Vsebino te spletne enciklopedije se lahko razmnožuje, shranjuje in razširja le v nekomercialne namene, pri čemer se mora vidno navesti vir, podatki pa morajo ostati nespremenjeni. Za vsakršno drugačno rabo je potreben dogovor z avtorjem po elektronski pošti: info@trajnice-carniola.com

 

Verbascum sp., lučnik, papeževa sveča

Približno 300 vrst raste na slabih, pogosto suhih tleh, še posebno tam, kjer je malo kompeticije, predvsem po Evropi in Turčiji. Več kot polovica vrst je v naravi izredno redkih.Velika večina jih je dvoletnic, nekaj pa tudi enoletnic, kratkoživečih trajnic in nizkih grmov. Gojene zelnate rastline so po večini dvoletnice ali kratkoživeče trajnice, ki imajo pritlehno rozeto listov in je že ta mnogokrat sama po sebi zelo dekorativna. Na nerazraslih ali le malo razraslih steblih se razvijejo večinoma rumeni, lahko pa tudi beli, rožnati ali vijolični cvetovi.

Gojimo jih na zelo odcednih tleh na soncu. Občutljivi so na zimsko mokroto. Dobro prenašajo sušo in vročino, zato so zelo primerni za peščene vrtove, seveda pa jih lahko uporabimo tudi v gredicah in naravnih zasaditvah. V ugodnih pogojih se sami zasejejo.

Razmnožujemo jih s setvijo.

Včasih so dolga socvetja namakali v loj in jih uporabljali kot »svečo« oz. baklo (od tod ime papeževa sveča), dlakave liste so uporabili kot podloge v čevljih, s semeni pa so omamljali ribe, da so jih lažje polovili.

Verbascum bombyciferum, svileni lučnik

160 cm ali več  cveti: 7-8   m2: 4   sonce, polsenca

Zelo dekorativne rozete tvorijo velikanski, močno dlakavi svetlo sivi listi. Na še bolj dlakavem steblu se razvijejo sončno rumeni cvetovi obdani z dolgimi trihomi, ki spominjajo na volno. Svileni lučnik je izrazita dvoletnica.

Verbascum phoenicum ‘Rosetta’, vijolični lučnik

60 cm ali več  cveti: 5-8   m2: 7-9   sonce, polsenca

Kratkoživeča trajnica ali dvoletnica s temno zelenimi listi z rahlo valovitim robom in razporejenimi v rozeto. Na razvejenih steblih se razvijejo intenzivno rožnati cvetovi. Vijolični lučniki se zelo radi križajo med seboj in z drugimi vrstami.

Veronica sp., jetičnik

Po zelo raznolikih rastiščih severne poloble, a večinoma po Evropi uspeva okoli 250 vrst enoletnic in trajnic. Gre za zelo raznoliko skupino rastlin, ki zelo variira po višini in gojitvenih zahtevah, zato za podrobnejši opis glej posamezne vrste.

Veronica incana

→ glej Veronica spicata ssp. incana

Veronica kellereri

→ glej Veronica spicata

Veronica longifolia, dolgolistni jetičnik

Na vrhu pokončnih stebel so dolga paklasasta modrovijolična socvetja. Ponavadi je eno osrednje in še kakšno manjše stransko socvetje.

Lepo se podajo v gredice, kjer jih gojimo v normalni vrtni zemlji. Dobro prenesejo tudi nekoliko bolj zbita tla. Zaradi precejšnje višine mnogokrat potrebujejo oporo. Odlične so kot rezano cvetje.

Izvira iz rečnih bregov in vlažnih rastišč po Evropi in Aziji.

Veronica longifolia ‘Blauriesin’, dolgolistni jetičnik

Sinonimi: V. longifolia ‘Forester’s Blue’, V. ‘Blue Giantess’.

70 cm  cveti: 7-8    m2: 7    sonce, polsenca

Cvetovi so temnejšega modrovijoličnega odtenka in gosto nanizani v ozka pokončna socvetja.

Veronica spicata, klasnati jetičnik

Sinonimi: V. kellereri.

Gručasta trajnica s poganjki, ki se širijo navzven in zakoreninijo. Še posebej spodnji listi so sivozeleni. Razvije številna vijolična klasasta socvetja. Potrebuje polno sonce. Odcvetela socvetja je priporočljivo odstranjevati. Lahko ga gojimo tudi na bolj bazičnih tleh.

