Vsebino te spletne enciklopedije se lahko razmnožuje, shranjuje in razširja le v nekomercialne namene, pri čemer se mora vidno navesti vir, podatki pa morajo ostati nespremenjeni. Za vsakršno drugačno rabo je potreben dogovor z avtorjem po elektronski pošti: info@trajnice-carniola.com

Pachysandra sp., debelačka, ižander, pahisandra

Le 4 vrste debelačk najdemo na Kitajskem in Japonskem. Vednozeleni poganjki z bleščečimi listi se širijo s podzemnimi stebli. Gre za odlične robustne pokrovne rastline s komaj opaznimi belkastimi socvetji. So hitro rastoče, še posebej v bolj vlažnih in hranljivih tleh.

Gojimo jih v delni ali polni senci. Glede zemlje niso izbirčne, izogibamo se le ekstremno suhim razmeram.

Razmnožujemo predvsem z delitvijo.

Pachysandra  terminalis, japonska debelačka

20-25 cm  cveti: 3-4  m2:12-15 polsenca, svetla senca

Ena najbolj priljubljenih pokrovnih rastlin za senčna mesta. Hitro se razraste v goste preproge bleščečih se listov. Na nekaj let jo lahko porežemo ali pokosimo, da se ponovno zgosti. Primerna tudi za brežine.

Izhaja iz S. Kitajske in Japonske.

Papaver sp., mak

Okoli 70 vrst enoletnic in trajnic raste po severni polobli, predvsem v Evropi in Aziji, obstaja pa ena izjema iz Južne Afrike. Trajni maki so gručaste rasti ali pa tvorijo rozeto in so večletnega značaja (monokarptski: 2 ali več let kot rozeta nato zacvetijo in propadejo). Ti rastejo predvsem po gorstvih, mnogi tudi na visokih nadmorskih višinah.

V vrtu trajne make gojimo v odcednih tleh, ki ne smejo biti izrazito kisla, hvaležni pa bodo za globoko prekopana in s humusom bogata tla. Velika večina zahteva sončno lego.

Zlahka jih razmnožimo s semeni (razen večine sort, ki izgubijo tipične lastnosti), P. orientale pa tudi iz koreninskih potaknjencev v času dormance. Možna je tudi delitev gručastih rastlin, a je to delo večinoma nekoliko bolj težavno.

Križanci turškega maka

Do nedavnega so bile (in so še) številne sorte »turškega maka« navedene kot sorte P. orientale. Ker pa se je izkazalo da gre za kompleksne križance med P. orientale, P. bracteatum in P. pseudo-orientale, je tako navajanje nestrokovno in krši pravila poimenovanja gojenih rastlin. Zaradi tega je bolj pravilno, da le navedemo, da neka sorta spada v skupino križancev turškega maka.

Med ljubitelji trajnic so že od nekdaj zelo priljubljeni, saj se nad gručami z dolgimi trihomi poraščenimi listi dvigajo zelo veliki cvetovi živih barv. Tem sledijo za make tipične semenske glavice. Za to skupino je značilna poletna dormanca, ko večina listov odmre (ti se ponovno pojavijo jeseni), zato moramo rastlino pazljivo umeščati v grede, da zakrijemo nastalo praznino.

Gojimo jih v odcednih, hranljivih tleh na sončnem mestu.

Zlahka jih razmnožimo s koreninskimi potaknjenci. Ker radi izraščajo iz ostankov korenin, moramo rastline ob presajanju temeljito izkopati.

Papaver ‘Beauty of Livermere’ (križanec turškega maka), turški mak

100 cm  cveti: 5-6  m2: 4   sonce, polsenca

Cvetovi te sorte so zelo veliki in temno krvavo rdeči z veliko črno sredico okoli prašnikov.

Papaver ‘Patty’s Plum’ (križanec turškega maka), turški mak

Sinonimi: P. orientale ‘Mrs. Marrow’s Plum’.

90 cm  cveti: 5-6  m2: 4    sonce, polsenca

Ta sorta je izjemna zaradi nenavadne obarvanosti cvetov. Ti se odprejo v temni zamolklo vijolični, ki jo nekateri opisujejo kot češpljevo vijolična, a na žalost ta barva precej hitro zbledi v svetlo vijoličnorjavo. Ravno zaradi slednjega je ta mak priporočljivo saditi v delno senco, kjer se čudovit vijolični odtenek ohrani precej dlje kot na polnem soncu.

Sorto je introducirala Patricia Marrow iz Anglije. To vijolično različico je našla na kompostnem kupu vrtnarije Kingsdon Somerton Nursery.

Papaver ‘Picotee'(križanec turškega maka); turški mak

80 cm  cveti: 5-6  m2: 4-5    sonce, polsenca

Srednje veliki cvetovi so beli, proti robu pa preidejo v lososnorožnato in niso tako kontrastno žgoče oranžno-beli, kot jih vidimo na nekaterih retuširanih fotografijah s katerimi zavajajo številne vrtnarije. Venčni listi so nagubani, znotraj pa imajo vijoličnočrno dno.

Papaver ‘Queen Alexandra’ (križanec turškega maka), turški mak

Sinonimi: P. orientale ‘Königin Alexandra’.

80 cm  cveti: 5-6  m2: 4-5    sonce, polsenca

Cvetovi so lososno rožnati s črno sredico. Možno je kupiti tudi seme te sorte.

Papaver ‘Royal Chocolate Distinction’ (križanec turškega maka), turški mak

70 cm  cveti: 5-6  m2: 4-5    sonce, polsenca

Cvetovi so v nenavadnem temno rdečem odtenku v katerega je primešano nekaj rjave.

Papaver ‘Royal Wedding’ (križanec turškega maka), turški mak

80 cm  cveti: 5-6  m2: 4-5    sonce, polsenca

Cvetovi so beli z vijoličnočrno sredico. Nekateri poročajo, da jim dobro cveti tudi v svetli senci. Lahko ga razmnožujemo tudi s setvijo kupljenega semena.

Papaver ‘Watermelon’ (križanec turškega maka), turški mak

70 cm  cveti: 5-6  m2: 4-5    sonce, polsenca

‘Watermelon’ je sorta s cvetovi v barvi malce manj zrele lubenice, kot nakazuje tudi sortno ime (watermelon = lubenica), torej v rožnatordeči.

Spada v eno izmed več serij križancev gospoda Jamesa DeWelta iz Kalifornije, ki je več vrst makov (P. orientale, P. atlanticum, P. bracteatum, P.californicum …) križal z namenom, da bi dobil sorte z na vročino bolj odpornimi cvetovi.

