Rezultati iskanja za: pulsatilla

Vrsta: velikonočnica (Pulsatilla grandis)

Kultivar:

Opis: mnogi ped imenom velikonočnica zavajajo in prodajajo kosmatince, naša je “ta prava” slovenska zaščitena vrsta vzgojena iz semena iz semenarske hiše.

Cveti: mar/apr

Višina: 10-20 cm

Št. sadik na m2: 12-15

Pakiranje: 1 kom

Velikost lončka: 9 cm

Vrsta: kosmatinec (Pulsatilla vulgaris)

Kultivar: ‘Perlen Glocke’

Opis: novejša selekcija kosmatinca v svetl orožnati barvi, cvet je poraščen z dlačicami, zelo trpežna na sušo.

Cveti: mar/maj

Višina: 15-20 cm

Št. sadik na m2: 12-15

Pakiranje: 1 kom

Velikost lončka: 9 cm

Vrsta: kosmatinec (Pulsatilla vulgaris)

Kultivar: ‘Rubra’

Opis: cvet temno rdeč, poraščen z dlačicami

Cveti: mar/apr

Višina: 15-20 cm

Št. sadik na m2: 7-9

Pakiranje: 1 kom

Velikost lončka: 9 cm

Vrsta: kosmatinec (Pulsatilla vulgaris)

Kultivar: ‘Pinwheel Blue’

Opis: cvet vijoličen, poraščen z dlačicami

Cveti: mar/apr

Višina: 15-20 cm

Št. sadik na m2: 7-9

Pakiranje: 1 kom

Velikost lončka: 9 cm

Vrsta: kosmatinec (Pulsatilla vulgaris)

Kultivar: ‘Alba’

Opis: cvet bel, poraščen z dlačicami

Cveti: mar/apr

Višina: 15-20 cm

Št. sadik na m2: 7-9

Pakiranje: 1 kom

Velikost lončka: 9 cm

Vrsta: črnikasti kosmatinec (Pulsatilla nigricans)

Kultivar: 

Opis: črnovijolični cvetovi so poraščeni z množico beih dlačic, ki obsijane s soncem ustvarijo srebrn sijaj, za suhe lege

Cveti: mar/apr

Višina: 20 cm

Št. sadik na m2: 10-12

Pakiranje: 1 kom

Velikost lončka: 7 cm

Cvetlični lonciZakaj bi vsako leto ostajali pri bolj ali manj isti viži, ko pa je na voljo toliko različnih rastlin? Največkrat kljub navduševanju nad fotografijami iz revij pri zasajanju cvetličnih loncev in korit spomladi pristanemo na drobnocvetne mačehe, marjetice, trobentice in morda še kakšno ciklamo.

Vključimo trajnice

Svet trajnic ponuja mnogo več, saj je na voljo več barvnih odtenkov tako po cvetju kot po listju, poleg tega je na voljo tudi ogromno različnih oblik rasti, listov, stebelc… Cvetočim sezonskim lepoticam dodamo nekaj barvitega listja in poskrbimo za teksturno bogastvo. Zelo uporabne so iskrivke ali hojhere, še posebej zanimive za pomladanski čas so rumenolistne, saj že na daleč pritegnejo pozornost, z živahno barvo pa poosebljajo tako zaželeno toplino sonca in življenjsko moč narave. Zelo uporabne so številne okrasne trave, ki zasaditev zmehčajo, lahko ji dajo tudi nekaj višine in zakrijejo robove posod. Slednje odlični počnejo tudi številne sorte zimzelena, ki spomladi lepo modrovijolično, belo ali rdečevijolično zacveti. Pravo pomlad nam pričarajo številne trajne trobentice in drugi jegliči, kot so obloglavi jeglič; Primula denticulata, zelo zgodaj nas bodo z mehkodlakavimi cvetovi pozdravili kosmatinci Pulsatilla vulgaris, kompaktne blazinice avbrecij in kamnokrečev pa nam bodo postregle s stoterimi belimi, rožnatimi, vijoličnimi ali rdečimi dragulji. Za piko na i pa posežemo še po kakšni čebulnici.

Cvetlični lonci so primat jegličev

Od vseh predstavnikov jegličev še vedno najpogosteje v sezonske nasade vključujemo križance, ki jim posplošeno rečemo vrtne trobentice. Te nas pritegnejo zaradi gromozanskih barvitih cvetov. Poznamo tako brezstebelne kot tiste s stebli. Zakaj pa ne bi za spremembo posegli po naši pravi trobentici oz. brezstebelnemu jegliču? Tudi spomladanski in visoki jeglič (Primula veris in P. elatior) sta naravnost očarljiva. Ti naši divji predstavniki v zasaditev vnesejo nekaj divjega, prikupnega in vsekakor pomenijo bolj sofisticirano estetiko. Lahko se poigramo tudi s križanci spomladnaskega jegliča v različnih oranžnih in rdečih odtenkih P. veris ‘Sunsate Shades’.

Tudi če smo ljubitelji večje količine žarečih barv, bomo z dodatkom vsaj kakšne trajnice dosegli malce bolj razgiban izgled. Možnosti je veliko, poskusite, ne bo vam žal!

Vsebino te spletne enciklopedije se lahko razmnožuje, shranjuje in razširja le v nekomercialne namene, pri čemer se mora vidno navesti vir, podatki pa morajo ostati nespremenjeni. Za vsakršno durgačno rabo je potreben dogovor z avtorjem.

 

1.    Acaena sp.; ježice

Ježice prihajajo iz južne hemisfere, kjer rastejo predvsem na odprtih planjavah višjih nadmorskih višin. Gre za zelo uporabne trajnice, ki tvorijo nizke blazine bolj ali manj vednozelenih poganjkov. Že tako dekorativne liste dodatno krasijo kroglasta socvetja v belkastih do rdeče rjavih odtenkih. Razrašča se dokaj hitro in to z nadzemnimi in podzemnimi stebelci. Dobro prenašajo sušo in so primerne tudi za mesta, kjer jih občasno pohodimo (med tlakovci, pohodnimi ploščami…).

