Hoste - sorta Tom Schmid V poplavi različnih sort, ki so si mnogokrat že precej podobne, je dobro pogledati tudi pogosto prezrt atribut host – obliko rasti.

Fontanast videz hoste ‘Tom Schmid’

Sorta ‘Tom Schmid’ je nastala kot mutacija sorte ‘Krossa Regal’ in od nje podedovala čudovit »gejzirski« ali bolje rečeno fontanast izgled. Listni peclji so zelo močni in dolgi, listna ploskev pa se torej visoko nad tlemi razpre bolj ali manj horizontalno. Mladi listi so temno modrozeleni s kremnobelo obrobo, poleti pa sredica postane temno zelena. Listna ploskev je nekoliko izdolžena z zašiljenim vrhom, v dolžino pa doseže v povprečju 19 cm.
To srednje do hitro raščavo sorto sadimo v globoko ali svetlo senco. Zaradi lepe oblike rasti čudovito izgleda v okrasnih loncih.

Hoste sorta WhirlwindHosta z zavihanimi listi

Hosta ‘Whirlwind’ je zelo priljubljena zaradi zanimive obarvanosti in strukture listov. Kontrastna kombinacija zelo temno zelenega neenakomernega robu in kremnorumene sredice, ki kasneje preide v zelo svetlo rumeno in nato v svetlo olivno zeleno, je več kot vpadljiva. Lepa je tudi oblika lista, saj so robovi nekoliko zavihani navzgor in dajejo občutek konkavne listne ploskve. Konec oz. vrh lista je ostro zašiljen in celotna rastlina izgleda kot skupek plamenov.
Barva listov močno variira od lege in temperatur. Za najlepše kontraste med sredico in obrobo je nujno vsaj nekaj jutranjega sonca, idealna pa je lega pod redko krošnjo listopadnega drevesa. Za gojenje je zelo enostavna in precej hitro raste. Je ena boljših sort za prekrivanje večjih površin.
Listi v višino dosežejo nekje 25 do 30 cm, bledo vijolična socvetja pa se nad liste dvignejo še za približno dodatnih 20 cm. Pomemben podatek je tudi ta, da so listi te hoste precej debeli, to pa pomeni, da so mnogo bolj odporni na polže, kar se je izkazalo tudi v naših nasadih.

Obe sorti lahko več let rasteta na istem mestu. Ko se dobro vrasteta, sta zelo odporni tudi na sušo. Presajamo in razsajamo, ko vidimo, da je rast razrast upešala in listi postajajo manjši.

Bela hosta White FeatherPoznamo belo cvetočo hosto, ki naše vrtove spremlja že zelo dolgo in za povrhu še lepo diši. Kaj pa beli listi? Ja, poznamo hoste z belimi obrobami listov ali belo sredico. Sorta ‘White Feather’ pa naredi še korak naprej, ima namreč povsem bele liste.
Lahko bi ji rekli tudi bela hosta, saj spomladi iz zemlje pokukajo zašiljeni listi v slonovinasto beli barvi. Si predstavljate kakšen kontrast ustvari s temno zemljo ali zelenimi, kaj šele rdečelistnimi (iskrivke; Heuchera hy.) in črnolistnimi trajnicami (črna kačja brada; Ophiopogon planiscapus ‘Nigrescens’) v okolici? Listi se v začetku poletja pričnejo barvati zeleno, a ta proces poteka počasi. Najprej se obarvajo listne žile in šele nato vmesni prostor. Vseeno pa se ne spremeni v »dolgočasno« zeleno hosto, saj največkrat večji del sezone ostane vsaj nekoliko pisana in to na zelo zanimiv, drugačen način, kot druge sorte. Najprej se zeleno obarvajo žile, potem pa postopoma še medžilni del. V prid nam je tudi pogost pojav rasti mladih listov na sredini, saj so ti vedno v začetku beli.
Sorta je nastala kot naključna mutacija Hosta ‘Undulata’. Cvetna stebla z bledo vijoličnimi zvončastimi cvetovi dosežejo tudi pol mera, listi pa ostanejo precej nižji. Je srednje raščava in tolerira jutranje sonce, sicer pa jo je najbolje saditi v polno senco.

Bela hosta ni zahtevna za vzgojo

Kot druge hoste potrebuje nekaj časa, da se dobro vraste in v tem času se tla ne smejo izsušiti. Kasneje bo mnogo bolj odporna na sušo, a bo vseeno najlepša, če jo bomo v daljšem zelo vročem in suhem vremenu občasno izdatno zalili. Glede gnojenja ni zahtevna. Ob sajenju ji priskrbimo dobro zemljo in morda dodamo nekaj komposta ali drugega organskega gnojila, kasneje pa dognojevanje večinoma ni potrebno.

