Vsebino te spletne enciklopedije se lahko razmnožuje, shranjuje in razširja le v nekomercialne namene, pri čemer se mora vidno navesti vir, podatki pa morajo ostati nespremenjeni. Za vsakršno drugačno rabo je potreben dogovor z avtorjem po elektronski pošti: info@trajnice-carniola.com

 

Rhodiola sp., rožni koren

Približno 50 vrst trajnic tega rodu je široko razširjenih po sončnih, kamnitih rastiščih severne poloble. Zelo redko razrasli poganjki so poraščeni s sivozelenimi mesnatimi listi. Drobni zvezdasti cvetovi v bolj ali manj zbitih socvetjih so rumeni, rjavooranžni, beli ali rdečkasti.

Gojimo jih zaradi dekorativnih sivkastih poganjkov ter cvetov na odcednih tleh v sončnem delu vrta ali v cvetličnih posodah na okenski polici (manjše vrste) ter terasah. Dobro prenašajo sušo in bolj pusta tla.

Rožne korene razmnožujemo z delitvijo zgodaj poleti, s setvijo spomladi ali jeseni ter z listnimi potaknjenci, ki jih napravimo poleti.

Rhodiola pachyclados, čvrsti rožni koren

Sinonimi: Sedum pachyclados.

10 cm  cveti: 6-7   m2: 15-20  sonce, polsenca

To vrsto se zelo pogosto prodaja pod napačnim imenom Sedum pachyclados, saj jo šele nedavno prenesli v drug rod.

Je pritlehna rastlina s kratkimi poganjki, ki izgledajo kot rozete na kratkih steblih. Listi so rahlo modrikasto sivozeleni, zvezdasti cvetovi pa beli. Stari poganjki od spodaj ogolijo, zato je rastlino priporočljivo vsake toliko časa porezati, da se zgosti.

Najlažje jo razmnožimo z deljenjem ali s potikanjem poganjkov.

Rodgersia sp., rodgerzija

V tem rodu je 7 vrst, ki rastejo ob potokih in vlažnih gozdovih od Japonske do Himalaje. Rastline imajo zadebeljeno plazečo se korenino oz. bolje rečeno koreniko. Direktno iz tal izraščajo veliki, impozantni ter od vrste do vrste različno deljeni listi. Čeprav so večinoma ravno slednji glavni razlog, da jih gojimo v vrtu, niso zanemarljiva tudi socvetja. Le-ta so razvejana in polna drobnih belih, kremastih ali rožnatih cvetov.

Gojimo jih v humoznih, vedno vlažnih tleh. V takih razmerah prenesejo tudi bolj sončne lege, sicer pa jim najbolj ustreza polsenca ali svetla senca. Da preprečimo izsušitev tal, jih zastremo z debelo plastjo zastirke.

Najenostavneje jih razmnožimo vegetativno z delitvijo spomladi ali jeseni.

Rod je poimenovan po ameriškem oficirju Johnu Rodgersu.

Rodgersia podophylla, steblastolistna rodgersija

100 cm, list 60 cm   cveti: 5-6   m2: 3-4  polsenca, svetla senca

Robustna rastlina z gručami velikih dekorativnih listov. Mladi listi so vijoličnorjavo nadahnjeni, do poletja ozelenijo, jeseni pa pogosto pordijo. Velika razvejana socvetja nosijo številne drobne kremnobele cvetove.

Vrsta izvira iz vlažnih in senčnih rastišč z Japonske.

Nagrajena z AGM pri RHS.

Rodgersia podophylla ‘Braunlaub’, steblastolistna rodgersija

100 cm, list 60 cm   cveti: 5-6   m2: 3-4  polsenca, svetla senca

Mladi listi so skoraj popolnoma rjavi, ko pa se razprejo, počasi postanejo olivno zeleni.

Rosularia sp., rozetnica, rosularija

Približno 25 vrst vednozelenih sukulentnih trajnic raste po hribovjih JZ Evrope, S Afrike ter od osrednje Azije do Himalaje. Večinoma tvorijo zelo goste gruče rozet svetlo zelenih mesnatih listov. Poleti iz »dozorelih« rozet poženejo stebla z rumenimi, belimi ali rožnatimi socvetji. Pri nekaterih vrstah rozete, ki so pognale cvetno steblo, po cvetenju propadejo (kot pri netreskih, Sempervivum).

Gojimo jih na sončnih mestih v zelo odcednih, lahko tudi s hranili revnih tleh. Ker so zelo kompaktne rasti, so odlične tudi za zelo majhne skalne motive ter za grobove.

Razmnožujemo jo z ukoreninjenjem posameznih rozet, možno pa je tudi s setvijo.

Rosularia chrysantha, zlatocvetoča rozetnica

Sinonimi: R. pallida.

10 cm, listi 3 cm  cveti: 5-6  m2: 15-20  sonce, polsenca

Zelo svetlo zelene majhne rozete so prekrite s kratkimi dlačicami in kljub hitri rasti tvorijo zelo kompaktne gruče. Cvetovi so belkasti ali bledo rumeni. Ko rozeta odcveti, odmre.

Čeprav nekateri viri navajajo, da ni povsem prezimna, je v Sloveniji brez poškodb preživela že kar nekaj zim na nadmorski višini 550 m. So pa nujna odcedna tla, po možnostjo z dodanim peskom.

Izvira iz Turčije.

Rosularia pallida

→ glej Rosularia chrysantha

Rudbeckia sp., rudbekija

Po zelo raznolikih rastiščih vse od vlažnih gozdov do prerij v S Ameriki raste 16 vrst rudbekij. Trajne vrste so gručasto rastoče ali pa se širijo s podzemnimi stebli. Na nerazraslih ali razraslih pokončnih steblih se razvijejo marjetasta socvetja z rumenimi zunanjimi in črnorjavimi notranjimi cvetovi.

