjem po elektronski pošti: info@trajnice-carniola.com

 

Acanthus sp. – akant

Akanti ali deže, kot jih tudi imenujemo, so po videzu ene bolj pompoznih trajnic, tako zaradi višine in širine kot okrasne vrednosti. Sadimo jih zaradi lepih listov, ki se nekoliko razlikujejo od vrste do vrste, prav pri vseh pa izraščajo neposredno iz tal v obliki rozete. V milih zimah v toplejših delih države ostanejo vednozeleni. Drugi pomembni atribut so postavna pokončna socvetja, ki z obilico svetlo obarvanih cvetov privabljajo ne le čebele, pač pa tudi naš pogled. Za vrtnarje je pomemben tudi podatek, da so socvetja zelo dolgotrajna in tudi ko se pojavijo semena, le-ta še vedno trdno stojijo pokonci.

A. hungaricus – balkanski akant

Sinonim: A. balcanicus.
70-100 cm  cveti:6-8    m2: 2  sonce, polsenca
Listi so veliki, globoko narezani, po robovih pa zaključeni z bodicami. Cvetovi so beli do bledo rožnati, veliki ovršni listi pa zeleni in bolj ali manj vijolično nadahnjeni. Sorta ‘White Lips’ ima povsem bele cvetove. Glede tal pa ni izbirčen. Ko se enkrat vraste, je odporen na daljša sušna obdobja, vseeno pa mu prija redno zalivanje.

A. mollis – mehki akant

100-120 cm  cveti: 6-8  m2: 2, sonce polsenca
Glede rastnih zahtev ni prav nič drugačen od balkanskega akanta, se pa od obeh drugih opisanih vrst močno razlikuje po tem, da listi nimajo trnov, od tod tudi ime. Tudi barva socvetij je skoraj identična balkanskemu, je pa mehki akant višji, saj doseže tudi 120 cm.

A. spinosus – trnati akant

70 cm  cveti: 6-7  m2: 2, sonce polsenca
Zaradi izjemno globoke deljenosti temno zelenih, bleščečih listov je po mnenju mnogih najlepši. Le-ti so v primerjavi z mehkim akantom vidno ožji. Velja tudi za najbolj odpornega na sušo, saj ga v naravi po Južni Evropi najdemo najdemo predvsem na skalnih rastiščih. Uspeva pa tudi v težkih glinenih tleh. Po barvi cvetov se od prvih dveh ne loči kaj dosti, je pa v primerjavi z ostalima dvema mnogo bolj radodaren po številu socvetij, ki so še dodatno okrašena z izrastki ovršnih listov. Včasih zasledimo tudi rastline z imenom Acanthus spinosus Spinosissimus Group oz. skupina. Gre za križance med trnatim in mehkim akantom.

Acaena sp.; ježice

Ježice prihajajo iz južne poloble, kjer rastejo predvsem na odprtih planjavah višjih nadmorskih višin. Gre za zelo uporabne trajnice, ki tvorijo nizke blazine bolj ali manj vednozelenih poganjkov. Že tako dekorativne liste dodatno krasijo kroglasta socvetja v belkastih do rdeče rjavih odtenkih. Dokaj hitro se razraščajo in to z nadzemnimi in podzemnimi stebelci. Dobro prenašajo sušo in so primerne tudi za mesta, kjer jih občasno pohodimo (med tlakovci, pohodnimi ploščami).

Achillea sp.; rmani

Ta rod obsega približno 85 vrst, ki rastejo predvsem na severni polobli. Najdemo tako pritlikave, gorske vrste kot tudi višje in bujnejše predstavnike travnatega sveta nižin. Vrstam in številnim križancem je razen izjem skupno, da imajo ploščata socvetja v različnih odtenkih bele, rožnate, rumene, oranžne in rdeče barve. Listi so fino deljeni in spominjajo na pomanjšano praprot. Okoli matične rastline se iz podzemnih poganjkov razvijejo nove rastline. Višje sorte in vrste so prekrasne v zasaditvah z drugimi trajnicami, poleg tega pa so zelo uporabne za šopke in suho cvetje.

Achillea filipendulina, osladni rman

Sinonimi: A. filipendula, A. clypeolata.

90-120 cm  cveti: 6-8  m2: 5  sonce, polsenca

Ta rman je kot okrasna rastlina v uporabi že zelo dolgo. Za razliko od številnih drugih ima precej trdna stebla in bolj čvrsta socvetja, kar pomeni, da so le-ta veliko bolj obstojna, poleg tega pa enkratna za suhe šopke. Njegova posebnost je tudi, da ima ene bolj dekorativnih listov med višjimi rmani. Slednji tvorijo lepo gručo s sivkastim nadihom. Je trpežna trajnica, ki dobro prenaša sušo in pripeko.

Achillea millefolium ‘Cerise Queen’, navadni rman

45-60 cm  cveti: 6-8 m2: 8-12  sonce, polsenca

Ta sorta izhaja iz navadnega rmana, ki množično raste po slovenskih travnikih, je zelo raščava in tvori goste preproge temno zelenih listov. Prijajo ji svetla mesta z odcendo prstjo. V težjih, zbitih tleh ima pogosto značaj kratkoživeče trajnice in jo je bolje redno razsajati. Temna rdečeroza socvetja so izredno šarmantna in se krasno podajo med nižje, manj raščave okrasne trave.

 

Achillea ‘Terra Cotta’, rman

60 cm  cveti: 6-8  m2: 5-7  sonce, polsenca

Ta čudovit križanec se ponaša z neverjetno raznoliko paleto odtenkov na eni rastlini. Socvetja se dnevno spreminjajo iz rumenkastih, mareličnih do močnejših oranžnih in opečnatih nians. Barva se dobro ohrani tudi pri sušenju. Rastlina ima rada zelo odcedna tla, ki naj bodo raje bolj suha kot mokra, predvsem pa te rastline ne gnojimo, saj drugače polega. Če sproti odstranjujemo stara socvetja, nam bodo dekorativni sivozeleni poganjki razvijali cvetove vse do pozne jeseni.

Oče te sorte je Ernst Pagel .

Achillea ptarmica The Pearl skupina, pehtranov rman

60 cm  cveti: 6-9  m2:7-9  sonce, polsenca

Pehtranov rman ima bolj rahla, snežno bela socvetja, ki so odlična za rezano cvetje. Rastlini je najbolje dovoliti, da se počasi razraste po gredici med druge sosede, si tako poišče nekaj naravne opore, poleg tega pa ustvari zelo lahkotno in spontano sliko. V s hranili dobro založenih tleh je lahko preveč raščav.

Aconitum sp., preobjede

Te lepotice s cvetovi, ki po obliki spominjajo na čelade, poleg številnih drugih predelov sveta krasijo tudi slovensko divjino. Največkrat cvetijo v vijoličastomodri ali rumenkasti barvi. Vse vrste so zelo strupene. Na vrtu cenimo tudi dekorativne, deljene liste, katerih površina je mnogokrat gladka in bleščeča. Poznamo visoke in nižje vrste, nekatere pa so celo plezave.

Aconitum  carmichaelii  ‘Arendsii’, preobjeda

120 cm cveti: 6-8  m2: 5-7  sonce, polsenca

Ta sorta ima čudovite, precej velike modro vijolične cvetove, ki v zrelo jesen doprinesejo prijeten kontrast rumenečemu okolju. Rastlina le redko polega, pa še to le v precej senčnih okoljih. Ker ta preobjeda zastopa izrazito vertikalne linije, ji je priporočljivo ustvariti nekaj »horizontalnega« sosedstva s ploščatimi socvetji takrat že sušečih se kobulnic ali pa s čim bolj mehkim (jesenske anemone, okrasno proso …) uravnotežimo njihovo trdno postavo. Čeprav je njen višek jeseni, ni zanemarljiva njena zgodnja spomladanska pojava. Mladi listi so rdečevijolično nadahnjeni in z malo domišljije odličen element za atraktivno kombinacijo s čebulnicami.

Sorta je nagrajena z AGM pri RHS.

Agastache sp., ožep

30 vrst tega rodu uspeva predvsem na bolj suhih rastiščih Japonske, Kitajske, Mehike in ZDA. Večinoma so grmičaste rasti s pokončnimi poganjki, ki so na gosto posejani s cevastimi cvetovi. Tla morajo biti dobro odcedna, hranljiva in obsijana s soncem. Ožepe uporabljamo predvsem v mešanih zasaditvah, nekatere nižje pa tudi v okrasnih posodah.

Agastache ‘Blue Fortune’, ožep

100 cm, listi 60 cm  cveti 6-8  m2: 5-7  sonce

Gert Fortgens je v arboretumu Trompenberg v Rotterdamu križal Agastache rugosa in A. foeniculum ter tako ustvaril eno za gojenje najmanj zahtevnih trajnic, ki v poletne gredice doprinese obilico sivkino vijolične. Če nam višina ne odgovarja, rastlino enostavno še pred poletjem nekoliko porežemo in ta se bo še bolj zgostila ter ostala nekoliko nižja. Gojimo v odcedni vrtni zemlji. V zelo vlažnih zimah in v kombinaciji z bolj zbitimi in vlažnimi tlemi lahko propade.

Sorta je nagrajena z AGM pri RHS.

Actaea sp., svetilka, črnoga

Nekoč ločena rodova Actaea in Cimicifuga zdaj združena premoreta 12 vrst, ki rastejo po gozdnih ali travnatih rastiščih severne poloble. V vrtu jih uporabljamo predvsem za popestritev senčnih in polsenčnih predelov. Vonj po sladki medičini zavonjamo že na precejšnjo razdaljo. Krtačasta socvetja so bela, smetanasta ali rožnata. 4 bivše črnoge (rod Actea pred razširitvijo) pa poleg nežnega cvetja proizvedejo še fantastične plodove, bleščeče, drobne, črne, rdeče ali bele kroglice. Vse imajo rade humozna, odcedna in zmerno vlažna tla. Le počasi se vegetativno množijo.

Actaea simplex Atropurpurea skupina,  cimicifuga

Sinonim: Cimcifuga ‘Atropurpurea’.

175 cm, listi 80cm  cveti: 8-10   m2: 5-7  polsenca, svetla senca

Ta prekrasna svetilka spomladi pride na plano v temno vijoličnočrni barvi. Kasneje je listje vijolično nadahnjeno, poleti pa pozeleni. Vijolična stebla se dvignejo visoko in ko se socvetja prično razpirati, se rastlina posajena v čisti senci rada nekoliko nagne. Da pa ne bo pomote, rastlina ne pade, zato ne potrebuje opore. Za boljši učinek je priporočljivo posaditi vsaj tri rastline skupaj.

Ajuga sp., skrečniki

Skrečniki so rod vednozelenih ali delno vednozelenih rastlin, ki obsega približno 40 vrst. Velika večina lepo zacveti v temno modrovijolični, enako, če ne še bolj, pa so pomembni zaradi listnih rozet. Slednje lepo pokrijejo tudi bolj mokra in zbita tla na polsenčnih legah. Mnogi dobro uspevajo tudi na soncu, a v sušnejših obdobjih lahko nekoliko porjavijo, kar pa ne predstavlja večjega problema, saj se zelo hitro obnovijo. Ker jih je večina zelo hitre rasti oz. razrasti, jih je za najboljši izgled dobro razsajati, ni pa nujno. Kot pokrovno rastlino se najpogosteje uporablja plazeči skrečnik Ajuga reptans, od katerega ima mnogo sort atraktivno obarvane liste. Gre za na bolezni odporne rastline, na katerih se le redko pojavlja pepelasta plesen. Večina jih dobro prenese tudi občasno hojo po njih.