 

 

2.    Achillea sp.; rmani

Ta rod obsega približno 85 vrst, ki rastejo predvsem na severni polobli. Najdemo tako pritlikave, gorske vrste, kot tudi višje in bujnejše predstavnike travnatega sveta nižin. Tako vrstam kot tudi številnim križancem je razen izjem skupno, da imajo ploščata socvetja v različnih odtenkih bele, rožnate, rumene, oranžne in rdeče barve. Listi so fino deljeni in spominjajo na pomanjšano praprot. Okoli matične rastline se iz podzemnih poganjkov razvijejo nove rastline. Višje sorte in vrste so prekrasne v zasaditvah z drugimi trajnicami, poleg tega pa so zelo uporabne za šopke in suho cvetje.

Achillea filipendulina

Sinonimi: A. filipendula, A. clypeolata

↕90-120 cm  cveti: 6-8  m2: 8-12

Ta rman je kot okrasna rastlina v uporabi že zelo dolgo. Za razliko od številnih drugih ima precej trdna stebla in bolj čvrsta socvetja, kar pomeni, da so le-ta veliko dlje obstojna, poleg tega pa enkratna za suhe šopke. Njegova posebnost je tudi, da ima ene bolj dekorativnih listov med višjimi rmani. Slednji tvorijo lep »grmiček« s sivkastim nadihom. Je trpežna trajnica, ki dobro prenaša sušo in pripeko.

 

Achillea millefolium ‘Cerise Queen’

↕45-60cm  ↔40cm  cveti: 6-8   m2: 8-12

Ta sorta izhaja iz navadnega rmana, ki množično raste po slovenskih travnikih, je zelo raščava in tvori goste preproge temno zelenih listov. Prijajo ji svetla mesta z odcendo prstjo. V težjih, zbitih tleh ima pogosto značaj kratkoživeče trajnice in jo je bolje redno razsajati. Temno rožnatordeči cvetki so izredno šarmantni in se krasno podajo med nižje, manj raščave okrasne trave.

 

Achillea ‘Terra Cotta’

↕60cm  cveti: 6-8   m2: 5-7

Oče te sorte je Ernst Pagel in hvaležni smo mu lahko za ta čudovit križanec, ki se ponaša z neverjetno raznoliko paleto odtenkov na eni rastlini. Socvetja se dnevno spreminjajo iz rumenkastih, mareličnih do močnejših oranžnih in opečnatih nians. Barva se dobro ohrani tudi pri sušenju. Rastlina ima rada zelo odcedna tla, ki naj bodo raje bolj suha, kot mokra, predvsem pa te rastline ne gnojimo, saj drugače polega. Če sproti odstranjujemo stara socvetja, nam bodo dekorativni sivkasti poganjki razvijali cvetove vse do pozne jeseni.

 

Achillea ptarmica The Pearl Group

↕60cm  cveti: 6-9  m2: 7-10

Pehtranov rman ima bolj rahla, snežno bela socvetja, ki so odlična za rezano cvetje. Rastlini je najbolje dovoliti, da se počasi razraste po gredici med druge sosede, si tako poišče nekaj naravne opore, poleg tega pa ustvari zelo lahkotno, spontano sliko.

 

Aconitum sp.; preobjede

Te čeladastocvetne lepotice poleg številnih drugih predelov sveta krasijo tudi slovensko divjino. Največkrat cvetijo v vijoličastomodri ali rumenkasti barvi. Vse vrste so zelo strupene, pa ne le na kemijski ravni, pač pa tudi na psihološki, saj se kaj hitro ulovimo v zamaknjenem pogledu, ki ga izzove ta izvirna lepota. V vrtu cenimo tudi dekorativne, deljene liste, ki so mnogokrat bleščavi. Poznamo tako zelo visoko kot tudi nižje rastoče, obstajajo pa tudi plezave vrste in sorte.

 

Aconitum  carmichaelii  ‘Arendsii’*

↕120cm ↔40-50cm  cveti: 6-8 m2: 9-10

Ta sorta ima čudovite, precej velike modro vijolične cvetove, ki v zrelo jesen doprinesejo prijeten kontrast rumenečemu okolju. Rastlina le redko polega, pa še to le v precej senčnih okoljih. Ker ta preobjeda zastopa izrazito vertikalne linije, ji je priporočljivo ustvariti nekaj »horizontalnega« sosedstva s ploščatimi socvetji takrat že sušečih se kobulnic ali pa s čim bolj mehkim (jesenske anemone, okrasno proso…) uravnotežimo njihovo trdno postavo. Čeprav je njen višek jeseni, ni zanemarljiva njena zgodnja spomladanska pojava. Mladi listi so rdeče vijolično nadahnjeni in z malo domišljije odličen element za atraktivno kombinacijo s čebulnicami.

Sorta je nagrajena z AGM pri RHS.

 

Agastache sp.; ožep

30 vrst tega rodu uspeva predvsem na bolj suhih rastiščih Japonske, Kitajske, Mehike in ZDA. Večinoma so grmičaste rasti s pokončnimi poganjki, ki so na gosto posejani s cevastimi cvetovi. Tla morajo biti dobro odcedna, hranljiva in obsijana s soncem. Ožepe uporabljamo predvsem v mešanih zasaditvah, nekatere nižje pa tudi v okrasnih posodah.

 

Agastache ‘Blue Fortune’

↕100cm, listi 60cm  cveti: 6-8  m2: 5-7

Gert Fortgens je v arboretumu Trompenberg v Rotterdamu križal Agastache rugosa in A. foeniculum ter tako ustvaril eno za gojenje najmanj zahtevnih trajnic, ki v poletne gredice doprinese obilico sivkino vijolične. Če nam višina ne dogovarja, rastlino enostavno še pred poletjem nekoliko porežemo in ta se bo dodatno bolj zgostila ter ostala nekoliko nižja. Gojimo v normalni vrtni zemlji. Ne mara preveč vlažnih tal.

Sorta je nagrajena z AGM pri RHS.

