Okrasne trave v vrtnarskem jeziku pomenijo vse prave trave in tudi ostale vrste ter rodove, ki na trave le spominjajo po obliki. Tako sem uvrščamo tudi šaše, bekice, ločke, liriope, kačje brade in številne druge. Rodova Ophiopogon in Liriope smo tu vseeno izpustili in jih opisali med ostalimi trajnicami.

Andropogon sp., obrad

Vrste enoletnic in predvsem trajnic tega rodu uspevajo po rastiščih zmernega in tropskega podnebja. Mnogo obradov tolerira zelo suhe razmere. Goji se predvsem 13 gručastih vrst, ki izvirajo iz zmernega podnebja S Amerike. Večina izmed slednjih cveti pozno poleti in so zanimive še jeseni, ko kar zažarijo v oranžnih, rdečkastih in rožnatih odtenkih.

Gojimo jih v zelo odcednih, najbolje peščenih tleh na soncu. Radi imajo tudi s hranili nekoliko bolj založena tla.

Razmnožujemo jih s setvijo semena spomladi ali v začetku poletja.

Andropogon gerardii, visoki obrad

180 cm  cveti: 7-10    m2: 3-4   sonce, polsenca

Visoki obrad je pokončna gručasta trajnica, ki se le počasi razrašča in tudi po nekaj letih obdrži zelo »vitek« izgled. Za boljši učinek jih je priporočljivo saditi v skupine. Na vrhu dolgih olistanih steblih se razvijejo ozka socvetja, ki so razdeljena na tri dele. Listi so zeleni do modrozeleni, jeseni pa postanejo oranžni do  rjavooranžni. Posebnost te vrste je pri travah redko videna barva, stebla se namreč pozno jeseni obarvajo rožnato in taka ostanejo še krepko v zimo. Se pa obarvanost razlikuje od sorte do sorte. Zaradi precejšnje višine in nežnih stebel večinoma (še posebno, če ga gojimo kot posamezno rastlino na odprtem) potrebujejo oporo.

Čeprav naj bi bila ta vrsta zelo občutljiva na zimsko mokroto, se je v praksi izkazalo, da dobro uspeva tudi v glinasti, precej zbiti zemlji. Spomladi do tal porežemo ostanke iz prejšnje sezone.

Visoki obrad je najvišji med severnoameriškimi vrstami in naravno uspeva na precej suhih tleh travnikov, prerij, rečnih bregov in gozdnih jas.

 

Anemanthele sp., anemantela

Obstaja le ena vrsta anemantele, ki je bila včasih razvrščena v druge rodove, kot so Calamagrostis, Oryzopsis in Stipa. Zaradi večih posebnosti cvetov, so leta 1985 botaniki ustvarili nov rod Anemanthele.

Anemanthele lessoniana, anemantela

Sinonimi: Stipa arundinacea, Oryzopsis lessoniana.

50 cm  cveti: 8-10   m2: 5-7    sonce, polsenca, svetla senca

Anemantela je gručasto rastoča trava, ki tvori šope zelo nežnih ter usločenih listov in stebelc, ki se gibajo že pri najmanjši sapici. Če jo gojimo v svetli senci, bo zelena, na soncu pa postane zelenorumena in včasih celo malce oranžno nadahnjena. Poleti se na tankih steblih razvijejo vijolično nadahnjena socvetja, ki kasneje porjavijo. Poganjki se pod težo razvijajočih se semen lahko usločijo povsem do tal, kar ustvarja zelo lepo silhueto celotne rastline.

Gojimo jo v odcedni zemlji, glede osvetlitve pa ni zahtevna. Zelo dobro prenese tudi sušna obdobja. Zdi se, da ji slovenska klima ne ustreza in ji težko najdemo primerno lego in tla. Pri nas jo pogosto napada rja in se slabo razrašča.

Razmnožujemo jo z delitvijo, kar je pri starejših rastlinah nekoliko oteženo, ali s setvijo.

Ta trava je endemit Nove Zelandije, kjer uspeva na gozdnih robovih in med grmovjem vse od morske obale do gorskih rastišč.

Andropogon scoparius

→ glej Schizachyrium scoparium

Bouteloua sp., bouteloua

Skoraj 40 vrst enoletnih in trajnih vrst naravno uspeva po suhih traviščih od Kanade do Argentine. Gojimo predvsem eno vrsto iz S Amerike, ki raste na bolj suhem tipu prerije.

Rod je poimenovan po dveh španskih bratih Claudiu in Estebanu Boutelou, ki sta bila oba botanika.

Bouteloua gracilis, vitka bouteloua, komarjeva trava

Sinonimi: B. olygostachya, Chondrosum gracile.

30-40 cm  cveti: 7-8    m2: 7    sonce, polsenca

To travo iz bolj suhih travišč S Amerike gojimo predvsem zaradi nenavadnih bolj ali manj horizontalnih socvetij, ki spominjajo na podolžne krtače v kremasto beli do zelenkasti ali malce vijolično nadahnjeni barvi. Z njo lahko zasadimo tudi naravno trato, ki jo ne kosimo in ki prenese nekaj hoje po njej. Nujno potrebuje zelo odcedna tal, v težjih, glinenih tleh lahko pozimi hitro propade.

Calamagrostis sp., šašulica

Po različnih bolj vlažnih ali normalno vlažnih rastiščih severne poloble uspeva okoli 250 vrst trajnih trav. Gručaste ali s stoloni razraščajoče se šašulice najdemo tako na soncu kot v senci gozdov. Večina vrst razvije »pernata« socvetja, ki so še posebej lepa, kadar so od zadaj obsijana s soncem. Po vrtovih se goji predvsem evrazijske vrste, obstaja pa tudi mnogo severnoameriških, ki imajo velik okrasni potencial.

Šašulice so glede tal nezahtevne, slabo bodo rasle le v najrevnejši zemlji. Idealna so vedno nekoliko vlažna in humozna tla na soncu ali v polsenci. Spomladi do tal porežemo ostanke iz prejšnje sezone.

Razmnožujemo z delitvijo rastlin sredi pomladi.

Calamagrostis x acutiflora, ostrocvetna šašulica

To je križanec med Calamagrostis epigejos in C. arundinacea. Čeprav so omenjeni vrsti namensko križali v Evropi, je znano, da nastajajo tudi naravni križanci. Ta rastlina je gručaste rasti in celo bolj vitkega izgleda kot oba starša. Iznad listov se dvigajo neolistana stebla z zelo ozkimi klasastimi socvetji v kremastih do okrastih odtenkih.

Calamgrostis x acutiflora ‘Karl Foerster’, ostrocvetna šašulica

Sinonimi: C. x acutiflora ‘Stricta’.

130-150 cm cvet, 80 cm listi   cveti: 7-8…     m2: 3-5    sonce, polsenca

Ker se sprva ni vedelo, da gre za križanec, so to rastlino poimenovali C. epigejos, kasneje pa je znan nemški vrtnar Karl Foerster ugotovil zmoto in ji nadel novo ime C. x acutiflora ‘Stricta’, ki je bila zaradi novih pravil poimenovanja kasneje ponovno preimenovana v današnjo sorto C. x acutiflora ‘Karl Foerster’.

Pokončna socvetja se odprejo z vijoličnim nadihom, kasneje pa postanejo bolj rjavkastega videza in se posušena dobro obdržijo dolgo v zimo. Je ena izmed najbolj priljubljenih okrasnih trav, ki se prijetno giba tudi v najmanjši sapici. Celotna rastlina s socvetji daje vtis stebra, saj je vitka in pokončna. Spomladi hitro odežene.

V polsenci dobro tolerira tudi zbita glinena tla.

 

Calamagrostis x acutiflora ‘Overdam’, ostrocvetna šašulica

130 cm +  cveti: 7-8…    m2: 3-5    sonce, polsenca

Ta šašulica je zelo podobna sorti ‘Karl Foerster’, le da so tako socvetja kot listi manj robustni. ‘Overdam’ ima belo pisane liste, ki so najlepše obarvani v hladnejši klimi.

Calamagrostis x acutiflora ‘Stricta’

→ glej Calamagrostis x acutiflora ‘Karl Foerster’.

Calamagrostis brachytricha, kratkodlakava šašulica

Sinonimi: C. arundinacea var. brachytricha.