Koralna potonikaKoralna potonika (Paeonia ‘Coral Charm’) spada med zelnate trajnice, posebnost sorte pa je zelo lepo kroglasto oblikovan cvet z več redi venčnih listov (spada med delno vrstnate), ki spreminjajo barvo. Sprva je popek temneje rožnat, kasneje pa preide v koralno do lososno rožnato, pri čemer pa vrhovi lističev še dodatno posvetlijo in ustvarijo nekakšen dvobarvni, skoraj baročni učinek. Poleg prijetnega rožnatega odtenka za dodatno toplino poskrbi še živo rumena sredica prašnikov in pestičev.

Vsestranska koralna potonika

Ta 70-75 cm visoka koralna lepotica je leta 1986 prejela zlato medaljo v ameriškem društvu ljubiteljev potonik (American Peony Society). Isto društvo jo je leta 2003 in 2006 imenovalo za najboljšo potoniko na njihovi razstavi. Koralna potonika spada med bolj zgodnje sorte. Pri nas najpogosteje zacveti v začetku junija, v toplejših in zgodnih pomladih pa s cvetenjem začne že konec maja. Tudi po cvetenju ostane lepa, saj so njeni listi krasne zelene barve in lepo bleščeči. Potonika ‘Coral Charm’ velja tudi za odlično trajnico za šopke in druge cvetlične aranžmaje. Če jo odrežemo v popku, nam bo v vazi zdržala vsaj en teden. Celo v industriji rezanega cvetja velja za eno bolj cenjenih, lahko bi rekli »ekskluzivnih« sort zelnatih potonik.
In od kod je ta presežek na področju zelnatih potonik prišel? Po 20 letih žlahtnjenja je leta 1978 do tega rezultata prišel Roy Klehm v zveni državi Illinos v ZDA.

Kako poskrbimo zanjo?

Za praktično vse zelnate potonike velja, da ne marajo presajanja, zato z izjemo sadik v velikih loncih prvo ali prvi dve leti ne cvetijo. Lahko se sicer pojavijo cvetni popki, a ti največkrat odmrejo. Poskrbimo tudi za dobra tla, ki jih po potrebi dodatno izboljšamo z rahljanjem in dodajanjem preperelega hlevskega gnoja ali komposta. V kolikor so tla zelo težka in rada zastaja voda, z dodajanjem peska izboljšamo propustnost. Ko se enkrat potonike dobro vrastejo, nam bodo bujno cvetele mnogo let.

zabelova možinaMožine so si podobne in različne hkrati. Ene so bolj preproste, druge bolj zvezdaste in tretje pravi vrhunec sofisticiranosti. Med slednje vsekakor spada tudi Zabelova možina; Eryngium × zabelii ‘Donard Variety’. Je križanec, ki je nastal s križanjem alspke možine E. alpinum in Bourgatove možine E. bourgatii.

Privlačna Zabelova možina

Njen večplastni »ovratnik«, ki spominja na ledene rože, že na prvi pogled sporoča, da gre za damo visoke družbe. Socvetja se dvigajo slab meter visoko nad rozeto zelenih listov z rahlo sivo obarvanimi žilami. Odeta v kovinsko sivomodre odtenke deluje ledeno in nedostopno, a niti slučajno ne odvrača pogledov, prej obratno, očara, zapelje in se vtisne v spomin.
Lepotica se razcveti v visokem poletju, a le, če ima dovolj prostora. Na plesišču zahteva posebno mesto, želi dovolj zraka, da normalno diha in jo sončni žaromet obsije v celoti. Našo pozornost glede mesta ceni in se odkupi z nezahtevnostjo glede žeje in lakote.

Kako jo kombiniramo

S katerimi rastlinami se torej lepo ujame? Ena boljših kombinacij je s sivko. Slednjo vsako leto porežemo in tako zadržujemo v kompaktnih grmičkih, kar pomeni, da lahko zelo dobro nadzorujemo njihovo razrast in s tem možini pustimo dovolj prostora, da je polno osvetljena. Najlepše izpade, če neenakomerno zasadimo grmičke sivke, vmes pa se dvigajo otoki možine, ki za povrhu cveti še ob istem. Če dodamo še kakšne temno vijolične ali bele kadulje in malce nežne bodalice, ustvarimo pravo cvetlično pravljico z malce sredozemskega pridiha.
Na splošno se ta možina zelo lepo poda k sivolistnim trajnicam, kot so volnati čišljak Stachys byzantina, okrasni pelini Artemisia sp. kot je npr. vrsta A. absinthium, belo grozdasto mačjo meto Nepeta racemosa ‘Alba’
Za malce bolj živahen izgled v okolico posadimo pastelno rumene rmane Achillea hy., rožnate ameriške slamnike, rumene helenije Helenium hy…. tem pa dodamo še nežne trave, ki imajo v socvetjih nekaj oker barve, odlična je atlaška bilnica Festuca mairei.