Vsebino te spletne enciklopedije se lahko razmnožuje, shranjuje in razširja le v nekomercialne namene, pri čemer se mora vidno navesti vir, podatki pa morajo ostati nespremenjeni. Za vsakršno drugačno rabo je potreben dogovor z avtorjem po elektronski pošti: info@trajnice-carniola.com

Knautia sp., grabljišče

Približno 40 vrst tega rodu najdemo po traviščih in grmiščih Evrope, Sibirije, Kavkaze ter S Afrike. Iz listnih rozet poženejo razvejana stebla s številnimi socvetji za katera je značilno, da zelo močno privabljajo metulje.

Najraje imajo sončna rastišča na odcednih, rahlo bazičnih ali nevtralnih tleh.

Njihov izgled je kot naročen za divje vrtove ter imitacije travnikov. Seveda  se odlično podajo tudi v vrtno gredico.

Razmnožujemo s spomladansko setvijo, semena pa je dobro predhodno stratificirati (pod 5oC).

Knautia macedonica, makedonsko grabljišče

Sinonimi: Scabiosa rumelica.

60-80 cm   cveti:7-9  m2: 6   sonce, polsenca

Socvetja tega grabljišča z Balkana so v izjemno lepi vinsko rdeči barvi. Če jih redno odstranjujemo, še podaljšamo cvetenje. V lahkih tleh se zelo rada seje. Čeprav ima najraje odcedna tla na soncu, presenetljivo dobro prenese tudi bolj zbita tla ter tudi bolj zasenčene predele, kjer seveda manj cveti. Zaradi globoke korenine zelo dobro prenaša sušo.

Kniphofia sp., raketica, bakljasta lilija

Približno 70 vrst raste predvsem po gorskih rastiščih J Afrike, nekaj pa jih uspeva tudi v Etiopiji, na Madagaskarju ter na Arabskem polotoku. Te trajnice so gručaste rasti, tvorijo namreč skupine rozet iz katerih izraščajo dolgi in ozki listi. Iz rozet poženejo močna stebla, ki na vrhu nosijo množico kimajočih cevastih cvetov.

Gojim jih na zelo odcednih tleh na soncu. Pri tej skupini trajnic je nekoliko bolj problematična prezimnost, ki ni odvisna le od temperatur. Zelo so občutljive na zimsko mokroto, nenadno zmrzovanje ter hitre otoplitve. Tako lahko tudi po nekaj letih rasti določena vrsta ali sorta zaradi »slabe« zime propade. Poskrbeti moramo torej za zelo dobro odcednost, tudi z dodajanjem peska, če so tla zbita.

Stare, razrasle rastline razmnožujemo z deljenjem, možna pa je tudi setev, a se vrste in sorte med sabo zelo rade križajo, tako da obstaja zelo velika verjetnost, da bodo vse nove rastline križanci.

Kniphofia uvaria, grozdnata bakljasta lilija, raketica

60-90 cm   cveti:7-9  m2: 6   sonce, polsenca
Grozdnata bakljasta lilija prihaja iz J Afrike (Cape). Ta robustna rastlina razvije socvetja v dveh barvah, zgornji del – popki v živo rdečeoranžni in spodnji odprti cvetovi v rumeni barvi. Pod tem imenom se mnogokrat prodajajo križanci, tako da je težko priti do čiste vrste.

Kniphofia ‘Alcazar’, raketica

Sinonimi: Kniphofia uvaria ‘Alcazar’.

90 cm   cveti: 7-9  m2: 5   sonce, polsenca

Opečnato oranžna od zgoraj navzdol prehaja v oranžnorumeno barvo. Socvetje so bogata in se pojavljajo ena za drugo do začetka jeseni.

Kniphofia ‘Ice Queen’, raketica

Sinonimi: Kniphofia uvaria ‘Ice Queen’ .

120 cm   cveti: 7-9 (10)  m2: 5   sonce, polsenca

Zelo svetlo zeleni popki se odprejo v slonovinasto bele cvetove. Ta sorta zelo rada pocvita krepko v jesen, kar jo uvršča med ene najbolj dolgotrajno cvetočih raketic.

