Spletna enciklopedija

Vsebino te spletne enciklopedije se lahko razmnožuje, shranjuje in razširja le v nekomercialne namene, pri čemer se mora vidno navesti vir, podatki pa morajo ostati nespremenjeni. Za vsakršno drugačno rabo je potreben dogovor z avtorjem po elektronski pošti: info@trajnice-carniola.com

Acanthus sp. – akant

Akanti ali deže, kot jih tudi imenujemo, so po videzu ene bolj pompoznih trajnic, tako zaradi višine in širine kot okrasne vrednosti. Sadimo jih zaradi lepih listov, ki se nekoliko razlikujejo od vrste do vrste, prav pri vseh pa izraščajo neposredno iz tal v obliki rozete. V milih zimah v toplejših delih države ostanejo vednozeleni. Drugi pomembni atribut so postavna pokončna socvetja, ki z obilico svetlo obarvanih cvetov privabljajo ne le čebele, pač pa tudi naš pogled. Za vrtnarje je pomemben tudi podatek, da so socvetja zelo dolgotrajna in tudi ko se pojavijo semena, le-ta še vedno trdno stojijo pokonci.

A. hungaricus – balkanski akant

Sinonim: A. balcanicus. 70-100 cm cveti:6-8 m2: 2 sonce, polsenca Listi so veliki, globoko narezani, po robovih pa zaključeni z bodicami. Cvetovi so beli do bledo rožnati, veliki ovršni listi pa zeleni in bolj ali manj vijolično nadahnjeni. Sorta ‘White Lips’ ima povsem bele cvetove. Glede tal pa ni izbirčen. Ko se enkrat vraste, je odporen na daljša sušna obdobja, vseeno pa mu prija redno zalivanje.

A. mollis – mehki akant

100-120 cm cveti: 6-8 m2: 2, sonce polsenca Glede rastnih zahtev ni prav nič drugačen od balkanskega akanta, se pa od obeh drugih opisanih vrst močno razlikuje po tem, da listi nimajo trnov, od tod tudi ime. Tudi barva socvetij je skoraj identična balkanskemu, je pa mehki akant višji, saj doseže tudi 120 cm.

A. spinosus – trnati akant

70 cm cveti: 6-7 m2: 2, sonce polsenca Zaradi izjemno globoke deljenosti temno zelenih, bleščečih listov je po mnenju mnogih najlepši. Le-ti so v primerjavi z mehkim akantom vidno ožji. Velja tudi za najbolj odpornega na sušo, saj ga v naravi po Južni Evropi najdemo najdemo predvsem na skalnih rastiščih. Uspeva pa tudi v težkih glinenih tleh. Po barvi cvetov se od prvih dveh ne loči kaj dosti, je pa v primerjavi z ostalima dvema mnogo bolj radodaren po številu socvetij, ki so še dodatno okrašena z izrastki ovršnih listov. Včasih zasledimo tudi rastline z imenom Acanthus spinosus Spinosissimus Group oz. skupina. Gre za križance med trnatim in mehkim akantom.

Acaena sp.; ježice

Ježice prihajajo iz južne poloble, kjer rastejo predvsem na odprtih planjavah višjih nadmorskih višin. Gre za zelo uporabne trajnice, ki tvorijo nizke blazine bolj ali manj vednozelenih poganjkov. Že tako dekorativne liste dodatno krasijo kroglasta socvetja v belkastih do rdeče rjavih odtenkih. Dokaj hitro se razraščajo in to z nadzemnimi in podzemnimi stebelci. Dobro prenašajo sušo in so primerne tudi za mesta, kjer jih občasno pohodimo (med tlakovci, pohodnimi ploščami).

Achillea sp.; rmani

Ta rod obsega približno 85 vrst, ki rastejo predvsem na severni polobli. Najdemo tako pritlikave, gorske vrste kot tudi višje in bujnejše predstavnike travnatega sveta nižin. Vrstam in številnim križancem je razen izjem skupno, da imajo ploščata socvetja v različnih odtenkih bele, rožnate, rumene, oranžne in rdeče barve. Listi so fino deljeni in spominjajo na pomanjšano praprot. Okoli matične rastline se iz podzemnih poganjkov razvijejo nove rastline. Višje sorte in vrste so prekrasne v zasaditvah z drugimi trajnicami, poleg tega pa so zelo uporabne za šopke in suho cvetje.