100-120  cm, listi 70 cm     cveti: 8-10 …    m2: 3-5   sonce, polsenca, svetla senca

Gručasta trajnica, ki v dobrih pogojih doseže tudi 120 cm za razliko mnogih drugih trav dobro tolerira senco, le da na taki legi ni najlepšega izgleda. Iz gruče zelenih in bleščečih listov poženejo pokončna stebla, ki na vrhu razvijejo izjemno lepo raho socvetje. Sprva je skoraj povsem zamolklo rožnato do purpurno, med razpiranjem pa se zraven primeša vedno več svetlo oker barve. Listi so jeseni živo oranžnorumeni, socvetja pa posušena ostanejo lepa še dolgo v zimo. Zgodaj odžene in mladi listi lepo dopolnijo zasaditve s tulipani, hijacintami …

Carex sp., šaš

To je pestra skupina rastlin, ki so združene v rod z znanstvenim imenom Carex in širšo sistematsko enoto – družino ostričevke Cyperaceae. Ta rod zajema približno 1500 vrst, ki jih najdemo v zmernem pasu, arktičnih predelih kot tudi na višjih nadmorskih legah v tropskih območjih. Ne samo da rastejo na vseh koncih sveta, pač pa tudi na zelo različnih rastiščih. Najdemo jih med skalovjem in na planinah, ob potokih ter stoječih vodah, v gozdu, nekateri pa so prilagojeni vročim in suhim pogojem.

Zaradi podobnosti s travami jih mnogi pogosto enačijo z njimi, a čeprav so jim na prvi pogled enaki, temu ni povsem tako. Šaši se od trav razlikujejo predvsem po obliki oziroma prečnem prerezu stebla. Trave imajo okrogel šaši pa trikoten prerez. Seveda pa tu obstaja še mnogo drugih botaničnih podrobnosti po katerih se ločita ti dve skupini rastlin.

Šaši imajo izrazito mehko teksturo, ki je zelo uporabna v gredicah. Šopi travastih listov lepo poudarijo široke liste drugih rastlin, kot so hoste, bergenije, plahtice … Ker mnogi dobro prenašajo tudi bolj senčne razmere, so odlični za ustvarjanje zanimivih motivov, kjer najvažnejšo vlogo odigrajo zgolj listi okrasnih rastlin.

Najlažje jih razmnožimo z delitvijo sredi pomladi ali v začetku poletja. Vzgoja iz semena je lahko zelo težavna. Novozelandske šaše sejemo zgodaj spomladi pri 10-13oC, evropske in ameriške vrste pa nujno potrebujejo stratifikacijo.

Carex buchananii, Buchananov šaš

40-50 cm  cveti: 6-8     m2: 6-9    sonce, polsenca, svetla senca

Buchananov šaš je eden najbolj poznanih in priljubljenih šašev. Njegovi listi so tople bakreno rjave barve, ima pa tudi zelo razpoznavno pokončno rast. Kot drugi rjavi šaši tudi ta izvira iz Nove Zelandije. Najbolje uspeva na sončnih rastiščih, zdi pa se, da mu nič ne manjka tudi v svetli senci. Potrebuje odcedna tla. Ker precej dobro prenese tudi bolj suha obdobja, je primeren za peščeni vrt, odlično pa izgleda tudi v gredicah ter jesenskih zasaditvah loncev in cvetličnih korit. Slabo prenaša zimsko mokroto.

Vrsta je poimenovana po škotskem botaniku Johnu Buchananu, ki je v 19. stoletju delal na Novi Zelandiji.

Vrsta je nagrajena z AGM pri RHS.

Carex caryophyllea, pomladanski šaš

15-20 cm  cveti: 4-5    m2: 6-9    sonce, polsenca

Pomladanski šaš boste našli tudi v Sloveniji na travnikih, posekah ter močvirjih od nižine do subalpinskega pasu. V zavetnih legah in toplejših krajih je vednozelen, drugače pa mu listje pozimi propade. Listi so usločeni navzdol. V vrtovih se goji predvsem dve sorti.

‘The Beatels’ je počasi rastoč, do 20 cm visok ter temno zelen. Uspeva tako v senci kot na soncu.

‘Beatlemania’ je malce nižja sorta s komaj opazno rumeno pisanostjo listov. Obe sorti sta odlični v gozdnem vrtu v kombinacijah s senčnimi rastlinami.

Carex comans, lasasti šaš, dlakavi šaš

40-45 cm  cveti: 4-5   m2: 6-9   sonce, polsenca

Lasasti šaš se odlikuje po izjemno ozkih, usločenih in vednozelenih listih, ki izraščajo iz zelo gosto združenih poganjkov. Pojavlja se v zeleni, svetlo zeleni in različno intenzivno rjavi barvi. Nujno moramo poskrbeti za odcedna tla. Zaradi povešavega videza pride najlepše do izraza posajen na brežini ali v cvetlični posodi. Slabo prenaša zimsko mokroto, zato v loncih ali na glinenih tleh lahko pozimi propade.

Naravno uspeva po vlažnih traviščih, ob rekah in poteh po Novi Zelandiji.

Carex comans ‘Frosted Curls’; lasasti šaš

30 cm  cveti: 4-5    m2: 9-12   sonce, polsenca

Mladi listi so pokončni nato pa se usločijo in na konicah nekoliko nakodrajo, rastlini pa dajejo izgled gejzirja. Ta vednozelena sorta je sivozelena, nekateri to barvo opisujejo kot »mint« zelena oz. mentol zelena, ki proti konicam pobledi. Odličen za cvetlične posode, peščene vrtove in gredice. Slabo prenaša zimsko mokroto, zato v loncih ali na glinenih tleh lahko pozimi propade.

To mutacijo je v Cape Egmondu na Novi Zelandiji našel vrtnar Terry Hatch in jo pričel prodajati l. 1975. Kasneje je bilo najdeno še mnogo podobnih mutacij, ki so prav tako zašle v prodajo po tem imenom.

Carex comans ‘Bronco’, lasasti šaš

30 cm  cveti: 4-5     m2: 9-12   sonce, polsenca

Obstaja že precej rjavih sort lasastega šaša in le redke se med seboj vidnejše razlikujejo. Tako tudi ta sorta nima nobenih posebnih karakteristik, ki bi jo ločevale od mnogih drugih rjavih sort. Slabo prenaša zimsko mokroto, zato v loncih ali na glinenih tleh lahko pozimi propade.

Carex flacca, sinjezeleni šaš

Sinonimi: C. glauca.

20-60 cm  cveti: 4-5     m2: 6-9   sonce, polsenca

Gre za zelo variabilno (po višini in barvi) vrsto z do 4 mm širokimi listi, ki so zeleni ali modrozeleni. Če ga gojimo na soncu v bolj suhih tleh, so listi mnogo bolj modri, celotna rastlina pa je nižja.

Sinjezeleni šaš se počasi, a vztrajno širi s podzemnimi stebli in tvori lepe preproge poganjkov. Je dobra pokrovna rastlina za manjše površine na soncu ali v polsenci. Zelo trpežen šaš, ki uspeva v različnih tleh, prenese celo slan prš ob morju in sušo.

Naravno raste o traviščih na apnencu, peščenih sipinah in močvirjih rečnih estuarjev v Evropi in S Afriki.

Pod tem imenom se občasno prodaja tudi C. nigra.

Carex flacca ‘Bias’, sinjezeleni šaš

15-20 cm  cveti: 4-5    m2: 6-9   sonce, polsenca

Nižja sorta. Modrozeleni listi imajo po eni strani različno široke kremnobele proge.

Carex grayi, Grayev šaš, zvezdnati šaš

70-80 cm  cveti: 7-8      m2: 5    sonce, polsenca, svetla senca

To gručasto rastočo vrsto gojimo skoraj izključno zaradi dekorativnih semenskih glavic oz. pravilneje soplodij, ki tvorijo okroglo obliko z ostrimi izrastki. Listi so travno zeleni in v drugi polovici sezone pogosto malce neugledno »nalomljeni« visijo navzdol. Potrebuje zmerno vlažna tla.

Naravno raste po traviščih na bazičnih tleh in gozdovih po S Ameriki.

Vrsta je poimenovana po priznanem ameriškem botaniku Asu Grayu.

 

Carex hachiojensis ‘Evergold’

→ glej Carex oshimensis ‘Evergold’

Carex morrowii, šaš

Sinonimi: C. fortunei.

30 cm  cveti: 3-5     m2: 7-9   polsenca, sonce, senca

Ta vrsta tvori precej velike, goste gruče vednozelenih listov. Rastlina se razrašča gručasto in počasi tudi s podzemnimi stebli. Je zelo enostaven za vzgojo in tolerira različne vrste rastišč, tudi občasno sušo. Če ga gojimo na bolj sončnih legah, mu moramo zagotoviti konstantno vlažna tla sicer listi nekoliko porumenijo.

V vrtovih gojimo predvsem pisanolistne sorte. Prve take so na zahod prinesli že sredi 19. stoletja in so bile večinoma mutacije C. morrwii var. morrowii. Ti šaši so odlične pokrovne rastline. Včasih jim listi tekom zime nekoliko porjavijo, zato jih je spomladi dobro malce očistiti ali konkretno porezati.

Izvira iz gorskih gozdov osrednje in J Japonske.