Ajuga reptans ‘Atropurpurea’, plazeči skrečnik

15cm, listi 5cm  cveti: 5-6  m2:9-15 sonce, polsenca, svetla senca pod listavci

Prekrasen skrečnik, katerega rozete so obarvane vijoličnobordo do črnovijolično. Bolj ko je rastlina na soncu in dobro preskrbljena z vodo, bolj močno bodo listi obarvani. V čisti senci so le-ti mnogo bolj zeleni, kot rdečkasti. Izjemno lahek za vzgojo, primeren tudi za čiste začetnike. Odličen je za jesensko in zimsko popestritev vrta, pogosto ga sadimo tudi cvetične posode, na grobove, skalnjake …

Ajuga reptans ‘Burgundy Glow’, plazeči skrečnik

15cm, listi 5cm  cveti: 5-6  m2:9-15 sonce, polsenca, svetla senca pod listavci

Ena nejbolj priljubljenih sort plazečega skrečnika, ki tvori goste, nizke preproge raznobarvnih listov. Slednji so izrazito vijoličnoroza obarvani, še posebno starejši listi pa prehajajo v sivkaste in zelenkaste odtenke. V primeru, da se pojavijo zelene rastline, jih odstranimo, saj drugače te prerastejo obarvane sosede. Listna površina je zelo nagubana, kar jim daje »hrustljav« videz. Odličen je za jesensko in zimsko popestritev vrta ter nasadov v posodah.

Ajuga reptans ‘Valfredda’, plazeči skrečnik

Sinonimi: A. reptans ‘Chocolate Chip’.

15cm, listi 5cm  cveti: 5-6  m2:9-15 sonce, polsenca, svetla senca pod listavci

Še ena čudovit plazeči skrečnik, ki se ponaša z zelo ozkimi in kratkimi, čokoladno rjavimi lističi. Ta sorta tudi zelo bogato zacveti v prekrasni modri barvi. Ker je kompaktnejše narave, je primeren tudi za manjše nasade v cvetličnih koritih, loncih ter na grobovih.

Ageratina sp.; nepostarnica, konjska griva

Rastline tega rodu so bile ped časom v rodu Eupatorium (konjska griva), zdaj pa so samostojno zastopane z več kot 250 vrstami, ki rastejo predvsem po toplejših območjih obeh Amerik.

Ageratina altissima ‘Chocolate’,  nepostarnica, konjska griva

Sinonimi: Eupatorium rugosum ‘Chocolate’

Eupatorium ageratoides

1,6 m, listi 1,2m  cveti: 10-11  m2:5-7 sonce, polsenca

Konjska griva je visoka trajnica in zato primerna za ozadje gredic. Je ena zadnjih trajnic, ki zacvetijo v jeseni. Ponavadi se popolnoma razcveti šele sredi oktobra, drobna bela socvetja, ki se odlično podajo k vijolično rjavim listom iste rastline, pa trajajo tudi krepko v november. Če rastlino že konec pomladi pinciramo, se ta lepo razraste in ostane nekoliko nižja.

Razmnožujemo jo z deljenjem ali s potaknjenci poleti.

Alchemilla sp., rosnik, plahtica

Plahtice so obsežna skupina rastlin (cca. 250 vrst), ki so razširjene po traviščih, svetlih gozdovih in tudi kamnitih pobočjih severne poloble ter gorskih predelov tropske Afrike, Indije, Indonezije … Cenjene so zaradi mnogokrat dlakavih, ledvičastih listov in rumenkastih socvetij.  Dobro uspevajo v zmerno vlažni in s humusom bogati zemlji v delni senci ali na soncu.

Alchemilla  mollis, mehkodlaka plahtica

40cm, listi 25cm  cveti: 5-9 m2:5-7  polsenca, sonce, svetla senca

Odlična rastlina za obrobo večjih gredic, za družbo vrtnicam, za oblikovanje naravnih zasaditev… Ko je enkrat dobro vraščena, prenese tudi sušnejša obdobja, a v tem primeru ji listje ponavadi nekoliko porjavi. Tudi sicer jo je priporočljivo po cvetenju skoraj povsem porezati, da imamo drugo polovico sezone ponovno lepo in sveže listje. Žvepleno rumenozelena socvetja s pridihom poživljajoče pikantnosti v šopkih opravljajo vlogo pajčolanke (šlajer), torej mehko povežejo preostale cvetlice. Skoraj enako dobro uspeva na soncu in v polsenci.

Razmnožujemo jo z delitvijo zgodaj spomladi ali setvijo.

Allium sp., luk

Luki so obsežna skupina rastlin, ki zajema kar 700 vrst. Vsem je skupno, da izraščajo iz čebulic, ki se mnogokrat vegetativno množijo, pri nekaterih vrstah pa mlade nastanejo kar na socvetjih, ki so večinoma okrogle oblike. Luki so že stoletja pomembni v kulinariki in medicini, mnogo vrst ter sort pa je nepogrešljivih pri oblikovanju okrasnega vrta. Visoke sadimo v skupinah v ozadje gredic, nižje v ospredje, mnogi pa so primerni tudi za skalne vrtove. Socvetja nekaterih vrst se lepo ohranijo, če jih posušimo.

Allium flavum ‘Blue Leaf’, rumeni luk

20cm  cveti: 6-7  m2:10-12 sonce

Rastline te sorte se od običajnega rumenega luka ločijo po intenzivnejše modrikasto obarvanih listih, kar skupaj s sončno rumenimi cvetovi ustvarja prekrasno sliko. Ker je luk nižje rasti in dobro uspeva na odcednih rastiščih, je odličen za skalne in pečene vrtove.

Alyssum sp., grobeljniki

Raznolika skupina rastlin, ki zajema preko 150 vrst enoletnic, trajnic ter polgrmov. Večina jih izvira iz srednje in južne Evrope, severne Afrike ter JZ in osrednje Azije. Skupno jim je, da rastejo na odprtih in mnogokrat kamnitih rastiščih, cvetijo pa predvsem v rumeni in beli barvi.

Alyssum saxatile →glej Aurinia saxatilis

Amsonia sp., vrbica

Približno 20 vrst vrbic raste v svetlih gozdovih in traviščih na vlažnih ali suhih tleh JV Evrope, Turčije, Japonske ter Severne Amerike. So popolnoma prezimno trdne trajnice, ki se odlično podajo v gredice ter tudi bolj naravne zasaditve. Njihova posebnost je barva cvetov, ki je unikatno sivomodra. Vse rastline vsebujejo mleček, ki bolj občutljivo kožo lahko ob dotiku razdraži. Cvetoči poganjki so krasna sestavina za šopke, da pa bi ti kar čim dlje zdržali, odrezano mesto pomočimo v vrelo vodo ali jih nekoliko ožgemo s plamenom.

Amsonia ciliata, resasta vrbica

60-90 cm  cveti: 6-7    m2: 7  sonce, polsenca

Ta trajnica je lahka za vzgojo, zagotoviti ji moramo zmerno vlažna in odcedna tla ter čimbolj sončno mesto. Ko se vraste, je precej odporna tudi proti suši. Lepa bo tudi v zelo svetli senci oz. če bo le krajši del dneva zasenčena. Pregosta senca bo povzročila pretegnjenost rastline, ki potem rada poleže. Ko drobni, zvezdasti, modrikasti cvetovi odcvetijo, jo lahko za gostejši učinek v drugem delu sezone nekoliko prikrajšamo. Poleg cvetenja je izredno zanimiva tudi jeseni, saj se odene v živo rumeno listje. V naravi jo najdemo na peščenih rastiščih v S. Ameriki, kjer cveti konec maja ali v juniju in je odeta v resam podobne liste. Zanjo je značilna grmičasta razrast.

Anaphalis sp., mačje tačke

Poznamo približno 100 vrst mačjih tačk, ki naravno uspevajo na severni polobli. Vse imajo liste sivo obarvane (dlakavost), snežno bela socvetja pa so odlična za suhe šopke. Višje rastline so poleg namembnosti za rezano cvetje zelo uporabne v cvetličnih gredicah, še posebno za »srebrne« in bele vrtove, nižje pa se bolje podajo v skalne vrtove. Najbolj jim prija polno sonce, uspevajo pa tudi v delni senci. Tla naj bodo zmerno vlažna, odcedna in zmerno založena s hranili.

Anaphalis triplinervis, trožilne mačje tačke

15-25 cm  cveti: 7-8  m2: 9

Ta rastlina ima zelenosive, nekoliko volnene liste s 3 do 5 žilami.Cvetovi, ki so opazni predvsem zaradi belih ovršnih listov, se razvijejo sredi poletja in trajajo do zgodnje jeseni.

Izvira iz Himalaje in JZ Kitajske.

Anchusa sp., volovski jezik

V tej skupini s približno 35 vrst srhkolistnih rastlin, najdemo pa tako enoletnice, dvoletnice  kot tudi trajnice. Uspevajo na sončnih mestih v revni zemlji pečin, cestnih robov in travišč v zmernem  podnebju Evrope, Afrike in Z Azije. Ponašajo se z intenzivnimi modrimi do vijoličnimi cvetovi, ki privabljajo čebele.

Anchusa azurea, modri volonski jezik

100-130 cm  cveti: 6-7  m2: 4  sonce

Modri volovski jezik najbolje uspeva na zelo odcednih, bolj suhih in s hranili revnih tleh. Zimska mokrota ga zelo rada uniči. Na steblih se maja razvijejo čudoviti temno modri do vijoličasti cvetovi. Po cvetenju steblo porežimo in z nekaj sreče nam bo rastlina pocvitala vse tja do jeseni, ko steblo ponovno porežemo, da se listna rozeta okrepi oz. oblikuje nove mlade rozete, ki bodo cvetele naslednje leto. Najlažje ga razmnožujemo s setvijo od marca dalje. Seme le na rahlo pokrijemo, primerna temperatura za kalitev je 20°C.

Anemone sp., vetrnica

Poleg naše dobro poznane podlesne vetrnice (Anemone sylvestris) predvsem na severni polobli raste še preko 120 drugih vrst vetrnic. Zaradi obsežnosti rodu in priljubljenosti med vrtnarji obstaja vrtnarska delitev na 3 skupine:

  1. spomladi cvetoče, nekatere imajo v zemlji gomolje ali korenike, rastejo pa v gozdovih ali na traviščih,
  2. gomoljaste sredozemske in centralnoazijske vrste, z območij z vročimi in suhimi poletji, cvetijo spomladi ali zgodaj poleti,
  3. višje zelnate vrste, ki cvetijo poleti in zgodaj jeseni.

Predvsem nizke spomladi cvetoče vetrnice so odlične za divje in gozdne vrtove ter senčne skalnjake. Višje rastoče, predvsem iz 3. skupine, pa se odlično podajo v bujne cvetlične grede, kjer v času, ko mnoge trajnice ne cvetijo več, pripravijo čudovito barvno predstavo (del teh je nam znanih kot jesenske anemone).

Razmnožujemo z deljenjem zgodaj spomladi ali jeseni, možno pa je narediti tudi koreninske potaknjence (skupini 1 in 3). Konec zime, pripravimo 3-4 cm kose srednje debelih korenin in jih horizontalno položimo v substrat ter rahlo prekrijemo nato pa vzdržujemo konstantno vlago. Setev je najbolje opraviti takoj, ko seme dozori in sicer v peščenem substratu.

Anemone hupehensis ‘Praecox’, jesenska vetrnica, japonska vetrnica, anemona

60-70 cm  cveti: 8-10 m2:5-7 sonce, polsenca

Vrsta je dobila ime po kitajski provinci Hubei.

Ta sorta je ena zgodnejših med poletno-jesenskimi. Cveteti začne že v začetku avgusta, ko se odprejo 4-6 cm veliki cvetovi v ciklamno rožnati. Zunanji venčni listi so temnejši kot notranji. Rastišče naj bo zmerno vlažno, odcedno, najbolje sončno. Problematična je pretirana zimska vlaga oz. zastajanje vode v tleh. V zelo mrzlih krajih je tla priporočljivo prekriti z zastirko.

Anemone hupehensis var. japonica ‘Splendens’, jesenska vetrnica, japonska vetrnica, anemona

70-80 cm  cveti: 8-10  m2:5  sonce, polsenca

Ta sorta ima enostavne temno rožnate cvetove in dobro uspeva v normalni vrtni zemlji, izogibati se moramo le zastajanju vode (še posebno pozimi).

Anemone x hybrida, jesenska vetrnica, japonska vetrnica, anemona

Sinonimi: A. elegans, A. japonica

Japonske vetrnice so križanci Anemone hupehensis var. japonica x Anemone vitifolia.

Anemone x hybrida ‘Honorine Jobert’, jesenska vetrnica, japonska vetrnica, anemona

90-100 cm cveti: 8-10  m2:5-7  sonce, polsenca

Sorta se ponaša s snežno belimi, enostavnimi cvetovi, ki poživi zasaditve v polsenčnih kotičkih vrta.