Potrebujejo sončna rastišča z zmerno do dobro s hranili založenimi tlemi in konstantno vlago. Dobro tolerirajo tudi občasno sušo in polsenco. Na 3-4 leta jih spomladi razsadimo.

Lepo se podajo v gredice s trajnicami, podeželske ter naravne vrtove.

Dokaj enostavno je vzgojiti mlade rastline iz semena, enako pa veja tudi za delitev starejših rastlin.

Rudbeckia fulgida var. sullivantii ‘Goldsturm’, rudbekija

Sinonimi: R. ‘Goldsturm’.

60 cm   cveti: 7-10   m2: 6-7  sonce, polsenca

Socvetja so intenzivno rumene barve s skoraj črnim osrednjim diskom.

Prava sorta pri vzgoji iz semena ne obdrži povsem svojih lastnosti. Žal pa se danes to sorto večinoma seje, kar pomeni, da rastline po barvi socvetij in habitusu nekoliko variirajo.
Leta 1937 je Heinrich Hagemann v neki češkoslovaški vrtnariji opazil nenavadno žareče rumeno mutacijo rudbekije, ki jo je odnesel v Nemčijo k svojemu delodajalcu Karlu Foersterju. Sorto so razmnožili in jo l. 1949 ponudili na tržišču.

Rudbeckia subtomentosa ‘Little Henry’, rudbekija

80 cm   cveti: 7-9   m2: 5   sonce, polsenca
Predhodnica te sorte je ‘Henry Eilers’, ki lahko polega, ta pa je malce nižja in s tem navadno nima problemov. Zanjo značilni svetlejši rumeni v cevke zviti cvetovi na robu socvetij so dobrodošli predvsem za tiste, ki jim je najpogosteje gojena rudbekija sorte ‘Goldstrum’ preveč vpadljive zlato rumene barve. Odlična za metulje in rezano cvetje.
Introduciralo jo je ameriško podjetje Terra Nova Nurseries iz Oregona.

Rudbeckia subtomentosa ‘Henry Eilers’, rudbekija

120-140 cm   cveti: 7-9   m2: 3   sonce, polsenca
Listi te rudbekije so malce sivkasto nadahnjeni zaradi številnih kratkih dlačic na njihovi površini. Socvetja so prava paša za oči, saj so svetlo rumeni jezičasti cvetovi zaviti v cevke in dajejo socvetju pajkast izgled. Gojimo v normalni vrtni zemlji, občasno potrebuje malce opore. Odlična za metulje in rezano cvetje

Rudbeckia purpurea

→ glej Echinacea purpurea

Salvia sp., kadulja

Kadulje so obsežen rod s preko 900 vrstami, ki rastejo po skoraj celem svetu. Večino najdemo po traviščih, nekatere pa uspevajo na skalnatih pobočjih in v gozdovih. Med njimi najdemo tako enoletnice, trajnice, kot tudi grme. Cvetna stebla so večinoma pokončna, včasih razvejana, nosijo pa po več majhnih socvetij nanizanih enega nad drugim.

V vrtu jih gojimo zaradi različnih okrasnih in uporabnih odlik. Zaradi velike raznolikosti najdemo tako vrste, ki so v okras zaradi cvetja, listja, vonja, nekatere kot žajbelj Salvia officinalis, pa uporabljamo kot zelišče.

Velika večina jih v vrtu najbolje uspeva na sončnih mestih v odcednih tleh

Kadulje zlahka razmnožimo s potaknjenci, ki jih pripravimo iz necvetočih poganjkov, nič težje pa ni pridobivanje novih rastlin z delitvijo. Mnoge so precej lahke za vzgojo tudi iz semena.

Salvia argentea, srebrna kadulja

60-70 cm   cveti: 5-6   m2: 6-7  sonce, polsenca

Srebrna kadulja je dvoletnica (razen v primeru pozne setve ali rasti v zelo neugodnih pogojih, kjer se lahko le zelo počasi razvija, živi do 3 leta), ki tvori pritlehno rozeto velikih zaobljenih in izredno dlakavih listov. Ti so zaradi gostega sloja dlačic sveto sivi. Poleti na visokem in zelo razvejanem steblu razvije do 2 cm velike bele ali zelo bledo rožnate cvetove.

Izvira iz J Evrope in S Afrike.

Nagrajena z AGM pri RHS.

Salvia nemorosa, podlesna kadulja

Iz pritlehnih listnih rozet poženejo pokončna stebla z vijoličastimi paklasi, ki so tako obarvani na račun številnih socvetjih nanizanih od vrha pa skoraj do tal. Rastlina je gručaste rasti.

Dobro uspeva v normalni vrtni zemlji na polnem soncu, solidno pa tolerira tudi polsenco. Po cvetenju jo lahko močno porežemo in v dobrih pogojih ponovno požene ter zacveti.

Zlahka jo vzgojimo iz semena ali z delitvijo.

Naravno raste v Evropi in Rusiji.

Številne sorte, ki so v resnici križanci S. x sylvestris napačno navajajo pod to vrsto.

Vrsta je nagrajena z AGM pri RHS.

Salvia nemorosa ‘Amethyst’, podlesna kadulja

Sinonimi: Salvia involucrata ‘Amethyst’

80 cm   cveti: 6-9   m2: 7  sonce, polsenca

Visoka sorta s svetlo rožnatimi cvetovi in temnimi bordo obarvanimi ovršnimi listi.

Nagrajena z AGM pri RHS.

Salvia nemorosa ‘Caradonna’, podlesna kadulja

Sinonimi: Salvia × sylvestris ‘Caradonna’, Salvia ‘Caradonna’

80 cm   cveti: 5-7   m2: 7  sonce, polsenca

Ena najpogosteje uporabljenih in ena najboljših visokih temnih sort. Cvetovi so zelo temne vijolične barve, k še boljšemu učinku pa doprinesejo temni bordo obarvani ovršni listi, ki dajejo občutek, da rastlina cveti še nekaj časa po tem, ko so pravi cvetovi že odpadli.