Carex  morrowii ‘Ice Dance’, šaš

30 cm  cveti: 3-5     m2: 7-9   polsenca, sonce, senca
Listi imajo kremnobel rob, rastlina se pretežno razrašča s podzemnimi stebli, kar jo dela še boljšo pokrovno rastlino oz. hitreje prekrije površino kot npr. zelo podobna sorta ‘Variegata’. Ima pa v primerjavi s slednjo po naših izkušnjah manj obstojne liste čez zimo in ti pogosto močno porjavijo. Iz Japonske je mutacijo prinesel Američan Barry Yinger.

Carex morrowii ‘Variegata’, šaš

30 cm  cveti: 3-5     m2: 7-9   polsenca, sonce, senca
Pravzaprav ne moremo govoriti o sorti, saj se pod tem imenom prodaja množica pisanolistnih mutacij, ki imajo lahko zelo ozek pastelno rumen do svetlo rumenozelen rob, lahko pa je pisanost komaj opazna. Po naših izkušnjah je ‘Variegata’ najbolj trpežna in najbolj vednozelena sorta od pogosto prodajanih po vrtnarijah.

Carex muskingumensis, palmasti šaš

80 cm, listi 30 cm  cveti: 7     m2: 5-7   polsenca, sonce
Iz pokončnih stebel na vse strani izraščajo dolgi ozki listi. Na vrhu poganjkov se razvijejo socvetja, ki so najprej zelena, nato pa porjavijo. Čeprav ta šaš v naravi raste na vlažnih rastiščih, presenetljivo dobro prenaša sušo. Lepo uspeva na soncu in v svetli senci. Ker se razrašča s podzemnimi stebli in je dolgoživa trajnica, je odličen za pokrivanje tal.

Razmnožujemo ga z deljenjem ali s setvijo.

Naravno uspeva o gozdovih in mokrih travnikih osrednje S Amerike.

Carex oshimensis, oshimski šaš

Ta šaš tvori gruče zimzelenih bleščečih in do 8 mm širokih zelenih listov. Je na različne rastne razmere zelo prilagodljiv šaš, ki precej dobro tolerira občasno sušo. Gojimo skoraj izključno pisanolistno sorto.

Vrsta izvira iz kamnitih pobočij in suhih gozdov Japonske, poimenovana pa je po majhnem otoku Oshimo.

Carex oshimensis ‘Evergold’, oshimski šaš

Sinonimi: C. hachiojensis ‘Evergold’, C. morrowii ‘Evergold’, C. oshimensis ‘Aureo-variegata’, ‘Old Gold’, ‘Variegata’.

20 cm  cveti: 4-5      m2: 10   polsenca, sonce, svetla senca
Ta sorta je ena izmed najpogosteje gojenih pisanolistnih šašev. Listi so po robu temno zeleni, po sredini pa teče široka kremnobela ali kremnorumena proga. Včasih se pri razraščanju pojavi povsem zelena rastlina, ki jo je najbolje odstraniti, da ne moti zasaditve. Enako kot vrsta tolerira različne razmere, slabo prenaša le izjemno vročino. Nekoliko bolj kot povprečna trajnica je občutljiv na zimsko mokroto, zato se izogibamo ravnim predelom vrta s težko zemljo.

Sorta je nagrajena z AGM pri RHS.

Carex panicea, proseni šaš

25 cm, listi 10-15 cm    cveti: 4-5    m2: 8-12

Proseni šaš dobro uspeva v normalni vrtni zemlji na soncu in v polsenci. Odlikuje se po modrikastih listih, ki še posebej lepo izgledajo v skalnem vrtu. Skoraj neopazna, a zaradi obilice cvetnega prahu rumena socvetja dosežejo višino okoli 25 cm, listi pa ostanejo nižji in so delno vednozeleni. Razrašča se s podzemnimi stebli in dobro prenaša sušo. V dobrih tleh je lahko celo malce preveč hiter v razrasti.

Carex pendula, previsni šaš

100 cm, listi 60 cm     cveti: 6-7     m2: 3-5   sonce, polsenca, senca
Previsni šaš je eden večjih, ki se jih uporablja v vrtnih zasaditvah. Previsni se nanaša na dolga stebla iz katerih izraščajo viseča socvetja. Ker je njegova pojava izjemna, je primeren kot samostojna rastlina, zelo lepo pa izgleda tudi v bližini vodne površine. Ostre zime brez snega ga lahko nekoliko poškodujejo, zato je potrebno odmrle liste zgodaj spomladi odstraniti ali jih delno pristriči. Dobro prenaša senco in sušo, a v osnovi raste predvsem na zmerno od bolj vlažnih rastiščih.

Vrsta naravno uspeva na različnih rastiščih po Evropi, S Afriki in Aziji.

Carex testacea, oranžni šaš

40-60 cm  cveti: 6-7     m2: 7-9   sonce, polsenca
Gre za izjemno lepo obarvano vrsto, saj se v listih prelivajo olivno zelena, rjava in oranžna. Obarvanost se spreminja glede na lego in letni čas. Pogosto najbolj zažari v oranžni konec poletja in jeseni. V naravi sicer rastejo tudi nekoliko bolj zeleni primerki, goji pa se le intenzivneje oranžno obarvani. Dobro prenaša sušo, zato se ga lahko sadi na bolj izpostavljene lege, bo pa v takih primerih nižji. Slabo prenaša zimsko mokroto, zato v loncih ali na glinenih tleh lahko pozimi propade. Idealna tla so zelo odcedna, a vedno nekoliko vlažna. Hvaležen bo za vsaj plitek peščeni sloj na vrhu.

Oranžni šaš naravno raste po traviščih, gozdovih in sipinah na Novi Zelandiji.

Cortaderia sp., pampaška trava

Približno 24 vrst raste po traviščih, pogosto blizu vode na Novi Zelandiji, Novi Gvineji in J Ameriki. Spadajo med večje trajnice, so gručaste rasti in tvorijo zelo vpadljiva, velika latasta socvetja. Večina jih tvori zelo velike šope, ki prično na sredini odmirati. V naravi se rast pomlajuje s požari, v vrtu pa jih je najbolje redno čistiti oz. porezati pred začetkom vsake sezone.

Mnoge so občutljive na nizke temperature, pa tudi prezimno trdne moramo gojiti v zelo odcedni zemlji, saj jih zimska mokrota kaj rada uniči. V bolj hladnih predelih Slovenije pa jih je v vsakem primeru čez zimo dobro dodatno zaščititi. Ker prihajajo iz okolij, kjer nastopijo tudi sušnejša obdobja, je dobro prilagojena na pomanjkanje padavin, saj požene globok koreninski sistem.

Vrste lahko sejemo ali pa delimo, slednje velja tudi za sorte, je pa ta način lahko izredno težaven, saj odrasle rastline tvorijo skoraj leseno osnovo, ki jo težko razdelimo.

Znanstveno ime rodu izhaja iz argentinske besede cortadera, ki je izpeljana iz španskega pridevnika cortar, kar pomeni oster. Slednje se nanaša na zelo oster listni rob ob katerega se z lahkoto urežemo, zato je pri delu s pampaškimi travami dobro nositi rokavice.

Cortaderia selloana, Sellova pampaška trava
Sinonimi: C. argentea.
180-200 cm  cveti: 8-11…     m2: 1   sonce, polsenca

Ta vrsta je glede na ostale okrasne trave, ki jih gojimo pri nas orjaška. Latasta, puhasta socvetja v barvi slonovine so velika in nekatere spominjajo na pavja peresa. Vredno jo je gojiti že zaradi ogromnega šopa usločenih listov. Možno jo je gojiti tudi v veliki cvetlični posodi, a mnogokrat v takih razmerah ne cveti. Mnogo sort te vrste je v Sloveniji (izjema Primorska) le delno prezimnih, kar pomeni, da jim moramo priskrbeti zavetno lego in zelo odcedna tla, a tudi to ni vedno zagotovilo, da nam bo uspevala več let. V naravi opazimo precejšnjo variabilnost primerkov po višini in po obliki ter obarvanosti socvetij.

Naravno raste po pampah Brazilije, Argentine in Čila.

Friedrich Sello, po komer je vrsta poimenovana, je bil nemški naravoslovec in zbiratelj rastlin.

Cortaderia selloana ‘Pumila’, Sellova pampaška trava

140-150 cm  cveti: 8-11…     m2: 1    sonce, polsenca

To je nižja sorta z malce manjšimi socvetji. Je ena najbolj prezimno trdnih pampaških trav.

Sorta je nagrajena z AGM pri RHS.

Deschampsia sp., masnica

Okoli 40 enoletnic in trajnic je razširjenih po rastiščih zmernega podnebja na obeh poloblah in na višjih nadmorskih višinah v tropih. Najdemo jih predvsem na odprtih, a zasenčenih legah, kot so travniki, jase, čistine, mešani gozdovi. Iznad gostega šopa ozkih zelenih listov se dvigajo izredno tanka stebla, ki na vrhu nosijo zelo zračna, lahna socvetja. Posajene v skupine dajejo videz meglice.