 

Actaea sp.; svetilka, črnoga

Nekoč ločena rodova Actaea in Cimicifuga zdaj združena premoreta 12 vrst, ki rastejo po gozdnih ali travnatih rastiščih severne poloble. V vrtu jih uporabljamo predvsem za subtilno popestritev senčnih in polsenčnih predelov. Subtilnih pa zato, ker na prvi pogled na njih ni nič glamuroznega. Vtis se seveda spremeni, ko enkrat že na precejšnjo razdaljo zavonjamo sladko medičino klasastih socvetij, ki so bela ali smetanasta. 4 bivše črnoge (rod Actea pred razširitvijo) pa poleg nežnega cvetja razvijejo še fantastične plodove, bleščeče, drobne, črne, rdeče ali bele kroglice. Vse imajo rade humozna, odcedna in zmerno vlažna tla. Le počasi se vegetativno množijo.

Actaea simplex Atropurpurea Group

Sinonim: Cimcifuga ‘Atropurpurea’

↕175cm, listi 80cm  cveti: 8-10 m2: 5-7

Ta prekrasna svetilka spomladi pride na plano v temno vijolično črni preobleki. Kasneje je listje vijolično nadahnjeno, poleti pa pozeleni. Vijolična stebla se dvignejo visoko in ko se socvetja prično razpirati, se rastlina posajena v čisti senci rada nekoliko nagne, kot da bi hotela reči: »Izvoli, povonjaj me.« Da pa ne bo pomote, rastlina ne pade, zato ne potrebuje opore. Za boljši efekt je priporočljivo posaditi vsaj tri rastline skupaj.

Ajuga sp.; skrečniki

Skrečniki so rod zimzelenih ali delno zimzelenih rastlin, ki obsega približno 40 vrst. Velika večina lepo zacveti v temno modro vijolični, enako, če ne še bolj, pa so pomembni zaradi listnih rozet. Slednje lepo pokrijejo tudi bolj mokra in zbita tla na polsenčnih legah. Mnogi dobro uspevajo tudi na soncu, a v sušnejših obdobjih lahko nekoliko porjavijo, kar pa ni problem, saj se zelo hitro obnovijo. Ker jih je večina zelo hitre rasti, jih je za najboljši izgled dobro razsajati, ni pa nujno. Kot pokrovno rastlino se najpogosteje uporablja plazeči skrečnik Ajuga reptans, od katerega ima mnogo sort atraktivno obarvane liste. Gre za na bolezni odporne rastline, na katerih se le redko pojavlja pepelasta plesen. Večina jih dobro prenese tudi občasno hojo po njih.

 

Ajuga reptans ‘Atropurpurea’, plazeči skrečnik

↕15 cm, listi 5 cm  cveti: 5-6  m2: 10-15

Prekrasen skrečnik, katerega rozete so obarvane vijolično bordo. Bolj ko je rastlina na soncu in dobro preskrbljena z vodo, bolj močno bodo listi obarvani. V čisti senci so le-ti mnogo bolj zeleni kot rdečkasti. Izjemno lahek za vzgojo, primeren tudi za čiste začetnike. Odličen je za jesensko in zimsko popestritev vrta.

 

Ajuga reptans ‘Burgundy Glow’, plazeči skrečnik

↕15 cm, listi 5 cm  cveti: 5-6  m2: 10-15

Ena nejbolj priljubljenih sort plazečega skrečnika, ki tvori goste, nizke preproge raznobarvnih listov. Slednji so izrazito vijolično roza obarvani, še posebno starejši listi pa prehajajo v sivkaste in zelenkaste odtenke. V primeru, da se pojavijo zelene rastline, jih odstranimo, saj drugače te prerastejo obarvane sosede. Listna površina je zelo nagubana, kar jim daje »hrustljav« videz. Odličen je za jesensko in zimsko popestritev vrta, nasadov.

 

 

Ajuga reptans ‘Valfredda’, plazeči skrečnik

Sinonim A. r. ‘Chocolate Chip’

↕15 cm, listi 5 cm  cveti: 5-6  m2: 10-15

Še en čudovit plazeči skrečnik, ki se ponaša z zelo ozkimi in kratkimi, čokoladno rjavimi lističi. Ta sorta tudi zelo bogato zacveti v intenzivni modri barvi. Ker je kompaktnejše narave, je primeren tudi za manjše nasade v cvetličnih koritih, loncih ter na grobovih.

 

Ageratina sp.; nepostarnica, konjska griva

Rastline tega rodu so bile pred časom v rodu Eupatorium (konjska griva), zdaj pa so samostojno zastopane z več kot 250 vrstami, ki rastejo predvsem po toplejših območjih obeh Amerik.

Ageratina altissima ‘Chocolate’; čokoladna konjska griva

Sinonimi: Eupatorium rugosum ‘Chocolate’

Eupatorium ageratoides

↕1,6 m, listi 1,2 m  ↔ 70cm  cveti: 10-11  m2: 5-7

Visoka nepostarnica  je primerna predvsem za ozadje gredic. Je ena zadnjih trajnic, ki zacvetijo v jeseni. Ponavadi se popolnoma razcveti šele sredi oktobra, drobna bela socvetja, ki se odlično podajo k vijolično rjavim listom iste rastline, pa trajajo tudi krepko v november. Če rastlino že konec pomladi pinciramo, se ta lepo razveji in ostane nekoliko nižja.

 

Alchemilla sp.; rosniki, plahtice

Plahtice so obsežna skupina rastlin (cca. 250 vrst), ki so razširjene po traviščih, svetlih gozdovih in tudi kamnitih pobočjih severne poloble ter gorskih predelih tropske Afrike, Indije, Indonezije… Cenjene so zaradi mnogokrat dlakavih, ledvičastih listov in rumenkastih socvetij.  Dobro uspevajo v zmerno vlažni in s humusom bogati zemlji v delni senci ali na soncu.