Perovskia sp., perovskija

7 vrst polgrmov raste po skalnatih rastiščih Himalaje in osrednje Azije. Gojimo jih zaradi dolgih rahlih socvetij polnih sivkino vijoličnih cvetov in sivih ali sivozelenih listov. Celotna rastlina malce spominja na sivko saj združuje vijolično in »srebrno«. Cenjene so zaradi cvetenja v  poletju, ko je v gredici pomanjkanje barve. Privabljajo metulje, čebele …

Gojimo jih v zelo odcednih, lahko tudi revnih, a nikoli s hranili zelo bogatih tleh na polnem soncu. V zbitih in vlažnih tleh lahko preko zime propadejo.

Staro gručo sicer lahko razdelimo, a jo hitreje razmnožimo s potaknjenci (neoleseneli spomladi, delno oleseneli poleti).

Rod je dobil ime po ruskem generalu iz 19. stol. z imenom Vasily Alekseevich Perovsky.

Perovskia atriplicifolia, lobodastolistna perovskija

100-120 cm  cveti: 8-10  m2: 3    sonce, polsenca

Ta afganistanska vrsta ima pokončne sivozelene poganjke s sivkino vijoličnimi cvetovi. Rastlino pozno jeseni, še bolje pa zgodaj spomladi porežemo in pustimo le spodnje brste, saj bo tako bolj goste in malce nižje rasti. Pomendrani listi prijetno dišijo, zato ji angleško govoreči narodi rečejo tudi ruski žajbelj.

Perovskia atriplicifolia ‘Little Spire’, lobodastolistna perovskija

90 cm  cveti: 8-10  m2: 3-4    sonce, polsenca

Ta sorta je nižje rasti, pa tudi socvetja so nekoliko bolj gosta.

Žlahtnitelj je Herbert Audshoorn.

Perovskia ‘Blue Spire’, lobodastolistna perovskija

Sinonimi: Perovskia atriplicifolia ‘Blue Spire’

120 cm  cveti: 7-8  m2: 3    sonce, polsenca

Dolga socvetja so polna modrikaso sivkinovijoličnih cvetov. Listi so sivozeleni in globoko narezani. Lepa ostane tudi pozimi. Verjetno gre za križanec med P. atriplicifola and P. abrotanoides, ki je bil prvič predstavljen l. 1961. Cveti bolj zgodaj kot lobodastolistna perovskija.

Nagrajena z AGM pri RHS in l. 1995 izbrana za rastlino leta pri PPA.

Persicaria sp., dresen

Približno 100 vrst enoletnic in trajnic najdemo na različnih rastiščih po skoraj celem svetu. Po rasti se zelo razlikujejo med seboj, skupna pa so jim ozka klasasta socvetja v beli ali rožnati barvi. V vrtovih gojimo predvsem 17 vrst, ki izhajajo iz Himalaje in Kitajske.

Sadimo jih na sonce ali v polsenco, najraje pa imajo vedno nekoliko vlažna tla. Nižje vrste so primerne za prekrivanje tal, višje pa so neprecenljive v gredicah in naravnih vrtovih. Odlične so kot rezano cvetje.

Razmnožujemo jih s setvijo, delitvijo ali s potaknjenci, ki jih pripravimo iz necvetočih poganjkov.

Dresni so nekoč spadale v rod Polygonum, zato jih še vedno včasih navajajo pod starim imenom.

Persicaria amlexicaulis, dresen

Sinonimi: Bistorta amplexicaulis, Polygonum amplexicaule.

90-120 cm  cveti: 7-10  m2: 3    sonce, polsenca

Iz delno olesenele osnove poganjajo precej veliki listi z rahlo valovitim robom. Nad njimi se dvigajo razvejana, vitka stebla z nekaj manjšimi listi ter številnimi, skromnimi, ozkimi socvetji temno rožnatih cvetov. Barva variira od bele do rdečerožnate.

V vrtu se razraste v precej veliko rastlino, zato ji je dobro nameniti nekaj več prostora, ali pa jo redno deliti. Najraje ima konstantno vlažna in odcedna tla, dobro pa tolerira tudi občasno sušo. Prenese tudi bolj zbita glinasta tla.

V naravi uspeva po gozdovih in senčnimi mesti med travo po Himalaji in Z Kitajski.

Persicaria amplexicaulis ‘Alba’, dresen

90 cm  cveti: 7-10  m2: 4    sonce, polsenca

Nižja sorta z elegantnimi belimi socvetji, ki niso tako gosta kot pri večini drugih sortah.

Persicaria amplexicaulis ‘Speciosa’= ‘Firetail’, dresen

120 cm  cveti: 7-10  m2: 3    sonce, polsenca

Socvetja so temno rdečkastorožnata. Ime sorte je bilo nedavno spremenjeno oz. ugotovljeno njeno originalno ime, ki je ‘Firetail’.

Persicaria bistorta, kačja dresen

Sinonimi: Bistorta major, Polygonum bistorta.

80 cm  cveti: 5-8  m2: 7    sonce, polsenca

Iznad srčasto oblikovanih spodnjih listov se dvigajo razvejana vitka stebla s svetlo rožnatimi zbitimi socvetji.

Zelo jim ustrezajo vlažna tla, kjer hitro rastejo, niso pa invazivne. Dobro uspevajo tudi v normalni vrtni zemlji, ki pa se ne sme izsušiti.

Uspeva po velikem delu Evrazije, kjer so jo uporabljali kot spomladansko zelenjavo ter v medicinske namene.

Phomis sp., flomis

Preko 100 vrst trajnic in polgrmov raste po Sredozemlju, osrednji Aziji in Kitajski. Te gručaste rastline tvorijo močan koreninski sistem, nekatere pa imajo celo gomoljaste odebelitve. Listi so večinoma srčaste oblike in z bogato teksturo. Gosta socvetja imajo kroglasto obliko in so nanizana na pokončnih steblih kot koralde na verižici. Po cvetenju ostanejo čudovite strukture, ki so neprecenljive kot zimski okras gredic.

Čeprav tolerirajo delno senco, bodo najlepši na sončnih rastiščih z odcednimi tlemi. Z vodo zasičena zemlja je za njih pogubna.

Najlažje jih razmnožimo z delitvijo ali setvijo.