Anemone x hybrida ‘Margarethe’; jesenska vetrnica, japonska vetrnica, anemona

Sinonimi: ‘Lady Gilmour’, ‘Margaret’.

70 cm  cveti: 8-10  m2:5-7  sonce, polsenca

Skoraj dvojni, nežno rožnati cvetovi. Listi segajo do višine 40 cm.

Anemone x hybrida ‘Whirlwind’; jesenska vetrnica, japonska vetrnica, anemona

80cm  cveti: 8-10 m2: 5-7  sonce, polsenca

Beli, dvojni cvetovi.

Anemone pulsatilla → glej Pulsatilla vulgaris

Antennaria sp., majnica

Rod majnic obsega približno 45 vrst pritlehnih trajnic odprtih rastišč severne poloble. Pri tleh tvorijo listne rozete, ki so nekoliko sivkaste zaradi številnih drobnih dlačic. Na kratkih steblih se razvije množica socvetij. Ker so rastline nizke, in jim prija sončno rastišče, se odlično podajo v skalne vrtove, na grobove in še kam. Najbolje jih je razmnoževati z delitvijo pred ali po cvetenju. Spadajo med bolj trpežne trajnice.

Antennaria dioica ‘Rubra’, navadna majnica

10 – 20 cm  cveti: 5-7  m2: 15-20  sonce

Navadna majnica raste tudi v Sloveniji in cveti v beli ali nežno rožnati, ta sorta pa je izrazite vinsko rdeče barve. Listne rozete so večinoma vednozelene in zaradi dlakavih listov sive. Raste tako na normalnih vrtnih kot tudi zelo siromašnih in suhih tleh.

Aquilegia sp., orlica

Poznanih je preko 70 vrst orlic, ki rastejo po traviščih, gozdovih in kamnitih gorskih predelih severne poloble. Slovensko ime izvira iz ostrog na cvetovih, ki spominjajo na orla. Gre za rastlino, ki je že zelo dolgo v gojenju in jo srečamo tudi na slikah iz srednjega veka.

Večini najbolj prija polsenčno, odcedno, a venomer vlažno rastišče.

Orlice se med sabo zelo rade križajo in tudi sejejo po vrtu, zato lahko kaj kmalu pričakujemo, da se bodo v gredici ali kje drugje pojavili križanci v razno raznih odtenkih. Temu se lahko izognemo, če stebla po cvetenju porežemo.

Obstaja več poimenovanih skupin križancev z neštetimi sortami: Mrs. Scott-Elliot hibridi, skupina Biedermeier ter McKana hibridi so kompleksni križanci med vrstami Aquilegia canadensis, A. longissima, A. vulgaris in verjetno še kakšne druge.

Kot je omenjeno zgoraj, je orlice izjemno lahko razmnožiti s setvijo semena takoj ko dozori ali spomladi. Izrazito gorske vrste so bolj muhaste, saj nekatere do kalitve potrebujejo kar 2 leti. Orlic ni priporočljivo presajati, saj jim ponavadi močno poškodujemo glavno korenino, ki je precej globoka.

Aquilegia vulgaris var. alba, navadna orlica

Sinonimi: Aquilegia vulgaris ‘Alba’.

60 – 70 cm  cveti: 5-6  m2: 9-11  polsenca, sonce, svetla senca

Navadna orlica, ki jo poznamo s slovenskih travnikov, gozdnih robov in svetlih gozdov z belimi cvetovi. Dobro uspeva na stalno vlažnih, odcednih tleh v polsenci ali na soncu. Prenese tudi več sence, a če je pretemno, se rado zgodi, da v takem okolju ne cveti. To velja tudi za ostale orlice.

Aquilegia vulgaris var. stellata ‘Black Barlow’, orlica

Sinonimi: Aquilegia vulgaris var. clematiflora ‘Black Barlow’, A. clematiflora ‘Black Barlow’.

90 cm  cveti: 5-6  m2: 9-11  polsenca, sonce, svetla senca

Sorta spada v serijo Barlow. Cvetovi so črnovijolični in vrstnati, listi segajo do višine 40cm, cvetni listi pa ozki in zašiljeni.

Aquilegia chysantha ‘Yellow Queen’, zlatocvetoča orlica

70 cm, listi 30 cm cveti: 5-6  m2:7-10  polsenca, sonce, svetla senca

Zlatocvetoča orlica izhaja iz juga ZDA in S Mehike. Tako vrstno kot sortno ime nam izdajata, da gre za orlico z žareče rumenimi cvetovi.

Aquilegia flabelata; pahljačastolistna orlica

Sinonimi: A. akitensis.

Ta do 30 cm visoka vrsta izvira iz V Azije, Japonske in je svetlo vijoličnomodre barve. Raste na polsenčnih legah na stalno vlažnih tleh.

Aquilegia flabellata Cameo serije ‘Cameo Blue-White’; pahljačastolistna orlica

20cm  cveti: 5-6  m2: 11 polsenca, sonce, svetla senca

To je prikupna nizka sorta pahljačaste orlice ima glede na velikost rastline nenavadno velike cvetove v kombinaciji modrovijolične in bele barve. Odlična je za spomladanske nasade v cvetličnih loncih, koritih ter v ospredju gredic.

Aquilegia flabellata Cameo serije  ‘Cameo Red-White’; pahljačastolistna orlica

20cm  cveti: 5-6  m2: 11 polsenca, sonce, svetla senca

Sorta je enaka kot predhodna, le da so cvetovi v kombinaciji rdeče in bele.

Aquilegia flabellata Cameo serije  ‘Cameo White’; pahljačastolistna orlica

20cm  cveti: 5-6  m2: 11 polseca, sonce, svetla senca

Tudi ta sorta je enaka predhodnima, cvetovi so beli, a včasih dobijo nekaj rožnatega nadiha.

Arabis sp., repnjak

Velika večina od 120 vrst repnjakov prihaja iz gorskih rastišč Evrope, Azije in S Amerike. V rodu so tako enoletnice kot zimzelene trajnice, slednjih je največ. Ker so te rastline nižje rasti, so primerne za skalne vrtove, škarpnike, grobove in razne obrobe gredic … Še posebno odlična pokrovna trajnica, pa je kavkaški repnjak.

Rastejo naj v normalni vrtni zemlji na soncu, prenesejo pa tudi bolj suha in vroča mesta ter siromašno zemljo.

Razmnožujemo s setvijo jeseni v hladno gredo ali s poletnimi zelnatimi potaknjenci.

Arabis alpina subsp. caucasica, alpski repnjak, kavkaški repnjak

Sinonimi: Arabis albida, A. billardieri, A caucasica

Zimzelena blazinasta trajnica s sivozelenimi rozetami listov. Konec pomladi se razcvetijo bela socvetja, ki lepo dišijo. Ta podvrsta izvira iz J. Evrope.

Arabis alpina subsp. caucasica ‘Schneehaube’, alpski repnjak, kavkaški repnjak

10-15cm  cveti: 4-5  m2:10-13  sonce, polsenca

Hitro rastoča sorta s snežno belimi socvetji, ki spomladi tvorijo bele blazine v skalnjaku, škarpnikih, čez zidove,… Zanimiva tudi v zimskem času, saj listi ostanejo zeleni.

Arabis x arendsii ‘Compinkie’, repnjak

Sinonimi: Arabis arendsii ‘Compinkie’, A. caucasica ‘Compinkie’.

15cm  cveti: 4-5  m2: 13  sonce, polsenca

Kompaktno rastoča blazinasta trajnica, ki konec pomladi zacveti v močni ciklamno rožnati barvi. Listi so zeleni.

Arabis procurrens ‘Aureomarginata’,  karpatski repnjak

Sinonimi: Arabis ferdinandi-coburgi ‘Aureomarginata’.

5-10 cm, listi 2cm cveti: 4-5  m2: 17-20  sonce, polsenca

Pritlehna vednozelena do delno vednozelena trajnica, katere listne rozete so rumeno-zeleno pisane. Poleg zanimivih listov, pa spomladi tudi zacveti v beli barvi. Če se pojavijo zelene rozete, jih moramo odstraniti, drugače bo kmalu večino blazine tvorilo le še zeleno listje.

Arisaema sp., arizema

Arizeme so bile kot vrtne rastline v Sloveniji še ne tako dolgo nazaj manj znane predstavnice kačnikovk. Od naših divjih sorodnikov jim je še naboj podoben npr. laški kačnik Arum italicum. Od nekje 150 vrst so tiste, ki jih gojimo, predvsem iz Himalaje, Japonske, Kitajske in S. Amerike. V zemlji imajo gomolj, ki je občutljiv na zimsko mokroto, zato je odcednost rastišča ključnega pomena. Pri nakupu moramo biti pazljivi, da dobro preverimo prezimnost vrste, saj je kar nekaj takih, ki so v notranjosti države pogojno prezimne. Rade imajo polsenčne lege, nekatere pa se dobro obnesejo tudi v čisti senci, tla naj bodo humozna in venomer vlažna.

Razmnoževanje je pri vrstah, ki tvorijo mlade zarodne gomoljčke ob matični rastlini, precej enostavno. Le-te enostavno izkopljete in jih razsadite. Lahko pa iz rdečih jagod izločite semena, jih dobro očistite in takoj posejete v propusten substrat. Seme na sobni temperaturi hitro izgubi na kaljivosti, zato ga je v primeru spomladanske setve potrebno shraniti v hladilnik ali zamrzovalnik.

Arisaema speciosum, arizema

↕35-50cm  cveti: 6   m2: 7 polsenca, zelo svetla senca

Ta vrsta v naravi uspeva v Nepalu ter od SV. Indije do osrednje Kitajske. Velik ovršni list (“cvet”) je mešanica čokoladno rjave in bordo rdeče barve z belimi progami. Listni pecelj je prekrit z zanimivimi rjavimi pegami in še dodatno poudarja eksotičen videz rastline. Ovršni list ostane lep 3-4 tedne, velik (pravi) list pa ostane še celo poletje. Rastlina ni primerna za vetrovne lege, saj jo lahko polomi. Tla morajo biti zelo odcedna, zmerno vlažna, najboljša pa je polsenčna lega. Ta vrsta je ena bolj prezimnih, a če vas vseeno skrbi, jo čez zimo zasujte z debelo plastjo zastirke.

Arisarum sp., arizarum

V tem rodu so le tri vrste, ki v naravi rastejo na vlažnih gozdnih ali skalnatih tleh.

Arisarum proboscideum, arizarum

15cm  cveti: 4-5  m2:6-10  sonce, polsenca

Angleži tej trajnici rečejo mišja rastlina, ker socvetja ovita v ovršni list spominjajo na miške z repom. Ovršni list je obarvan temno rjavo in belosivo. Iz podzemnega rizoma, le-ta naj bi bil posajen na globino nekje 8 cm, spomladi požene rastlina, ki se hitro množi in v ugodnih pogojih lahko tvori cele kolonije. Domovina tega arizaruma sta Italija in Španija.

Armeria sp., pečnik

80 vrst zelnatih trajnic in polgrmov raste po obmorskih klifih in gorstvih vse od Evrope, Turčije, S. Afrike in do pacifiške obale obeh Amerik. V vrtovih gojimo predvsem blazinaste trajnice vrst, kot so Armeria maritima, A. alpina, A. juniperifolia in gručasto rastočo A. pseudarmeria. Vse naštete imajo gumbom podobna, večinoma rožnata socvetja na zelo tankih steblih.

Razmnožujemo s spomladansko ali jesensko setvijo, ali pa delitvijo zgodaj spomladi.

Armeria maritima, obmorski pečnik

Obmorski pečnik je rastlina odprtih sončnih rastišč, kjer bogato cveti spomladi, rad pa pocvita še celo poletje. Zeleno blazino tvorijo travasti listi. Uspeva tudi na delno zasenčenih mestih, a manj cveti. Za tla ni zahteven, dobro se obnese tudi na zelo revnih tleh. Je proti suši trpežna trajnica. Vrtnarji so selekcionirali veliko število sort, ki se po rastnih zahtevah oz. načinu gojenja ne razlikujejo.

Ta pečnik je odličen za skalne vrtove, grobove in ob poteh, za obrobe gredic …

Armeria maritima ‘Alba’, obmorski pečnik

15-20 cm  cveti: 5-8  m2: 25  sonce, polsenca

Kompaktna rastlina s povsem belimi socvetji.