Lamium sp., mrtva kopriva

Približno 50 vrst enoletnic ter trajnic uspeva v vlažnih gozdovih ali bolj suhih in odprtih rastiščih Evrope, Azije in S Afrike. Le nekaj vrst gojimo predvsem zaradi zanimivih listov in jih uporabljamo predvsem kot pokrovne rastline tako na bolj sončnih kot tudi na senčnih rastiščih.

Večina gojenih vrst in sort najlepše uspeva v delni ali polni senci na humoznih, konstantno vlažnih tleh.

Razmnožujemo z deljenjem, možno pa je zakoreniniti tudi posamezne poganjke.

Lamium maculatum ‘White Nancy’, lisasta mrtva kopriva

20 cm, list 10 cm   cveti: 5-7  m2: 10   polsenca, sonce, svetla senca

Kot rečeno tudi lisasta mrtva kopriva najlepše uspeva v bolj senčnih predelih, na soncu pa ostane lepa le, če ima na voljo nekoliko več vlage, pa še v tem primeru je ni priporočljivo imeti na mestu, ki ni vsaj krajši del dneva zasenčen. V zelo zbitih tleh ne tvori goste preproge listov. Čeprav se razmnožuje s podzemnimi stebli in zakoreninjenjem plazečih poganjkov, ni invazivna. Tvori goste preproge sivih listov z zeleno obrobo, poleg tega pa zacveti v beli barvi. Uporabna je tudi v cvetličnih loncih.

Sorta je nagrajena z AGM pri RHS.

Leontopodium sp., planika, očnica

Približno 35 vrst trajnic tega rodu raste po travnatih in kamnitih rastiščih Evrope in Azije.

Gojimo predvsem Leontopodium alpinum, ki v očeh mnogih predstavlja simbol Alp. Planike občudujemo zaradi socvetij, ki jih obdajajo močno dlakavi ovršni listi.

Najbolje uspevajo na zelo odcednih rastiščih na soncu ali v polsenci. Sušo sicer dobro prenese, a v nižinah je ta mnogokrat povezana tudi z vročino, kar ji ne ustreza.

Razmnožujemo s setvijo spomladi, semena le vtisnemo v substrat in na rahlo prekrijemo s finim kremenčevim peskom.

Leontopodium alpinum, planika

20 cm, list 5-7 cm   cveti: 7-8  m2: 15   sonce, polsenca

Planika v vrtu velja za kratkoživo trajnico, razlog pa je predvsem neprimerno rastišče. V vrtu nikoli ne moremo do potankosti posnemati naravnih alpskih pašnikov in kamnišč. Ljudje zmotno povezujemo rastline kamnitih gorskih rastišč s trpežnostjo na sušo. V gorah ni nikoli take vročine kot v nižinah, poleg tega pa je zračna vlaga višja in oblačnost s padavinami pogostejša. To je le nekaj razlogov, zakaj mnogim rastline ne uspe obdržati več kot le nekaj let. Poskrbimo torej za odcedna tla in konstantno zmerno vlago.

Ta vrsta v nižinah nikoli ni tako gosto dlakava oz. sivobela in pritlikava kot v hribih.

Leptinella sp.,  leptinela

Te enoletnice in nizke trajnice so zastopane s približno 80 vrstami, ki prihajajo iz Avstralazije in J Amerike. Iznad mnogokrat aromatičnih listov se na kratkih steblih dvigajo gumbom podobna socvetja. Zaradi pritlehne rasti in dobrega prekrivanja tal so odlične za med tlakovce in druga mesta, kjer jih občasno pohodimo. Za skalnjake so v večini manj primerne, saj precej hitro rastejo in zavzamejo preveč prostora, izjema so le zelo suha tla. Gojimo jih na sončnih ali polsenčnih legah v normalni vrtni zemlji.

Razmnožujemo jih s setvijo spomladi ali jeseni pri 13-16oC, še enostavneje pa z deljenjem.

Leptinella squalida, umazana leptinela

Sinonimi: Cotulla squalida.