Phlomis russeliana, sirski flomis, Russelov flomis

100 cm, listi 40 cm  cveti: 6-8   m2: 5    sonce, polsenca

Russelov flomis hitro postreže z velikimi in impresivnimi gručami jabolčno zelenih listov. Le-ti lahko po dolžini dosežejo do 25 cm. Cvetovi so v dveh barvah – sončno rumeni in pastelno rumeni. Pod njimi so zanimive zvezdaste oblike, ki jih tvorijo ovršni listi in skupaj sestavljajo čvrste kroglaste oblike, ki po cvetenju olesenijo in lepe ostanejo celo zimo. V docednih tleh se lahko zasejejo.

Gojimo ga na soncu v zelo odcednih tleh.

Izvira iz Z Sirije.

Phlox sp., plamenka, floks

Razen ene izmed 60 vrst enoletnic in trajnic vse prihajajo iz  S Amerike. Po rasti se posamezne vrste med seboj zelo razlikujejo. Nekatere so plazeče, druge pa gručaste rasti. Ravno zaradi slednjega so plamenke primerne tako za skalne vrtove, kot bujne gredice. Za gozdne vrtove so primerne P. divaricata, P. adsurgens in njune sorte, za gredice P. paniculata, P. maculata s sortami, za skalnjake, grobove in obrobe pa P. subulata in P. douglasi ter seveda številne njune sorte.

Phlox divaricata, gozdna plamenka

25-35 cm   cveti: 5-6   m2: 9-10    polsenca, sonce, zelo svetla senca

Gozdna plamenka se razširja s plazečimi stebli, ki se zakoreninijo in tako tvori preproge ovalnih, rahlo dlakavih listov. Na kratkih, vitkih stebli se v začetku poletja razvijejo sivkino vijolični, bledo vijolični ali beli prijetno dišeči cvetovi. Socvetja prijetno migetajo tudi ob nežnejšem vetrcu.

Gojimo jih v polsenčnih legah v humoznih in stalno vlažnih tleh. Odlični so za pod listopadna drevesa z redkejšo krošnjo. Krasno se podajo v gozdni vrt ali senči skalnjak. Razen razsajanja na nekaj let ne potrebujejo dodatne oskrbe.

Razmnožujemo jih z delitvijo, možno pa jih je tudi sejati, a v tem primeru se rado zgodi, da potomci variirajo v barvi cvetov.

V naravi rastejo po vlažnih listopadnih gozdovih, jasah in ob poteh: Quebec, Minnesota in Georgia.

Nagrajena z AGM pri RHS.

Phlox divaricata ssp. laphamii ‘Chattahoochee’, gozdna plamenka

Sinonimi: P. divaricata ‘Chattahoochee’, P. ‘Chattahoochee’.

20 cm  cveti: 6-7   m2: 8-12    polsenca

Mladi poganjki te kratkožive trajnice so malce vijolično nadahnjeni. Socvetja so bledo rožnata ali bledo vijolična do skoraj bela z izjemno temnega rožnatega očesa.

Sadimo jo v svetlo senco ali lego, ki je obsijana s soncem zjutraj ali pozno popoldne. Tla naj bodo vedno nekoliko vlažna, humozna, hranljiva in odcedna.

Izvor oz. nastanek sorte ni povsem znan. Nekateri navajajo, da naj bi šlo za križanec med P. divaricata ssp. laphamii in P. pilosa, spet drugi  P. amoena ssp. lighthipei in P. pilosa.

Nagrajena z AGM pri RHS.

Phlox douglasii, Douglasijeva plamenka

5-10 cm  cveti: 5-6   m2: 10-13    sonce, polsenca

Vednozelena, kompaktna blazinasta trajnica z drobnimi ozkimi listi. Spomladi bogato zacveti v beli, rožnati ali sivkino vijolični barvi.

Gojimo jo na odcednih, humoznih tleh na soncu ali v polsenci. Po cvetenju jo lahko malce porežemo, da ostane kompaktnejša. Odlične so za skalne motive, škarpnike in grobove.

Izvira iz ZDA, od južnega Washingtona do Kalifornije.

Ta vrsta je poimenovana po Davidu Douglasu, ki je bil vrtnar botaničnega vrta v Glasgowu in lovec na nove rastline.

Phlox douglasii ‘Crackerjack’ Douglasijeva plamenka

5 cm  cveti: 5-6   m2: 10-13    sonce, polsenca

Izredno kompaktna in nizka ter zgodaj cvetoča sorta s številnimi temno ciklamno rožnatimi cvetovi. Raščava in zelo zdrava sorta.

Nagrajena z AGM pri RHS.

Phlox paniculata, latasta plamenka in sorte

Sinonimi: P. decussata.

Lataste plamenke so zagotovo med bolj priljubljenimi iz tega rodu. Razkošna socvetja v številnih barvah že dolgo krasijo številne podeželske vrtove po naši državi. Divja vrsta raste na območju med ameriškimi zveznimi državami New York, Georgia, Arkansas in Illinois, kjer uspeva na vlažnih in s hranili bogatih tleh ob potokih ter v svetlih gozdovih. V Anglijo jo je v začetku 18. stol. prinesel naravoslovec John Bartram. Ta dišeča novost je postala zelo popularna in se je hitro razširila po evropskih vrtovih.

Od julija do septembra na gredice vnesejo oblico barve in zapolnijo vrzel med spomladi in jeseni cvetočimi trajnicami. Socvetja na dolgih steblih se zelo dolgo obdržijo v vazi. Glede tal niso pretirano izbirčni, bolj je pomembno, da rastejo na zračnem mestu, saj tako zmanjšamo verjetnost žal pogostega pojava pepelaste plesni. Zaradi slednje je te plamenke priporočljivo zalivati zjutraj, da se vlažni listi čim prej posušijo. Delimo jih na 3-4 leta.

Razmnožujemo jih z delitvijo ali s potaknjenci, ki jih napravimo iz necvetočih poganjkov.

Phlox paniculata ‘Blue Paradise’, latasta plamenka

90 cm   cveti: 7-8   m2: 5    sonce, polsenca

Cvetovi se odprejo v nekoliko bolj bledo vijolični, ki kasneje postane bolj intenzivna, s starostjo pa nekoliko pordijo. Je pa izgled odvisen glede na osvetlitev, na polnem soncu sredi dneva izgleda vijolično ali celo rozavijolično, zasenčena ali proti večeru pa modrovijolično. Ta sorta je precej odporna na pepelasto plesen.

Žlahtnitelj je Nizozemec Piet Oudolf.

Phlox paniculata ‘Düsterlohe’, latasta plamenka

Sinonimi: P. paniculata ‘Nicky’.

90 cm   cveti: 7-9   m2: 5    sonce, polsenca

Cvetovi so intenzivno roza barve.

