Tecophilea - modri žafranTrajnice v pravi modri barvi so izjemno redke, zato čilski modri žafran, znanstveno Tecophilea cyanocrocus, še toliko bolj izstopa v svetu vrtnih rastlin. Ta rastlinska posebnost izvira iz Čila, kjer uspeva na nadmorski višini med 2.000 in 3.000 metri. Najdemo ga na suhih in strmih pobočjih Andov.

V naravi izumrl!?

Kar nekaj časa je veljalo, da je bil v naravi zaradi prekomernega nabiranja, paše in splošnega uničevanja njegovih rastišč iztrebljen. Tako je veljalo vse do leta 2001, ko so ga na srečo ponovno našli. Ta primer je pomemben kot opozorilo na poseganje človeka v naravo, hkrati pa kaže, da vrtnarska raba rastlin potencialno lahko reši določene vrste, ki izginjajo zaradi uničevanja naravnih rastišč.

Ni pravi žafran

Tako »pravi« žafrani iz rodu Crocus kot čilski modri žafrani imajo v zemlji gomolje, ki so si podobni po velikosti in obliki, le zunanja ovojnica je pri čilskemu mnogo svetlejša, skoraj bela. Na prvi pogled so si podobni tudi po zelo ozkih listih, ki so pri čilskemu žafranu za razliko od npr. spomladanskega, nekoliko mesnati. Daleč najočitnejša razlika je seveda neverjetno temna prava modra barva, ki ji žafrani iz rodu Crocus tudi v obliki najzanimivejših sort ne pridejo niti blizu.
Vsak gomolj razvije tri trakaste in malce mesnate liste, na do 10 cm dolgem steblu pa se razpre cvet, ki ga sestavlja 6 venčnih listov. Le-ti so sviščevo modri, prva polovica pa je lahko malce bolj bledo modre barve. V naravi cveti oktobra in novembra, kar na južni polobli pomeni pomlad. Pri nas bomo torej encijanovo modrino lahko občudovali nekje od februarja do marca.

Kako ga gojimo?

Zanimivo je, da kljub izvor z velike nadmorske višine, slabo prenaša nizke temperature. To je tudi razlog, da ga do sedaj v Sloveniji trajničarji nismo ponujali. Ko pa sem obiskal nek gorenjski vrt, in je lastnica povedala, da čilski modri žafran brez problema pri njej uspeva že nekaj let, mi je dalo misliti. S pravilno pripravljenimi tlemi, vkopati moramo veliko peska za izboljšanje odcednosti, ga lahko torej gojimo tudi na prostem. Za razliko od tulipanov in pravih žafranov, ki jim ustreza poletna sončna pripeka, temu žafranu bolj ustrezajo hladna poletna tla. V kolikor se bojimo zimskega gnitja, zaradi preveč dežja, gomolje raje posadimo v glinen lonček v posebej pripravljen substrat in ga v zimskem času umaknemo v kletne prostore.

Cvetlični lonciZakaj bi vsako leto ostajali pri bolj ali manj isti viži, ko pa je na voljo toliko različnih rastlin? Največkrat kljub navduševanju nad fotografijami iz revij pri zasajanju cvetličnih loncev in korit spomladi pristanemo na drobnocvetne mačehe, marjetice, trobentice in morda še kakšno ciklamo.

Vključimo trajnice

Svet trajnic ponuja mnogo več, saj je na voljo več barvnih odtenkov tako po cvetju kot po listju, poleg tega je na voljo tudi ogromno različnih oblik rasti, listov, stebelc… Cvetočim sezonskim lepoticam dodamo nekaj barvitega listja in poskrbimo za teksturno bogastvo. Zelo uporabne so iskrivke ali hojhere, še posebej zanimive za pomladanski čas so rumenolistne, saj že na daleč pritegnejo pozornost, z živahno barvo pa poosebljajo tako zaželeno toplino sonca in življenjsko moč narave. Zelo uporabne so številne okrasne trave, ki zasaditev zmehčajo, lahko ji dajo tudi nekaj višine in zakrijejo robove posod. Slednje odlični počnejo tudi številne sorte zimzelena, ki spomladi lepo modrovijolično, belo ali rdečevijolično zacveti. Pravo pomlad nam pričarajo številne trajne trobentice in drugi jegliči, kot so obloglavi jeglič; Primula denticulata, zelo zgodaj nas bodo z mehkodlakavimi cvetovi pozdravili kosmatinci Pulsatilla vulgaris, kompaktne blazinice avbrecij in kamnokrečev pa nam bodo postregle s stoterimi belimi, rožnatimi, vijoličnimi ali rdečimi dragulji. Za piko na i pa posežemo še po kakšni čebulnici.

Cvetlični lonci so primat jegličev

Od vseh predstavnikov jegličev še vedno najpogosteje v sezonske nasade vključujemo križance, ki jim posplošeno rečemo vrtne trobentice. Te nas pritegnejo zaradi gromozanskih barvitih cvetov. Poznamo tako brezstebelne kot tiste s stebli. Zakaj pa ne bi za spremembo posegli po naši pravi trobentici oz. brezstebelnemu jegliču? Tudi spomladanski in visoki jeglič (Primula veris in P. elatior) sta naravnost očarljiva. Ti naši divji predstavniki v zasaditev vnesejo nekaj divjega, prikupnega in vsekakor pomenijo bolj sofisticirano estetiko. Lahko se poigramo tudi s križanci spomladnaskega jegliča v različnih oranžnih in rdečih odtenkih P. veris ‘Sunsate Shades’.

Tudi če smo ljubitelji večje količine žarečih barv, bomo z dodatkom vsaj kakšne trajnice dosegli malce bolj razgiban izgled. Možnosti je veliko, poskusite, ne bo vam žal!