Armeria maritima ‘Splendens’, obmorski pečnik

15-20 cm  cveti: 5-8  m2: 25  sonce, polsenca

Blazinasta trajnica s temnozelenimi listi in intenzivno rožnatimi socvetji.

Armeria pseudarmeria, nepravi ali širokolistni pečnik

Sinonimi: Ameria atrosanguinea, A. latifolia.

40 cm  5-7 (8,9)    m2: 13  sonce, polsenca

Za razliko od zgoraj opisanih sort ima ta širše, do 20 cm dolge liste. Celo poletje razvija 3-4 cm široka socvetja v različnih rožnatih odtenkih. Uspeva tako v navadni vrtni zemlji kot v pustih in suhih tleh. Vrsta izvira iz obalnih pašnikov Z. Portugalske.

Artemisia sp., pelin

Obstaja približno 300 vrst pelinov vse od enoletnic, trajnic in grmov. V okrasnem vrtu jih gojimo predvsem zaradi močno deljenih listov, ki so pri nekaterih vrstah povsem sivi. Ravno slednji so zelo uporabni za kombiniranje z drugimi rastlinami, saj poleg zanimivih, včasih kontrastnih kombinacij, vnašajo barvitost tudi v času, ko gredica ni odeta v cvetje. Kot pri marsikateri sivolistni rastlini tudi pri tej velja, da je ljubiteljica toplih in zelo sončnih rastišč, poleg tega pa je dobro prilagojena tudi na sušnejša obdobja. Glede rastišča lahko posplošimo, da jih velika večina potrebuje čimbolj odcedno ter sončno rastišče.

Poleg okrasne vrednosti, pa so nekateri pelini uporabni tudi v kuhinji (pehtran) ter medicini.

Odvisno od vrste, peline najlažje razmnožimo z delitvijo ali z neolesenelimi potaknjenci v začetku poletja.

Artemisia abrotanum, abrašica

do 100cm  cveti: 7-9  m2: 5  sonce

Abrašica ima tako okrasno kot uporabno vrednost. Poleg fino deljenih sivih listov, ki se odlično podajo na sončna, skalna ali peščena rastišča v vrtu je uporabna tudi v kulinariki.  Srečamo jo v francoski, italijanski in španski kuhinji. Največkrat se jo uporablja kot začimba k pečenki. Listi imajo močan vonj kombinacije limone in grenkobe, nabiramo pa jih poleti.

Izvira iz J. Evrope.

Artemisia absinthium, pravi pelin

30-80 cm  cveti: 6-8  m2: 9  sonce

Pravi pelin naravno raste v Evropi in Aziji. Ta aromatična zel se uporablja za zdravljenje številnih tegob: slab apetit, težave z jetri, slaba prebava … Liste in cvetoče poganjke nabiramo v drugi polovici poletja. Pred uporabo se moramo dobro izobraziti, saj si s tem pelinom zaradi vsebnosti tujona lahko naredimo več škode kot koristi.

Sadimo na sončno mesto v normalno vrtno zemljo. Dobro prenese tudi krajša sušna obdobja.

Artemisia absinthium ‘Lambrook Silver’, pravi pelin

70 cm  cveti: 7-9  m2: 4  sonce

Ta sorta pravega pelina je sivolistna in se jo uporablja kot okrasno rastlino za kombiniranje v cvetličnih gredicah, krasna pa je tudi v peščenih vrtovih. Pomendrani listi dišijo.

Artemisia  ludoviciana, louisianski pelin

Sinonimi: Artemisia palmeri, A. purshiana

Ta pelin izvira iz Louisiane in ostalega dela Z. Severne Amerike ter Mehike.

Artemisia  ludoviciana ‘Silver Queen’, louisianski pelin

50-80 cm  cveti: 7-8  m2: 7  sonce, polsenca

Ta sorta ima lepe svetlo sive poganjke, ki izraščajo iz podzemnih stebel. V normalni vrtni zemlji se zaradi preobilice hranil in vlage lahko prekomerno razraste, zato ga je dobro saditi z drugimi trpežnimi in dobro se razraščajočimi trajnicami, ki so navajene kompeticije. Če je rastlina preveč izpostavljena, jo veter in dež nekoliko poležeta. Temu se izognemo s sajenjem med druge višje rastline ali pa jo v začetku poletja za tretjino do polovico prikrajšamo.

Artemisia  schmidtiana ‘Nana’, blazinasti pelin

15 cm cveti: 6-7  m2: 13  sonce

Pritlehna srebrnosiva rastlina, ki deluje kot čipkasta blazinica, potrebuje zelo, zelo odcedno rastišče na soncu. V nasprotnem primeru nam preko zime kaj hitro propade. Poleti se razvijejo drobna rumenkasta socvetja. Izvira iz Japonske.

Aruncus sp., kresničevje

Vrste tega rodu so v tesnem sorodstvu z osladi (Flipendula) ter medvejkami (Spirea) in v naravi uspevajo na vlažnih rastiščih gozdov severne poloble. Potrebujejo vlažna in rodovitna tla v senci ali polsenci.

Aruncus dioicus, navadno kresničevje

Sinonimi: Aruncus syvester, Spiraea  aruncus.

150-180 cm  cveti: 6-7  m2: 1  polsenca, sonce, senca

Za razliko od ostalih vrst v tem rodu, navadno kresničevje dobro uspeva tudi na bolj sončnih mestih, kjer tolerira nekoliko bolj suha tla kot sicer. Socvetja ženskih in moških rastlin se nekoliko razlikujejo. Pri prvih so lahko nekoliko zelenkasto nadahnjena in bolj povešavega videza, pri drugih pa so kremno bela. Kresničevje je zelo uporabno kot rezano cvetje.

Razmnožujemo lahko s setvijo, včasih sejance dobimo spontano, ali pa z delitvijo zgodaj spomladi ali jeseni. Pri starejših rastlinah je delitev močno otežena, saj koreninski vrat oleseni.

Domovina je od Evrope do V. Sibirije ter V. Severna Amerika.

Asarum sp., kopitnik

Ta rod senčnih rastlin zajema preko 70 vrst severne poloble. Večina se dobro razrašča in s svojimi ledvičastimi do srčastimi listi tvorijo prelepe preproge pod drevesi, grmi in drugje, kjer je senčno. Nekatere vrste imajo zelo zanimive cvetove, ki pa so žal s pogledom od zgoraj skoraj nevidni. Tla naj bodo humozna, stalno vlažna in odcedna. Rastline dišijo po ingverju, zato ni čudno, da jim Angleži pravijo wild ginger (divji ingver).

Asarum europaeum, navadni kopitnik

10 cm  cveti: 3-4  m2: 15  polsenca, senca

Je odlična vednozelena pokrovna rastlina, ki izvira tudi iz slovenskih gozdov. Listi so bleščeči in ledvičaste oblike. Včasih jih zima nekoliko poškoduje, zato jih lahko porežemo in naredimo prostor novim. Njihovi rjavi cvetovi so izredno zanimivi, a so žal skriti pod listi, zato je potreben bolj natančen pogled od blizu. Razmnožujemo z delitvijo zgodaj spomladi.

Asphodeline sp., čepljec

20 vrst dvoletnic in trajnic raste na sončnih kamnitih traviščih ter suhih pobočjih od Sredozemlja in Turčije do Kavkaza. V tleh imajo rizome, listi so podobni travnim, cvetovi pa so zvezdasti, rumeni ali beli. Za uspešno gojenje moramo upoštevati njihovo naravno rastišče. Poskrbeti moramo torej za odcedno zemljo, ki je lahko revna s hranili in čim bolj sončno mesto.

Asphodeline lutea, rumeni čepljec

60 cm  cveti: 5-6  m2:7  sonce

Listi so modrikasto zeleni in dolgi do 35cm. Konec pomladi rastlina požene dolga cvetna stebla, kjer se razvijejo dišeči, rumeni cvetovi.

Izvira iz V. Sredozemlja in Z. Turčije.

Aster sp., nebina, astra

Nebine so obsežen rod s približno 250 vrstami trajnici in enoletnic Evrope, Azije in S. Amerike, nekaj grmičastih vrst pa uspeva v J. Afriki. Raznolikost rodu je v prid vrtnarjem, saj se za skoraj vsak tip vrta ali rastišča najde kakšna vrsta. Tako jih lahko občudujemo v gredicah, skalnjakih, cvetličnih posodah, prerijskih zasaditvah …

Večina jih je precej nezahtevnih za gojenje. V vrtu pri nas najpogosteje srečamo množico sort novoanglijskih Aster novae-angliae in virginijskih nebin Aster novi-belgii, poleg tega pa še alpsko nebino A. alpinus. K nam se pred leti začele prihajati tudi druge vrste, ki so mnogokrat manj vpadljive, a v gredice vnašajo prav posebno tankočuten jezik rastlinske estetike.

Znanstveno ime izhaja iz grške besede aster, kar pomeni zvezdo, slovensko ime pa je nekoliko neposrečeno in bi ga lahko povezali z mestom, kjer zvezde so – nebo.

Aster alpinus, alpska nebina

Pri nas alpska nebina raste v Alpah in na Snežniku, kjer na traviščih in v skalovju cveti v nežno vijolični barvi, v naravi pa jo najdemo tudi v Sibiriji, Iranu, osrednji in Z. Aziji ter v S. Ameriki. Vrtnarji so selekcionirali več barvnih različic, prav vse pa močno privlačijo čebele, metulje in druge žuželke. Rastlina je izjemno lahka za vzgojo, a žal velja za kratkoživo. Zlahka jo razmnožimo s spomladansko setvijo ali deljenjem odrasle rastline.

Aster alpinus var. albus,  alpska nebina

Sinonimi: Aster alpinus ‘Albus’

15-20 cm  cveti: 5-6   m2: 20-25  sonce, polsenca

Ta oblika alpske nebine ima čudovite bela socvetja. Krasna je na robu gredice, še najlepše pa izgleda v skalnih motivih na sončnem mestu in v odcednih tleh.

Aster alpinus ‘Goliath’, alpska nebina

15-20 cm  cveti: 5-6   m2: 20-25  sonce, polsenca

Ta sorta alpske nebine ima nekoliko večja socvetja kot divji predstavniki, barva, torej svetlo vijolična, pa je temnejša. Kot ostale sorte tudi ta privlači čebele in metulje.

Aster alpinus ‘Happy End’, alpska nebina

15-20 cm  cveti: 5-6   m2: 20-25  sonce, polsenca

Sorta z velikimi rožnatimi socvetji.

Aster (hy.) ‘Aramis Rose’, nebina, jesenska astra

25 cm  cveti: 8-9  m2:7-10  sonce, polsenca

Zelo kompaktno rastoča nebina z delno vrstnatimi svetlo roza cvetovi. Primerna ne le za gredice, pač pa tudi za jesenske zasaditve v cvetličnih loncih in koritih.

Aster (hy.) ‘Aramis White’, nebina, jesenska astra

25 cm  cveti: 8-9  m2:7-10  sonce, polsenca

Zelo kompaktno rastoča nebina z delno vrstnatimi belimi cvetovi. Primerna ne le za gredice, pač pa tudi za jesenske zasaditve v cvetličnih loncih in koritih.

Aster novi-belgi ‘Lady in Blue’, virginijska ali gladkolistna nebina

40 cm  cveti: 9-10  m2: 7-9  sonce, polsenca

Ena najboljših nižjih sort  med virginijskimi nebinami. Socvetja so v čudoviti sivkino vijolični barvi, močni ter dobro razvejani poganjki tvorijo stabilne in kompaktne grmičke za gredice in cvetlične posode. V tem križancu je odlična kombinacija dobrih lastnosti staršev: A. novi-belgii velikost in barva socvetij, A. dumosus pa je prispevala k številčnosti slednjih ter k lepemu listju in kompaktnosti v rasti.

Aster amellus, gorska nebina

Gorska nebina ima večinoma modrovijolična socvetja, pojavljajo pa se tudi primerki v bolj bledi ali purpurnorožnati barvi. Listi so rahlo dlakavi, rastlina pa tvori zelnat grmiček od 30 do 70 cm visokih poganjkov. V naravi raste na zelo odcednih, pogosto peščenih tleh na apnencu sončnih gozdnih robov od osrednje Francije do Latvije, južno do S. Italije ter JV. Evrope, raste pa še v Sibiriji, Armeniji, Anatoliji in Kavkazu.