Phlox paniculata ‘Fuyijama’

→ glej Phlox paniculata ‘Mount Fuji’

Phlox paniculata ‘Katherine’, latasta plamenka

120 cm   cveti: 6-8   m2: 5    sonce, polsenca

Zelo odporna na pepelasto plesen. Cvetovi so bledo rožnatovijolični z belim očesom.

Phlox paniculata ‘Mount Fuji’, latasta plamenka

Sinonimi: P. paniculata Fuyijama’.

80 cm   cveti: 7-9   m2: 5    sonce, polsenca

Velika socvetja srednje velikih snežno belih cvetov. Precej odporna na pepelasto plesen. Pri nas se je dobro obnesla tudi v svetli senci z jutranjim soncem.

Phlox paniculata ‘Orange Perfection’

→ glej Phlox paniculata ‘Prince of Orange’

Phlox paniculata ‘Prince of Orange’, latasta plamenka

Sinonimi: P. paniculata ‘Orange Perfection’.

70-80 cm   cveti: 7-9   m2: 5    sonce, polsenca

Sorta je pogosto z velikim pompom oglaševana kot zelo posebna barvna različica z oranžnimi cvetovi. Če vzamemo za primerjavo pomarančo, ji sorta ‘Prince of Orange’ ne seže niti do »kolen«. V resnici govorimo o intenzivni lososno rožnati in temnejšem rožnatem očesu.

Phlox paniculata ‘Uspekh’, latasta plamenka

Sinonimi: P. paniculata Uspech’

75-85 cm   cveti: 7-8(9)   m2: 5    sonce, polsenca

To je ruska sorta iz leta 1937 s cvetovi v intenzivno ciklamno rožnati barvi, ki na hitro preide v večjo belo sredico. Podobna je sorti ‘Little Laura’, le da je malce višja in bolj zgodnja v cvetenju. Originalno je bila verjetno poimenovana ‘Uspeh’, a so ime v uradne sezname sort zapisali angleško govoreči, ki izgovarjajoči h zapisujejo s ch. Ena najbolj dišečih sort.

Žlahtnitelj je Gaganov.

Phlox subulata, iglasta plamenka

Iglaste plamenke so bolj ali manj kompaktne, blazinaste trajnice z majhnimi, ozkimi listi. Večina sort bogato cveti, tako da mnogokrat listja sploh ni videti. Cvetoča preproga je sestavljena iz manjših socvetij s po nekaj cvetovi v beli, rožnati, bledo vijolični barvi, poznamo pa tudi dvobarvne različice.

Za gojenje so nezahtevne, posadimo jih na čim bolj sončno mesto na odcednih tleh. Prenese tudi bolj suha tla, dobro pa se obnese tudi v polsenci, le da malce manj bujno cveti. Lepo prekrivajo škarpnike, se prevešajo čez zidove, sadimo pa jih tudi v skalne vrtove, na grobove,… Občasno jih močno porežemo, da se rastline pomladijo in zgostijo.

Razmnožujemo jih z delitvijo ali s potaknjenci, ki jih napravimo poleti.

Izvirajo iz V. in osrednjih ZDA.

Phlox subulata ‘Amazing Grace’, iglasta plamenka

10 cm   cveti: 4-5   m2: 10-15    sonce, polsenca

Veliki beli ali zelo bledo rožnati cvetovi imajo vpadljivo temno rožnato oko. Po rasti ni tako kompaktna kot mnoge druge sorte, a vseeno tvori zelo lepe blazine bolj zračnega videza.

Phlox subulata ‘Atropurpurea’, iglasta plamenka

10-15 cm   cveti: 4-5   m2: 10-15    sonce, polsenca

Zelo intenzivni ciklamno rožnati cvetovi s še temnejšo, bolj rdečerožnato sredino. Izjemno vpadljiva, že na daleč vidna plamenka.

Phlox subulata ‘Candy Stripes’

→ glej Phlox subulata ‘Tamaongalei’.

Phlox subulata ‘Tamaongalei’, iglasta plamenka

Sinonimi: P. subulata  ‘Candy Stripes’.

10 cm   cveti: 4-5   m2: 10-15    sonce, polsenca

To je ena izmed dvobarvnih sort z belimi cvetovi in svetlo rožnato liso na sredini vsakega venčnega lista.

Phlox subulata ‘Purple Beauty’, iglasta plamenka

10 cm   cveti: 4-5   m2: 10-15    sonce, polsenca

Okoli vijoličnega očesa so razporejeni venčni listi v svetli vijoličnorožnati barvi.

Physostegia sp., fizostegija

Na vlažnih in sončnih rastiščih V Severne Amerike raste približno 12 vrst pokončnih trajnic. Na oglatih steblih, ki se proti vrhu nekoliko razvejejo se odpirajo rožnata ali bela socvetja. Gojimo jih v cvetličnih gredicah, dobre pa so tudi kot rezano cvetje.

Najlepše uspevajo v odcednih, s hranili zmerno založenih tleh na sončnem mestu. Dobro tolerirajo tudi polsenčne lege.

Zelo lahko jih razmnožiti z jesensko ali spomladansko setvijo ali spomladanskim razsajevanjem.

Physostegia virginiana, virginijska fizostegija

Sinonimi: P. speciosa.

100 cm  cveti: 7-9    m2: 7   sonce, polsenca

Ta fizostegija je za gojenje v vrtu nezahtevna, hitro se množi s podzemnimi stebli (a ni invazivna). Iz pritlehnih rozet poženejo oglata stebla, ki na vrhu nosijo značilno oblikovana rožnata, redkeje bela socvetja. Dobro uspeva v odcedni prsti na sončnem mestu. Zaradi hitrega razraščanja jo je priporočljivo redno razsajati.

Physostegia virginiana ‘Alba’, virginijska fizostegija

75 cm  cveti: 7-9    m2: 7   sonce, polsenca

Malce nižja sorta z belimi cvetovi.

Physostegia virginiana ‘Rosea’, virginijska fizostegija

Sinonimi: P. virginiana ‘Rose Crown’, P. virginiana ‘Rose Queen’.

70-80 cm  cveti: 7-9    m2: 7   sonce, polsenca

Cvetovi so večji in bolj intenzivno rožnati kot pri osnovni vrsti. Za razliko od belih sort imajo rožnate, kot je ta, spomladi malce rdeče nadahnjene listne rozete.

Polemonium sp., jesenovka

25 vrst enoletnic in trajnic raste po vlažnih travnikih in gorskih kamnitih pobočjih po celotni severni polobli ter J Ameriki. Pri tleh tvorijo skupine rozet iz sestavljenih listov. Na olistanih steblih se odpirajo vijolični, beli, rožnati in celo rumenkasti cvetovi.