Nagrajena z AGM pri RHS.

Salvia nemorosa ‘Ostfriesland’, podlesna kadulja

Sinonimi: S. nemorosa ‘East Friesland’.

50 cm   cveti: 6-9   m2: 7  sonce, polsenca

Sorta s cvetovi zelo toplega vijoličnega odtenka in rjavkastimi ovršnimi.

Nagrajena z AGM pri RHS.

Salvia nemorosa ‘Blauhügel’

→ glej Salvia x sylvestris ‘Blauhügel

Salvia nemorosa ‘Mainacht’

→ glej Salvia x sylvestris ‘Mainacht’

Salvia nemorosa ‘Rosakönigin’

→ glej Salvia x sylvestris ‘Rose Queen’

Salvia nemorosa ‘Rügen’

→ glej Salvia x sylvestris ‘Rügen’

Salvia officinalis, žajbelj

Žajbelj je olesenel grm z ovalnimi listi, ki so zaradi dlakavosti sivozelene barve, poleg tega pa so zelo aromatični. Cvetovi so vijolični z nekoliko purpurno nadahnjenimi ovršnimi listi.

Sadimo ga na čim bolj odcedna tla na sonce. Dobro prenaša sušo. Za vzgojo bolj kompaktne rastline je potrebno pincirati oz. odstranjevati končne poganjke.

Čeprav mnogokrat žajbelj gojimo kot kulinarično rastlino je zelo lep tudi v okrasnem vrtu. S sivimi in dišečimi listi v zasaditve vnese nekaj sredozemskega duha in je nepogrešljiv v krajih blizu morja.V kulinarki oz. kot zelišče lahko uporabljamo tudi pisanolistne sorte.

Sorte s pisanimi listi so počasneje rastoče in nekoliko bolj občutljive na zimsko mokroto.

Izvira iz Sredozemlja in S Afrike.

Salvia officinalis ‘Aurea’, žajbelj

40-50 cm  cveti: 6-8   m2: 5-7   sonce, polsenca

Je bolj kompaktne in počasnejše rasti, listi pa so rumenozeleni in zaradi dlakavosti prav tako malce sivkasti. Zelo redko ga srečamo na prodajnih mestih.

Salvia officinalis ‘Berggarten’, žajbelj

50 cm  cveti: 6-8   m2: 5-7   sonce, polsenca

Sivozeleni listi so zelo široki in ovalne oblike.

Salvia officinalis ‘Icterina’, žajbelj

40 cm  cveti: 6-8   m2:5-7   sonce, polsenca

Listi so sivozeleni z neenakomernim rumenim robom. Nekoliko slabše prezimlja in čez lahko izgubi liste.

Salvia officinalis ‘Purpurascens’; žajbelj

40 cm  cveti: 6-8   m2:5-7   sonce, polsenca

Mladi listi so skoraj povsem sivovijolični, starejši pa nekoliko pozelenijo. Od obarvanih sort žajblja je ta najbolj prezimno trden in vednozelen.

Salvia officinalis ‘Tricolor’, žajbelj

40 cm  cveti: 6-8   m2: 5-7   sonce, polsenca

Sivozeleni listi imajo kremnobelo obrobo, ki je pri mladih listih rožnata do vijolična. Ne preživi vsake zime, še posebej vlažne so velik problem. Pozimi tudi pogosto izgubi liste.

Salvia x sylvestris, gozdna kadulja

To so gručaste trajnice s pokončnimi stebli na katerih se razvije množica socvetij v beli, rožnati ali vijolični barvi. Ti križanci med S. nemorosa in S. pratensis se pogosto napačno navajajo kot sorte podlesne kadulje S. nemorosa. Do napak pri poimenovanju je prišlo, ker je del križancev morfološko zelo podoben omenjeni kadulji.

Sadimo jih v normalna vrtna tla na sončno ali polsenčno mesto.

Razmnožujemo z delitvijo ali s potaknjenci.

Salvia x sylvestris ‘Blauhügel, gozdna kadulja

Sinonimi: S. nemorosa ‘Blauhügel’ , S. nemorosa ‘Blue Hill’.

30 cm  cveti: 6-9   m2:  7   sonce, polsenca

Kompaktno rastoča sorta s sivkino vijoličnimi do svetlejše modrovijoličnimi cvetovi. Ena lepših sort s svetlejšimi vijoličnimi cvetovi.

Salvia x sylvestris ‘Mainacht’, kadulja

Sinonimi: S. nemorosa ‘Mainacht’, S. nemorosa ‘May Night’.

60 cm  cveti: 6-9   m2: 5-7   sonce, polsenca

Cvetovi te nemške sorte so indigovijolični in ko odcvetijo, ostanejo še vedno lepi purpurnovijolično obarvani ovršni listi. V vročih in vlažnih poletjih se sorta lahko nekoliko pretegne in je zaradi tega manj kompaktna ter nekoliko bolj podvržena poleganju v primeru vetrov in neurij.

Nagrajena z AGM pri RHS. L. 1997 je bila nagrajena kot trajnica late pri PPA.

Salvia x sylvestris ‘Rose Queen’, kadulja

Sinonimi: S. nemorosa ‘Rosakönigin’.

60 cm  cveti: 6-9   m2:  6-7   sonce, polsenca

Rastlina je bolj zračnega videza, svetovi so svetlo rožnati, ovršni listi za njimi pa nekoliko bolj rožnatordeči. Izredno lepa v divjih vrtovih in zasaditvah, ki posnemajo travnike. Gre za sejano sorto, zato rastline lahko nekoliko variirajo v višini in odtenku cvetov.

Salvia x sylvestris ‘Rügen’, kadulja

Sinonimi: S. nemorosa  ‘Rügen’.