Rastlino so v zeliščnih vrtovih gojili že v času antike. Je dolgoživa vrsta, a jo je priporočljivo na 3-4 leta presaditi v svežo zemljo. Precej dobro prenese sušna obdobja.

Razmnožujemo s setvijo ali potaknjenci sredi pomladi.

Aster amellus ‘Sonia’, gorska nebina

40 – 50 cm  cveti: 8-10  m2: 5-7  sonce, polsenca

To nebino je  leta 1927 predstavil T. Bones in velja za najboljšo sorto gorske nebne, ki je bila introducirana v 20. letih prejšnjega stoletja. Socvetja so velika, svetlo purpurnorožnata, listi pa majhni in zelenosivi. Na splošno veja za eno najboljših izmed svetlejših odtenkov teh sort.

Aster divaricatus, gozdna nebina (NOVO ime je Eurybia divaricata)

50 cm  cveti: 7-9  m2: 6   polsenca, sonce, svetla senca

Drobna socvetja so iz belih zunanjih in vpadlivih rumenih, notranjih cvetov, ki kasneje porjavijo. Listi so zelo temno zelene barve, mladi poganjki pa malce vijolično nadahnjeni. Prihaja iz S. Amerike, kjer raste na precej suhih tleh v svetlih gozdovih. Je ena redkih nebin, ki najbolje uspeva v svetli senci in dobro prenaša sušo. Razmnožuje se s podzemnimi stebli, ki sprejemljivo hitro poganjajo okoli matične rastline in mlade rastline subtilno zasedejo prazne prostore med drugimi rastlinami. Že Gertrude Jekyll se je navduševala nad prikupnimi socvetji te nebine, ki so se povešali nad velikimi, pordelimi listi bergenij.

Aster ericoides,  resava nebina

Te nebine tvorijo postavne, drobno razvejane poganjke s številnimi drobnimi “cvetovi”, ki ustvarjajo videz meglice. Te bogato obložene veje so bolj ali manj usločene. Rastejo na suhih tleh v S. Ameriki. V višino dosežejo od 30-90 cm.

So ene najmanj zahtevnih za gojenje, nekaj več problemov je le z zimsko mokroto in od vseh jeseni cvetočih nebin najbolje prenašajo sušo. Na enem mestu lahko rastejo leta in leta, kljub temu pa jih je za najboljši izgled priporočljivo na 3-4 leta spomladi razdeliti in presaditi v svežo zemljo. Tudi večje sorte le redko potrebujejo oporo, najbolje pa je, da jih posadimo med druge višje trajnice ali grme.

Aster ericoides ‘Blue Star’, resava nebina

80cm  cveti: 9-10  m2: 5  sonce

Je stara sorta iz začetka 20. stoletja, ki jo je predstavil H. J. Jones. Socvetja so sivkino vijolična, veje močno razrasle in krepke, listi mnogoteri in zelo drobni. Je ena najboljših sort v svojem barvnem razredu. Nagrajena z AGM pri RHS.

Aster lateriflorus, nebina, jesenska astra

Sinonimi: Aster diffusu, A. vimineus, A. tradescantii.

Nekoč imenovano A. tradescantii v naravi najdemo v S. Ameriki. Lateriflorus pomeni, da ima cvetove na koncu vej, kar ji daje prepoznaven videz. K temu še dodatno pripomorejo skoraj horizontalno razporejene nižje veje. Največkrat belkasta socvetja z veliko rumenkasto sredico so velika od 13 mm do 2 cm, višina rastline pa variira vse od 30 do 100 cm. Gre za trpežne trajnice, ki le redko rabijo oporo ali zalivanje. Dolgo lahko rastejo na istem mestu in so zelo zdrave. Zanimivo je, da enako dobro rastejo v suhih kot tudi vlažnih tleh.

Aster lateriflorus ‘Lady in Black’, nebina, jesenska astra

120-150 cm    cveti: 9-10   m2:3-5  sonce, polsenca

Sorto je leta 1991 predstavil Herman van Beusekom iz vrtnarije De Bloemenhoek. 18 mm velika rumeno-bela socvetja se s starostjo spremenijo v rožnata. Poganjki so dobro razrasli, steblo je temno rjavo, listi pa rjavovijolično nadahnjeni. Odlična za gredice in rezano cvetje.

Aster novae-angliae ‘Andenken an Ana Pötschke’, novoanglijska ali srhkodlakava nebina

Sinonimi: Aster novae-angliae ‘Ana Pötschke’

120 cm  cveti: 9-10   m2: 4   sonce, polsenca

Socvetja so močne rdečeroza barve in srednje velika. Poganki so močni in tvorijo kompaktno gručo razvejanih vejic. Rastlino poleg močne barve cvetov poživljajo tudi sveto zeleni listi. V času cvetenja je najlepša v lepem vremenu, deževje škoduje njenemu izgledu bolj kot kateri koli drugi novoanglijski nebini.

Z AGM nagrajena sorta pri RHS.

Aster novae-angliae ‘Barrs Blue’, novoanglijska ali srhkodlakava nebina

150 cm  cveti: 9-10   m2: 4   sonce, polsenca

Sorta izvira iz podjetja Barr’s Nurseries (pred letom 1939). Na močnih, »olesenelih« in dobro razvejanih poganjkih se zgodaj razprejo modrovijolična socvetja. Kljub precejšnji višini le redko potrebuje oporo.

Astilbe sp., kresnica

Kresnice so poleti cvetoče trajnice, ki se razcvitajo v obliki raznobarvnih klasastih in stožčastih socvetjih. Vsega skupaj obstaja nekje 12 vrst, ki rastejo po vlažnih predelih JV. Azije in S. Amerike. Pri gojenju posnemamo naravna rastišča in jim tako zagotovimo humozna in konstantno vlažna tla v gozdnem vrtu, ob ribniku ali v cvetličnem loncu. Bolj ko je rastlina izpostavljena soncu, bolj vlažno rastišče potrebuje. V normalni vrtni zemlji potrebuje delno senco. Socvetja so uporabna tudi za rezano cvetje. Odcvetela pa je najbolje pustiti, saj mnoga ostanejo lepa tudi pozimi, ko se na njih nabira slana.

Ker danes gojimo predvsem križance, ki pa jih je ogromno, kresnice razvrščamo v nekaj skupin glede na prevladujoče lastnosti ene izmed starševskih vrst:

  1. Astilbe x arendsii križanci so od 50-120 cm visoki, listi so večinoma suličasti, 2-3 delni, socvetja največjih sort pa dosežejo dolžino 45 cm,
  2. A. chinensis križanci so ali nizke, 15-12 cm ali visoke rasti, 80-130 cm, listi so bolj eliptične oblike in tridelni, socvetja so dolga največ 20 cm,
  3. A. japonica križanci so visoki od 50-100 cm, listi so 2-3 delni, socvetja razvejana in pokončna (do 20 cm),
  4. A. simplicifolia križanci imajo še posebno fino narezane, dvodelne liste, rastline dosežejo višino 30-50 cm, socvetja so širša in bolj zračnega ter nežnega videza,
  5. A. thunbergii križanci so visoki 50-80 cm, listi so večinoma suličasti in dvodelni, socvetja so dolga (20-30 cm), zračna ter v belih in rožnatih odtenkih.

Astilbe chinensis var. pumila, kitajska kresnica

25-40 cm  cveti: 8-9   m2:7-10   polsenca, senca, sonce

Nizka podvrsta kitajske kresnice s svetlo rožnatimi socvetji, ki v polnem razcvetu delujejo, kot bi bila puhasta. Zaradi nizke rasti je primerna za posode, grobove, šotne grede, senčne skalnjake …

Astilbe ‘Federsee’ (x arendsii), vrtna kresnica

60 cm  Cveti: 6-8  m2: 7  polsenca, svetla senca, sonce

Socvetja so rdečkasto rožnata.

Astilbe ‘Diamant’ (x arendsii), vrtna kresnica

Sinonimi: A. ‘Diamond’.

70 cm  Cveti: 6-7  m2: 7  polsenca, svetla senca, sonce

Socvetja so nežnega videza in snežno bela.

Astilbe ‘Fanal’ (x arendsii), vrtna kresnica

60 cm  Cveti: 6  m2: 7  polsenca, svetla senca, sonce

‘Fanal’ je ena najbolj rdečih sort, kar jih najdemo na trgu. Barva je mešanica vinsko rdeče z lahnim pridihom temno rožnate. Po cvetenju se socvetja le počasi spremenijo v bolj rjasto rdeče metlice, ki le počasi prehajajo v rjavo, dobro se obdržijo tudi čez zimo. Mladi poganjki spomladi so temno vijoličnordeči, listi pa so bleščeči in zelo temno zeleni.

Nagrajena z AGM pri RHS.

Astilbe ‘Sprite’ (simplicifolia križanec), vrtna kresnica

30 cm  Cveti: 7-8  m2: 10-13  polsenca, svetla senca, sonce

Nad kopico izredno dekorativnih narezljanih listov se razvijejo školjčno rožnata, zelo rahla, gracilna socvetja. Nekoliko počasneje rastoča kot arendsii križanci, da doseže zares lep izgled, potrebuje 3 leta.

Nagrajena z AGM pri RHS.

Astrantia sp., zali kobulček

V Evropi in Z. Aziji raste približno 10 vrst zalega kobulčka. Radi imajo stalno vlažna in humozna tla, idealna je polsenca, uspevali pa bodo tudi na soncu, kjer potrebujejo nekaj več vlage. Nad globoko deljenimi listi se dvigajo značilno oblikovana socvetja v beli, zelenkasti, bledo rožnati in vinsko rdeči barvi. Odlični so kot rezano cvetje, saj v vazi zdržijo zelo dolgo. Dobrodošla lastnost je tudi redno pocvitanje. K slednjemu pripomoremo z rednim odstranjevanjem odcvetelih cvetov.

Razmnožujemo s setvijo ali delitvijo zgodaj spomladi. A. major se v določenih pogojih rada sama zaseje.

Astrantia major, veliki zali kobulček

60cm  cveti: 6-8  m2: 7 sonce, polsenca, svetla senca

Veliki zali kobulček uspeva v osrednji in V. Evropi. Zanimivo je, da barva socvetij lahko zelo variira, tako lahko najdemo različne kombinacije bele, zelene in rožnate.

Astrantia major ‘Claret’, veliki zali kobulček

60cm  cveti: 6-9 m2:10-12  sonce polsenca, svetla senca

Ena med vrtnarji najpopularnejših rdečih sort zalega kobulčka katerega socvetja so kombinacija vinsko rdeče in vijoličnorožnate. Je nekoliko počasne rasti, a potrpežljivost je bogato poplačana. Introduciral Piet Oudolf.

Astrantia major ‘Sunningdale Variegated’, veliki zali kobulček

Sinonimi: A. major ‘Variegated’.

60-70 cm  cveti: 7-9  m2: 5-7

Posebnost te sorte so pisani listi, poleg osnovne zelene se pojavljajo kremno bele lise. Ovršni listi (»cvetovi«) so beli, vendar radi prehajajo v nežne rožnate odtenke.

Aubrieta sp., avbrecija

Obstaja 12 vrst vednozelenih trajnic pritlehne rasti. Rastejo po kamnitih in gozdnatih rastiščih od Evrope do osrednje Azije. Drobni, barviti cvetovi se razvijejo na blazinah rahlo dlakavih listov. So odlične trajnice za skalnjake, grobove, zasaditve v cvetličnih posodah, za rob gredic, škarpnike, zelo lepo pa se povesijo tudi preko zidov.

Gojimo jih v normalni vrtni zemlji, prenesejo pa tudi siromašna in bolj suha tla. Prija jim zelo sončno rastišče, prenesejo pa tudi polsenčne prede vrta. Po cvetenju jih lahko (še posebej stare in manj ugledne) nekoliko porežemo, da bodo ostale kompaktne in lepo olistane več let.

Razmnožujemo s setvijo jeseni ali spomladi, zgodaj poleti lahko pripravimo potaknjence (rozeta z malce stebla), možna pa je tudi delitev rastline jeseni, a slednje po navadi ne da zadovoljivih rezultatov.