Gojimo jih v s hranilih bogatih in odcednih tleh na soncu ali v polsenci. Še posebno v vročih poletjih jim mnogo bolj prija nekaj sence. Na sploh so te trajnice bolj kratkoživega značaja. Še posebej lepo se podajo v divje in podeželske vrtove.

Razmnožujemo jih s setvijo, sorte pa le z deljenjem.

Polemonium caeruleum, modra jesenovka

80 cm  cveti: 6-7    m2: 6-7   sonce, polsenca

Cvetovi na dolgih olistanih steblih so sivkino vijolični do nežno mordikastovijolični. Zelo dekorativni pa so tudi do 40 cm dolgi bazalni listi. V zelo ugodnih razmerah se pogosto sama zaseje.

Naravno raste v S Evropi in Aziji.

Polygonatum sp., salomonov pečat

Približno 60 vrst raste po Evropi, Aziji in ZDA. Večina jih je zelnatih trajnic z debelim podzemnim steblom. Nekaj vrst je celo epifitskih. Cvetovi so viseči in večinoma beli, obstajajo pa salomonovi pečati z rožnatimi ali rumenkastimi cvetovi.

Gojimo jih predvsem zaradi oblike rasti in zanimive teksture, ki naredi senčne zasaditve še bolj zanimive.

Večinoma dobro uspevajo na zasenčenih in hladnejših rastiščih s humoznimi ter odcednimi tlemi. Ne marajo suše v času intenzivne rasti ter cvetenja. Uporabljajo se kot samostojne skupine rastlin v gozdnem vrtu ali kot pokrovne rastline pod drevesi. Še posebno višje rastoči salomonovi pečati lepo pridejo do izraza v cvetličnih loncih.

Razmnožujemo z delitvijo podzemnih stebel pred pričetkom rasti in pazimo, da ima vsak del stebla popek. Vzgoja iz semena (jesenska setev, spomladanski vznik) je zelo dolgotrajna.

Polygonatum odoratum, dišeči salomonov pečat

Sinonimi: P. officinale.

40 cm  cveti: 5-6    m2: 10-12   polsenca, svetla senca

Na pokončnem steblu, ki se skoraj horizontalno usloči so izmenično razporejeni svetlo zeleni listi. V zalistjih se pojavijo cvetovi ali socvetja dišečih, belkastih cvetov z zelenim robom na vrhu. Po cvetenju se razvijejo kroglasti modročrni plodovi.

Vrsta v naravi uspeva v Evropi in VAziji.

Polygonatum odoratum var. pluriflorum ‘Variegatum’, dišeči salomonov pečat

Sinonimi: P. falcatum ‘Variegatum’, P. odoratum var. thunbergii ‘Variegatum’.

40 cm  cveti: 5-6    m2: 7-9   polsenca, svetla senca

Široki, precej veliki listi z belo do kremasto obrobo so izmenično razporejeni po visokem rdečkastem steblu, ki se horizontalno usloči. Na spodnji strani s stebla visijo veliki beli zvončasti cvetovi po 2 do 5 v skupini. Po cvetenju se razvijejo modrikasto črni kroglasti plodovi. Dobro prenese tudi občasno sušo.

Izvira iz Japonske.

Nagrajen z AGM pri RHS.

Polygonatum falcatum, salomonov pečat

40 cm  cveti: 5-6    m2: 7-9   polsenca, svetla senca

Široki, precej veliki listi so izmenično razporejeni po visokem steblu, ki se horizontalno usloči. Na spodnji strani s stebla visijo veliki beli zvončasti cvetovi po 2 do 5 v skupini. Po cvetenju se razvijejo modrikasto črni kroglasti plodovi. Spomladi mlade poganjke radi napadejo polži. Dobro prenese tudi občasno sušo.

Polygonatum falcatum ‘Variegatum’

→ glej Polygonatum odoratum var. pluriflorum ‘Variegatum’

Polygonatum officinale

→ glej Polygonatum odoratum

Polygonum sp.

Polygonum amplexicaule

→ glej Persicaria amlexicaulis

Polygonum bistorta

→ glej Persicaria bistorta

Primula sp., jeglič, trobentica

Ta barvit in raznolik rod obsega preko 430 vrst. Uspevajo v zmernem in gorskem

podnebju na severni polobli. Iz pritličnih rozet poženejo stebla z zvonastimi,

cevastimi ali trobentastimi cvetovi. Mnoge so prekrite s posebnim belkastim

poprhom, ki mu rečemo tudi farina.

Zaradi obsežnosti in med vrtnarji priljubljenosti rodu je ta razdeljen na 38 sekcij,

tu pa bomo obravnavali le pogosteje gojene. Imena sekcij so bila nedavno

prenovljena, tako razdelitev pa so vrtnarji začeli uporabljati kmalu po l. 1940.

 

  • Auricula: rastline so med nižjimi v svojem rodu, spomladi cvetoče, z nekoliko »mesnatimi«, čvrstimi listi, ki imajo v nekaterih primerih moknat poprh, rastejo po gorstvih Evrope,
  • Capitatae: socvetja so diskaste oblike z zakrnelimi sredinskimi cvetovi, na pogled podobni obloglavim jegličem, a so kasneje cvetoči in kratkoživeči, rastejo v Himalaji,
  • Cortusoides: listi so poraščeni s trihomi, na tankih, ravnih steblih se razvijejo večinoma rožnati cvetovi,
  • Denticulatae: socvetja so zbita in okrogle oblike, cvetovi vijolični, purpurnorožnati ali beli, močna stebla so rahlo prekrita z moknatim poprhom, rastejo v Himalaji,
  • Muscarioides: klasasta socvetja so iz zelo majhnih cvetov, listi dlakavi, kratkoživeči, rastejo na Kitajskem,
  • Oreophlomis: rastline so pritlikave, spomladi cvetoče v roza barvi, rastejo na močvirnih tleh v osrednji Aziji,
  • Primula: listi so mehki, rahlo dlakavi in bolj ali manj podobni trobentičnim vulgaris, spomladi cvetoči, v to sekcijo spadajo P. vulgaris, P. veris, P. elatior in njihovi križanci,
  • Proliferae (Candelabra): visoka stebla s socvetji v večih nivojih oz. v vretencih (v slovenščini jim rečemo tudi etažni jegliči), večinoma cvetijo zgodaj poleti, rastejo na vlažnih rastiščih po Kitajski,
  • Sikkimenses: ti jegliči so podobni tistim iz Proliferae, le da večinoma niso etažni, cvetovi kimajoči in pokriti s farino, cvetijo sredi poletja, večina jih prihaja iz Himalaje

Najraje rastejo na nekoliko kislih do nevtralnih tleh, večina pa jih tolerira rahlo bazično zemljo.