Alchemilla  mollis; mehkodlaka plahtica

↕40 cm, listi 25 cm  ↔60 cm  Cveti: 5-9  m2:5-7

Odlična rastlina za obrobo večjih gredic, za družbo vrtnicam, za oblikovanje naravnih zasaditev… Ko je enkrat dobro vraščena, prenese tudi sušnejša obdobja, a v tem primeru ji listje ponavadi nekoliko porjavi. Tudi sicer jo je priporočljivo po cvetenju skoraj povsem porezati, da imamo drugo polovico sezone ponovno lepo in sveže listje. Žvepleno rumeno zelena socvetja s pridihom poživljajoče pikantnosti v šopkih opravljajo vlogo pajčolanke (šlajer), torej mehko povežejo preostale cvetlice.

 

Allium sp.; luki

Luki so obsežna skupina rastlin, ki zajema kar 700 vrst. Vsem je skupno, da izraščajo iz čebulic, ki se mnogokrat vegetativno množijo, pri nekaterih vrstah pa mlade nastanejo kar na socvetjih, ki so večinoma okrogla. Luki so že stoletja pomembni v kulinariki in medicini, mnogo vrst ter sort pa je nepogrešljivih pri oblikovanju okrasnega vrta. Visoke sadimo v skupinah v ozadje gredic, nižje v ospredje, mnogi pa so primerni tudi za skalne vrtove. Socvetja nekaterih vrst se lepo ohranijo, če jih posušimo.

Allium flavum ‘Blue Leaf’; rumeni luk

↕20 cm  ↔do 15 cm  cveti: 6-7  m2: 10-12

Ta sorta se od običajnega rumenega luka loči po intenzivnejše modrikasto obarvanih listih, kar skupaj s sončno rumenimi cvetovi ustvarja prekrasno sliko. Ker je nižje rasti in dobro uspeva na odcednih rastiščih, je odličen za skalne in pečene vrtove.

 

Alyssum sp.; grobeljniki

Raznolika skupina rastlin, ki zajema preko 150 vrst enoletnic, trajnic ter polgrmov. Večina jih izvira iz srednje in južne Evrope, severne Afrike ter JZ in osrednje Azije. Skupno jim je, da rastejo na odprtih in mnogokrat kamnitih rastiščih, cvetijo pa predvsem v rumeni in beli barvi.

Alyssum saxatile →glej Aurinia saxatilis

Amsonia sp.; vrbica

Približno 20 vrst vrbic raste v svetlih gozdovih in traviščih na vlažnih ali suhih tleh JV Evrope, Turčije, Japonske ter Severne Amerike. So popolnoma prezimne trajnice, ki se odlično podajo v gredice ter tudi bolj naravne zasaditve. Njihova posebnost je barva cvetov, ki je unikatno sivomodra. Vse rastline vsebujejo mleček, ki bolj občutljivo kožo lahko ob dotiku razdraži. Cvetoči poganjki so krasna sestavina za šopke, da pa bi kar čim dlje zdržali, odrezano mesto pomočimo v vrelo vodo ali jih nekoliko ožgemo s plamenom.

Amsonia ciliata; resasta vrbica

↕60-90 cm  ↔60-90 cm  Cveti: 7  m2: 7-9

Ta trajnica je lahka za vzgojo, zagotoviti ji moramo zmerno vlažna in odcedna tla ter čimbolj sončno mesto. Lepa bo tudi v zelo svetli senci oz. če bo le krajši del dneva zasenčena. Pregosta senca bo povzročila pretegnjenost rastline, ki potem rada poleže. Ko drobni, zvezdasti, modrikasti cvetovi odcvetijo, jo lahko za gostejši učinek v drugem delu sezone nekoliko prikrajšamo. Poleg cvetenja je izredno zanimiva tudi jeseni, saj se odene v živo rumeno listje. V naravi jo najdemo na peščenih rastiščih v S. Ameriki, kjer cveti v maju in je odeta v iglicam oz. resam podobne liste. Zanjo je značilna grmičasta razrast, ki v višino in širino doseže od 60-90 cm.

 

Anaphalis sp.; mačje tačke

Poznamo približno 100 vrst mačjih tačk, ki naravno uspevajo na severni polobli. Vse imajo liste sivo obarvane (dlakavost), snežno bela socvetja pa so odlična za suhe šopke. Višje rastline so poleg namembnosti za rezano cvetje zelo uporabne v cvetličnih gredicah, še posebno za »srebrne« in bele vrtove, nižje pa se bolje podajo v skalne vrtove. Najbolj jim prija polno sonce, uspevajo pa tudi v delni senci. Tla naj bodo zmerno vlažna, odcedna in zmerno založena s hranili.

Anaphalis triplinervis; trožilne mačje tačke

↕30 cm  ↔45 cm  cveti: 7-9    m2: 7-10

Ta rastlina ima zelenosive, nekoliko volnene liste s 3 do 5 žilami. Cvetovi, ki so opazni predvsem zaradi belih braktej, se razvijejo sredi poletja in trajajo do zgodnje jeseni.

Izvira iz Himalaje in JZ Kitajske.

Anchusa sp.; volovski jezik

V tej skupini približno 35 vrst srhkolistnih rastlin najdemo tako enoletnice, dvoletnice, kot tudi trajnice. Uspevajo na sončnih mestih v revni zemlji pečin, cestnih robov in travišč v zmernem  podnebju Evrope, Afrike in Z Azije. Ponašajo se z intenzivnimi modrimi do vijoličnimi cvetovi, ki privabljajo čebele.

Anchusa azurea; modri volosvki jezik

↕90-120 cm  ↔40 cm  Cveti 5-8   m2: 5-7  pH 5.8 – 6.8

Modri volovski jezik najbolje uspeva na zelo odcednih, bolj suhih in s hranili revnih tleh. Zimska mokrota ga zelo rada uniči. Na steblih se maja razvijejo čudoviti, temno modri do vijoličasti cvetovi. Po cvetenju steblo porežimo in z nekaj sreče nam bo rastlina pocvitala vse tja do jeseni, ko steblo ponovno porežemo, da se listna rozeta okrepi oz. formira nove, ki bodo cvetele naslednje leto. Najlažje ga razmnožujemo s setvijo od marca dalje. Seme le na rahlo pokrijemo, primerna temperatura je 20°C.