Aubrieta ‘Hamburger Stadtpark’, avbrecija

10 cm  cveti: 4-5 m2: 10-13  sonce, polsenca

Ena bolj priljubljenih in razširjenih sort avbrecij, ki na kompaktni, nizki blazini drobnih sivozelenih rozet razvije množico modrovijoličnih cvetov. Ena nižjih modrovijoličnih sort.

Aubrieta ‘Royal Red’ (Royal serija), avbrecija

10 cm  cveti: 4-5 m2: 10-13  sonce, polsenca

Kompaktno rastoča sorta s čudovitimi temno ciklamno rožnatimi cvetovi.

Serija Royal sort je nagrajena AGM pri RHS.

Aurinia sp., zlatenka

Zlatenke so v tesnem sorodstvu z grobeljniki in jih zaradi podobnosti socvetij mnogokrat v katalogih zasledimo pod napačnim imenom Alyssum. V tem rodu je 7 vrst nizkih trajnic ali dvoletnic iz skalnih rastišč od srednje in J. Evrope do Rusije in Turčije. Gre za robustne rastline, odlične za skalne vrtove, obrobe gredic in za druga izpostavljena sončna mesta.

Aurinia saxatilis ‘Summit’, skalna zlatenka

Sinonimi: Alyssum saxatile ‘Summit’.

20 cm,  cveti: 4-5  m2: 7  sonce, polsenca

Ena od bolj popularnih spomladi cvetočih trajnic, ki s svojimi zlato rumenimi socvetji poživlja skalnjake, gredice … od sredine do konca pomladi. Poganjki so vednozeleni, listi pa nekoliko dlakavi in zato sivkasto nadahnjeni.

Najbolje uspeva na polnem soncu, dobro prenaša občasno sušo in je odlična pokrovna rastlina. Za oskrbo je nezahtevna. Po cvetenju ji je priporočljivo porezati odcvetela socvetja.

Sorta je prišla iz žlahtniteljske hiše S&G Flowers.

Bergenia sp., bergenija

Bergenija je azijska trajnica, ki v domovini raste po traviščih in vlažnih kamniščih ter gozdovih. V kultivaciji je že zelo dolgo in tudi v Sloveniji velja za zelo staro vrtno rastlino. Veliko so jo sadili v najbolj senčne predele, kjer sicer preživi, a še zdaleč ne more pokazati vseh svojih odličnosti. Ravno zaradi tega je neupravičeno pri marsikom dobila slab prizvok neugledne rastline. Na bolj sončnih rastiščih tvori goste gruče velikih bleščečih vednozelenih listov med katerimi se že marca dvignejo stebla z rožnatimi cvetovi. Če torej tej verjetno najbolj trpežni trajnici namenimo samo malo več kot le najslabše, veliko pripomore k dobremu izgledu zasaditev in celotnega vrta.

Debele rizome spomladi ali jeseni razsadimo na 3-5 let, da bo rastlina ostala lepa, hkrati pa to početje lahko izkoristimo tudi za pridobivanje novih rastlin. Razmnožujemo lahko tudi s setvijo.

Bergenia  ‘Rotblum’, bergenija

30 cm  cveti: 4-5  m2: 7  sonce, polsenca, senca

Ta nemška selekcija ima temno rožnate cvetove ter bleščeče liste, ki pozimi lepo pordijo. Odlična pokrovna rastlina tudi za bolj težavna mesta.

Bletilla sp., bletila

Bletile so talne orhideje iz Kitajske, Japonske in Koreje. Podzemna stebla tvorijo psevdobulbom podobne gomoljčke, ki poženejo 3-4 dolge liste ter steblo z do 12 cvetovi.

Bletilla striata, črtasta bletila

Sinonimi: B. hyacinthina.

30cm  õ5-7  ÚÚÚ  m2:6-9   polsenca, zelo svetla senca

Cvetovi te orhideje so temno rožnati in v premeru dosežejo 2,5 cm. Izvira iz Kitajske in Japonske, ime pa se nanaša na črtasto ustno cveta. Gojimo jo v zelo odcednih humoznih tleh v polsenci. Nevarna je zimska mokrota, zato je priporočljivo rastišče dodatno obogatiti s peskom ali pa nivo nekoliko dvignemo, da bo voda res hitro odtekala.

V zgodovini so to rastlino gojili v medicinske namene, v Vietnamu so podzemne dele uporabljali za zdravljenje tuberkuloze.

 

Brunnera sp., kavkaška potočnica, kavkaška spominčica

3 vrste te spominčici podobne rastline (vsaj po cvetju), rastejo v V. Evropi in SZ. Aziji. Cenjene so predvsem zaradi lepih listov, ki popolnoma prekrijejo tla, poleg tega pa spomladi poženejo še drobne, nebesno modre cvetove.  Odlične so kot pokrovne rastline za polsenčna mesta, kjer jim moramo zagotoviti humozna, odcedna in stalno vlažna tla. Dobro sicer uspevajo tudi na soncu in tudi na občasno bolj suhih legah, a jim poletna pripeka poškoduje liste. Že ime namiguje, da se odlično počutijo na bregovih vodotokov.

Najlažje jih razmnožimo z deljenjem spomladi.

Brunnera macrophylla ‘Silver Wings’, velelistna kavkaška potočnica

40 cm  cveti: 4-5    m2: 7   polsenca, svetla senca

Prevod sortnega imena pomeni srebrna krila, kar se nanaša na množico sivih pegic na srčasto oblikovanih listih. Dekorativen sivkast izgled je več kot dobrodošel za barvno popestritev pod redkimi krošnjami dreves in grmov. Cvetovi spominjajo na spominčico in so sveto modri.

Sorta je nastala kot mutacija Brunnera ‘Langtrees’ v Naylor Creek Gardens. Za razliko od starševske sorte je ta mnogo bolj odporna na sončni ožig.

Campanula sp., zvončnica, zvončica

Rod zvončic zajema približno 300 vrst enoletnic, dvoletnic in trajnic s severne poloble. Največja koncentracija vrst je v J. Evropi in Turčiji. Ta raznolika skupina rastlin naseljuje zelo različne habitate, zato se je potrebno za vsako vrsto posebej pozanimati, kaj ji ustreza. Mnoge so zelo lahke za vzgojo, zato so del evropskih vrtov že stoletja. Cvetovi so večinoma zvončasti, cevasti ali zvezdasti.

Nizke vrste so odlične za skalnjake, grobove, škarpnike, gredične robove … Višje vrste pa so krasna sestavna raznoraznih kombinacij v cvetličnih gredah ali naravnih zasaditvah. Pri slednjih pa ne smemo pozabiti tudi na uporabnost za rezano cvetje.

Campanula carpatica f. alba ‘Weisse Clips’, karpatska zvončica

Sinonimi: Campanula carpatica ‘White Clips’.

20-25 cm  cveti: 6-7   m2: 13  sonce, polsenca

Zvončica z belimi zvončastimi cvetovi za normalna vrtna tla in sončno mesto v skalnjaku, na grobu ali v gredici. Ta sorta je kompaktnejše rasti, kot izvorna bela oblika. Osnovna vrsta izvira iz Karpatov.

Campanula carpatica ‘Pearl Light Blue’, karpatska zvončica

20 cm  cveti: 6-7   m2: 13  sonce, polsenca

Kot vse ostale iz Pearl serije je tudi ta sorta kompaktne rasti ter zacveti teden do dva prej, kot običajna karpatska znočnica. Ta sorta na kratkih steblih nosi čudovite svetlo modrovijolične cvetove.

Campanula cochleariifolia, trebušasta zvončica

Sinonimi: C. bellardii, C. pussila; C. pumilla.

10 cm  cveti: 6-8  m2: 20-25  sonce, polsenca

Poleg karpatske je trebušasta verjetno najbolj priljubljena zvončica med vrtnarji. Iz  podzemnih stebelc se razvijejo drobne bleščeče se listne rozete. Na tak način se širi in ustvarja lepe skupine cvetočih stebelc. Cvetovi so svetlo modrovijolični. Dobro uspeva na sončnih rastiščih in na odcednih tleh.

Vrsta izvira iz evropskih gorovij.

Campanula cochleariifolia ‘Alba’, trebušasta zvončica

Sinonimi: C. bellardii ‘Alba’, C. pussila ‘Alba’, C. pumilla ‘Alba’.

10 cm  cveti: 6-8  m2: 20-25  sonce, polsenca

Enaka kot predhodna, le da ima bele cvetove.

Campanula glomerata var. dahurica, klobčasta zvončica

Sinonimi: C. glomerata ‘Dahurica’.

50 cm  cveti: 6-8    m2: 10  sonce, polsenca

Na vrhu stebel tvori kopico zvonastih, temno vijoličnih sedečih cvetov. Stebla po cvetenju porežemo, saj rastlino tako spodbudimo k ponovnemu cvetenju. Odlična za rezano cvetje.

Campanula lactiflora ‘Loddon Anna’, mlečnocvetna zvončica

90 cm  cveti: 6-8    m2: 5   sonce, polsenca

Ta pokončna trajnica se ponaša z množico pastelno roza cvetov. Razen med drugimi stabilnimi trajnicami ali grmičevjem potrebuje oporo. Razmnožujemo z deljenjem od marca do aprila. Najbolje uspeva na soncu v s hranili dobro založenimi in zmerno vlažnih tleh. Precej dobro tolerira tudi nekoliko bolj zbita glinena tla.

Nagrajena z AGM pri RHS.

 

Campanula persicifolia ‘Alba’, breskovolistna zvončica

80 cm  cveti: 6-7   m2: 7-9  sonce, polsenca, zelo svetla senca
Breskovolistna zvončica raste po svetlih gozdovih in obronkih le-teh v Evropi. Na vitkih steblih razvije široke zvončaste cvetove v snežno beli barvi. Odlična za rezano cvetje, kmečke vrtove, gredice in naravne vrtove.

Campanula persicifolia ‘Grandiflora’, breskovolistna zvončica

80 cm  cveti: 6-7   m2: 7-9  sonce, polsenca, zelo svetla senca

Ta zvončica ima za razliko od osnovne vrste mnogo večje sivkino vijolične cvetove.

Campanula poscharskyana, Poscharskyeva zvončica

15 cm  cveti: 6-9 m2: 10   sonce, polsenca

Poscharskyeva zvončica raste po kamnitih rastiščih Srbije, Črne gore, Makedonije in Hrvaške. V vrtovih se je (uradno) začela gojiti po letu 1933, ko jo je v Anglijo prinesel Walter Ingwersen. Iz globoke korenine, ki rastlini omogoča preživetje v pustih in suhih rastiščih, izraščajo svetlo zelene listne rozete, ki tvorijo pravo preprogo. Številni zvezdasti cvetovi (v premeru do 1,5 cm) v sivkino vijolični barvi lahko skoraj popolnoma prekrijejo liste. Rastlina je v boljših pogojih blage invazivne narave, lahko pa to lastnost obrnemo sebi v prid in jo posadimo v suhozid ali s kamnom tlakovane poti, kjer bo zapolnila prav vse špranje.

Razmnožujemo z delčki korenin, ki se v poletnem času zlahka ukoreninijo.

Nagrajena z AGM pri RHS

Campanula poscharskyana ‘Nana Alba’, Poscharskyeva zvončica

10 cm  cveti: 6-9 m2: 10   sonce, polsenca

Cvetovi te sorte spominjajo na led, saj niso čisto beli. Sama rastlina pa je kompaktna in nižja od večine preostalih sort.

Centaurea sp., glavinec

Rod glavincev obsega okoli 450 vrst enoletnic, dvoletnic, trajnic in polgrmov. Večina jih uspeva v Evropi  ter Sredozemlju na sončnih rastiščih.

Centaurea montana, gorski glavinec

50 cm  cveti: 5-7  m2: 9   sonce, polsenca

V naravi raste v Evropi po traviščih in svetlih gozdovih montanskega ter subalpinskega pasu. Listi so večinoma celorobi, kar ga razlikuje od ostalih glavincev, ki rastejo v naravni soseščini. Na dlakavih steblih ima do 5 cm velika socvetja v kombinaciji ciklamno rozavijolične in modrovijolične.