40 cm  cveti: 7-9   m2:  7-8   sonce, polsenca

Ena nižjih kadulj med temi križanci, ki se ponaša z dobro razraslimi stebli polnih modrikastovijoličnih cvetov.

Salvia verticillata, vretenčasta kadulja

30-40 cm  cveti: 5-9   m2:  6-9   sonce, polsenca

Listi so mehko dlakavi. Na slabo razraslih steblih se razvijejo majhna socvetja v rahlo zamolkli vijolični barvi, vijolični pa so tudi zgornji deli stebla. Precej hitro rastoča trajnica, ki je tudi dobra pokrovna rastlina za sončna mesta. Po cvetenju jo lahko porežemo, saj s tem spodbudimo še malce pocvitanja.

Naravno uspeva v Evropi in Z Aziji.

Salvia verticillata ‘Purple Rain’, vretenčasta kadulja

50 cm  cveti: 6-9   m2:  6-7   sonce, polsenca

1990 introducirana sorta je bolj impozantna od osnovne vrste. Purpurnovijolična barva socvetij je intenzivnejša, poleg tega pa tudi dalj časa cveti.

Žlahtnitelj je Piet Oudolf

Santolina sp., nemški rožmarin

18 vrst vednozelenih grmičkov raste po pustih, kamnitih rastiščih Sredozemlja. Zelo razrasle poganjke obraščajo drobni zeleni ali sivi listki. Socvetja so podobna majhnim gumbkom v rumeni ali skoraj beli barvi.

Gojimo jih predvsem zaradi vednozelenih listov, ki so močno aromatični. Najlepše uspevajo na zelo odcednih in sončnih rastiščih. Priporočljivo jih je enkrat na leto, najbolje po cvetenju, porezati, da dolga leta ostanejo gosti.  V primeru rezi se pogosto zgodi, da ne cvetijo.

Razmnožujemo s potaknjenci.

Santolina chamaecyparissus, navadni nemški rožmarin

Sinonimi: S. incana.

40 cm  cveti: 7-8   m2:  7   sonce, polsenca

Listi so popolnoma svetlo sivi, socvetja pa sončno rumena. Rastlina je kompaktne rasti. Vsako leto ali vsake dve leti jo lahko tudi porežemo le na nekaj centimetrov in hitro se obnovi.

Izvira iz Z in osrednjega Sredozemlja.

Saxifraga sp., kamnokreč

Večina od okoli 400 vrst kamnokrečev živi v gorskih predelih Evrope, Azije in S Amerike.

Zaradi obsežnosti in raznolikosti rodu jih poznavalci delijo v več podskupin. Od pogosto gojenih pa bi jih v grobem lahko razdelili na mahovne, alpske ter Fortunejeve kamnokreče.

  • Mahovni kamnokreči imajo mehke, živozelene rozete deljenih listov, ki tvorijo goste preproge in se jih uporablja kot obrobe gredic, pokrovne rastline, v škarpnikih, skalnih vrtovih, grobovih … Slabo prenašajo sušo, če jim ne moremo zagotoviti konstanto vlažnih tal, jih sadimo le v polsenco ali zelo svetlo senco, potrebujejo odcedna tla. Večina je hitro rastočih. Blazine delimo po cvetenju in pred poletno vročino.
  • Alpski kamnokreči imajo po večini usnjate, celorobe liste na katerih se mnogokrat nabirajo belkaste apnenčaste luske, njihove rozete se gručasto razraščajo. Bolje prenašajo sušo, a v nižinskih vrtovih lepše kot na polnem soncu uspevajo v polsenci. Razmnožujemo z deljenjem skupin rozet.
  • Fortunejevi kamnokreči – glej opis vrste.

Saxifraga cortusifolia var. fortunei

→ glej Saxifraga fortunei

Saxifraga crustata, skorjasti kamnokreč (alpski)

20-30 cm, listi 5 cm   cveti: 5-7    m2:15-20  polsenca, svetla senca, sonce

Sivozelene rozete tvorijo zelo ozki usnjati listi. Na dolgih, vitkih steblih se razvijejo beli cvetovi. Skorjasti kamnokreč najlepše uspeva v vedno vlažnih in zelo odcednih tleh v skalnjaku, lahko tudi v skalnih razpokah. Če so tla bolj suha, ga sadimo na polsenčna mesta. Potrebujejo nevtralna ali alkalna tla.

Izvira iz Severne Italije, Avstrije, Slovenije ter večjega dela Z Balkana.

Saxifraga x arendsii ‘Purpurteppich’

→ glej Saxifraga ‘Purpurteppich’

Saxifraga x arendsii ‘Schneeteppich’

→ glej Saxifraga ‘Schneeteppich’

Saxifraga fortunei, Fortunejev kamnokreč

Sinonimi: S. cortusifolia var. fortunei.

20-30 cm, listi 10-15 cm  cveti: 9-10   m2: 10-15    polsenca

Nekoliko mesnati pecljati listi v rozetah pozimi odmrejo. So zelene do olivnozelene barve, po spodnji strani pa bolj ali manj rdečkasto obarvani. Na zelo tankih in razvejanih steblih se odpirajo beli filigranski zvezdasti cvetovi. Sadimo v humozna, zmerno vlažna in zelo odcedna tla v gozdni vrt ali senčni skalnjak.

Naravno uspeva na Japonskem.

Saxifraga paniculata, grozdasti kamnokreč (alpski)

30 cm, listi 5 cm   cveti: 5-6    m2:10-12  polsenca, sonce

Svetlo sivozelene rozete so nekoliko kroglastega izgleda, saj so listi zavihani navznoter. Na vitkih steblih se razvijejo beli cvetovi. Dobro prenaša sušo, a najraje ima odcedna in zmeraj vlažna tla. Potrebujejo nevtralna ali alkalna tla. Za skalne vrtove.