Achillea filipendulina, osladni rman

Sinonimi: A. filipendula, A. clypeolata. 90-120 cm cveti: 6-8 m²: 5 sonce, polsenca Ta rman je kot okrasna rastlina v uporabi že zelo dolgo. Za razliko od številnih drugih ima precej trdna stebla in bolj čvrsta socvetja, kar pomeni, da so le-ta veliko bolj obstojna, poleg tega pa enkratna za suhe šopke. Njegova posebnost je tudi, da ima ene bolj dekorativnih listov med višjimi rmani. Slednji tvorijo lepo gručo s sivkastim nadihom. Je trpežna trajnica, ki dobro prenaša sušo in pripeko.

Achillea millefolium ‘Cerise Queen’, navadni rman

45-60 cm cveti: 6-8 m²: 8-12 sonce, polsenca Ta sorta izhaja iz navadnega rmana, ki množično raste po slovenskih travnikih, je zelo raščava in tvori goste preproge temno zelenih listov. Prijajo ji svetla mesta z odcendo prstjo. V težjih, zbitih tleh ima pogosto značaj kratkoživeče trajnice in jo je bolje redno razsajati. Temna rdečeroza socvetja so izredno šarmantna in se krasno podajo med nižje, manj raščave okrasne trave.

Achillea ‘Terra Cotta’, rman

60 cm cveti: 6-8 m²: 5-7 sonce, polsenca Ta čudovit križanec se ponaša z neverjetno raznoliko paleto odtenkov na eni rastlini. Socvetja se dnevno spreminjajo iz rumenkastih, mareličnih do močnejših oranžnih in opečnatih nians. Barva se dobro ohrani tudi pri sušenju. Rastlina ima rada zelo odcedna tla, ki naj bodo raje bolj suha kot mokra, predvsem pa te rastline ne gnojimo, saj drugače polega. Če sproti odstranjujemo stara socvetja, nam bodo dekorativni sivozeleni poganjki razvijali cvetove vse do pozne jeseni. Oče te sorte je Ernst Pagel .

Achillea ptarmica The Pearl skupina, pehtranov rman

60 cm cveti: 6-9 m²:7-9 sonce, polsenca Pehtranov rman ima bolj rahla, snežno bela socvetja, ki so odlična za rezano cvetje. Rastlini je najbolje dovoliti, da se počasi razraste po gredici med druge sosede, si tako poišče nekaj naravne opore, poleg tega pa ustvari zelo lahkotno in spontano sliko. V s hranili dobro založenih tleh je lahko preveč raščav.

Aconitum sp., preobjede

Te lepotice s cvetovi, ki po obliki spominjajo na čelade, poleg številnih drugih predelov sveta krasijo tudi slovensko divjino. Največkrat cvetijo v vijoličastomodri ali rumenkasti barvi. Vse vrste so zelo strupene. Na vrtu cenimo tudi dekorativne, deljene liste, katerih površina je mnogokrat gladka in bleščeča. Poznamo visoke in nižje vrste, nekatere pa so celo plezave.

Aconitum carmichaelii ‘Arendsii’, preobjeda

120 cm cveti: 6-8 m²: 5-7 sonce, polsenca Ta sorta ima čudovite, precej velike modro vijolične cvetove, ki v zrelo jesen doprinesejo prijeten kontrast rumenečemu okolju. Rastlina le redko polega, pa še to le v precej senčnih okoljih. Ker ta preobjeda zastopa izrazito vertikalne linije, ji je priporočljivo ustvariti nekaj »horizontalnega« sosedstva s ploščatimi socvetji takrat že sušečih se kobulnic ali pa s čim bolj mehkim (jesenske anemone, okrasno proso …) uravnotežimo njihovo trdno postavo. Čeprav je njen višek jeseni, ni zanemarljiva njena zgodnja spomladanska pojava. Mladi listi so rdečevijolično nadahnjeni in z malo domišljije odličen element za atraktivno kombinacijo s čebulnicami. Sorta je nagrajena z AGM pri RHS.