Ker je nemogoče zapisati splošne napotke za razmnoževanje vseh vrst in sort jegličev, saj so npr. nekatere vrste zelo težke za vzgojo iz semena, so podatki o razmnoževanju zapisani posebej pri vsaki vrsti ali sorti.

Jegliči vsebujejo protein primin, ki se nahaja v celičnem soku in pri s stiku s kožo pri redkih lahko povzroči alergijsko reakcijo.

Primula auricula, avrikelj, lepi jeglič (Auricula)

15 cm  cveti: 4-5    m2: 15-20   polsenca, sonce

Avrikelj je naša zaščitena vrsta, ki lepo uspeva tudi v nižinah. Nad širokimi moknatimi sivozelenimi listi se na tankem steblu dvigajo sončno rumeni cvetovi z belo moknato sredico. V tleh ima ponavadi eno glavno korenino, ki se proti koncu razraste. Čeprav ga v gorah vidimo tudi na zelo sončnih rastiščih, moramo upoštevati, da v nižinah vlada druga klima, zato ga na polnem soncu in ob pomanjkanju vode kaj hitro ožge. V vrtu bo torej najlepše uspeval v polsenci ali svetli senci na zelo odcednih tleh.

Najlažje ga je razmnožiti z odstranjevanjem stranskih rozet, ki morajo imeti vsaj nekaj korenin. Seme je potrebno dobro stratificirati, a tudi to ni zagotovilo, da vam bo rastlino uspelo vzgojiti s setvijo.

Avrikelj je starš številnih križancev, ki jim v hortikulturi prav tako rečemo avriklji ali vrtni avriklji.

Z AGM nagrajen pri RHS.

Primula auricula sorte, avrikelj (Auricula)

Raznobarvni avriklji se v Evropi gojijo že vsaj od 16. stol. dalje. V enem izmed angleških vrtnarskih katalogov iz l. 1777 je navedeno kar preko 310 različnih sort. Zaradi izjemne popularnosti teh rastlin so l. 1862 v Angliji ustanovili celo specializirano društvo ljubiteljev avrikljev National Auricula Society. Izvor teh barvitih trajnic pa je zavit v meglico skrivnosti, danes se predvideva, da gre za križance med P. auricula in P. hirsuta. Take križance sicer imenujemo P. x pubescens, a ker izvor prvih ne moremo potrditi, jih obravnavamo posebej in čeprav je zapis Primula auricula ‘SORTA’ sporen, se še vedno uporablja le tega.

Ti avriklji so po morfologiji zelo podobni vrsti, a se od nje ločijo po povsem drugih barvah cvetov, ki so lahko tudi večbarvni ali celo vrstnati. Listi so lahko povsem zeleni, ali pa prekriti z različno debelim moknatim poprhom. Cvetijo spomladi, radi pa pocvitajo tudi jeseni.

Za vzgojo so različno zahtevni, kar je odvisno predvsem od sorte. Večinoma je dovolj, če jim zagotovimo zelo odceden in hranljiv substrat s primešanim kremenčevim ali drugim peskom. Niso občutljivi na nizke temperature, pač pa na zimsko mokroto. Mnoge je lažje gojiti v glinenih cvetličnih loncih, kar je pravzaprav tradicionalen način vzgoje teh avrikljev. Pri takem načinu gojenja jih je potrebno redno vsako leto presajati.

Zlahka jih razmnožimo s setvijo v zelo odceden in zračen substrat, a tako dobimo le raznobarvne križance, ne pa čistih sort. Slednje razmnožujemo z odstranjevanjem stranskih rozet, ki že imajo nekaj korenin.

Primula auricula ‘Gwen’, avrikelj (Auricula)

15 cm  cveti: 4-5    m2: 15-20   polsenca, sonce

Cvetovi imajo veliko pastelno rumeno, rahlo moknato sredico okoli katere je črnovijoličen obroč, ki se proti robu prelije v nežnejšo vijolično barvo. Raščava sorta, ki jo v primeru vzgoje v loncu potrebno redno razsajati, saj tvori mnogo mladih rozet.

Primula capitata, čvrstoglavi jeglič (Capitatae)

30 cm  cveti: 7-9    m2: 12-15   polsenca, svetla senca

Kratkoživeča trajnica, včasih celo dvoletnica, ki na srečo rada tvori mnogo stranskih rozet, ki zagotovijo cvetenje tudi v nadaljnjih letih. Vrsta je barvno precej variabilna, a večinoma so stranski cvetovi diskastega socvetja temno vijolični, sredinski oz. zgornji pa so zakrneli in bogato prekriti z belkastim poprhom, kar s temnimi cvetovi ustvarja zelo kontrasten videz. Moknato prevleko imajo tudi stebla in še posebej spodnja stran listov.

Gojimo ga na zelo odcednih, vedno vlažnih in humoznih tleh v polsenci ali svetli senci. Tolerira sončno rastišče, če ima na voljo konstantno vlažna tla.

Dokaj lahko ga razmnožimo s sejanjem semena.

Izvira iz vlažnih in odcednih rastišč nad gozdno mejo v Himalaji in na Kitajskem.

Nekoč so ga v njegovi domovini uporabljali za zdravljenje glavobola in kot sestavino pri pripravi juh.

Primula capitata ‘Salvana’; čvrstoglavi jeglič (Capitatae)

30 cm  cveti: 7-9    m2: 12-15   polsenca, svetla senca

Ni znano, da bi se ta sorta v čemerkoli razlikovala od osnovne vrste.

Sorto je introduciralo podjetje S&G Flowers.

Primula denticulata, obloglavi jeglič (Denticulatae)

20-30 cm  cveti: 3-5   m2: 18-25   polsenca, svetla senca

Za obloglavi jeglič so značilna socvetja, ki so kompaktna in bolj ali manj kroglasto oblikovana. Barva cvetov je nežno sivkino vijolična. Stebla so lahko precej debela in večinoma rahlo prekrita z moknatim poprhom.

Najlepše uspeva na odcednih, humoznih in stalno vlažnih tleh. Zelo dobro tolerira tudi težka, zbita tla.

Zelo lahko ga je vzgojiti iz semena.

V naravi raste po vlažnih travnikih od Himalaje do Z. Kitajske.

Vrsta je nagrajena z AGM pri RHS.