Saxifraga ‘Purpurteppich’, kamnokreč (mahovni)

Sinonimi: S. x arendsii ‘Purpurteppich’, S. ‘Purple Rug’.

15 cm, listi 5 cm   cveti: 4-5    m2:10-15  polsenca, sonce

Nad svetlo zeleni preprogi rozet se na tankih steblih razvijejo cvetovi, ki so sprva zelo temno rdeči, ko pa se popolnoma razprejo, pa so v sredini skoraj beli, proti robu pa se prelijejo v svetlejšo rožnato do svetlo rdečerožnato. Sejana sorta, zato prihaja do variacij v velikosti rozet, številu in barvi cvetov.

Saxifraga ‘Schneeteppich’, kamnokreč (mahovni)

Sinonimi: S. x arendsii ‘Schneeteppich’.

15 cm, listi 5 cm   cveti: 4-5    m2:10-15  polsenca, sonce

Cvetovi so popolnoma beli, cvetni popki pa so lahko nekoliko rožnato nadahnjeni. Sejana sprta,zato prihaja do variacij od ene do druge rastline.

Saxifraga Southside Seedling skupina, kamnokreč (alpski)

30 cm, listi 5 cm   cveti: 6-7    m2:10-12  polsenca, sonce

Gre za skupino križancev, ki so verjetno nastali kot potomci vrste S. cotyledon. Precej velike rozete v zelenosivi barvi poženejo tudi do 30 cm dolga stebla z ogromnimi socvetji, ki spominjajo na dolg, zračen grozd. Cvetovi so beli ter posuti z drobcenimi purpurnimi pikami. Najraje imajo polsenco. Na soncu ostanejo lepi le v primeru, da imajo na voljo konstantno vlago. Potrebujejo nevtralna ali alkalna tla.

Ti kamnokreči so nagrajeni z AGM pri RHS.

Sedum sp., homulica

Preko 500 vrst homulic tvori zelo raznolik rod v katerem so zastopane enoletnice, trajnice, polgrmi in grmi. Večina jih v naravi raste v pustih, suhih in kamnitih okoljih, nekaj pa na mokriščih, obalah, določene rastejo celo kot epifiti. Glavnina jih uspeva na severni polobli, le nekaj pa tudi na južni.

Stebla so pokončna ali polegla oz. taka, ki se plazijo in sproti zakoreninijo. Skupni so jim mesnati listi, kar kaže na prilagoditev na suha okolja. Zvezdasti cvetovi so drobni in zbrani v gosta socvetja.

Gojimo jih tako zaradi cvetov kot lepih listov oz. celih poganjkov. Mnoge homulice privabljajo čebele in metulje. Visoke vrste ter sorte sadimo v gredice, nižje pa so primerne za skalne vrtove, grobove ter cvetlične posode.

Rastišče naj bo sončno ter dobro odcedno. Tla so lahko zelo pusta, a bodo lepše v s hranilih zmerno založeni zemlji. Z gnojili ne smemo pretiravati, saj jih je hitro preveč, potem pa rastlina slabo cveti in poganja dolge, polegajoče poganjke. Večina jih na iste mestu dobro uspeva dolga leta, predvsem višje, gručaste hermelike pa je priporočljivo razsajati na 3-4 leta. Slednje lahko po želji proti koncu maja nekoliko porežemo, če želimo nižje in še bolj goste grmičke.

Enostavno jih je razmnožiti z deljenjem ali s potaknjenci iz necvetočih poganjkov. Vrste je možno vzgojiti tudi s setvijo semena.

Sedum acre, ostra homulica

10 cm, necvetoči poganjki 5 cm  cveti: 6-7  m2: 10-15

Ostra homulica tvori nizke preproge bolj ali manj pokončnih poganjkov, ki so na gosto prekriti s trikotnimi listi. Cvetovi so drobni, zvezdasti in zelenorumeni. Zelo trpežna vrsta, ki pozimi izgleda lepše, kot njej zelo podobna in prav tako vednozelena šesterokotna homulica, S. sexangulare.

Izvira iz Evrope, Turčije ter S Afrike.

 

Sedum acre ‘Aurea’, ostra homulica

10 cm, necvetoči poganjki 5cm  cveti: 6-7  m2: 10-15   sonce, polsenca

Sorta je enaka kot zgoraj opisana vrsta, le da so poganjki skoraj povsem sveto rumeni, včasih zgornji deli le-teh zelo posvetlijo in postanejo bolj belorumeni.

Sedum album, bela homulica

10 cm, necvetoči poganjki 5 cm  cveti: 6-7  m2: 10-15   sonce, polsenca

Valjasti, mesnati, na vrhu zaobljeni listi poraščajo plazeča stebla, ki se ob dotiku s tlemi zakoreninijo. Poganjki so zeleni z različno intenzivnim rdečkastim nadihom. Rdeča obarvanost je intenzivnejša na polnem soncu ter v suhih in slabih tleh. Pozno jeseni, pozimi in zgodaj spomladi je celotna rastlina lahko skoraj črnordeča. Na kratkih steblih se razvije množica drobnih belih do pastelno rožnatih cvetov.

Rastlina je odlična za skalne vrtove, preraščanje suhozidov, za grobove, cvetlične posode, kot pokrovna rastlina in za ozelenjevanje streh.

Sedum cauticula, klifna homulica

Sinonimi: Hylotelephium cauticola.

10-15 cm   cveti: 8-9  m2: 11-15   sonce, polsenca

Na usločenih steblih se razvijejo sivozeleni do rdečkasti listi ter socvetja v rdečerožnati barvi. Primerna tudi za cvetlične posode.

Naravno raste na Japonskem

Nagrajena z AGM pri RHS.