Naravno uspeva po suhih traviščih in kamnitih rastiščih Evrope, Turčije, osrednje in V. Azije.

Veronica spicata ‘Barcarolle’, klasnati jetičnik

30-40 cm  cveti: 6-7   m2: 9-12    sonce, polsenca
Rožnata socvetja na kompaktnih rastlinah, odlična za skalnjake, obrobe gredic … lepo se poda sivim listom, kakršne ima npr. volnati čišljak.

Veronica spicata ‘Red Fox’

→ glej Veronica spicata ‘Rotfuchs’

Veronica spicata ‘Rotfuchs’, klasnati jetičnik

Sinonimi: V. spicata ‘Red Fox’

30-40 cm  cveti: 7-8   m2: 9-12   sonce, polsenca

Listi so bleščeči, cvetovi pa intenzivno rdečerožnati.

Veronica spicata ssp. incana, klasnati jetičnik

30 cm  cveti: 6-7   m2: 8-10   sonce, polsenca

Celotna rastlina je dlakava in zato svetlo sivega izgleda. Cvetovi so temno modrovijolični. Zelo dobra ter trpežna pokrovna rastlina. Lepo se poda vrtnicam, saj tudi ko ne cveti, ustvarja sive blazine, i so za povrhu dovolj nizke, da ne motijo pretoka zraka med rožnimi grmi.

Izvira iz Rusije.

Veronica virginica

→ glej Veronicastrum virginicum

Veronicastrum sp., veronikastrum, jetičnikar

Od 20 vrst trajnic iz S Amerike in Evrazije se jih v vrtovih goji le nekaj. Stebla večine vrst so pokončna, pri nekaterih pa se usločijo in ob dotiku z zemljo zakoreninijo. Listi so po steblu razmeščeni izmenično ali pa jih je po več v etažah. Tanka, klasasta socvetja so iz rožnatih, belih ali svetlo vijoličnih drobnih cvetov.

Najbolje uspevajo v s hranilih dobro založenih in venomer vlažnih tleh na soncu ali v polsenci. Visoke rastline v bolj senčnih delih vrta rade polegajo, zato potrebujejo oporo. Primerni so za gojenje v gredicah in naravnih vrtovih. Veronikastrum je najbolje pustiti na istem mestu več let, da z mnogimi poganjki tvori impresivno podobo.

Razmnožujemo jih z delitvijo.

Veronicastrum virginicum, virginijski veronikastrum, jetičnikar

Sinonim: Veronica virginica.

120 cm  cveti: 7-9   m2: 5-7   sonce, polsenca

Po 3 do 6 listov je nameščenih v posameznem nivoju vse do socvetja na vrhu. Slednje je razraslo in kremno belo. Cvetoče poganjke pustimo, da se posušijo, saj lepi ostanejo tudi pozimi. Virginijski veronikastrum je uporaben za rezano cvetje.

Izvira z odprtih gozdov, travnikov in prerij S Amerike.

Veronicastrum virginicum ‘Erica’, virginijski veronikastrum, jetičnikar

Sinonimi: V. virginicum ‘Erika’

120-130 cm  cveti: 6-8   m2: 5   sonce, polsenca

Novejša svetlo rožnata sorta katere mladi poganjki so obarvani rdeče.

Veronicastrum virginicum ‘Lavendelturm’, virginijski veronikastrum, jetičnikar

150 cm  cveti: 7-9   m2: 5   sonce, polsenca

Zelo visoka sorta z razraslimi bledo sivkino vijoličnimi, precej dolgimi socvetji.

Vinca sp., zimzelen

7 vrst pritlehnih rastlin uspeva po gozdovih Evrope, osrednje Azije in S Afrike. V vrtovih gojim predvsem 3 vrste. Vse so vednozelene, imajo dolge poganjke, ki se ob stiku z zemljo zakoreninijo in vijolične ali bele cvetove.

Gojimo jih v normalnih vrtnih tleh, prenesejo pa tudi precej suše. Enako dobro uspevajo tako na soncu kot v senci, le da v senci mnogo manj cvetijo. Če jim zima poškoduje liste, grde poganjke zelo zgodaj spomladi enostavno porežemo. Vse so odlične pokrovne rastline.