Primula denticulata var. alba, obloglavi jeglič (Denticulatae)

Sinonimi: P. denticulata ‘Alba’, P. denticulata ‘Snowball’

20-30 cm  cveti: 3-5   m2: 18-25   polsenca, svetla senca

Cvetovi so snežno beli.

Primula denticulata ‘Blaue Auslese’, obloglavi jeglič (Denticulatae)

20-30 cm  cveti: 3-5   m2: 18-25   polsenca, svetla senca

Cvetovi so malce bolj temno vijolični kot pri osnovni vrsti, a ker gre za sejance, barva od rastline do rastline nekoliko variira.

 

Primula denticulata ‘Rubin’, obloglavi jeglič (Denticulatae)

20-30 cm  cveti: 3-5   m2: 18-25   polsenca, svetla senca

Cvetovi v zelo intenzivni temnejši roza do rdečeroza barvi. Ker sorto razmnožujejo s setvijo, barva od rastline do rastline nekoliko variira.

Primula florindae, himalajski jeglič (Sikkimenses)

50-70 cm  cveti: 7-8   m2: 7-9   polsenca, svetla senca, sonce (le ob vodi)

Himalajski jeglič je dolgoživeč in največji v svojem rodu, v zelo ugodnih razmerah lahko doseže tudi 100 cm. Na vitkem steblu se razvije skupina (do 80) pastelno rumenih cvetov, ki so zunaj prekriti z moknatim poprhom, enako veja tudi za steblo. Gojimo jih v vlažnih, humoznih tleh, najbolje ob vodnih motivih v polsenci. Celodnevno sonce tolerira, če ima ves čas na voljo dovolj vlage. V ugodnih razmerah se lahko tudi sam zaseje.

Pod tem imenom se pojavljajo tudi oranžno in rdečecvetoče oblike, a gre pravzaprav za križance s P. apicola var. violacea, verjetno pa tudi s P. waltonii in P. ioessa.

Zlahka ga razmnožimo s setvijo, seme dolgo obdrži kalivost. Možno pa ga je tudi deliti.

Naravno raste na poplavnih ravnicah v Tibetu.

Primula japonica, japonski jeglič (Proliferae)

40-50 cm  cveti: 5-7   m2: 12-15   polsenca, svetla senca

Iznad svetlo zelenih listov požene steblo s tremi do šestimi vretenci z rožnatimi cvetovi. So dolgožive trajnice.

Japonski jegliči so lahki za vzgojo, posadimo jih v vlažna, s hranili dobro založena tla. Rastišče naj bo vsaj del dneva zasenčeno, še posebno poleti.

Razmnožimo jih s semeni, včasih se tudi sami zasejejo. Sejanci lahko cvetijo že prvo leto.

V naravi jih najdemo na vlažnih rastiščih ob gorskih potokih na Japonskem.

Primula x pubescens, vrtni varikelj (Auricula)

20 cm  cveti: 4-5(6)    m2: 15   sonce, polsenca

Vrtni avriklji so nastali z naravnim križanjem vrst P. auricula in P. hirsuta. Zimzeleni listi so večinoma brez vidnejšega poprha. Cvetovi so v raznoraznih barvah in imajo večjo belo ali rumenkasto moknato sredico.

Gojimo jih na soncu ali v polsenci na odcednih tleh. Lahko so zelo dolgožive trajnice, še posebej če rastejo v bolj hladnih razmerah. Primerne so za skalne vrtove, v ospredju cvetličnih gredic ali na grobovih.

Kot je že opisano pri »Primula auricula – sorte«, obstaja precejšnja zmeda kateri avrikelj uvrstiti v katero izmed teh dveh skupin.  V splošni prodaji so večinoma le mešanice barv, obstajajo pa tudi sorte, ki jih seveda razmnožujejo le vegetativno.

Zelo lahko jih je vzgojiti iz semena ali z razsajanjem.

Primula rosea, rožnati jeglič (Oreophlomis)

20 cm  cveti: 3-4    m2: 20-25   polsenca

Pri tleh tvori rozete gladkih listov, zelo zgodaj spomladi pa še pred listi požene steblo z neonsko roza obarvanimi cvetovi z drobno rumeno sredico. Najbolje ga je gojiti v zelo vlažnih tleh, najraje ima periodična zasičenja z vodo, zato mu ustrezajo rastišča ob vodotokih, kjer gladina narašča in pada. Ne mara le zimske poplave. Drugače pa povsem dobro raste tudi v normalni in stalno vlažni vrtni zemlji v polsenci.

Ta dolgoživi jeglič lahko razmnožujemo s semeni ali z delitvijo.

Rožnati jeglič izvira iz gorskih travišč in mokrih rastišč Himalaje tudi z nadmorske višine do 4.300 m.

Vrsta je nagrajena  AGM pri RHS.

Primula rosea ‘Gigas’, rožnati jeglič

20 cm  cveti: 3-4    m2: 20-25   polsenca

Cvetovi so intenzivneje rdečerožnato obarvani.

Primula veris, spomladanski jeglič (Primula)

20 cm  cveti: 4-5    m2: 15     polsenca, sonce, svetla senca

Listi so prekriti z drobnimi, kratkimi trihomi, kar jim daje malce sivkastega videza. Na steblih se razvijejo socvetja z do 20 sončno rumenimi cvetovi. Glede tal ni pretirano izbirčen, pomembno je le odcednost in konstantna vlažnost.

Zelo lahko ga je vzgojiti iz semena, rastline pa je možno tudi deliti v času rasti.

Izvira iz travišč Evrope, Turčije in Sibirije.

Primula veris ‘Sunset Shades’ spomladanski jeglič (Primula)

20 cm  cveti: 4-5    m2: 15     polsenca, sonce, svetla senca

Čeprav je to ime zaenkrat še veljavno, se bo v prihodnosti verjetno spremenilo, saj je sporno.  ‘Sunset Shades’ namreč niso mutacija vrste P. veris, pač pa gre za križance med P. veris in P. x polyantha. Cvetovi so po obliki enaki spomladanskemu jegliču, a so obarvani v oranžnih in rdečih odtenkih, v sredini pa imajo rumeno oko.

Primula vialii, Vialov jeglič (Muscaroides)

30 cm  cveti: 5-7    m2: 12-15     polsenca, sonce, svetla senca

Dolgi in ozki listi so sveto zeleni. Socvetja so v zanimivi barvni kombinaciji. Od spodaj se odpirajo bledo vijoličnorožnati cvetovi, vrh pa ostaja temno rdeč (rdečo barvo prispevajo ovršni listi, ki so vidni dokler se cvetovi ne razprejo).