Glede tal niso zahtevne, bodo pa hvaležne za nekaj komposta pri sajenju v zelo peščena tla. Dobro se znajdejo tudi v bolj vlažnih tleh. Uporabljamo jih v gredicah, naravnih vrtovih, višje vrste pa so krasne tudi kot rezano cvetje.

Deschampsia cespitosa, rušnata masnica

Sinonimi: Aira cespitosa.

80 cm  cveti: 6-7 (8)     m2: 7-9   sonce, polsenca, zelo svetla senca
Izrazito gručaste rasti, tvori goste šope temno zelenih listov, ki so povečini delno vednozeleni, v toplejših delih Slovenije pa lahko povsem vednozeleni. Rahla socvetja se odprejo v svetlo zeleni barvi, kasneje pa postanejo oker obarvana. Meglica tisočerih drobnih cvetov izgleda še posebej čarobno, ko je od zadaj obsijana s soncem.

Rušnata masnica je hitro rastoča trava, zato jo je priporočljivo na 3-4 leta razsaditi, saj drugače postaja vedno bolj neugledna in tudi manj cveti.

Najlažje jo razmnožimo s spomladansko delitvijo.

V naravi jo najdemo po močvirjih, vlažnih travnikih, jasah, svetlejših gozdovih Evrope, S Amerike in V Azije.

Deschampsia cespitosa ‘Goldschleier’, rušnata masnica

80 cm  cveti: 6-7 (8)     m2: 7-9   sonce, polsenca
Socvetja so sprva bolj rumenozelena.

Elymus arenarius

→ glej Leymus arenarius

Festuca sp., bilnica

Rod bilnic obsega preko 350 vrst, ki rastejo po traviščih, ob vodotokih, gozdnih robovih v zmernem podnebnem pasu. Nekatere so gručasto rastoče, druge pa se širijo s podzemnimi stebli. Čeprav zacvetijo v nekoliko sploščenih zelenkastih socvetjih, jih gojimo predvsem zaradi dekorativnih listov.

Najlepše uspevajo na soncu na odcednih tleh, sicer pa niso zelo izbirčne kar se tiče tal. Zaradi dobro razvitega koreninskega sistema in listov, ki so mnogokrat obdani s posebno prevleko, dobro prenašajo sušo. Mnogo vrst je dolgoživih, a še posebno najpogosteje gojene modrolistne vrste in sorte na sredini po nekaj sezonah prično odmirati, zato jih moramo redno deliti.

Mnoge je zelo lahko vzgojiti iz semena, sorte pa je potrebno razmnoževati z deljenjem.

Festuca gautieri, medvedja bilnica

Sinonimi: F. scoparia.

20 cm, listi 10 cm  cveti: 7-8     m2: 7-9   sonce, polsenca
Listi so vednozeleni, izredno tanki in spominjajo na igle. Množica poganjkov se razrašča navzven in precej hitro rastlino razširi v pravo zeleno preprogo. Socvetja so drobna, zelenkasta, kasneje svetlo rjava in večinoma obstranskega pomena. Zelo trpežna rastlina, ki raste v različnih pogojih, le v čisti senci in zelo vlažnih tleh ne. Občasno so težave z glivičnimi okužbami in rastlina predvsem v toplem delu leta lahko propade.

Razmnožujemo jo s spomladansko delitvijo.

Naravno uspeva v Franciji in Španiji.

Festuca glauca, sinjezelena bilnica

Sinonimi: F. ovina var. glauca, F. caesia, F. cinerea, F. cinerea var. glauca.

25 cm, listi 15 cm  cveti: 6-7     m2: 9-12   sonce, polsenca
Skoraj okrogli (navznoter zavihani) listi so zanimive modrosive barve, ki tekom zime malce pozeleni. Da razvije kar najbolj modro barvo, jo sadimo v slaba, odcedna, lahko tudi suha tla na polno sonce. Prenese tudi polsenco, a je na takem mestu bolj zelenkasta. Rastlina je vednozelena in jih ne režemo, spomladi le s prsti »počešemo« šop in odstranimo posamezne suhe liste. Za rez se odločamo le pri starejših rastlinah ali v primeru, da je v šopu veliko odmrlih listov.

Zaradi številnih sort, ki se med seboj le malo razlikujejo in zaradi mnogih križancev v prodaji vlada precej zmede, kar se odraža v napačnem poimenovanju.

Vrsta izvira iz juga Francije.

Festuca scoparia

→ glej Festuca gautieri

Hakonechloa sp., hakonska trava

V tem rodu je le ena vrsta H. macra.

Hakonechloa macra, hakonska trava

30-40 cm, cveti: 7-8     m2: 7   sonce, polsenca, svetla senca
Na tankih, usločenih steblih so razporejeni mehki, zeleni listi. Poganjki nekoliko spominjajo na nizke vrste bambusa. Socvetja so rahla, subtilna in se pojavijo med listi. Razširja se z zelo kratkimi podzemnimi stebli. Je ena najbolj počasi rastočih okrasnih trav, a potrpežljivost poplača s čudovitimi skupinami poganjkov, ki plapolajo že v najlahnejšem vetru.

Za najlepšo rast potrebuje venomer vlažna, humozna in odcedna tla. Najbolj ji ustreza hladna mikroklima. Vrsta je mnogo bolj tolerira sonce in sušo kot pisanolistne sorte, pa tudi raste precej hitreje. Jo pa kombinacija sončnega rastišča in vročine ter suše navadno poškoduje in na listih opazimo ožige. Je zelo lepa pokrovna rastlina, a jih moramo za lepši učinek posaditi bolj na gosto. Na Japonskem jo že dolgo gojijo v cvetličnih posodah skupaj z bonsaji.

Razmnožujemo jih spomladi z delitvijo, ko je tudi primeren čas za presajanje.

Hakonska trava naravno uspeva na mokrih, skalnih klifih po japonskih gorovjih. Ime je dobila po gori Hakone.

Hakonechloa macra ‘Aureola’

30-40 cm, cveti: 7-8     m2: 7   polsenca, svetla senca
Rastlina je malce nižja, listi pa so rumeno-zeleni. Prevladujejo rumeni predeli, tako da tankih zelenih prog le nekaj. »Rumena« osnova je v senci zelenorumena, v polsenci pa skoraj povsem rumena. Pozno jeseni se na listih pojavi tudi nekaj rdeče in rožnate obarvanosti.

V zelo vročih poletjih, ki so pri nas vse bolj pogosta, jo na polnem soncu zlahka ožge, zato jo raje sadimo v polsenčne lege.

Ta sorta je na Zahod prišla prva celo pred osnovno vrsto.

Sorta je nagrajena z AGM pri RHS.

Imperata sp., imperata

Goji se le eno vrsto Imperata cylindirca.

Imperata cylindrica ‘Rubra’; imperata

Sinonimi: I. cylindrica ‘Red Baron’.

40 cm, cveti: x     m2: 7-9   sonce, polsenca, svetla senca
Rastlina se razširja s podzemnimi stebli, iz katerih navpično poženejo poganjki z dolgimi, pokončnimi, do 1,5 cm širokimi listi. Ta sorta za razliko nekaterih genetskih populacij osnovne vrste, ki je zelo variabilna, ni invazivna. Zgornji deli listov se že spomladi prično rdeče barvati, kasneje pa se rdeč predel širi navzdol in do konca poletja je vsaj pol če ne ¾ rastline krvavo rdeče. V naših klimatskih pogojih navadno ne cveti.

Sadimo jo na sonce v vlažna, a po možnosti rahla tla. Čudovita je v večjih skupinah v gredicah ali v cvetličnem  loncu. Kadar so listi od zadaj obsijani s soncem, kar zažarijo v ognjeno rdeči.

Naravno raste na peščenih nanosih ob rekah in morju v tropskem in toplem zmernem podnebju v Koreji, na Kitajskem in Japonskem.

Koeleria sp., smiljica

Le nekaj izmed okoli 35 vrst smiljic, ki rastejo v zmernem podnebju po suhih traviščih in kamnitih rastiščih širom po svetu, se goji po vrtovih. So gručaste rasti in imajo ozka, pokončna, klasasta socvetja. So med bolj zgodaj cvetočimi okrasnimi travami.

Najlepše uspevajo na izpostavljenih, suhih rastiščih na soncu. Zagotoviti jim moramo nevtralan ali bazična tla. Zgodaj spomladi očistimo odmrlo listje in porežemo suha socvetja. Uporabljamo jih v skalnih vrtovih, v ospredju gredic, v naravnih vrtovih, manjše vrste lahko tudi na grobovih in v cvetličnih loncih.