V vrtu najbolje uspeva na sončnih rastiščih, tolerira pa tudi nekaj svetle sence. Za tla ni zahteven. Ko  ga presajamo, je potrebno to storiti zelo pazljivo, saj iz ostankov korenin rade poženejo nove rastline. Razmnožimo ga lahko torej s koreninskimi potaknjenci ali pa s setvijo.

Centranthus sp., rdeča špajka

Špajke v divjini uspevajo v Sredozemlju, SZ. Afriki ter JZ. Aziji. Na pokončnih, razraslih poganjkih se razvije množica zelo drobnih rožnatih ali belih cvetov. V vrtovih se goji skoraj izključno navadno rdečo špajko C. ruber. Slednja je zelo trpežna trajnica pri kateri z odstranjevanjem odcvetelih socvetij z lahkoto dosežemo bogato pocvitanje.

Razmnožujemo jih s setvijo spomladi, se pa rade tudi same bogato zasejejo in v bolj milih klimatskih razmerah lahko postanejo pravi plevel.

Centranthus ruber ‘Alba’,  navadna rdeča špajka

70 cm  cveti: 6-9  m2: 7  sonce, polsenca

Ta sorta navadne rdeče špajke ni prav nič rdeča, pač je popolnoma bela. Posadimo jo lahko v gredico, odlično pa je prilagojena tudi na zelo pusta, suha, kamnita rastišča, marsikje jo lahko vidimo, kako vztrajno cveti sredi kamnitega zidu ali pa celo na strehi kakšne zapuščene hiše.

Centranthus ruber ‘Coccineus’, navadna rdeča špajka

70 cm  cveti: 6-9  m2: 7  sonce, polsenca

Verjetno je ta sorta najbolj rdčečeroza barve.

Ceratostigma sp., kitajska plavica

Ceratostigma plumbaginoides, svinčena kitajska plavica

Sinonimi: Plumbago larpentiae.

20 cm  cveti: 8-10   m2: 9-12  sonce, polsenca, svetla senca

Drobna rdeča stebelca v spodnjem delu nekoliko olesenijo, na njih pa zrastejo svetlo zeleni listi in modri cvetovi. Jeseni se listi odenejo v rdečkaste odtenke, kar ustvarja čudovito kombinacijo z modrikastimi cvetovi. Rastlina prihaja iz Z. Kitajske.

Gojimo jo v zmerno vlažni in propustni zemlji.  V zbitih tleh zasičenih z vodo pozimi propade. Poleti jo lahko razmnožimo s potaknjenci.

Chrysanthemum sp., krizantema, vrtna marjeta

Chrysanthemum  coccineum

→ glej Tanacetum coccineum

Chrysanthemum leucanthemum ‘Maikönigin’

→ glej Leucanthemum vulgare ‘Maikönigin’

Chrysanthemum nipponicum

→ glej Nipponanthemum nipponicum

Chrysanthemum ‘Mary Stoker’, krizantema

60-70 cm  cveti: 8-10  m2: 7   sonce, polsenca

Ta krizantema ima ivanjščicam podobna socvetja v čudoviti marelični barvi. Listi so sivkasto zeleni. Odlična je za rezano cvetje. Sadimo jo na propustna tla na sončni legi. Krasno se poda k jesenskim travam in hermelikam.

Clematis sp., srobot

Vrst srobotov je preko 200, sort pa še mnogo več, a le manjši del je takih, ki so obravnavane kot trajnice (tu so opisani le slednji). Ti imajo cvetove na toletnih poganjkih od sredine poletja do jeseni. Sadimo jih v mešane gredice s trajnicami na polno sonce. Tla naj bodo zmerno vlažna, rahla in odcedna.

Clematis recta ‘Velvet Night’, pokončni srobot

120 cm  cveti: 6-8  m2: 3   sonce, polsenca

Že ime pove, da so poganjki pokončni in zaradi precejšnje višine potrebujejo oporo. Priporočljivo jih je saditi med druge višje rastline ali pa jim spletemo oporo iz vej ali drugega materiala. Sorta je nastala kot mutacija C. recta ‘Purpurea’. Mladi listi so temno vijolični in taki ostanejo mnogo dlje kot pri starševski sorti. Cvetovi so drobni, beli in lepo dišijo, sledijo jim pa dekorativne semenske “lučke”.

Convalaria sp., šmarica

Obstajale naj bi le tri vrste, ki imajo dva suličasta lista ter dehteče zvončaste cvetove. Rastline se hitro širijo s podzemnimi stebli in tvorijo cele kolonije.  Odlične so za gozdne vrtove, kot pokrovne rastline ali divje oz. naravne vrtove. Tla naj bodo stalno vlažna, humozna, odcedna, najboljša lega pa je polsenčna.

Najlažje jih razmnožimo z deljenjem podzemnih stebel jeseni.

Convalaria majalis, šmarnica

15-20 cm  cveti: 5    m2: 12-15  polsenca, svetla senca, sonce

Šmarnice so gozdne rastline Evrope in Azije, omejena populacja (Convallaria majalis var. montana) pa naj bi rasla na vzhodu ZDA, a za slednjo obstajajo dvomi, da je resnično domorodna. Na steblih se razvije 5-15 belih cvetov, ki lepo dišijo. Jeseni lahko občudujemo čudovite semenske jagode v živo oranžni barvi. Do slednjega pride le, če imamo skupaj posajenih več različnih šmarnic (kolonja enega samega primerka zaradi samosterilnosti namreč ne bo obrodila semena).

Celotna rastlina je zelo strupena.

Cvetlico, ki jo je tekom zgodovine vedno spremljala bogata simbolika, so v vrtovih gojili že pred mnogimi stoletji. Po nekaterih legendah naj bi cvetje šmarnic predstavljalo Evine solze, ki jih je potočila ob odhodu iz raja. Druga razlaga pravi, da so šmarnice zrasle iz Marijinih solz ob Jezusovem križanju.

Šmarnica je nacionalna cvetlica Finske.

Coreopsis sp., lepe očke

Od 80 do 100 vrst lepih očk raste po prerijah in gozdovih severne in osrednje S. Amerika ter Mehike. Skupna so jim rumena socvetja, prija pa jim sončno mesto na vrtni gredici.

Razmnožujemo jih s setvijo sredi pomladi, z delitvijo ali s poletnimi potaknjenci.

Coreopsis grandiflora ‘Early Sunrise’, velikocvetne lepe očke

40 cm  cveti: 6-8    m2: 7   sonce

Sorta z vrstnatimi temno rumenimi cvetovi z oranžno sredico, ki jo mnogokrat gojijo kot enoletnico. Rastlina tvori lep grmiček poganjkov, ki je nižji od večine drugih sort in neumorno cveti več mesecev. Za uspešno večletno gojenje ji moramo priskrbeti zelo odcedna tla na soncu.

Sorta nagrajena pri All-America selections in z AGM pri RHS.

Coreopsis verticillata ‘Moonbeam’, vretenčaste lepe očke

40 cm  cveti: 6-9    m2: 10  sonce, polsenca

Vretenčaste lepe očke izgledajo zelo gracilno, saj so zelo tanka, razvejana in gladka stebla na redko poraščena z majhnimi, ozkimi listi. Cvetovi oz. socvetja te sorte so svetlo limonasto rumena. Habitus je še nekoliko bolj odprt kot pri drugih sortah. Glede zemlje zelo nezahtevna rastlina. Razrašča se s podzemnimi stebli.

Z AGM nagrajena sorta pri RHS.

Coreopsis verticillata ‘Zagreb’; vretenčaste lepe očke

30 cm  cveti: 6-9    m2: 12-15  sonce, polsenca

Sorta ‘Zagreb’ je nižja, nekoliko bolj zbite rasti in se počasneje razrašča kot ‘Moonbeam’. Socvetja so živo rumene barve, rastlina pa velja za zelo odporno na sušo.

Leta 2001 z AGM nagrajena sorta pri RHS.

Corydalis sp., petelinček

Okoli 300 vrst enoletnic, dvoletnic in trajnic uspeva na severni polobli v zelo raznolikih okoljih. Zaradi slednjega se moramo za vsako vrsto posebej pozanimati glede gojitvenih zahtev.

Ker je delitev mnogih vrst problematična ali celo nemogoča, se je večinoma bolje poslužiti setve. Semena moramo posejati čim prej, ko dozorijo, saj hitro izgubijo na kaljivosti.

Corydalis  ‘Berry Exciting’; petelinček

20-35 cm  cveti: 6-9    m2: 12-15  polsenca

Tvori grmičke rumenih do rumenozelenih listov, ki obdržijo barvo preko celega poletja.  Cvetovi so v variabilni vijolični barvi in se v hladnejših poletjih razvijajo vse do jeseni. Če rastlina preneha cveteti že do začetka ali sredine poletja, jo nekoliko porežemo in kaj rada ponovno zacveti. Rastišče mora biti odcedno, konstantno vlažno in humozno. Najbolje uspeva v svetli senci.

Sorta je mutant C. ‘Blackberry Wine’, žlahtnitelj je Harini Korlipara in je bila introducirana l. 2006.

Corydalis flexuosa  ‘Purple Leaf’, ukrivljeni ali modri petelinček

20 cm  cveti: 4-5    m2: 11   polsenca, svetla senca

Intenzivno modro obarvana socvetja izgledajo skoraj umetna. Listi so malce obarvani z drobnimi rdečkastimi pegami, močno deljeni in se lepo podajo k večjim celorobim (hoste, bergenije…). Potrebuje globoka, humozna tla, ki se ne izsušujejo. Počasi se razrašča s podzemnimi stebli in tvori majhne kolonije. Če so poletja zelo suha, lahko preide v dobo mirovanja in ponovno požene jeseni ali naslednjo pomlad.

Cotula sp., kotula

Približno 55 vrst pritlehnih ali plazečih se enoletnici in trajnic najdemo predvsem na vlažnih rastiščih S., J. in V. Afrike, Avstralije, Mehike in J. Amerike. Gojimo jih predvsem zaradi zanimivih socvetij. Potrebujejo sončno rastišče.

Cotula squalida

→ glej Leptinella squalida

Crocosmia sp., krokozmija

Sinonimi: Montbretia.

Na traviščih J. Afrike uspeva 7 vrst krokozmij. Listi so pokončni, suličasti, zeleni ali rjavozeleni. Gojimo jih zaradi cvetov v ognjenih barvah: rdeča, oranžna, rumena. V tleh imajo gomolj. Najlepše pridejo do izraza v skupinah, zaradi opazne in močne strukture prispevajo k pestrosti zasaditev tudi, ko ne cvetijo. Odlične so za rezano cvetje.

Gojimo jih na čim bolj sončnem mestu na dobro odcednih tleh. V krajih z ostrejšim podnebjem poskrbimo za dodatno drenažo s peskom in debelo zimsko zastirko.

Razmnožujemo lahko s setvijo ali z razsajanjem skupin gomoljev tik preden pričnejo z rastjo.

Crocosmia x crocosmiiflora, korkozmija

To so križanci C. aurea x C. pottsii. Gre za robustne in variabilne rastline, ki so v   milejših klimah lahko celo pogojno invazivne. V primerjavi z večino drugih so sorte iz te skupine križancev popolnoma prezimno trdne.

Crocosmia x crocosmiiflora ‘George Davidson’, krokozmija

75 cm  cveti: 8-9  m2: 10-11   sonce, polsenca

V Britaniji rojen George Davidson, po komer je sorta poimenovana, je znan po raziskovalnem delu, ki ga je opravljal na pacifiški obali ZDA okoli l. 1800. Sorta je ena bolšjih med rumenimi. Cvetovi so številni in rumeni z malce oranžnega pridiha.

Crocosmia ‘Lucifer’, krokozmija

90 cm  cveti: 7-9  m2: 7   sonce, polsenca

Robustna sorta s horizontalnimi socvetji polnimi do 5 cm dolgih paradižnikovo rdečih cvetov. Čeprav v literaturi zasledimo, da ni povsem prezimno trdna, se je v mnogih vrtovih po Sloveniji dobro obnesla in tudi v bolj zbitih in precej vlažnih tleh preživela že veliko zim. Vseeno se ji potrudimo zagotoviti dobro odcedna tla.