Vialov jeglič je kratkoživeča trajnica, ki najbolje uspeva v vedno vlažnih, humoznih tleh. Rastlina pozno odžene, zato moramo biti pri spomladanskih vrtnih opravilih pazljivi, da je ne poškodujemo.

Naravno uspeva po traviščih in grmiščih Z Kitajske, kjer je vse redkejši.

Paul Vial, po komer se vrsta imenuje, je bil francoski misijonar.

Nagrajen z AGM pri RHS.

Primula vialii  ‘Red Hot Poker’

→ glej Primula vialii; to »sortno« ime je verjetno pomotoma nastalo kot vključitev angleškega imena za to vrsto »poker primrose« k latinskemu.

Pulmonaria sp., pljučnik

Po gozdovih in drugih zasenčenih rastiščih Evrope in Z Azije raste približno 14 vrst trajnic. Veliki listi so poraščeni s kratkimi dlačicami, zato so na otip grobi. V večini primerov so posuti z neenakomernimi sivkastimi pegami. Košate listne rozete se gručasto razraščajo in lahko tvorijo zelo velike gruče. Na cvetnih steblih se razpirajo cevasti cvetovi od rožnate do modrovijolične barve. Cvetni popki so ponavadi rožnati, nato pa postanejo različno vijolično obarvani.

Glede tal so nezahtevni, najraje imajo odcedna in humozna, ne marajo pa z vodo zasičenih. Večina jih zelo dobro prenaša tudi globoko senco, le da je cvetenje nekoliko okrnjeno. Najlepši bodo v polsenci, nekaj vrst in sort pa dobro tolerira tudi več sonca: P. officinalis, P. longifolia, P. mollis, P. ‘Blue Ensign’, P. ‘Glacier’, P. ‘Mary Mottram’.

Pljučniki so ene boljših trajnic za prekrivanje površin v polsenci in senci. Poleg čudovitih cvetov so zelo dekorativni tudi listi. Dandanes je na voljo mnogo sort z bolj ali manj sivo pegastimi listi, obstajajo pa celo popolnoma sivi ali pa taki, ki imajo kremasto obrobo.

Zelo hitro rastoče vrste in sorte je potrebno na nekaj let razsajati.

Nekateri pljučniki so precej dovzetni za pepelasto plesen. Le-ta se še posebej rada pojavi v vročih razmerah v kombinaciji s pomanjkanjem vode v tleh. Preventiva je sajenje na bolj senčna mesta in skrb za zadostno vlago v tleh, pri čemer so zastirke zelo učinkovite. V zadnjih letih je bilo precej truda žlahtniteljev usmerjenega v pridobivanje čim bolj odpornih sort: P. ‘Apple Frost’, P. ‘Margery Fish’, P. ‘Cotton Cool’ …

Ker se večinoma goji sorte, je najbolje, da pljučnike razmnožimo z delitvijo ali s koreninskimi potaknjenci (5 cm dolge kose posadimo v zelo odceden substrat in prezimimo v hladnem prostoru, kjer po možnosti ne zmrzuje). Slednje je težavneje in je možno le pri sortah, ki so izšle iz P. longifolia in P. saccharata.

Pulmonaria  ‘Sissinghurst White’, pljučnik

Sinonimi: P.  officinalis ‘Sissinghurst White’.

30 cm  cveti: 3-4    m2: 11-13     polsenca, svetla senca

Zgodnja sorta s sivo pegastimi listi. Cvetovi popolnoma beli.

Sprva so mislili, da je sorta nastala kot mutacija P. officinalis, zdaj pa se predvideva, da gre za naravni križanec vrste P. saccharata. Včasih jo nehote zamenjajo s P. offcinalis ‘White Wings’, ki je manj raščava in ima na dnu cveta drobno rožnato pego.

Sorta izvira iz slavnega angleškega vrta gradu Sissinghurt Castle.

Pulmonaria  ‘Mary Mottram’, pljučnik

Sinonimi: P. ‘Wendy Perry’.

30 cm  cveti: 3-4    m2: 11-13     polsenca, svetla senca

Listi so skoraj popolnoma prekriti z zelenosivo barvo, le proti robu so pegasti z zeleno podlago. Veliki cvetovi so modrovijolični. Dobro prenese tudi več sonca.

Pulsatilla sp, kosmatinec

Izmed 30 vrst, ki naravno uspevajo po traviščih in skalnih pobočjih Evrope, Azije in S Amerike, se pogosto goji le kosmatinec Pulsatilla vulgaris. Te trajnice tvorijo goste gruče močno narezanih dlakavih listov. Spomladi ali v začetku poletja se iz kosmatih popkov razvijejo veliki zvonasti ali zvezdasti cvetovi z vpadljivimi rumenimi prašniki. Cvetovom sledijo zelo dekorativne semenske lučke.

Kosmatince gojimo v zelo odcednih tleh na polnem soncu. Ne marajo presajanja, pozimi pa se moramo izogibati večji vlagi v tleh.

Razmnožujemo s setvijo zelo svežega semena, najbolje takoj, ko dozori. Delitev rastlin je lahko zelo problematična.

Pulsatilla vulgaris, kosmatinec

Sinonimi: Anemone pulsatilla.

20 cm  cveti: 3-4    m2: 9-10    sonce, polsenca

Zelo kompaktno izraščajoči listi so globoko deljeni in dlakavi. Cvetovi so veliki, vijolični in od zunaj rahlo dlakavi. Ko cvetovi ovenijo, se stebla močno podaljšajo, na vrhu pa se razvijejo dekorativne semenske lučke, ki jih tvorijo dolgi in dlakavi semenski »repki«.

Ta vrsta uspeva na traviščih od Anglije do Ukrajine.

Pulsatilla vulgaris ‘Alba’, navadni kosmatinec

20 cm  cveti: 3-4    m2: 9-10    sonce, polsenca

Cvetovi so beli. Sorta je v primerjavi z drugimi malenkost šibkejše rasti.

Nagrajena z AGM pri RHS.

Pulsatilla vulgaris var. rubra, navadni kosmatinec

Sinonimi: P. vulgaris ‘Rubra’.

20 cm  cveti: 3-4    m2: 9-10    sonce, polsenca

Cvetovi so vinsko rdečeroza.

Pulsatilla vulgaris ‘Violet Blue’, navadni kosmatinec

20 cm  cveti: 3-4    m2: 9-10    sonce, polsenca

Barva cvetov ni nič bolj modrikasta, kakor obljublja sortno ime, pač pa le bolj temno vijolična.

To sortno ime je vprašljivo, saj se za temneje cvetoče sejance uporablja več različnih imen.