Izvira iz J Evrope, S Afrike, Z Azije.

 

Anemone sp.; vetrnica

Poleg naše dobro poznane podlesne vetrnice (Anemone sylvestris) predvsem na severni polobli raste še preko 120 drugih vrst vetrnic. Zaradi obsežnosti rodu in priljubljenosti med vrtnarji obstaja hortikuturna delitev na 3 skupine:

  1. spomladi cvetoče, nekatere imajo v zemlji gomolje ali korenike, rastejo pa v gozdovih ali na traviščih,
  2. gomoljaste sredozemske in centralnoazijske vrste, z območij z vročimi in suhimi poletji, cvetijo spomladi ali zgodaj poleti,
  3. višje zelnate vrste, ki cvetijo poleti in zgodaj jeseni.

Predvsem nizke spomladi cvetoče vetrnice so odlične za divje in gozdne vrtove ter senčne skalnjake. Višje rastoče, predvsem iz 3. skupine, pa se odlično podajo v bujne cvetlične grede, kjer v času, ko mnoge trajnice ne cvetijo več, pripravijo čudovito barvno predstavo.

Razmnužujemo z deljenjem zgodaj spomladi ali jeseni, možno pa je narediti tudi koreninske potaknjence (skupini 1 in 3). Konec zime, pripravimo 3-4 cm kose srednje debelih korenin in jih horizontalno položimo v substrat ter rahlo prekrijemo nato pa vzdržujemo konstantno vlago. Setev je najbolje opraviti takoj, ko seme dozori in sicer v peščenem substratu.

Anemone hupehensis ‘Praecox’; jesenska vetrnica, japonska vetrnica, anemona

↕60 cm  ↔40cm  Cveti: 8-9   m2: 5

Vrsta je dobila ime po kitajski provinci Hubei.

Ta sorta je ena zgodnejših med poletno-jesenskimi. Cveteti začne že v začetku avgusta, ko se odprejo 4-6 cm veliki cvetovi v ciklamno rožnati. Zunanji venčni listi so temnejši kot notranji. Rastišče naj bo zmerno vlažno, odcedno, najbolje sončno. Problematična je pretirana zimska vlaga oz. zastajanje vode v tleh. V zelo mrzlih krajih je tla priporočljivo prekriti z zastirko.

Anemone hupehensis var. japonica ‘Splendens’; jesenska vetrnica, japonska vetrnica, anemona

↕90-120 cm  ↔40cm  cveti: 8-10   m2: 5

Ta sorta ima temno rožnate cvetove in dobro uspeva v normalni vrtni zemlji, izogibati se moramo le zastajanju vode (še posebno pozimi).

Anemone x hybrida; jesenska vetrnica, japonska vetrnica, anemona

Sinonimi: A. elegans, A. japonica

Japonske vetrnice so križanci Anemone hupehensis var. japonica x Anemone vitifolia.

Anemone x hybrida ‘Honorine Jobert’; jesenska vetrnica, japonska vetrnica, anemona

↕100-120 cm  ↔50 cm  cveti: 9-10  m2: 5-7

Sorta se ponaša s snežno belimi, enostavnimi cvetovi, ki v polsenčnih kotičkih vrta poživi zasaditve.

Anemone x hybrida ‘Margarethe’; jesenska vetrnica, japonska vetrnica, anemona

Sinonimi: ‘Lady Gilmour’, ‘Margaret’

↕ 80 cm  ↔40 cm  cveti: 9-10   m2: 5-7

Skoraj dvojni, nežno rožnati cvetovi. Listi segajo do višine 40cm.

Anemone x hybrida ‘Whirlwind’; jesenska vetrnica, japonska vetrnica, anemona

↕80 cm  ↔40 cm  cveti: 9-10  m2:5-7

Beli, dvojni cvetovi.

Anemone pulsatilla → glej Pulsatilla vulgaris

Antennaria.; majnica

Rod majnic obsega približno 45 vrst pritlehnih trajnic odprtih rastišč severne poloble. Pri tleh tvorijo rozete s trihomi pokritih listov. Na kratkih steblih se razvije množica socvetij. Ker so rastline nizke, in jim prija sončno rastišče, se odlično podajo v skalen vrtove, na grobove in še kam. Najbolje jih je razmnoževati z delitvijo pred ali po cvetenju.

Antennaria dioica ‘Rubra’; navadna majnica

↕10 cm  ↔40 cm  cveti: 5-7  m2: 9-15

Majnica raste tudi v Sloveniji in cveti v beli ali nežno rožnati, ta sorta pa je izrazite vinsko rdeče barve. Listne rozete so večinoma zimzeleni in zaradi dlakavih listov sive barve. Raste tako na normalnih vrtnih kot tudi zelo siromašnih in suhih tleh.

 

Aquilegia sp.; orlica

Poznanih je preko 70 vrst orlic, ki rastejo po traviščih, gozdovih in kamnitih gorskih predelih severne poloble. Slovensko ime izvira iz podobnosti med orlom in ostrogami na cvetovih. Gre za rastlino, ki je že zelo dolgo v kultivaciji in jo srečamo tudi na slikah iz srednjega veka. Večini najbolj prija polsenčno, odcedno, a venomer vlažno rastišče.

Orlice se med sabo zelo rade križajo in tudi sejejo po vrtu, zato lahko kaj kmalu pričakujemo, da se bodo v gredici ali kje drugje pojavili križanci v razno raznih odtenkih. Temu se lahko izognemo, če stebla po cvetenju porežemo. Obstaja več poimenovanih skupin križancev z neštetimi sortami: Mrs. Scott-Elliot hibridi, skupina Biedermeier ter McKana hibridi so kompleksni križanci med vrstami Aquilegia canadensis, A. longissima, A. vulgaris in verjetno še kakšne druge.