Agastache sp., ožep

30 vrst tega rodu uspeva predvsem na bolj suhih rastiščih Japonske, Kitajske, Mehike in ZDA. Večinoma so grmičaste rasti s pokončnimi poganjki, ki so na gosto posejani s cevastimi cvetovi. Tla morajo biti dobro odcedna, hranljiva in obsijana s soncem. Ožepe uporabljamo predvsem v mešanih zasaditvah, nekatere nižje pa tudi v okrasnih posodah.

Agastache ‘Blue Fortune’, ožep

100 cm, listi 60 cm cveti 6-8 m²: 5-7 sonce Gert Fortgens je v arboretumu Trompenberg v Rotterdamu križal Agastache rugosa in A. foeniculum ter tako ustvaril eno za gojenje najmanj zahtevnih trajnic, ki v poletne gredice doprinese obilico sivkino vijolične. Če nam višina ne odgovarja, rastlino enostavno še pred poletjem nekoliko porežemo in ta se bo še bolj zgostila ter ostala nekoliko nižja. Gojimo v odcedni vrtni zemlji. V zelo vlažnih zimah in v kombinaciji z bolj zbitimi in vlažnimi tlemi lahko propade. Sorta je nagrajena z AGM pri RHS.

Actaea sp., svetilka, črnoga

Nekoč ločena rodova Actaea in Cimicifuga zdaj združena premoreta 12 vrst, ki rastejo po gozdnih ali travnatih rastiščih severne poloble. V vrtu jih uporabljamo predvsem za popestritev senčnih in polsenčnih predelov. Vonj po sladki medičini zavonjamo že na precejšnjo razdaljo. Krtačasta socvetja so bela, smetanasta ali rožnata. 4 bivše črnoge (rod Actea pred razširitvijo) pa poleg nežnega cvetja proizvedejo še fantastične plodove, bleščeče, drobne, črne, rdeče ali bele kroglice. Vse imajo rade humozna, odcedna in zmerno vlažna tla. Le počasi se vegetativno množijo.

Actaea simplex Atropurpurea skupina, cimicifuga

Sinonim: Cimcifuga ‘Atropurpurea’. 175 cm, listi 80cm cveti: 8-10 m²: 5-7 polsenca, svetla senca Ta prekrasna svetilka spomladi pride na plano v temno vijoličnočrni barvi. Kasneje je listje vijolično nadahnjeno, poleti pa pozeleni. Vijolična stebla se dvignejo visoko in ko se socvetja prično razpirati, se rastlina posajena v čisti senci rada nekoliko nagne. Da pa ne bo pomote, rastlina ne pade, zato ne potrebuje opore. Za boljši učinek je priporočljivo posaditi vsaj tri rastline skupaj.

Ajuga sp., skrečniki

Skrečniki so rod vednozelenih ali delno vednozelenih rastlin, ki obsega približno 40 vrst. Velika večina lepo zacveti v temno modrovijolični, enako, če ne še bolj, pa so pomembni zaradi listnih rozet. Slednje lepo pokrijejo tudi bolj mokra in zbita tla na polsenčnih legah. Mnogi dobro uspevajo tudi na soncu, a v sušnejših obdobjih lahko nekoliko porjavijo, kar pa ne predstavlja večjega problema, saj se zelo hitro obnovijo. Ker jih je večina zelo hitre rasti oz. razrasti, jih je za najboljši izgled dobro razsajati, ni pa nujno. Kot pokrovno rastlino se najpogosteje uporablja plazeči skrečnik Ajuga reptans, od katerega ima mnogo sort atraktivno obarvane liste. Gre za na bolezni odporne rastline, na katerih se le redko pojavlja pepelasta plesen. Večina jih dobro prenese tudi občasno hojo po njih.

Ajuga reptans ‘Atropurpurea’, plazeči skrečnik

15cm, listi 5cm cveti: 5-6 m²:9-15 sonce, polsenca, svetla senca pod listavci Prekrasen skrečnik, katerega rozete so obarvane vijoličnobordo do črnovijolično. Bolj ko je rastlina na soncu in dobro preskrbljena z vodo, bolj močno bodo listi obarvani. V čisti senci so le-ti mnogo bolj zeleni, kot rdečkasti. Izjemno lahek za vzgojo, primeren tudi za čiste začetnike. Odličen je za jesensko in zimsko popestritev vrta, pogosto ga sadimo tudi cvetične posode, na grobove, skalnjake …

