Tecophilea - modri žafranTrajnice v pravi modri barvi so izjemno redke, zato čilski modri žafran, znanstveno Tecophilea cyanocrocus, še toliko bolj izstopa v svetu vrtnih rastlin. Ta rastlinska posebnost izvira iz Čila, kjer uspeva na nadmorski višini med 2.000 in 3.000 metri. Najdemo ga na suhih in strmih pobočjih Andov.

V naravi izumrl!?

Kar nekaj časa je veljalo, da je bil v naravi zaradi prekomernega nabiranja, paše in splošnega uničevanja njegovih rastišč iztrebljen. Tako je veljalo vse do leta 2001, ko so ga na srečo ponovno našli. Ta primer je pomemben kot opozorilo na poseganje človeka v naravo, hkrati pa kaže, da vrtnarska raba rastlin potencialno lahko reši določene vrste, ki izginjajo zaradi uničevanja naravnih rastišč.

Ni pravi žafran

Tako »pravi« žafrani iz rodu Crocus kot čilski modri žafrani imajo v zemlji gomolje, ki so si podobni po velikosti in obliki, le zunanja ovojnica je pri čilskemu mnogo svetlejša, skoraj bela. Na prvi pogled so si podobni tudi po zelo ozkih listih, ki so pri čilskemu žafranu za razliko od npr. spomladanskega, nekoliko mesnati. Daleč najočitnejša razlika je seveda neverjetno temna prava modra barva, ki ji žafrani iz rodu Crocus tudi v obliki najzanimivejših sort ne pridejo niti blizu.
Vsak gomolj razvije tri trakaste in malce mesnate liste, na do 10 cm dolgem steblu pa se razpre cvet, ki ga sestavlja 6 venčnih listov. Le-ti so sviščevo modri, prva polovica pa je lahko malce bolj bledo modre barve. V naravi cveti oktobra in novembra, kar na južni polobli pomeni pomlad. Pri nas bomo torej encijanovo modrino lahko občudovali nekje od februarja do marca.

Kako ga gojimo?

Zanimivo je, da kljub izvor z velike nadmorske višine, slabo prenaša nizke temperature. To je tudi razlog, da ga do sedaj v Sloveniji trajničarji nismo ponujali. Ko pa sem obiskal nek gorenjski vrt, in je lastnica povedala, da čilski modri žafran brez problema pri njej uspeva že nekaj let, mi je dalo misliti. S pravilno pripravljenimi tlemi, vkopati moramo veliko peska za izboljšanje odcednosti, ga lahko torej gojimo tudi na prostem. Za razliko od tulipanov in pravih žafranov, ki jim ustreza poletna sončna pripeka, temu žafranu bolj ustrezajo hladna poletna tla. V kolikor se bojimo zimskega gnitja, zaradi preveč dežja, gomolje raje posadimo v glinen lonček v posebej pripravljen substrat in ga v zimskem času umaknemo v kletne prostore.