Kot je omenjeno zgoraj, je orlice izjemno lahko razmnožiti s setvijo semena takoj ko dozori ali spomladi. Izrazito gorske vrste so bolj muhaste, saj nekatere do kalitve potrebujejo kar 2 leti. Orlic ni priporočljivo presajati, saj jim ponavadi močno poškodujemo glavno korenino, ki je precej globoka.

Aquilegia vulgaris var. alba; navadna orlica

Sinonimi: Aquilegia vulgaris ‘Alba’

↕60cm  cveti: 5-6   m2: 7-10

Navadna orlica, ki jo poznamo s slovenskih travnikov, gozdnih robov in svetlih gozdov z belimi cvetovi. Dobro upseva na stalno vlažnih, odcednih tleh v polsenci ali na soncu. Prenese tudi več sence, a če je pretemno, se rado zgodi, da v takem okolju ne cveti. To velja tudi za ostale orlice.

Aquilegia vulgaris var. stellata ‘Black Barlow’, orlica

Sinonimi: Aquilegia vulgaris var. clematiflora ‘Black Barlow’, A. clematiflora ‘Black Barlow’

↕60 cm  cveti: 5-6  m2: 7-10

Sorta spada v serijo Barlow Cvetovi so črnovijolični in vrstnati, listi segajo do višine 40cm.

Aquilegia chysantha ‘Yellow Queen’; zlatocvetoča orlica

↕70 cm  cveti: 5-6  m2: 7-10

Zlatocvetoča rolica izhaja iz juga ZDA in S Mehike. Tako vrstno kot sortno ime nam izdajata, da gre za orlico s čudovitimi rumenimi cvetovi. Listi segajo do višine 30 cm.

Aquilegia flabelata; pahljačastolistna orlica

Sinonimi: A. akitensis

Ta do 30 cm visoka vrsta izvira iz V Azije, Japonske in je svetlo vijoličnomodre barve. Raste na polsenčnih legah na stalno vlažnih tleh.

Aquilegia flabellata Cameo serije ‘Cameo Blue-White’; pahljačastolistna orlica

↕10cm  cveti: 5-6  m2: 9-12

To je prikupna nizka sorta pahljačaste orlice, ki ima glede na velikost rastline nenavadno velike cvetove v kombinaciji modrovijolične in bele barve. Odlična je za spomladanske nasade v cvetličnih loncih, koritih ter v ospredju gredic.

Aquilegia flabellata Cameo serije  ‘Cameo Red-White’; pahljačastolistna orlica

↕10cm  cveti: 5-6   m2: 9-12

Sorta je enaka kot predhodna, le da so cvetovi v kombinaciji rdeče in bele.

Aquilegia flabellata Cameo serije  ‘Cameo White’; pahljačastolistna orlica

↕10 cm  cveti: 5-6  m2: 8-12

Tudi ta sorta je enaka predhodnima, cvetovi so beli, a včasih dobijo nekaj rožnatega nadiha.

 

Arabis sp.; repnjak

Velika večina od 120 vrst repnjakov prihaja iz gorskih rastišč Evrope, Azije in S Amerike. V rodu so tako enoletnice kot večinoma zimzelene trajnice. Ker so te rastline nižje rasti, so primerne za skalne vrtove, škarpnike, grobove in razne obrobe poti… še posebno kavkaški repnjak pa je tudi odlična pokrovna trajnica. Rastejo naj v normalni vrtni zemlji na soncu, prenesejo pa tudi bolj suha in vroča mesta ter siromašno zemljo.

Razmnožujemo s setvijo jeseni v hladno gredo ali s poletnimi zelnatimi potaknjenci.

Arabis alpina subsp. caucasica; alpski repnjak, kavkaški repnjak

Sinonimi: Arabis albida, A. billardieri, A caucasica

Vzimzelena, blazinasta trajnica s sivozelenimi rozetami listov. Konec pomladi se razcvetijo bela socvetja, ki lepo dišijo. Ta podvrsta izvira iz J Evrope.

Arabis alpina subsp. caucasica ‘Schneehaube’; alpski repnjak, kavkaški repnjak

↕10-15 cm  ↔40-50 cm   cveti: 4-5  m2: 7-10

Hitro rastoča sorta s snežno belimi socvetji, ki spomladi tvorijo bele blazine v skalnjaku, škarpnikih, čez zidove,… Zanimiva tudi v zimskem času, saj listi ostanejo zeleni.

 

Arabis x arendsii ‘Compinkie’; repnjak

Sinonimi: Arabis arendsii ‘Compinkie’, A. caucasica ‘Compinkie’

↕15 cm  ↔20-25 cm   cveti: 4-5  m2: 7-10

Kompaktno rastoča blazinasta trajnica, ki konec pomladi zacveti v močni ciklamno rožnati barvi.

Arabis procurrens ‘Aureomarginata’; karpatski repnjak

Sinonimi: Arabis ferdinandi-coburgi ‘Aureomarginata’

↕5 cm  ↔30 cm   cveti: 4-5  m2: 7-10

Pritlehna zimzelena do delno zimzelena trajnica, katere listne rozete so rumeno-zeleno pisane. Poleg zanimivih listov pa spomladi tudi zacveti v beli barvi. Če se pojavijo zelene rozete, jih moramo odstraniti, drugače bo kmalu večino blazine tvorilo le še zeleno listje.

 

Arisaema sp.; arizema

Arizeme so bile v Sloveniji do nedavnega manj znane predstavnice kačnikovk kot vrtne rastline. Od naših divjih sorodnikov jim je še naboj podoben npr. laški kačnik Arum italicum. Od nekje 150 vrst so tiste, ki jih gojimo, predvsem iz Himalaje, Japonske, Kitajske in S. Amerike. V zemlji imajo gomolj, ki je občutljiv na zimsko mokroto, zato je odcednost rastišča ključnega pomena. Pri nakupu moramo biti pazljivi, da dobro preverimo prezimnost vrste, saj je kar nekaj takih, ki so v celinskem delu države pogojno prezimne. Rade imajo polsenčne lege, nekatere pa se dobro obnesejo tudi v čisti senci, tla naj bodo humozna in venomer vlažna.