Razmnožujemo jih z delitvijo ali setvijo.

Rod je poimenovan po G. L. Koelerju, ki je bil za trave specializiran botanik.

Koeleria glauca, sinjezelena smiljica

Sinonimi: K. macrantha ssp. glauca.

30-35 cm, listi 15cm  cveti: 6-8     m2: 10-13    sonce, polsenca

Ta smiljica ima goste in nizke šope mehkih, modrozelenih do sivozelenih listov. Na dolgih in tankih steblih se razvijejo ozka, svetlo sivozelena socvetja, ki se posušijo v oker barvo. V zelo ugodnih pogojih lahko doseže višino 40 cm (socvetja). Odporna je na sušo in jo lahko gojimo tudi v kamnitih tleh.

Naravno raste po peščenih rastiščih, pogosto sipinah širom po Evropi in S Aziji.

Leymus sp., divja rž

Po kamnitih pobočjih, stepah, tudi slanih ali močno bazičnih peščenih rastiščih predvsem zmernega podnebja severne poloble uspeva skoraj 40 vrst trajnic. Rastline se širijo s podzemnimi stebli in so lahko invazivne. Precej trdi, dolgi listi so bolj ali manj sivozeleni ali modrosivi. Pokončna ozka socvetja so napram vpadljivi barvi listov postranskega pomena.

Najlepše uspevajo na vročih, sončnih legah z zelo odcednimi tlemi, dobro pa prenesejo tudi polsenco ali/in zbita glinena tla.

Razmnožujemo z delitvijo.

Vrste tega rodu so nekoč spadale v rod Elymus.

Leymus arenarius, peščena divja rž

Sinonimi: Elymus arenarius, E. glaucus.

80 cm    cveti: 6-8     m2: 3    sonce, polsenca
To vrsto gojimo predvsem zaradi svetlih modrosivih listov. Rastlina v vrtu redko cveti. Hitro se širi s podzemnimi stebli. Je zelo odporna proti suši in zbita tla. Zaradi precej agresivne rasti jo sadimo v večje zasaditve, kjer želimo bolj naraven videz in nas ne bo motilo svojeglavo razraščanje rži med druge rastline, druga opcija pa je sajenje v velike cvetlične posode. Zgodaj spomladi očistimo odmrlo listje. Spada med najbolj modre trave.

Peščena divja rž naravno uspeva na sipinah in slanih, peščenih rastiščih na obalah S in Z Evrope.

Luzula sp., bekica

Predvsem po gozdovih in vlažnih bregovih potokov Evrope in Azije (z nekaj izjemami z drugih celin) uspeva približno 80 vrst trajnic. Čeprav so bekice v sorodu z ločjem Juncus, imajo ploščate liste in so na prvi pogled mnogo bolj podobne šašem. Rastline so vednozelene. Socvetja na tankih steblih so majhna, z izjemami rjave barve in zato manj opazna. Večinoma so gručaste in malce počasnejše rasti, nekaj pa se jih razrašča s podzemnimi stebli.

Večina vrst je gozdnih, zato jih gojimo v vedno nekoliko vlažnih, humoznih in odcednih tleh. Najraje imajo polsenco ali senco. Dobro toleririajo sušo, zato so primerne za sajenje po drevesa kot pokrovne rastline, lepe pa izgledajo tudi v gozdnem vrtu, senčnem skalnjaku, cvetličnih posodah …

Razmnožujemo jih s spomladansko delitvijo ali setvijo, sorte le z delitvijo.

Luzula nivea, snežnobela bekica

40 cm, listi 15cm  cveti: 6-8     m2: 8-11    sonce, polsenca, senca
Snežnobela bekica je zagotovo ena lepše cvetočih, saj razvije umazano bele cvetove, ki so v senci zelo vidni in kasneje izrazito kimajoči. Tvori goste gruče poganjkov z do 6 mm širokimi listi, ki se le počasi navzven širijo s podzemnimi stebli. Rastlina ima nekoliko sivkast izgled, ker so listi, še posebej po robovih, pokriti z dlačicami.

Je trpežna pokrovna rastlina za sonce in za senco, dobro pa tolerira tudi suho senco. V čisti senci je nekoliko manj goste rasti in manj cveti.

Naravno uspeva v srednji in JV Evropi.

Luzula sylvatica, gozdna bekica

Sinonimi: L. maxima.

30-40 cm, listi 15-20 cm  cveti: 4-5     m2: 7-10    polsenca, senca
Gozdna bekica je največja v sovjem rodu. Zeleni in lahko malce bleščeči listi so široki do 2,5 cm in imajo rahlo dlakav rob, ki od daleč ni viden. Ta vrsta tvori gruče poganjkov in se precej hitro razrašča s podzemnimi stebli, kar ji omogoča, da čez čas tvori cele preproge in lahko pokrije tudi večje površine. Je ena najbolj dolgoživih pokrovnih rastlin. Spomladi jo v primeru, da ji je pozimi večji del listov porjavelo, močno postrižemo.

Gojimo jo v polsenci ali senci v vedno vlažnih tleh (glede tal ni izbirčna, pomembna je le vlaga).

Naravno uspeva na zakisanih tleh gozdov, močvirij in ob potokih širom po Evropi, Kavkazu in Turčiji.

 

Miscanthus sp., kitajski trstikovec, miskant, kitajski prstasti trstikovec

Po različnih odprtih rastiščih V in JV Azije uspeva približno 20 vrst trajnic. Večina gojenih vrst izvira z Japonske, kjer kitajskemu trstikovcu rečejo susuki. Gre za zelo visoke trave z izjemo nekaterih nižjih sort. Mladi poganjki so izrazito pokončni, dolgi listi pa se pri večini sort kasneje bolj ali manj usločijo. Rob listov je oster in se vanj zlahka urežemo. Na kocu poganjkov se razvijejo metličasta socvetja v različnih rjavih, rdečkastih ali rumenkastih odtenkih, ki kasneje postanejo puhasta in najpogosteje svetlo siva.

V Evropi je ta rastlina gojena že več kot stoletje, v tem času pa je le pridobivala na priljubljenosti, saj gre za rod s številnimi okrasnimi in drugimi uporabnimi lastnostmi. Kitajske trstikovce gojimo zaradi listov, ki so lahko različno pisani, ali pa se jeseni zelo lepo obarvajo zaradi dekorativnih socvetij, ki so lepa tudi v šopkih in zaradi celotnega izgleda rastline, ki mnogokrat spominja na gejzir. Gre tudi za zelo nezahtevne rastline za gojenje, saj dobro uspevajo tudi na najbolj nemogočih mestih, odlično prenašajo sušo, praktično nimajo bolezni, ne potrebujejo zalivanja in gnojenja, leta in leta lahko rastejo na istem mestu ….

Najbolje uspevajo na soncu, večina pa jih tolerira svetlo senco. Gojimo jih kot samostojne rastline, v večjih zasaditvah pa tudi v skupinah. Zelo uporabni so tudi za nadomeščanje ograj in žive meje, saj hitro zastrejo poglede. Danes je na voljo mnogo nizkih sort, ki so primerne za cvetlične posode.

»Necvetoče« vrste in sorte ne obstajajo, res pa je, da v naših podnebnih razmerah večinoma nimamo dovolj dolgih in dovolj toplih obdobij, da bi vsi kitajski trstikovci cveteli, saj jih prej zaustavi hladna jesen. Mnogi namreč prihajajo iz toplejših podnebnih razmer in za razvoj cvetov potrebujejo dolga in topla poletja.

Razmnožujemo jih z delitvijo, vrste pa tudi s setvijo. V nekaj letih rastline tvorijo trdo, olesenelo osnovo, ki jo je izjemno težko deliti (potrebna je sekira, včasih pa tudi žaga).

Na Japonskem so že stoletja del tamkajšnje kulture in imajo kot motiv pomembno vlogo v tradicionalni umetnosti. Skupaj z javorji predstavljajo simbol jeseni. Podobno ko pri nas slamo, jih že od nekdaj uporabljajo za prekrivanje streh.

Kitajske trstikovce in križance z rodom Saccharum uporabljajo za biomaso, ki jo koristijo za pridobivanje energije.

Miscanthus ‘Purpurascens’, kitajski trstikovec

100 cm  cveti: 9-10 …     m2: 3    sonce, polsenca
Socvetja se odprejo v pridušenem rožnatem odtenku, ki zelo hitro preide v svetlo sivo. Listi so do 1,2 cm široki in nekoliko sivozeleni. Celotna rastlina je pokončne rasti, listi se proti vrhu le nekoliko razprejo, a ostanejo v pokončni poziciji. Sorto gojimo predvsem zaradi čudovite jesenske oranžnordeče obarvanosti, ki je zagotovljena tudi v hladnejših klimatskih pogojih.