5 cm  cveti: 5-6  m2: 10-15   sonce, polsenca

Majhne rozete z zelo drobnimi, praproti podobnimi in rahlo dlakavimi listi tik ob tleh tvorijo gosto preprogo. V ugodnih pogojih se hitro širi s podzemnimi stebli. Čeprav jo mnogi oglašujejo kot vednozeleno trajnico, je to le delno res, saj večinoma do sredine zime od listov ostane bore malo. Socvetja so majhna in skoraj neopazna. Zelene do sivkasto zelene rozete proti zimi postanejo malce vijolično in rjavo nadahnjene.

Rastlina najlepše uspeva v delni senci, dobro pa prenese tudi polno sonce. Je odličen nadomestek za mah v senčnem skalnjaku, kjer je za pravega morda presuho.

Naravno uspeva v Novi Zelandiji.

Leptinella squalida ‘Platt’s Black’, umazana leptinela

Sinonimi: Cotulla ‘Platt’s Black’.

5 cm  cveti: 5-6  m2: 10-15   sonce, polsenca

Enako kot pri zgoraj opisani, le da so listi različno intenzivno črnorjavo obarvani, dlakavost pa doda malce sivkastega nadiha. Sorta je nastala kot mutacija v zasebnem vrtu Jane Platt v ZDA v zvezni državi Oregon.

Leucanthemum sp., ivanjščica

Obstaja 25 vrst poleti cvetočih vrst iz Evrope in S Azije. Nad temno zelenimi listi se dvigajo socvetja (»cvetovi«) z belim zunanjim vencem in rumeno sredico. Obstaja pa tudi nekaj sort z vrstnatimi svetovi, poleg belih pa najdemo tudi pastelno rumene. Skoraj vse so odlične za rezano cvetje.

V zadnjih letih so bili vzgojeni križanci L. x superbum, ki so ne le nižji, pač pa jih je mogoče razmnoževati s sejanjem semena.

Ivanjščice oz. vrtne marjete najbolje rastejo na s hranilih bogatih tleh na polnem soncu, dobro pa uspevajo tudi na s hranilih zmerno založenih tleh in v delni senci. Na nekaj let jih je priporočljivo razdeliti. Tiste z  »enostavnimi« socvetji se dobro podajo v kmečke ter naravne vrtove, »vrstnate« pa se podajo predvsem v cvetlične gredice.

Vrste razmnožujemo s setvijo, sorte oz. križance (x superbum) pa le s kupljenim semenom. Oboje z lahkoto tudi delimo.

Leucanthemum vulgare ‘Maikönigin’, ivanjščica

50-70 cm  cveti: 5-6  m2: 6-7   sonce, polsenca

Socvetja so »enostavnega« tipa v belo-rumeni kombinaciji. Z odstranjevanjem odcvetelih podaljšamo dobo cvetenja. Je zelo zgodaj cvetoča sorta in pogosto kratkoživa.

Leucanthemum x superbum ‘Wirral Supreme’, ivanjščica

70 cm  cveti: 5-6  m2: 6-7   sonce, polsenca

Zunanja dva venca cvetnih lističev sta »običajna«, notranji cvetovi pa tvorijo nacefrani blazini podobno strukturo, ki iz bele le v ožji sredini preide v rumeno.

Sorta je nagrajena z AGM pri RHS.

Liatris sp., liatris

Na pustih do kamnitih tleh suhih prerij ter svetlih gozdov S Amerike raste okoli 40 vrst liatrisa. Iz šopov zelo ozkih in dolgih listov požene steblo s socvetjem, ki se presenetljivo prične odpirati na vrhu. V tleh imajo gomoljem  podobne založne organe.

Gojimo jih v odcednih tleh na soncu, dobro pa prenašajo sušo ter pusta tla. V zbitih in mokrih tleh, še posebej pozimi lahko rastlina propade.

Odlični so za rezano cvetje (dolgo obstojni), poleg gredic pa odlično izgledajo tudi v naravnih vrtovih. Močno privlačijo čebele, metulje …

Razmnožujemo z delitvijo zgodaj spomladi ali s setvijo semena jeseni.

Liatris spicata, klasnati liatris

Sinonimi: L. callilepsis.

80 cm, list 40 cm  cveti: 7-9  m2: 9-12   sonce, polsenca

Klasnati liatris izhaja iz območja med New Yorkom in Florido. Cveti v roza barvi. Izogibati se je potrebno preveč mokrim legam.