Sorta naj bi bila križanec C. masoniorum x C. paniculata, introducirana je bila l. 1966, žlahtnitelj je A. Bloom. Nagrajena z AGM pri RHS.

Dactylorhiza sp., kukavica

Dactylorhiza praetermissa, prezrta kukavica

30-70 cm  cveti: 5-7  m2: 9-12  sonce, polsenca

Prezrta kukavica raste predvsem v južnem delu Anglije, v Franciji, Belgiji, Nizozemski, Danski in SZ. Nemčiji. Odrasla rastlina lahko na enem steblu razvije do 100 rožnatih cvetov. Glede tal ni izbirčna, raste tako na z vodo zasičeni kot tudi na bolj suhi in odcedni podlagi. Ne mara le izredno suhih, kamnitih ali peščenih tal.

Delphinium sp., ostrožnik

250 vrst ostrožnikov raste skoraj po celem svetu. Gojimo jih zaradi bahavih, pokončnih socvetij. Vrtnarji so vzgojili nepregledno število križancev, ki jih zaradi lažje obravnave delimo v tri skupine:

  1. Belladonna ostrožniki: pokončne, razvejane trajnice s socvetji bolj zračnega videza, cvetovi so enojni in se pojavljajo od zgodnjega do poznega poletja, višina rastlin se giba od 100 do 120 cm,
  2. Elatum ostrožniki: gručaste trajnice, ki cvetijo poleti in še enkrat jeseni, če jih porežemo skoraj do tal, cvetov je mnogo in so enojni, delno vrstnati ali vrstnati, enostavni so sestavljen iz 5 zunanjih in 8 notranjih (oko) venčnih listov, vsako glavno steblo ima tudi stranske, ki zacvetijo malce kasneje in z manjšimi cvetovi, samo socvetje je precej zbito in ozko, v vrtovih najpogosteje gojimo križance iz te skupine,
  3. Pacifiški križanci so podobni tistim iz skupine Elatum, le da se jih goji kot enoletnice ali dvoletnice, kratkoživi cvetovi so ogromni, do 7cm v premeru, delno vrstnati, odprejo se v začetku ali sredi poletja, visoki so okoli 1,7 m.

Vsem križancem je skupno, da so slabo razrasle (le nekaj »vrhov«) trajnice, ki potrebujejo zelo dobra tla, dognojevanje, zalivanje in mnogokrat tudi oporo. Poleg bahavih sodobnih in manj sodobnih sort pa se predvsem v tujini vedno več goji tudi osnovne vrste izmed katerih je mnogo tudi nizkih in so primerne za bolj pusta rastišča, kakršna so sončni skalnjaki.

Delphinium  ‘Dark Blue White Bee’ (Magic Fountain serija), ostrožnik

90-100 cm  cveti: 6-7   m2: 4  sonce

Temno vijoličnomodri cvetovi z belim očesom. Večinoma ne potrebuje opore.

Delphinium  ‘Light Blue White Bee’ (Magic Fountain serija), ostrožnik

90-100 cm  cveti: 6-7   m2: 4  sonce

Sivkino vijolični cvetovi z belim očesom. Večinoma ne potrebuje opore.

Delphinium Astolat skupina, ostrožnik

Sinonimi: Delphinium ‘Astolat’.

180 cm  cveti: 6-7   m2: 3-4  sonce

Cvetovi v rožnatih odtenkih z drobnim belim očesom.

Pri tem ostrožniku gre za skupino podobnih si rastlin, saj gre za sejance, ki si genetsko niso povsem enaki in ne moremo govoriti o sorti, zato je zapis ‘Astolat’, ki ga srečamo v številnih katalogih nepravilen.

Delphinium Galahad skupina; ostrožnik

Sinonimi: Delphinium ‘Galahad’.

180 cm  cveti: 6-7   m2: 3-4  sonce

Cvetovi so snežno beli.

Pri tem ostrožniku gre za skupino podobnih si rastlin, saj gre za sejance, ki si genetsko niso povsem enaki in ne moremo govoriti o sorti, zato je zapis ‘Galahad’, ki ga srečamo v številnih katalogih nepravilen

Dendranthema sp., krizantema

Dendranthema

→ gelj Chrysanthemum

Dianthus sp., nageljček, klinček

V naravi raste preko 300 vrst nageljčkov, vrtnarji pa so vzgojili na tisoče sort, ki jih danes gojimo za rezano cvetje, kot lončnice ter za zasajanje vrtov. Poleg čudovitega cvetja mnogi zelo lepo dišijo, velikokrat pa imajo ozke liste tudi lepo sivkasto do modrosivo obarvane, kar jim le še povečuje okrasno vrednost.

Večina vrtnih nageljčkov najbolje uspeva na zelo sončnih rastiščih z odcednimi tlemi. Pri nas  sta bila že od nekdaj zelo priljubljena binkoštni ter turški ali brkati nageljček, ki se izredno lepo podata v podeželske vrtove. Obstaja pa tudi ogromno število zelo nizkih vrst in sort, ki se dobro počutijo v skalnem vrtu.

Dianthus deltoides, deltasti nageljček

Plazeča se stebla polna drobnih temno zelenih listkov tvorijo gosto vednozeleno preprogo. Cvetovi so enojni in imajo v premeru do 2 cm. So močne ciklamno roza, rdeče, nežno roza ali bele barve, pogosto s temnejšim očesom. Uporabljamo jih kot  pokrovne rastline, za skalne vrtove, škarpnike, grobove, robove poti in gredic …

Sadimo v normalna, odcedna vrtna tla, prenesejo pa tudi bolj pusta rastišča. Če nočemo, da bi se blazina preveč razrasla, jo enostavno poljubno porežemo.

Izvira iz Evrppe in Azije. Zlahka ga razmnožimo s setvijo, delitvijo ali poletnimi potaknjenci.

Dianthus deltoides ‘Albus’, deltasti nageljček

15 cm, listi do 5 cm  cveti: 6-8   m2: 9-15  sonce, polsenca

Snežno beli cvetovi.

Dianthus deltoides ‘Arctic Fire’, deltasti nageljček

15 cm, listi do 5 cm  cveti: 6-8   m2: 9-15  sonce, polsenca

Zelo atraktivni snežno beli cvetovi z vijoličnorožnatim obročem , ki se akvarelno preliva v belo proti sredici.

Dianthus deltoides ‘Brilliant’, deltasti nageljček

15 cm, listi do 5 cm  cveti: 6-8   m2: 9-15  sonce, polsenca

Cvetovi so intenzivne rdečeroza barve.

Dianthus grationapolitanus ‘Grandiflorus’, binkoštni nageljček

Sinonimi: D caesisus.

20 cm cveti: 5-6   m2: 9-12  sonce, polsenca

Nad gostimi blazinami modrozelenih listov se odpirajo rožnati cvetovi z narezanim robom. Je eden bolj dišečih nageljčkov, kar jih gojimo po vrtovih.

Dianthus ‘Albus Plenus’ (skupina Plumarius); peresasti nageljček

15 cm  cveti: 6-7   m2:12-15  sonce, polsenca

Dišeči cvetovi so vrstnati, snežno beli in močno dišijo.

Dianthus plumarius flore pleno Roseus’, peresasti nageljček

20 cm  cveti: 6-7   m2:12-15  sonce, polsenca

Cvetovi so vrstnati, dišeči in rožnate barve.

Dianthus plumarius Nanus ‘Sweetness’, peresasti nageljček

20 cm  cveti: 5-10  m2:10-12

Rast je kompaktna, listi so modrosivi, cvetovi v večih barvah od bledo rožnate do močnejših rdečerožnatih odtenkov s temnejšim očesom. Lepo dišijo.

Dicentra sp., srčki

Približno 20 vrst predvsem gozdnih rastlin raste v S. Ameriki in Aziji. V vrtu jih gojimo v odcednih tleh, kjer so tla bolj ali manj konstantno vlažna.  Najbolj jim prija polsenca. Predvsem nižje vrste in sorte je precej lahko razmnožiti z deljenjem, pri D. spectabilis pa lahko pozimi pripravimo koreninske potaknjence.

Lepe srčke gojimo v gredici, še posebej lepo se podajo v podeželske vrtove, nižje vrste in sorte pa so primerne za senčne skalnjake ali druge zasaditve v polsenčnih delih vrtov.

Dicentra spectabilis (Lamprocapnos), lepi srčki

60 cm  cveti: 5-6   m2: 4-5   polsenca, sonce, svetla senca

Lepe srčke D. spectabilis v slovenskih vrtovih gojimo že zelo dolgo, saj so jih v Evropo prinesli že v začetku 19. stoletja. Rastlino so l. 1810 prvič prinesli v Anglijo, a je propadla še preden se je širše uveljavila. L. 1846 je RHS poslal na Kitajsko ekspedicijo in tako je z otoka Chusan ta rastlina ponovno romala v Evropo.

Iz grmičaste trajnice z mesnatimi koreninami in svetlo zelenimi listi poženejo usločena stebla s srčkom podobnimi cvetovi v kombinaciji roza in bele barve. Ta rastlina tolerira sonce, če ima na voljo nekoliko več talne vlage. V zelo toplih in bolj suhih poletjih, mnogokrat preide v dormantno fazo in zgornji del popolnoma odmre. Vrsta velja za zelo dolgoživo in brez problemov raste na enem mestu leta in leta. Odlična za rezano cvetje.

Izvira iz Sibirije, S. Kitajske ter Koreje.

Dicentra spectabilis (Lamprocapnos) ‘Alba’, lepi srčki

50 cm  cveti: 5-6   m2: 4-5   polsenca, sonce, svetla senca

Ta sorta se od zgoraj opisane vrste razlikuje v barvi cvetov, ki so snežno beli in rasti, ki je pri tej nekoliko šibkejša.

Digitalis sp., naprstec

V naravi obstaja približno 22 vrst dvoletnic in kratkoživečih trajnic. Najdemo jih v Evropi, SZ Afriki in osrednji Aziji. Rastejo vse od svetlih gozdov pa do gorskih travišč in kamnitih pobočjih. Pri tleh tvorijo listno rozeto iz katere požene visoko steblo obdano s številnimi cevastimi cvetovi, ki spominjajo na prst, na kar se nanaša tudi latinsko ime (digitus = prst).

Te priljubljene okrasne rastline gojimo v konstantno vlažnih, odcednih, najbolje humoznih tleh. Odlično uspevajo v polsenci ali sveti senci, dobro pa se počutijo tudi na sončnih gredicah med drugimi rastlinjem. Kratkoživost rastlin, večina jih po cvetenju odmre, je uravnotežena z množico spontanih sejancev, ki zagotavljajo cvetenje v naslednjih letih.

Digitalis purpurea, škrlatni naprstec

120-180 cm  cveti: 5-7  m2: 7  sonce, polsenca, svetla senca

Rastlina variira v višini glede na rastne razmere. Cvetovi so roza s temnejšimi pegami v notranjosti. Rastlina je strupena, vsebuje pa učinkovine, ki vplivajo na srce, zato ga sodobna medicina uporablja za izdelovanje zdravil.

Naravno uspeva v Z. Evropi.

Digitalis purpurea f. albiflora; škrlatni naprstec

Sinonimi: Digitalis purpurea ‘Alba’.

120 cm  cveti: 5-7  m2: 7  sonce, polsenca, svetla senca

Cvetovi so snežno beli brez peg v notranjosti.

Doronicum sp., divjakovec

Približno 35 vrst tega rodu prihaja iz Evrope, JZ. Azije in Sibirije. Za njih so značilna ivanjščicam podobna rumena socvetja, ki so uporabna tudi kot rezano cvetje. Primerni so za gojenje v gredicah ali gozdnem vrtu. Gojimo jih v zmerno vlažnih, humoznih ter odcednih tleh, najbolje v polsenci oz. svetli senci.

Doronicum ‘Little Leo’, divjakovec

Sinonimi: Doronicum orientale ‘Little Leo’

30-35 cm  Cveti: 4-5  m2: 11-13  sonce, polsenca, svetla senca

Sorta ‘Little Leo’ je nizke rasti in zato poleg sajenja v vrt še toliko bolj primerna za spomladanske nasade v cvetličnih posodah. Cvetovi so žareče rumene barve. Nadzemni del rastline poleti zgine, saj postane dormantna in ponovno požene naslednjo pomlad.