Sedum floriferum ‘Weihenstephaner Gold’

→ glej Sedum kamtschaticum var. floriferum ‘Weihenstephaner Gold’

Sedum ‘Herbstfreude’, hermelika

Sinonimi: S. telephium ‘Herbstfreude’; S. ‘Autumn Joy’, S. ‘Indian Chief’, Hylotelephium ‘Herbstfreude’

50 cm,   cveti: 8-10  m2: 7   sonce, polsenca

To je ena najbolj priljubljenih sort hermelik. Zanjo je značilna gručasta rast z močnimi pokončnimi stebli in svetlo sivozelenimi listi. Socvetja se odpirajo postopoma in tako iz bledo zelenorožnate preidejo v intenzivnejšo, a vseeno malce pridušeno rdečerožnato, na koncu pa postanejo rjasto rdečerjava. Zaradi močnih stebel tudi v posušenem stanju odlično prenaša sneg in je lep zimski okras gredic. Hitro rastoča sorta. Če je dobro prehranjena, za razliko od mnogih drugih hermelik, ne odvrže spodnjih listov že v času cvetenja ali tik po njem. Zelo privlači čebele, čmrlje …

Sorto je s križanjem S. spectabile in S. telephium ustvaril Georg Arends, v prodajo je prišla l. 1955.

Nagrajena z AGM pri RHS.

Sedum kamtschaticum var. kamtschaticum ‘Variegatum’, kamčatska homulica

Sinonimi: Sedum kamtschaticum ‘Variegatum’.

15 cm,   cveti: 6-8   m2: 12-15   sonce, polsenca

Nekoliko počasneje rastoča kamčatska homulica s kremnobelo obrobljenimi listi. Poleg belkaste obrobe se rada pojavi še zelo tanka linija rdečeoranžne. Iz rožnatih popkov se razvijejo sončno rumeni cvetovi. Dobra pokrovna rastlina.

Sedum kamtschaticum var. floriferum ‘Weihenstephaner Gold’, kamčatska homulica

Sinonimi: S. floriferum ‘Weihenstephaner Gold’, S. floriferum ‘Bailey’s Gold’.

15 cm,   cveti: 6-8   m2: 12-15   sonce, polsenca

Kamčatske homulice so dobre pokrovne rastline. Tudi sorta ‘Weihenstephaner Gold’ je hitro rastoča trajnica, ki tvori goste preproge zelenih poganjkov. Zacveti v sončno rumeni barvi. Dobro prenaša sušo in lepo uspeva tudi na bolj pustih tleh.

Sorta je nastala v vrtu Sihtungsgarten Weihenstephan v Nemčiji (verjetno l. 1958).

Sedum  ‘Matrona’, hermelika

Sinonimi: Hylotelephyum ‘Matrona’

50-60 cm,   cveti: 8-10   m2: 7   sonce, polsenca

Gručasta trajnica z velikimi olivno zelenimi eliptičnimi listi ter izjemno dekorativnimi rdečkastimi stebli. Včasih se tudi listi obarvajo nekoliko rdečevijolično. Ploščata socvetja so sestavljena iz množice drobnih zelo svetlo rožnatih cvetov. Dobro rastoča rastlina s stabilnimi poganjki.

Sorta je (okoli l. 1986) nastala v vrtnariji Ewalda Hugina v južni Nemčiji s križanjem S. telephium ssp. maximum ‘Atropurpureum’ in S. spectabile.

Nagrajena z AGM pri RHS.

Sedum pachyclados

→ glej Rhodiola pachyclados

Sedum reflexum

→ glej Sedum rupestre

Sedum rupestre, skalna homulica

Sinonimi: S. reflexum.

12-15 cm,   cveti: 6-8   m2: 12-15   sonce, polsenca

Dolgi vednozeleni poganjki, ki se plazijo po tleh in sproti zakoreninijo, so gosto spiralno poraščeni z valjastimi ter na koncu ostro zašiljenimi sivozelenimi listi. Na krajših in nekoliko bolj pokončnih steblih se razvijejo rumena socvetja.

Ta vrsta je odlična za skalne vrtove, preraščanje suhozidov, za grobove, cvetlične posode, kot pokrovna rastlina in za ozelenjevanje streh.

V naravi jih najdemo na skalnih rastiščih ter kamnitih zidovih vse od osrednje Evrope do Skandinavije in vzhodno do Ukrajine.

Sedum rupestre ‘Angelina’, skalna homulica

Sinonimi: S. reflexum ‘Angelina’, S. ‘Gold Mound’

10 cm,   cveti: 7-8   m2: 12-15   sonce, polsenca

Listi so spomladi skoraj povsem rumeni, proti poletju malce pozelenijo, jeseni pa lahko postanejo rumenooranžni. Ta sorta zelo redko cveti. Srupestre ‘Angelina’ je nastala kot mutacija v nekem hrvaškem vrtu, našel pa jo je Christian Kress.

Sedum spathulifolium, žličastolistna homulica

5-10 cm,   cveti: 5-6   m2: 15-20   sonce, polsenca

Čeprav je precej hitro rastoča rastlina, ima bolj značaj pritlehnega grmička in se ne širi tako hitro kot večina drugih nizkih homulic. Razvejana mesnata stebelca nosijo rozete žličasto oblikovanih listov v zeleni oz. pogosteje sivozeleni barvi, mnogokrat pa so tudi rdečevijolično nadahnjeni. Zvezdasti cvetovi so rumeni. Malce bolj občutljiva na zbita in pozimi vlažna tla kot druge vrste.

Sedum spurium, neprava homulica

10-15 cm,   cveti: 7-8   m2: 10-15   sonce, polsenca

V naših podnebnih razmerah je ta trajnica delno vednozelena, na poganjkih se lahko obdržijo čisto drobni listi na koncu. Polegla stebla se zakoreninijo in tvorijo gosto preprogo. Listi so temno zeleni, pogosto pa tudi rdeče nadahnjeni. Na kratkih pokončnih steblih se razvijejo ploščata socvetja v svetlo roza barvi.

Izvira iz Kavkaza, Armenije, S. Irana in Kurdistana.