Liatris spicata ‘Floristan Weiss’, klasnati liatris

Sinonimi: L. spicata ‘Floristan White’.

80 cm, list 40 cm  cveti: 7-9  m2: 9-12   sonce, polsenca

Enako kot zgoraj opisana vrsta, le da ima ta bele cvetove.

Ligularia sp., ligularija

V vrtovih gojimo predvsem 10 od okoli 180 vrst ligularij, ki v naravi rastejo v Evropi, Himalaji, Kitajski in na Japonskem. Večinoma uspevajo na bolj mokrih rastiščih gorovij.

Rastline gojimo zaradi dekorativnih listov različnih oblik ter rumenih cvetov. Čeprav dobro rastejo v skoraj vsakršnih vlažnih tleh, bogato poplačajo vložen trud v pripravo res dobrega rastišča (s humusom obogatena, stalno vlažna in rahla tla) v polsenci. Lahko jih gojimo tudi na bolj sončnem mestu, a potem je skrb za vlažna tla še bolj ključnega pomena. V vročih poletnih dneh listje oveni, a se zvečer ponovno postavi pokonci.

Kot vlagoljubne trajnice so primerne za obrobje ribnikov, močvirne grede ter gozdne vrtove. Tako cvetovi kot listi so primerni za šopke.

Razmnožujemo z delitvijo, vrste pa tudi s setvijo.

Ligularia ‘Britt-Marie Crawford’, ligularija

Sinonimi: L. dentata ‘Britt-Marie Crawford’.

120 cm, list 60 cm  cveti: 7-9  m2: 3-5   polsenca, sonce

Ta sorta je zagotovo ena najboljših kar se tiče vijolične obarvanosti listov. Le-ti so bleščeči črnovijolični, spodaj purpurnovijolični, socvetja pa v rumenooranžni barvi. Tekom poletja listi malce pozelenijo, a so še vedno močno vijolično obarvani.

Gospa Britt-Marie Crawford je za svoj vrt izbrala ruševine škotskega gradu Naughton Castle, kjer je zbirala rastline s celega sveta. Po BBC-jevi oddaji o tem vrtu, je med ljudmi naraslo zanimanje za rastline, ki so bile tam posajene in Britt-Marie se je odločila, da bo odprla vrtnarijo. V njej so odkrili mutacijo sorte Ligularia dentata ‘Othello’, ki je imela izjemno temne liste. Lastnica se je odločila, da jo bo razmnožila, ko malce zraste, medtem pa jo je pustila kar v vrtnariji. Tako je nekega dne ugotovila, da je novost izginila in takoj se ji je posvetilo, da jo je nekdo kupil, ker je sadiko pustila na prodanem mestu. Na srečo je skorajšnjo izgubo opazila dovolj hitro in pravočasno našla kupčev avto ter ligularijo odnesla nazaj v vrtnarijo.

Ligularia dentata, nazobčana ligularija

90 cm, list 50 cm  cveti: 8-9  m2: 3   polsenca, sonce

Ta robustna ligularija izrašča iz kratkega podzemnega stebla. Listi so ledvičaste oblike, posamezni cvetovi pa spominjajo na rumene marjetke. Čeprav je že osnovna vrsta impozantnega izgleda, se v vrtovih pogosteje goji sorte z vijolično nadahnjenimi listi.

V naravi raste po mokrih gorskih traviščih Burme, Japonske, osrednje in Z Kitajske.

Ligularia ‘The Rocket’, ligularija

Sinonimi: L. stenocephala  ‘The Rocket’.

150 cm, list 80 cm  cveti: 6-8  m2: 3   polsenca, sonce

Ta priljubljena sorta je križanec med L. przewalskii in L. stenocephala. Združuje najboljše karakteristike obeh starševskih vrst, ki so vidne v dekorativnih listih in zelo dolgih impozantnih socvetij v rumeni barvi. Drobne svetlo rumene cvetove še dodatno poudarjajo skoraj črna stebla.