Gojimo ga v normalni vrtni prsti. Je za sušo manj toleranten kot M. sinensis. Eden bolj zanesljivih glede strukture, saj obdrži pokončno rast tudi v svetli senci.

Izvor sorte je neznan. Hans Simon iz Nemčije jo je vzgojil iz semena, ki je med l. 1960 in 1970 prišlo iz Japonske pod imenom Miscanthus purpurascens. Današnja klasifikacija ta trstikovec uvršča pod M. sinensis, a je bilo ugotovljeno, da sorta ni tega izvora. Predvideva se, da gre za križanec, ki vsebuje vsaj nekaj genetskega materiala vrste M. oligostachyus.

Miscanthus sinensis, kitajski trstikovec

Gre za gručasto trajnico, ki ima po sredini listov ozko svetlo črto. Cveti od avgusta do oktobra. Močno razvejana socvetja so sprva močno rdečkasto ali rožnato nadahnjena, kasneje pa postanejo sivobela. Rastlina se jeseni odene v rumene in oranžnorumene odtenke. Ni potrjeno, da bi se kjerkoli gojilo (pravo) originalno vrsto.

V vrtovih gojimo veliko število sort, ki se med seboj razlikujejo po višini, barvi socvetij, barvi listov, času cvetenja, prezimnosti … Pri spodaj opisanih sortah so podane višine, ki jih dosežejo v ugodnih pogojih, v suhih tleh ali na zelo mrzlem rastišču so lahko mnogo nižje. Jesenska barva je rumena, razen če ni drugače navedeno.

Miscanthus sinensis  ‘Augustfeder’, kitajski trstikovec

180 cm   cveti: 8-10 …     m2:1-2   sonce, polsenca

Poganjki s širokimi zelenimi listi tvorijo goste gruče. Socvetja so sprva zamolklo vijoličnordeča, kasneje pa sivobela.

Miscanthus sinensis ‘Ferner Osten’, kitajski trstikovec

150 cm, listi 100 cm    cveti: 8-10 …     m2: 1-3   sonce, polsenca
Olivno zeleni, ozki listi jeseni postanejo oranžni. Rjavordeča socvetja, ki iz tankih steblih izraščajo visoko nad listi, preko rožnatih odtenkov pobledijo v sivobelo.

Sorto je selekcioniral Nemec Ernst Pagels.

Miscanthus sinensis ‘Flamingo’, kitajski trstikovec

140 cm, listi 90 cm    cveti: 8-10 …     m2: 1-3   sonce, polsenca
Listi so zeleni, ozki in lepo usločeni. Socvetja delujejo nekako zamolklo rožnata, in ko dozorijo, postanejo svetlo sivkasta.

Miscanthus sinensis ‘Gracillimus’, kitajski trstikovec

Sinonimi: M. sinensis var. gracillimus, Eulalia gracillima.

150 cm    cveti: (9-10 …)     m2: 1-3   sonce, polsenca
Zelo ozki, temno zeleni listi s tanko, belkasto sredinsko linijo navpično izraščajo iz zelo pokončnih poganjkov, na vrhu pa se nekoliko usločijo. Videz celotne rastline spominja na fontano ali gejzir. V naših podnebnih razmerah ne cveti (če imate cvetočo rastlino, ste najverjetneje kupili drugo sorto, ki se je prodajal pod tem imenom), sicer pa so socvetja bakreno rdečerjava.

‘Gracillimus’ je zelo stara sorta, ki se je na Japonskem gojila že mnogo pred prihodom na Zahod, kjer je bila prvič opisana l. 1889. Ker so jo več kot 100 let vzgajali s setvijo, se danes pod tem imenom ponuja več različic prvotne sorte, ki se med sabo nekoliko razlikujejo.

Miscanthus sinensis ‘Graziella’, kitajski trstikovec

130 cm, listi 80-90 cm    cveti: 8-10 …     m2: 1-3   sonce, polsenca
Socvetja, ki se dvigajo visoko nad listi, hitro posivijo in postanejo mlahavega videza.  Primerjavi s sorto ‘Gracillimus’ je bolj pokončnega videza in bogato cveti. Jeseni se bogato obarva v oranžne do rdečkaste odtenke.

Sorto je selekcioniral Nemec Ernst Pagels.

Miscanthus sinensis ‘Kleine Fontaine’, kitajski trstikovec

150 – 170 cm    cveti: 8-10 …     m2: 1-2   sonce, polsenca
Sorta z ravnimi, ozkimi listi z belkasto linijo po sredini. Bogato cvetoča z gracilnimi rdečkastimi socvetji, ki preidejo v sivobelo. Višina variira od pogojev in pri današnji ponudbi številnih nizkih sort, ta ne spada več med manjše trstikovce.

Sorto je selekcioniral Nemec Ernst Pagels.

Sorta je nagrajena z AGM pri RHS.

Miscanthus sinensis ‘Kleine Silberspinne’, kitajski trstikovec

120-140 cm     cveti: 9-10…     m2: 1-3   sonce, polsenca
Poganjki z ozkimi, temno zelenimi listi z belkasto linijo po sredini tvorijo elegantno, pokončno podobo te sorte. Pokončna socvetja na svetlo zelenih steblih preidejo iz pridušene rožnate barve v bolj rjavkaste odtenke. Jeseni se obarva v tople rdeče, oranžne in rumene odtenke. Ta sorta, odlična tudi za majhne vrtove, ostane lepa še dolgo v zimo.

Sorto je selekcioniral Nemec Ernst Pagels.

Miscanthus sinensis ‘Malepartus’, kitajski trstikovec

170 cm, listi 125 cm    cveti: 9-10 …     m2: 1-2   sonce, polsenca
Deluje nekoliko manj kompaktno oz. bolj lahkotno z malce širšimi in močno usločenimi zelenimi listi. Socvetja se razpirajo visoko nad listi.  Socvetja so rdečerjava in hitro posivijo. Krasne jesenske barve.

Sorto je selekcioniral Nemec Ernst Pagels.

Miscanthus sinensis ‘Morning Light’, kitajski trstikovec

100-120 cm    cveti: 8-11…     m2: 1-3   sonce, polsenca
To je zelo popularna sorta z izjemno elegantno postavo, ki spominja na obliko gejzirja. Gosto rastoči, pokončni poganjki se na vrhu delno usločijo. Tanki listi so belo pisani, ozke bele proge so tanke in podolžne. Rastlina ne polega niti v senci. Pri nas zelo redko cveti. Mlada socvetja so izrazito rdeča, kasneje pa porjavijo.

Na Japonskem to sorto gojijo že vsaj 100 let, na Zahod pa jo je  l. 1976 uvedel U.S. National Arboretum. Današnje ime ji je nadel Kurt Bluemel.

Sorta je nagrajena z AGM pri RHS.

Miscanthus sinensis ‘Rotsilber’, kitajski trstikovec

150 cm – 170 cm    cveti: 8-10…     m2: 1-3   sonce, polsenca
Srednje široki, zeleni, mehko usločeni listi imajo izrazito belo sredinsko linijo. Na visokih steblih se razvijejo pokončna vijoličnordeča socvetja z nekaj rjavega pridiha, ki preidejo v sivobelo barvo. Socvetja se razvijejo visoko nad listi. Čudovita jesenska obarvanost v rumenih in živahnih oranžnih odtenkih.

Sorto je selekcioniral Nemec Ernst Pagels.

Miscanthus sinensis ‘Variegatus’, kitajski trstikovec

Sinonimi: Eulalia japonica var. variegata.

150 cm    cveti: 8-10 …     m2: 1-2   sonce, polsenca
Široki, precej usločeni listi imajo različno široke, bele podolžne proge. Je ena najbolj belo-pisanih sort. Visoki poganjki so zelo nestabilni, zato večinoma potrebujejo oporo. Socvetja temno rdeča do rjavordeča, ne cveti vsako leto. Pod tem sortnim imenom se prodaja še nekaj drugih podobnih selekcij.

Tudi to sorto so na Japonske gojili že mnogo preden smo jo začeli gojiti v Evropi, kamor so jo prinesli l. 1873.

Miscanthus sinensis ‘Zebrinus’, kitajski trstikovec

Sinonimi: M. zebrinus, Eulalia japonica var. zebrina.

200+ cm    cveti: 9-10 …     m2: 1     sonce, polsenca
Široki, svetlo zeleni listi so polni prečnih bledo rumenih prog. Sorto mnogokrat zamenjujejo s z M. sinensis ‘Strictus’, a je slednja bolj pokončne in kompaktne rasti. Lahko polega v zadnjem delu jeseni, še posebej stare rastline. Socvetja so okrasta z močnim rdečkastim nadihom. Celotna gruča poganjkov ni zelo gostega videza.

Sorta je bila prinesena V Evropo z Japonske l. 1877.