Sedum spurium ‘Voodoo’, neprava homulica

10-15 cm,   cveti: 7-8   m2: 10-15   sonce, polsenca

Enako kot vrsta, le da so listi z izjemo čisto mladih skoraj povsem rjavordeče barve.

Sedum spurium ‘Tricolor’, neprava homulica

Sinonimi: S. spurium ‘Variegatum’.

10-15 cm,   cveti: 7-8   m2: 10-15   sonce, polsenca

Sivozeleni listi so belo obrobljeni, posebno mladi pa še dodatno roza nadahnjeni. Cvetovi so bledo rožnati, skoraj beli, kasneje nekoliko bolj roza.

Sedum spurium ‘Variegatum’

→ glej Sedum spurium ‘Tricolor’

Sedum telephium, hermelika

Sinonimi: Hylotelephium telephium.

Gručasta trajnica s pokončnimi stebli iz katerih izraščajo sivozeleni do modrikastozeleni listi. Na koncu se poganjki razrastejo in razvijejo več gostih socvetij zvezdastih cvetov v rdečerožnati barvi. S. telephium je zelo variabilna vrsta s številnimi podvrstami in oblikami (varietetami). Od podobne vrste S. spectabile se loči predvsem po izmenično razporejenih listih ter dolžini prašnikov.

V naravi raste po kamnitih rastiščih in gozdovih Evrope, Rusije, Kitajske ter Japonske.

Sedum telephium ‘Purple Emperor’ (Ateropurpureum skupina)

35 cm,   cveti: 7-9   m2: 7   sonce, polsenca

Listi in stebla so zelo temne vijoličnorjave, včasih nekoliko bolj rdečkaste barve. Ravnokar odprti cvetovi so blede rožnatokožne barve, kasneje pa nekoliko potemnijo in porjavijo. Poganjki so pokončni in nekoliko manj stabilni, zato v dobrih tleh lahko potrebujejo oporo. Še posebej slabo prehranjena rastlina hitro (konec poletje) prične izgubljati spodnje liste.

Sorta je križanec med S. telephium Atropurpureum skupino in S. telephium ssp. ruprechtii, odbral pa jo je Graham Gough v Newhavenu (Anglija). V prodajo je prišla kmalu po letu 1990.

Z AGM nagrajena sorta pri RHS.

Sedum  ‘Carl’, hermelika

Sinonimi: Hylotelephium ‘Carl’.

45 cm,   cveti: 8-9   m2: 7   sonce, polsenca

Gručasta trajnica s pokončnimi stebli in jajčasto oblikovanimi svetlo sivozelenimi listi. Je nekoliko nižja sorta, ki cveti v intenzivno roza barvi.

Nastala je s križanjem S. spectabile in S. telephium. Poimenovana je po nekdanjem uslužbencu angleške vrtnarije Monksilver Nursery

Sempervivum sp., netresk, ušesnik

Približno 40 vrst trajnic, ki rastejo predvsem po gorskih rastiščih, prihaja iz Evrope in Azije. Netreski so zelo prepoznavni zaradi rozet mesnatih listov, ki so po robu lahko tudi dlakavi. Pokončno, na vrhu rahlo razraslo steblo nosi bele, rumene, rožnate ali purpurne zvezdaste cvetove. Ko rozeta odcveti, odmre, a pred tem že tvori nove rastline.

Danes je na voljo ogromno križancev, ki so atraktivni predvsem zaradi raznobarvnih listov in različnih velikosti. Obarvanost je večinoma najintenzivnejša zgodaj spomladi, nekatere sorte pa svoj bolj ali manj unikaten odtenek razvijejo šele tekom poletja. Nekateri so muhasti za vzgojo, a večina v prodaji splošno razširjenih vrst in sort potrebuje le sončno ali polsenčno lego ter odcedna tla.  Nekatere vrste v naravi najdemo tudi na senčnih rastiščih, a so v takem primeru rozete manj kompatne in »slabše« obarvane. Zelo dobro so prilagojeni na s hranili revna tla, pravzaprav jih z gnojenjem lahko uničimo, poleg tega pa so verjetno na sušo najbolj odporne trajnice, kar jih gojimo. Lepo se podajo v skalne vrtove, grobove, cvetlične posode, v suhozide in na streho, kjer so jih že od nekdaj gojili v veri, da netreski varujejo hišo pred strelo.

Najlažje jih razmnožimo z razsajanjem rozet.

Gojenje netreska ima bogato zgodovino, ki je povezana z vraževerjem varovanja pred strelo. Poleg tega pa je pomemben tudi v domači medicini, saj ima njegov sok podobne učinkovine kot gel aloje. Ime ušesnik izvira iz uporabe za zdravjenje bolečin v ušesih.

Sempervivum  arachnoideum, pajčevinasti netresk

15 cm, listi 2 cm,   cveti: 6-8   m2: 35   sonce, polsenca

Pajčevinasti netresk ima majhne (1-2,5 cm) zelene, pogosto vijoličnordeče nadahnjene rozete. Robovi listov so dlakavi in na vrhu tvorijo preplet, ki spominja na pajkovo mrežo. Cvetovi so intenzivno rožnate barve.

Naravno uspeva po Karpatih, Alpah in Apeninih.

Sempervivum tectorum, navadni netresk

20 cm,   cveti: 6-7   m2: 35   sonce, polsenca

Do 10 cm široke rozete so bolj odprtega značaja. Mesnati listi so modrozeleni in včasih s črnovijoličnimi konicami. Na pokončnih steblih se odpirajo rdečerožnati cvetovi.

x Solidaster, solidaster

Te gručaste trajnice s pokončnimi stebli so križanci med Solidago in Aster. Gojimo jih zaradi rumenih socvetij. To kar izgleda kot posamezen cvet, je pravzaprav manjše socvetje v obliki marjetastega cveta (socvetja). Od zlate rozge Solidago se ločijo po tem, da so večja ter svetlejše rumene barve. Zelo privlačijo številne žuželke.