Pri arizemah je zanimivo to, da ima rastlina sposobnost menjati spol. To je razlog, da predvsem mlade rastline velikokrat ne obrodijo plodov oz. semena. Ko je rastlina starejša, ima dovolj energije, da proizvede seme. Zato ne bodite presenečeni, če kljub večim rastnima na kupu v prvih letih ne boste dobili semena.

Razmnoževanje je pri vrstah, ki tvorijo mlade zarodne gomoljčke ob matični rastlini, precej enostavno. Le-te enostavno izkopljete in jih razsadite. Lahko pa iz rdečih jagod izločite semena, jih dobro očistite in takoj posejete v propusten substrat. Seme na sobni temperaturi hitro izgubi na kaljivosti, zato ga je v primeru spomladanske setve potrebno shraniti v hladilnik ali zamrzovalnik.

Arisaema speciosum; arizema

↕35-50 cm  ↔15 cm   cveti: 6  m2: 5-9

Ta vrsta v naravi uspeva v Nepalu ter od SV Indije do osrednje Kitajske. Velik ovršni list (“cvet”) je mešanica čokoladno rjave in bordo rdeče barve z belimi progami. Listni pecelj je prekrit z zanimivimi rjavimi pegami in še dodatno poudarja eksotičen videz rastline. Ovršni list ostane lep 3-4 tedne, velik (pravi) list pa ostane še celo poletje. Rastlina ni primerna za vetrovne lege, saj jo lahko polomi. Tla morajo biti zelo odcedna, zmerno vlažna, najboljša pa je polsenčna lega. Ta vrsta je ena bolj prezimnih, a če vas vseeno skrbi, jo čez zimo zasujte z debelo plastjo zastirke.

 

Arisarum sp.; arizarum

V tem rodu so le tri vrste, ki v naravi rastejo na vlažnih gozdnih ali skalnatih tleh.

Arisarum proboscideum;  arizarum

↕15 cm  ↔20 cm   cveti: 4-5  m2: 6-10

Angleži tej trajnice rečejo mišja rastlina, ker socvetja ovita v ovršni list spominjajo na miške z repom. Ovršni list je obarvan temno rjavo in belosivo. Iz podzemnega rizoma, le-ta naj bi bil posajen na globino nekje 8 cm, spomladi požene rastlina, ki se hitro množi in v ugodnih pogojih lahko tvori cele kolonije. Domovina tega arizaruma sta Italija in Španija.

 

Armeria sp.; pečnik

80 vrst zimzelenih trajnic in polgrmov raste po obmorskih klifih in gorstvih vse od Evrope, Turčije, S. Afrike in do pacifiške obale obeh Amerik. V vrtovih gojimo predvsem blazinaste trajnice vrst, kot so Armeria maritima, A. alpina, A. juniperifolia ter A. pseudarmeria. Vse naštete imajo gumbom podobna, večinoma rožnata socvetja na zelo tankih steblih.

Razmnožujemo s spomladansko ali jesensko setvijo, lahko tudi z delitvijo zgodaj spomladi.

Armeria maritima; obmorski pečnik

Obmorski pečnik je rastlina odprtih, sončnih rastišč, kjer bogato cveti spomladi, rad pa tudi pocvita še celo poletje. Zeleno blazino tvorijo travasti listi. Uspeva tudi na delno zasenčenih mestih, a manj cveti. Za tla ni zahteven, dobro se obnese tudi na zelo revnih tleh. Dobro prenaša sušo. Vrtnarji so selekcionirali veliko število sort, ki se po rastnih zahtevah oz. načinu gojenja ne razlikujejo.

Ta pečnik je odličen za skalne vrtove, grobove in obrobe poti, gredic…

Armeria maritima ‘Alba’; obmorski pečnik

↕15 cm  ↔do 20 cm   cveti: 5-8  m2: 11-13

Kompaktna rastlina z belimi socvetji.

Armeria maritima ‘Splendens’

↕20 cm  ↔do 30 cm   cveti: 5-8  m2: 8-12

Blazinasta trajnica s temnozelenimi listi in intenzivno rožnatimi socvetji.

 

Armeria pseudarmeria; širokolistni pečnik

Sinonimi: Ameria atrosanguinea, A. latifolia

↕30 cm  ↔do 20 cm   cveti: 5-8  m2: 8-12

Za razliko od zgoraj opisanih sort ima ta širše, do 20 cm dolge liste. Celo poletje razvija 3-4 cm široka socvetja v rožnati barvi. Uspeva tako v navadni vrtni zemlji kot v pustih in suhih tleh. Vrsta izvira iz obalnih pašnikov Z. Portugalske.

 

Artemisia sp.; pelin

Obstaja približno 300 vrst pelinov vse od enoletnic, trajnic do grmov. V okrasnem vrtu jih gojimo predvsem zaradi močno deljenih listov, ki so pri nekaterih vrstah povsem sivi. Ravno slednje so zelo uporabne za kombiniranje z drugimi rastlinami, saj poleg zanimivih, včasih kontrastnih kombinacij, vnašajo barvitost tudi v času, ko gredica ni odeta v cvetje. Kot pri marsikateri sivolistni rastlini tudi pri tej velja, da je ljubiteljica toplih in zelo sončnih rastišč, poleg tega pa je dobro prilagojena tudi na sušnejša obdobja. Glede rastišča lahko posplošimo, da jih velika večina potrebuje čimbolj odcedno ter sončno rastišče.

Poleg okrasne vrednosti, pa so nekateri pelini uporabni tudi v kuhinji (pehtran) ter medicini.

Odvisno od vrste, peline najlažje razmnožimo z delitvijo ali z neolesenelimi potaknjenci v začetku poletja.