Liriope sp., liriopa

Liriope izvirajo iz Kitajske, Japonske in Vietnama, kjer rastejo po gozdnih robovih in grmiščih. V tleh imajo nitaste korenine na katerih se razvijajo gomoljasto odebeljene tvorbe, kar jim omogočajo preživetje tudi neugodnih, sušnih obdobij, zato so ene redkih trajnic, ki dobro uspevajo tudi v suhi senci. Med travastimi listi poženejo bledo rožnata do vijolična socvetja na kratkih steblih. Delno se gručasto razraščajo, delno pa s podzemnimi stebli. So odlične pokrovne rastline, krasne pa so tudi v senčnem skalnjaku ali v cvetličnih loncih.

Rastejo skoraj v vsaki zemlji, le da je odcedna. Najbolj jim prija polsenca, tolerirajo pa tudi sonce. Če je preveč senčno, ne cvetijo. Pisanolistne sorte so manj prezimno trdne, ključnega pomena je dobra odcednost, najbolj jim škoduje zimska mokrota.

Razmnoževanje s semeni je težavno, zato jih raje delimo.

V katalogih liriope mnogokrat napačno poimenujejo z imenon sorodnega rodu Ophiopogon. Sortno ime ‘Silver Sunproof’ se uporablja za več različnih pisanih liriop.

Liriope muscari, liriopa

Sinonimi: L. graminifolia var. densiflora, L. platiphylla, Ophiopogon muscari.

30 cm, list 20 cm  cveti: 8-9  m2: 9-12   polsenca, sonce, svetla senca

Ta vrsta je s svojimi sortami najbolj poznana in razširjena v kultivaciji. Socvetja so vijolično obarvana. V divjini raste na Kitajskem, že dolgo pa jo gojijo na Japonskem.

Liriope muscari ‘Big Blue’, liriopa

45 cm, list 35 cm  cveti: 8-9  m2: 9-12   polsenca, sonce, svetla senca

Ta sorta je večja od osnovne vrste.

Liriope muscari ‘Ingwersen’, liriopa

40 cm, list 30 cm  cveti: 8-10  m2: 9-12   polsenca, sonce, svetla senca

Dobro raščava sorta z izjemno lepimi intenzivno sivkino vijoličnimi socvetji. Tvori goste šope listov.

Liriope spicata, klasnata liriopa

Sinonimi: Ophiopogon spicatus.

20 cm, list 15 cm  cveti: 7-10  m2: 8-10   polsenca, sonce, svetla senca

Ta vrsta je najboljša pokrovna rastlina v tem rodu. Listi so ožji kot pri L. muscari, razrašča pa se s podzemnimi stebli in tvori goste zimzelene preproge. Socvetja so manj bujna in bledo vijolične do bledo rožnate barve. Robustna rastlina. Lahko nadomesti trato na senčnih in suhih delih. Vrsta izvira iz Kitajske in Vietnama.

Liriope spicata ‘Silver Dragon’

→glej Liriope spicata ‘Gin-ryu’

Liriope spicata ‘Gin-ryu’; klasasta liriopa

Sinonimi: L. spicata ‘Silver Dragon’

20 cm cveti: 8-9  m2: 10-15   polsenca, sonce, svetla senca

Listi so polni ozkih belih vzdolžnih lis oz. prog, cvetovi pa so skoraj beli. Sorta v nezadostno odcednih tleh in v primeru zelo mokre zime v večini Slovenije propade.

Lupinus sp., volčji bob, lupina

Ta rod obsega približno 20 vrst enoletnic, dvoletnic, trajnic ter grmov, ki so razširjeni skoraj po vsem svetu. Od gojenih trajnic jih večina izvira iz S srednje in J Amerike, Sredozemlja ter S Afrike. Večinoma uspevajo na nerodovitnih tleh travišč, kamnišč, klifov, rečnih bregov …

V vrtovih skoraj ne gojimo vrst, pač pa bolj razkošne križance. Pokončna socvetja so lahko, bela, rumena, vijolična, oranžna, modrikasta in v rožnatih odtenkih, poznamo pa tudi taka z dvobarvnimi cvetovi. Vrtni volčji bobi so znani kot kratkožive trajnice, ki jih je potrebno po 4-5 letih zamenjati, saj ti ostarijo ali celo propadejo. Življenjsko dobo jim podaljšamo z odstranjevanjem socvetij, takoj ko so odcvetela. Ker spadajo med metuljnice, so s pomočjo simbioze s talnimi baterijami sposobni izkoriščati dušik iz zraka.