Razmnožujemo z delitvijo starejših rastlin ali s potaknjenci.

Vinca minor, navadni zimzelen

10-15 cm  cveti: 4-5   m2: 9-15   sonce, polsenca, senca

Na dolgih poleglih poganjkih so ovalni, temno zeleni listi. Cvetovi so svetlo modrovijolični. Po spomladanskem cvetenju lahko pocvita še vse do jeseni. Dobro uspeva tudi v popolni senci. Je odlična pokrovna rastlina.

Izvira iz osrednje in V Evrope ter osrednje Azije.

Vinca major, veliki zimzelen

20-30 cm  cveti: 4-5   m2: 5-7   sonce, polsenca, senca

Veliki zimzelen je po izgledu zelo podoben navadnemu, le da je mnogo večji, kar velja za liste, cvetove in celotne poganjke. Ker je večji, ga lahko obdržimo na mestu in z vsakoletno rezjo zgodaj spomladi preprečimo, da bi se širil naokoli. Poganjki so zelo dolgi in jih lahko uporabljamo tudi za ozelenjevanje zidov od zgoraj, saj ti visijo čez. Nekoliko bolj je občutljiv na zimsko rjavenje kot navadni zimzelen, a navadno to tega pojava prihaja le na bolj izpostavljenih legah.

Naravno uspeva po z grmovjem redko poraslih rastiščih osrednjega in Z Sredozemlja, kot podivjana vrsta pa se pojavlja tudi drugod.

Waldsteinia sp., valdštajnija

Po gozdovih in jasah zmernega podnebja severne poloble raste 6 delno zimzelenih vrst. V vrtovih gojimo predvsem 3 vrste, ki na prvi pogled nekoliko spominjajo na jagodnajk ali pa še bolj sorodno sreteno Geum. Podzemna stebla jim omogočajo precej hitro razširjanje in tako tvorijo goste preproge globoko deljenih ali sestavljenih listov, ki pozimi mnogokrat nekoliko pordijo. Rastlina cveti v sončno rumeni barvi.

Dobro uspeva v različnih tleh, a morajo biti odcedna. Sadimo jih na sonce ali v svetlo senco. V slednji dobro prenaša sušo. Za lepši učinek jo sadimo po vsaj nekaj v skupino in tako ustvarijo lepe zaplate, ki popolnoma prekrijejo tla.

Najlažje jih razmnožimo z delitvijo, možna pa je tudi setev.

Count Franz Adam Waldstein-Wartenburg, po komer je rod poimenovan, je bil avstrijski botanik iz 18. stoletja.

Waldsteinia ternata, valdštajnija

Sinonimi: W. trifolia, W. sibirica.

10-15 cm  cveti: 4-6   m2: 9-13   sonce, polsenca, senca

Gre za zelo raščavo vrsto, ki se širi s podzemnimi stebli in s plazečimi poganjki na površju. Nad preprogo trokrpih listov se spomladi odpirajo do 2 cm veliki sončno rumeni cvetovi. Odlična pokrovna rastlina, ki pa ne prenaša dobro suše. Rast je hitra.

Izvira osrednje in J Evrope, Sibirije in Japonske

Yucca sp., juka

Približno 40 vrst rozetastih trajnic, rastlin z olesnelo osnovo, zimzelenih grmov in vednozelenih dreves raste po vročih in suhih rastiščih osrednje in S Amerike. Gojimo jih predvsem zaradi impozantnih zimzelenih rozet, ki so sestavljene iz dolgih suličastih listov in zaradi razkošnih socvetij v kremasto do slonovinasto beli barvi.

Prezimno trdne juke gojimo na soncu v odcedni tleh. Odcvetela socvetja porežemo.

Če okoli matične rastline zrastejo nove, jih lahko previdno odstranimo oz. presadimo.

Yucca filamentosa, nitasta juka

150 cm cveti: 7-8    m2: 3   sonce, polsenca

Nitasta juka je gručast grm brez debla ali le redko s kratkim deblom. Sivozeleni listi so vednozeleni, po robu pa poraščeni z ukrivljenimi belkastimi nitmi. Iz rozete lahko požene zelo veliko razraslo socvetje z do 5 cm velikimi kremastimi cvetovi.

Zelo stara vrtna in parkovna rastlina.

Izvira iz ZDA.