Molinia sp., stožka

Le nekaj vrst uspeva na mokrih, sončnih rastiščih, kot so močvirja, vlažna travišča, resava … po Evraziji. Vse vrste so izrazito gručasto rastoče trajnice. Iznad šopov listov se dvigajo zelo tanka stebla z manj vpadljivimi vijolično nadahnjenimi ali drugače obarvanimi socvetji. Vse se jeseni odenejo v tople rumene in oranžne barve. Na videz krhka suha stebla jeseni in pozimi so zelo trpežna in tudi če jih poleže sneg, se ta pogosto po prvi otoplitvi poravnajo v prvotno pozicijo.

Najbolj jim ustrezajo vedno vlažna tla v nekoliko hladnejšem podnebju, dobro pa so prilagodljive tudi na drugačne talne razmere.

Razmnožujemo jih z delitvijo starejših rastlin ali s setvijo semena.

Molinia altissima

→ glej Molinia carulea

Molinia caerulea, modra stožka

Modra stožka je najpogosteje gojena vrsta, ki je bila do nedavnega razdeljena na dve podvrsti. M. caerulea ssp. caerulea naj bi bila manjša (60-120cm), M. caerulea ssp. arundinacea pa mnogo večja (do 2,4 m). Nedavne študije pa so pokazale, da podvrsti na naravnih rastiščih uspevata skupaj in večje predstavnice rastejo na mestih, kjer so ugodnejši pogoji, predvsem so tu mišljena globlja in s hranili bolje založena tla. Delitev na podvrste je torej očitno neupravičena, a se je tak pristop v vrtnarstvu obdržal in v izogib zmedi ohranjamo splošen zapis. Zaradi očitnih razlik v višini posameznih primerkov so nekateri botaniki uvajali celo nove vrste in tako za podvrsto arundinacea uporabljali imeni M. litoralis in M. altissima, ki sta sedaj neveljavni.

Rastline tvorijo šope do 9 mm širokih zelenih listov, visoko nad njimi pa se na tankih steblih dvigajo pokončna ali nekoliko usločena socvetja. Slednja so večinoma zelena in nekoliko vijoličasto nadahnjena (barva prašnikov), kasneje pa rumenookraste barve.

Sadimo jih v vedno vlažna tla na sonce ali v polsenco. Dobro uspeva v normalni vrtni zemlji, tolerira pa različne pH vrednosti. Najlepše pride do izraza v večjih skupinah in kadar je od zadaj obsijana s soncem.

Naravno uspeva na pašnikih, barjih in močvirjih po Evropi in Sibiriji.

Molinia arundinacea ‘Karl Foesrter’,  stožka

150 – 170 cm, listi 60 cm    cveti: 7-10 …     m2: 2-3   sonce, polsenca
Od drugih visokih sort se ta razlikuje po ožji oz. nekoliko bolj stebrasti obliki rasti.

Molinia arundinacea ‘Skyracer’, stožka

250 cm, listi 60 cm    cveti: 7-10 …     m2: 1    sonce, polsenca
Ena najvišjih sort z izjemno dolgimi ozkimi stebli in prosojnimi socvetji ustvarja ogromne »oblake«. Uporabljamo jo v ozadju gredic, ob večjih stenah, zidovih ali na sredini velikih zasaditev.

Molinia arundinacea  ‘Transparent’, stožka

180 – 200 cm, listi 60 cm    cveti: 7-10 …     m2: 1-2   sonce, polsenca
Listi so zeleni in zelo usločeni. Na dolgih, tankih in rahlo upognjenih steblih se razvijejo velika, rahla socvetja v zelenih odtenkih. Celotna rastlina se jeseni odene v živo rumene odtenke. Zaradi velikosti jo lahko v skupinah sadimo tudi kot samostojne nasade ob grmovnicah ali na trati.

Sorto je selekcioniral Karl Partsch.

Molinia caerulea ‘Moorhexe’, modra stožka

50 cm, listi 30 cm    cveti: 8-10 …     m2: 7-9   sonce, polsenca
Srednje velika do nižja sorta z odprtim habitusom in številnimi štrlečimi ozkimi listi in prosojnimi socvetji.

 

Panicum sp., proso

Preko 400 vrst enoletnic in trajnic uspeva širom po svetu od tropskega do zmernega podnebja. Najdemo jih na zelo raznolikih rastiščih vse od svetlih gozdov, močvirij, savan do puščav. Od trajnic gojimo skoraj izključno P. virgatum.

Panicum virgatum, vejičasto okrasno proso

Vejičasto proso je izrazito pokončno rastoča okrasna trava z zelenimi, modrozelenimi, sivkastimi ali delno temno rdeče obarvanimi listi. Zelo dekorativna so tudi močno razvejana socvetja, ki spominjajo na meglico. Večina sort se jeseni obarva v tople rumene in oranžaste odtenke. Šopi poganjkov se navzven dokaj počasi širijo s kratkimi podzemnimi stebli. Je dolgoživeča trajnica, ki na enem mestu lahko raste več let.

Gojimo jih na sončnih gredicah z odcedno zemljo. Sušo najbolje tolerirajo sorte z modrozelenimi listi. Najlepše pridejo do izraza v večjih skupinah, čudoviti pa so tudi za oblikovanje naravnih oz. divjih vrtov ter zasaditev, ki posnemajo travnike in prerije. Tudi odlično rezano cvetje.

Naravno uspeva v prerijah, svetlih gozdovih in vlažnih traviščih v S in Srednji Ameriki.

Panicum virgatum ‘Heavy Metal’, vejičasto okrasno proso

130 – 150 cm, listi 80-100 cm  cveti: 7-9    m2: 4   sonce, polsenca

Ta sorta je veljala za eno najboljših modrozelenih, a so se pojavile številne izboljšave. Da gre še vedno za dobro sorto, dokazuje pogosta raba le-te.  Je zelo pokončnega videza in tudi v slabših pogojih ne polega. Listi so modrozeleni do modrosivi, jeseni pa rumeni. Ravnokar odprta socvetja so rožnato nadahnjena.

Sorto je selekcioniral Kurt Bleumerl.

Panicum virgatum ‘Rehbraun’, vejičasto okrasno proso

80-100 cm, listi 50-60 cm  cveti: 7-9    m2: 4-5   sonce, polsenca
Pokončna sorta z zelenimi listi, ki se tekom poletja od konic navzdol prično rdeče obarvati. Jeseni je skoraj cela rastlina temno rdeča v kombinaciji z oranžno.

Panicum virgatum ‘Warrior’, vejičasto okrasno proso

140 cm, listi 90cm  cveti: 6-10    m2: 4   sonce, polsenca

Listi so zeleni, socvetja pa precej močno vijoličnordeče nadahnjena.

Sorto je selekcioniral Kurt Bleumerl.

Pennisetum sp., perjanka

Okoli 80 vrst perjank raste po različnih odprtih rastiščih in svetlih gozdovih tropskega ter zmernega podnebja. Gojimo jih predvsem zaradi zelo dekorativnih, gostih, podolgovatih socvetij puhastega videza. So izrazito gručasto rastoče rastline z dolgimi, usločeni listi. Poleg prezimno trdnih vrst in križancev je precej tudi takih, ki jih gojimo kot enoletne trave, saj prihajajo iz toplejših podnebnih razmer. Za vse perjanke velja, da jim prija toplo podnebje, kar se odraža v hitri rasti, takoj ko se temperature povzpnejo. Spomladi moramo računati, da odženejo malce kasneje.

Gojimo jih v normalni vrtni zemlji na soncu. V tleh ne sem zastajati voda. Sadimo jih v gredice, cvetlične posode, peščene vrtove …

Razmnožujemo jih z delitvijo spomladi, sorte le z delitvijo, vrste pa lahko tudi sejemo.

Pennisetum alopecuroides,  lisičjerepa perjanka

80 cm  cveti: 8-10 …    m2: 4-5    sonce, polsenca

Gručasto rastoča trava z usločenimi zunanjimi (glede na cel šop poganjkov) in bolj pokončnimi sredinskimi listi. Socvetja so sprva sivozelena do rjavkasta, kasneje pa pobledijo v umazano belo ali sivobelo. Konec poletja in jeseni listi močno porumenijo. Je dobra pokrovna rastlina, ki se jo sadi tudi v gredice, naravne vrtove in uporablja za rezano cvetje.

Glede gojenja ni zahtevna, potrebuje le sončno lego in odcedna tla, ko pa se enkrat dobro vraste, je trpežna tudi na sušo.

Izvira iz travišč JV Azije in Japonske.

Pennisetum alopecuroides ‘Hameln’, perjanka

60 cm  cveti: 8-10 …    m2: 5    sonce, polsenca

Kompaktno rastoča sorta, ki je postala zelo priljubljena pokrovna rastlina, nič manj pa ni uporabna v cvetličnih gredicah in za rezano cvetje. Jeseni se odene v žareče rumeno barvo. Najpogosteje sajena sorta perjanke.