Gojimo jih v odcednih, s hranili zmerno do dobo založenih tleh na soncu ali v polsenci. Ti križanci so manj raščavi in se ne razširjajo tako agresivno kot je to značilno za pri nas invazivno vrsto orjaško zlato rozgo Solidago gigantea. Krasni so v gredicah, v naravnih vrtovih ter uporabni kot rezano cvetje.

Razmnožujemo jih predvsem z delitvijo in potaknjenci.  V primeru setve dobimo zelo variabilne sejance.

Prvi solidaster x Solidaster luteus je nastal l. 1910 v Lyonu (Francija) v vrtnariji Leonarda Lilla. Ti križanci pa nastajajo tudi naravno v Severni Ameriki. Vsi solidastri naj bi nastali s križanjem z nebino Aster ptarmicoides.

x Solidaster luteus, rumeni solidaster

Sinonimi: x Solidaster hybridus.

60-70 cm,   cveti: 7-9   m2: 7   sonce, polsenca

Zgornjo polovice rastline predstavljajo razrasla svetlo rumena socvetja. Čez čas nastane gosta množica poganjkov, i se proti vrhu malce razprejo in dajejo rastlini fontanast izgled. Rumeni solidaster je nastal s križanjem Aster ptarmicoides in Solidago canadensis.

x Solidaster luteus ‘Lemore’, rumeni solidaster

60 cm,   cveti: 7-9   m2: 7   sonce, polsenca

Socvetja te sorte so bolj drobna, rastlina pa je malenkost nižja kot osnovni križanec.

Sorta je nagrajena z AGM pri RHS.

Stachys sp., čišljak

Na zelo raznolikih rastiščih po skoraj celem svetu najdemo okoli 300 vrst trajnic, enoletnic, dvoletnic ter grmov. Vrste so si po izgledu med seboj zelo različne. Nekatere gojimo skoraj izključno zaradi dekorativnih dlakavih listov, spet druge predvsem zaradi cvetov. Poleg mnogih botaničnih podrobnosti so jim skupni cevasti, večinoma rožnati cvetovi.

Za natančnejši opis in navodila za gojenje glej posamezno vrsto ali sorto.

Stachys byzantina, volnati čišljak

Sinonimi: S. lanata, S. olympica.

30-40 cm, listi 15-20 cm   cveti: 7-8   m2: 9-13   sonce, polsenca

Volnati čišljak je ena boljših pokrovnih delno vednozelenih trajnic za sončne, lahko tudi bolj suhe lege z revno prstjo. Pritlehna stebla se sproti zakoreninjajo in tvorijo goste preproge močno dlakavih, svetlo sivih ali zelenosivih listov. Poleti zrastejo pokončna, močno dlakava stebla s številnimi rožnatimi cvetovi.

Gojimo ga na odcednih tleh, na polnem soncu. Uspeva tudi v svetli senci, a ne tvori goste preproge. Je ena izmed najboljših sivolistnih trajnic in hkrati ena izmed najbolj trpežnih. Uporabljamo ga kot pokrovno rastlino, obrobo gredic ali kot posamezne manjše skupne  zasaditvah. Zgodaj spomladi ga je priporočljivo nekoliko razredčiti in očistiti staro listje.

Naravno uspeva na slabih tleh kamnitih pobočij in pustinjah v JZ Aziji.

Stachys byzantina ‘Big Ears’, volnati čišljak

Sinonimi: S. byzantina ‘Countess Helene von Stein’, S. byzantina ‘Helene von Stein’

50-60 cm, listi 25 cm   cveti: 7-8   m2: 9   sonce, polsenca

Ta sorta ima nenavadno velike, predvsem pa mnogo bolj široke liste kot zgoraj opisana vrsta. So nekoliko manj gosto poraščeni s trihomi, zato so bolj zelenosivi. Zelo redko zacveti. Nekateri poročajo, da bolje prenaša vročino in vlago kot druge sorte.

Symphytum sp., gabez

Približno 35 vrst trajnic naseljuje gozdne obronke, robove cest, bregove vodotokov in druga rastišča po Evropi in Aziji. Listi so srhkodlakavi in zato grobi na dotik. Izraščajo iz mesnatih podzemnih stebel. Kimajoči cevasti ali zvončasti beli, rumeni, rožnati, vijolični ali modri cvetovi izraščajo iz pokončnega do usločenega stebla.

Čeprav niso posebej zahtevni glede osvetlitve rastišča, jih večina najlepše uspeva v delni senci. Tolerirajo različne tipe tal, tudi zbito ilovico, a najlepše uspevajo v s hranilih bogatih, globokih in vedno nekoliko vlažnih tleh. Nekatere vrste so invazivne. Ko rastline presajamo, moramo izkopati čim več korenin in podzemnih stebel, saj iz vsakega koščka lahko požene nova rastlina.

Gabeze razmnožujemo s spomladansko delitvijo ali pozimi s koreninskimi potaknjenci. Slednja metoda ni primerna za pisanolistne sorte, saj iz podzemnih stebel zrastejo le običajne zelene rastline.

Je ena najstarejših zdravilnih zelišč, ki se jo goji že vsaj od 400 let pred našim štetjem.

Symphytum caucasicum, kavkaški gabez

100 cm, listi 40 cm   cveti: 7-8   m2: 5-7   sonce, polsenca

Ta gabez gojimo zaradi cvetov v nenavadni in precej intenzivni modri barvi, ki se odprejo iz purpurnih popkov. Cvetno steblo izrašča iz pritlehne rozete listov. Zelo hitro se razširja in lahko postane invaziven. Ravno zaradi slednjega je dobra pokrovna rastlina za bolj divje predele vrta.

Izvira iz Kavkaza in Irana.

Nagrajen z AGM pri RHS.