Gojimo jih v dobro pripravljeni vrtni zemlji, ki mora biti odcedna in zmerno do dobro založena s hranili. Čeprav tolerirajo nekaj sence, bodo bolj zdravi in lepši na popolnem soncu. Med rastjo se tla ne smejo izsušiti.

Zelo lahko jih je vzgojiti iz semena, a če uporabljamo doma nabrano, bomo počasi dobili le vijolične rastline. Nove rastline je možno vzgojiti tudi z ukoreninjenjem spomladanskih poganjkov, preden ti postanejo votli.

Med križanci so v vrtnarstvu najbolj poznani tisti, ki jih je ustvaril George Russell. L. 1911 je v Yorku v Angliji pričel z gojenjem mešanice barv L. polyphyllus in drugih vrst ter dobil številne križance v novih odtenkih. Na tisoče rastlin je prepuščal naravnim opraševalcem, sam pa je odbiral le najboljše potomce. Tako je ustvaril barvne linije močnih rastlin z bogatimi, zbitimi socvetji.

Lupinus ‘Rote Flamme’, volčji bob

Sinonimi: Lupinus  ‘Red Flame’.

70-100 cm  cveti: 6-7  m2: 4-5   sonce, polsenca

Cvetovi so rdečerožnati. Spada med Russel križance.

Lupinus ‘Fräulein’, volčji bob

80 cm  cveti: 6-8  m2: 4-5   sonce, polsenca

Cvetovi so beli. Spada med Russelove križance.

Lupinus ‘Kastellan’, volčji bob

100 cm  cveti: 6-8  m2: 4-5   sonce, polsenca

Cvetovi so modrovijolični. Spada med Russelove križance.

Lupinus ‘Kronleuchter’, volčji bob

100 cm  cveti: 6-8  m2: 4-5   sonce, polsenca

Cvetovi sveto rumeni. Spada med Russelove križance.

Lupinus ‘Schloßfrau’, volčji bob

100 cm  cveti: 6-8  m2: 4-5   sonce, polsenca

Cvetovi so rožnati. Spada med Russelove križance.

Lychnis sp., lučca

Približno 20 vrst lučc raste po različnih rastiščih severne poloble. Gojimo jih zaradi barvitih cvetov, pri nekaterih sortah pa tudi zaradi barvitega listja. Gojimo jih v normalni vrtni zemlji na sončni ali polsenčni legi. Z odstranjevanjem odcveteli cvetov podaljšamo dobo cvetenja.

Zlahka jih vzgojimo iz semena takoj ko to dozori ali spomladi. Vegetativno jih razmnožimo z deljenjem spomladi ali po cvetenju.

Lychnis chalcedonica, škrlatna lučca

80 cm  cveti: 6-7  m2: 7-9   sonce, polsenca

Nekoliko sploščena socvetja te pokončne trajnice sestavljajo ognjeno oranžnoredči cvetovi, ki je v svetu trajnic redka.  Najraje ima stalno vlažna tla na polnem soncu. Izvira iz V Rusije.

Nagrajena z AGM pri RHS.

Lychnis coronaria, dlakava lučca

60-70 cm  cveti: 6-7  m2: 6-7   sonce, polsenca

Kratkoživeča trajnica, ki je mnogokrat »dvoletnega« tipa. Prvo leto tvori listno rozeto, drugo pa iz nje požene razrasla stebla s temno neonsko roza cvetovi. Celotna rastlina je močno dlakava kar ji daje svetlo siv videz. Odlična za podeželske vrtove in za med vrtnice.

Gojimo jo na sončnih mestih z odcednimi tlemi. Ne mara zimske mokrote. Zelo rada se sama zaseje, zato je pridobivanje novih rastlin kaj hitro spontano.

V naravi raste v J Evropi.

Lychnis coronaria ‘Alba’ dlakava lučca

60-70 cm  cveti: 6-7  m2: 6-7   sonce, polsenca

Enako kot zgoraj, le da so cvetovi beli.