Pennisetum  alopecuroides ‘Moudry’, perjanka

60 cm  cveti: 9-10 …    m2: 4-5    sonce, polsenca
Listi so zeleni, bleščeči in nenavadno široki (do 11 mm). Velika, zelo temno rjavopurpurna socvetja usločena »ležijo« tik nad upognjenimi listi. Zacveti malce pozneje kot večina drugih sort.

Perjanka ‘Moudry’ je nastala kot odbranec sejancev, ki so bili vzgojeni iz semena nabranega na Japonskem, kjer obstajajo večje populacijo perjank s širokimi listi in temnimi socvetji. G. Moudry, po komer je sorta poimenovana, je bil eden od ameriških pionirjev, ki je pričel uvajati trave kot okrasne rastline.

Pennisetum alopecuroides ‘Litlle Buny’, lisičjerepa perjanka

30 cm  cveti: 8-10 …    m2: 7-9    sonce, polsenca
Zelo nizka, kompaktno rastoča perjanka z izjemno ozkimi listi in drobnimi sivozelenimi, kasneje sivobelimi socvetji. Kot druge perjanke je tudi ta, kljub majhnosti, primerna za uporabo kot pokrovna rastlina, uporabna pa je tudi za zasajanje cvetličnih posod, grobov in skalnih vrtov.

Sorta je nastala kot mutacija P. alopecuroides ‘Hameln’, odkril pa jo je Jack Weiskott iz vrtnarije Ornamental Plantings Nursery.

Pennisetum alopecuroides ‘Litlle Honey’, lisičjerepa perjanka

30 cm  cveti: 8-10 …    m2: 7-9    sonce, polsenca
Sorta je skoraj identična ‘Litlle Buny’, le da je malce višja, listi pa imajo tanke, podolžne, bele proge.

Nastala je kot mutacija sorte ‘Litlle Buny’, našel pa jo je Cliff Russell iz vrtnarije Russel Nurseries v ZDA.

Pennisetum alopecuroides f. viridescens, lisičjerepa perjanka

80-90 cm  cveti: 8-10 …    m2: 3    sonce, polsenca

Izjemno lepa perjanka z dolgimi, usločenimi listi. Še ne razprta socvetja so povsem rdeča, a hitro preidejo v temno vijoličnorjavo barvo. Zelo hitro razraščajoča se rastlina.

Pennisetum orientale, orientalska perjanka

100 cm  cveti: 7-10    m2: 3-5   sonce, polsenca

Orientalska perjanka je v primerjavi s P. alopecuroides bolj kompaktne rasti, zgodnejšega cvetenja, socvetja so bolj rahlega videza in je nekoliko manj prezimno trdna. Ponuditi ji moramo res odcedna tla in toplo lego. Socvetja so zelo kremasto bela in z malce rožnatega pridiha, listi pa so ozki in sivozeleni. Izvira iz srednje in JZ. Azije ter SZ. Indije.

Vrsta je nagrajena z AGM pri RHS.

Pennisetum orientale ‘Karley Rose’, orientalska perjanka

80 cm  cveti: 7-10 …    m2: 3-5    sonce, polsenca
Ta sorta je nekoliko višja in bolj prezimno trdna kot osnovna vrsta, pa tudi socvetja so mnogo bolj rožnata.

Odkril jo je David Skwiot, poimenovana pa je po njegovi hčerki.

Schizachyrium sp., obrad

V tem rodu je približno 60 vrst enoletnic in trajnic iz tropskega, subtropskega in zmernega podnebja z vsega sveta. Na visokih, rahlo olistanih steblih se razvijejo ozka, usločena socvetja. Rod je zelo soroden Andropogon, kamor je do nedavnega spadala tudi skoraj edina gojena vrsta Schizachyrium scoparium.

Schizachyrium scoparium, nizki obrad

Sinonimi: Andropogon scoparius.

100-120 cm  cveti: 8-10 …    m2: 3-5    sonce, polsenca
Vrsta je zelo variabilna po višini in barvi listov, ki so lahko zeleni ali modrozeleni. Je gručasto rastoča trajnica s precej pokončnimi poganjki. Ta trava je nekaj izjemnega, ko govorimo o jesenskih barvah, saj premore zdaleč največ barv in odtenkov v tej skupini okrasnih rastlin. Listi in stebla se lahko obarvajo oranžno, rdečeoranžno, rozardeče in rjavo. Še osebno modrolistni primerki so še bolj rdeče obarvani. Stebla so močna in postanejo pokončna tudi v snegu. Na vrhu nosijo manj opazna socvetja, ki so sprva nekoliko vijolično nadahnjena, kasneje pa svetlo siva. Senca, preveč vlage in hranil v tleh so razlog za poleganje.

Nizki obrad gojimo v s hranilih revnih, odcednih tleh na polnem soncu, razmnožujemo pa ga s spomladansko setvijo ali z deljenjem odrasle rastline.

Naravno uspeva na prerijah in v svetlih gozdovih ZDA ter Mehike.

Schizachyrium scoparium ‘Prairie Blues’, nizki obrad

Sinonimi: Andropogon scoparius  ‘Prairie Blues’.

100 cm  cveti: 8-10 …    m2: 3-5    sonce, polsenca
Ta sorta ima izrazito modrosive liste, purpurno nadahnjena mlada socvetja in čudovita bolj ali manj rožnata stebla v jeseni. Tvori zelo goste, pokončne šope poganjkov in listov. Primerneje jo je saditi med druge rastline, saj v normalni vrtni zemlji jeseni rada malce polega.

Sorta je nastala s selekcijo sejancev sorte ‘Aldous’.

Spartina sp., metličje

15-17 vrst trajnic uspeva predvsem na mokrih in vlažnih rastiščih ob obalah Amerik ter atlantskih obal Afrike ter Evrope. Razširjajo se s podzemnimi stebli in tvorijo velike kolonije. V naravi se vrste med seboj križajo in občasno nastajajo zelo raščavi križanci, ki so invazivni. Spartina pectinata in S. bakeri sta za razliko od ostalih izključno sladkovodni in ju je možno gojiti tudi v normalnih vrtnih tleh.

Metličje najlažje razmnožimo z delitvijo.

Spartina pectinata, češljasto metličje

120-150 cm  cveti: 8-9    m2: 2    sonce, polsenca
Iz pokončnih poganjkov izraščajo bleščeči, zeleni, močno (lahko skoraj do tal) usločeni listi. Rastlina se razrašča s podzemnimi stebli. Sadimo jo na rob vodnih motivov, v močvirne grede ali v gredice, kjer dobro zakoreninjena prenese celo nekaj suše. Potrebuje čim bolj sončno rastišče. V zelo ugodnih pogojih lahko preseže zgoraj zapisano višino.

Izvira iz močvirij in vlažnih prerij S Amerike.

Spartina pectinata ‘Aureomarginata’; češljasto metličje

Sinonimi: S. pectinata ‘Variegata’.

120-150 cm  cveti: 8-9    m2: 2    sonce, polsenca
Od vrste se razlikuje po tankih svetlo rumenih vzdolžnih progah na listih.

Stipa sp., bodalica

Po tem, ko so iz prvotno obširnega rodu izločili vrste, ki sedaj pripadajo novim rodovom Austrostipa, Hesperostipa, Achnatherum, Anemanthele, Jarava in Nassella, je ostalo le 50 trajnic, ki naseljujejo sončna, suha rastišča zmernega ter subtropskega podnebja Evrazije in Afrike. So gručasto rastoče, tvorijo nizke šope listov, iz njih pa poženejo svetna stebla. Socvetja so si od vrste do vrste zelo različna, a so vsa dekorativna in z gibanjem v vetru igrajo pomembno vlogo pri dinamiki zasaditve.

Najbolje uspevajo na soncu v lahkih, odcednih tleh, ki niso zelo založena s hranili.

Najlažje jih razmnožimo s setvijo, možno pa jih je tudi deliti.

Stipa tenuissima, nežna bodalica

Sinonimi: Nassella tenuissima

40 cm, listi 30 cm   cveti: 6-8    m2: 7-9    sonce, polsenca
Nežna bodalica tvori goste gruče kot igla tankih listov v olivno zeleni barvi. Podolgovata socvetja so usločena, sprva zelena, kasneje pa oker barve. Celotna rastlina je zelo mehkega videza in ena v vetru najbolj gibljivih trav. Najlepše uspeva na zelo odcednih in sončnih rastiščih. V bolj težkih in vlažnih tleh je kratkoživega značaja. Rada se sama zaseje, a ni invazivna. Zelo primerna je za cvetlične posode, grobove, peščene vrtove in skalne vrtove.

Izvira iz ZDA, Mehike in Argentine.