Artemisia abrotanum; abrašica

↕do 100 cm  ↔do 100 cm   cveti: 7-9  m2: 5-7

Abrašica ima tako okrasno kot uporabno vrednost. Poleg fino deljenih sivih listov, ki se odlično podajo na sončna skalna ali peščena rastišča v vrtu je uporabna tudi v kulinariki.  Srečamo jo v francoski, italijanski in španski kuhinji. Največkrat se jo uporablja kot začimba k pečenki. Listi imajo močan vonj kombinacije limone in grenkobe, nabiramo pa jih poleti.

Izvira iz J. Evrope.

Artemisia absinthium; pravi pelin

↕100 cm  ↔do 60 cm   cveti: 7-8  m2: 3-5

Pravi pelin naravo raste v Evropi in Aziji. Ta aromatična zel se uporablja za zdravljenje številnih tegob: slab apetit, težave z jetri, slaba prebava… Liste in cvetoče poganjke nabiramo v drugi polovici poletja. Pred uporabo se moramo dobro izobraziti, saj si s tem pelinom zaradi vsebnosti tujona lahko naredimo več škode kot koristi.

Sadimo na sončno mesto v normalno vrtno zemljo. Dobro prenese tudi krajša sušna obdobja.

Artemisia absinthium ‘Lambrook Silver’; pravi pelin

↕100 cm  ↔do 60 cm   cveti: 7-8  m2: 3-5

Ta sorta pravega pelina je sivolistna in se jo uporablja kot okrasno rastlino za kombiniranje v cvetličnih gredicah, krasna pa je tudi v peščenih vrtovih. Pomendrani listi dišijo.

Artemisia  ludoviciana; louisianski pelin

Sinonimi: Artemisia palmeri, A. purshiana

Ta pelin izvira iz Louisiane in ostalega dela Z. Severne Amerike ter Mehike.

Artemisia  ludoviciana ‘Silver Queen’

↕90 cm  ↔do 60 cm   cveti: 7-9  m2: 5-7

Ta sorta ima lepe, svetlo sive poganjke, ki zraščajo iz podzemnih stebel. V normalni vrtni zemlji se zaradi preobilice hranil in vlage lahko prekomerno razraste, zato ga je dobro saditi z drugimi trpežnimi in dobro se razraščajočimi trajnicami, ki so navajene kompeticije. Če je rastlina preveč izpostavljena, jo veter in dež nekoliko poležeta. Temu se izognemo s sadnjo med druge višje rastline ali pa jo v začetku poletja za tretjino do polovico prikrajšamo.

Artemisia  schmidtiana ‘Nana’

↕20-30 cm  ↔do 30cm   cveti: 6-7  ÚÚÚ  m2: 11

Pritlehna, srebrnosiva rastlina, ki deluje kot čipkasta blazinica, potrebuje zelo, zelo odcedno rastišče na soncu. V nasprotnem primeru nam preko zime kaj hitro propade. Poleti se razvijejo drobna rumenkasta socvetja. Izvira iz Japonske.

 

Aruncus sp.; kresničevje

Vrste tega rodu so v tesnem sorodstvu z osladi (Flipendula) ter medvejkami (Spirea) in v naravi uspevajo v vlažnih rastiščih gozdov severne poloble. Potrebujejo vlažna in rodovitna tla v senci ali polsenci.

Aruncus dioicus; navadno kresničevje

Sinonimi: Aruncus syvester, Spiraea  aruncus

↕120 cm  ↔45 cm  cveti: 6-8  m2: 1-3

Za razliko od ostalih vrst v tem rodu, navadno kresničevje dobro uspeva tudi na bolj sončnih mestih, kjer tolerira nekoliko bolj suha tla kot sicer. Socvetja ženski in moških rastlin se nekoliko razlikujejo. Pri prvih so lahko nekoliko zelenkasto nadahnjena in bolj povešavega videza, pri prvih pa so kremno bela. Kresničevje je zelo uporabno kot rezano cvetje.

Razmnožujemo lahko s setvijo, včasih sejance dobimo spontano, ali pa z delitvijo zgodaj spomladi ali jeseni. Pri starejših rastlinah je delitev močno otežena, saj koreninski vrat oleseni.

Domovina je od Evrope do V. Sibirije, V. Severna Amerika.

 

Asarum sp.; kopitnik

Ta rod senčnih rastlin zajema preko 70 vrst severne poloble. Večina se dobro razrašča in s svojimi ledvičastimi do srčastimi listi tvorijo prelepe preproge pod drevesi, grmi in drugje, kjer je senčno. Nekatere vrste imajo zelo zanimive cvetove, ki pa so žal s pogledom od zgoraj skoraj nevidni. Tla naj bodo humozna, stalno vlažna in odcedna. Rastline dišijo po ingverju, zato ni čudno, da jim Angleži pravijo wild ginger (divji ingver).

Asarum europaeum

↕15 cm  ↔25 cm  cveti: 3-4  m2: 15

Je odlična zimzelena pokrovna rastlina, k izvira iz slovenskih gozdov. Listi so bleščeči in ledvičaste oblike. Včasih jih zima nekoliko poškoduje, zato jih lahko porežemo in naredimo prostor novim. Njihovi rjavi cvetovi so izredno zanimivi, a so žal skriti pod listi, zato je potreben bolj natančen pogled od blizu. Razmnožujemo z delitvijo zgodaj spomladi.

Asphodeline sp.; čepljec

20 vrst dvoletnic in trajnic raste na sončnih kamnitih traviščih ter suhih pobočjih od Sredozemlja in Turčije do Kavkaza. V tleh imajo rizome, listi so podobni travnim, cvetovi pa so zvezdasti, rumeni ali beli. Za uspešno gojenje moramo upoštevati njihovo naravno rastišče. Poskrbeti moramo torej za odcedno zemljo, ki je lahko revna s hranili in čim bolj sončno mesto.

Asphodeline lutea; rumeni čepljec

↕do 100 cm  ↔30 cm  cveti: 5-6  m2: 7-10

Listi so modrikasto zeleni in dolgi do 35cm. Konec pomladi rastlina požene dolga cvetna stebla, kjer se razvijejo dišeči, rumeni cvetovi.

Izvira iz V. Sredozemlja in Z. Turčije.