Ajuga reptans ‘Burgundy Glow’, plazeči skrečnik

15cm, listi 5cm cveti: 5-6 m²:9-15 sonce, polsenca, svetla senca pod listavci Ena nejbolj priljubljenih sort plazečega skrečnika, ki tvori goste, nizke preproge raznobarvnih listov. Slednji so izrazito vijoličnoroza obarvani, še posebno starejši listi pa prehajajo v sivkaste in zelenkaste odtenke. V primeru, da se pojavijo zelene rastline, jih odstranimo, saj drugače te prerastejo obarvane sosede. Listna površina je zelo nagubana, kar jim daje »hrustljav« videz. Odličen je za jesensko in zimsko popestritev vrta ter nasadov v posodah.

Ajuga reptans ‘Valfredda’, plazeči skrečnik

Sinonimi: A. reptans ‘Chocolate Chip’. 15cm, listi 5cm cveti: 5-6 m²:9-15 sonce, polsenca, svetla senca pod listavci Še ena čudovit plazeči skrečnik, ki se ponaša z zelo ozkimi in kratkimi, čokoladno rjavimi lističi. Ta sorta tudi zelo bogato zacveti v prekrasni modri barvi. Ker je kompaktnejše narave, je primeren tudi za manjše nasade v cvetličnih koritih, loncih ter na grobovih.

Ageratina sp.; nepostarnica, konjska griva

Rastline tega rodu so bile ped časom v rodu Eupatorium (konjska griva), zdaj pa so samostojno zastopane z več kot 250 vrstami, ki rastejo predvsem po toplejših območjih obeh Amerik.

Ageratina altissima ‘Chocolate’, nepostarnica, konjska griva

Sinonimi: Eupatorium rugosum ‘Chocolate’ Eupatorium ageratoides 1,6 m, listi 1,2m cveti: 10-11 m²:5-7 sonce, polsenca Konjska griva je visoka trajnica in zato primerna za ozadje gredic. Je ena zadnjih trajnic, ki zacvetijo v jeseni. Ponavadi se popolnoma razcveti šele sredi oktobra, drobna bela socvetja, ki se odlično podajo k vijolično rjavim listom iste rastline, pa trajajo tudi krepko v november. Če rastlino že konec pomladi pinciramo, se ta lepo razraste in ostane nekoliko nižja. Razmnožujemo jo z deljenjem ali s potaknjenci poleti.

Alchemilla sp., rosnik, plahtica

Plahtice so obsežna skupina rastlin (cca. 250 vrst), ki so razširjene po traviščih, svetlih gozdovih in tudi kamnitih pobočjih severne poloble ter gorskih predelov tropske Afrike, Indije, Indonezije … Cenjene so zaradi mnogokrat dlakavih, ledvičastih listov in rumenkastih socvetij. Dobro uspevajo v zmerno vlažni in s humusom bogati zemlji v delni senci ali na soncu.

Alchemilla mollis, mehkodlaka plahtica

40cm, listi 25cm cveti: 5-9 m²:5-7 polsenca, sonce, svetla senca Odlična rastlina za obrobo večjih gredic, za družbo vrtnicam, za oblikovanje naravnih zasaditev… Ko je enkrat dobro vraščena, prenese tudi sušnejša obdobja, a v tem primeru ji listje ponavadi nekoliko porjavi. Tudi sicer jo je priporočljivo po cvetenju skoraj povsem porezati, da imamo drugo polovico sezone ponovno lepo in sveže listje. Žvepleno rumenozelena socvetja s pridihom poživljajoče pikantnosti v šopkih opravljajo vlogo pajčolanke (šlajer), torej mehko povežejo preostale cvetlice. Skoraj enako dobro uspeva na soncu in v polsenci. Razmnožujemo jo z delitvijo zgodaj spomladi ali setvijo.

Allium sp., luk

Luki so obsežna skupina rastlin, ki zajema kar 700 vrst. Vsem je skupno, da izraščajo iz čebulic, ki se mnogokrat vegetativno množijo, pri nekaterih vrstah pa mlade nastanejo kar na socvetjih, ki so večinoma okrogle oblike. Luki so že stoletja pomembni v kulinariki in medicini, mnogo vrst ter sort pa je nepogrešljivih pri oblikovanju okrasnega vrta. Visoke sadimo v skupinah v ozadje gredic, nižje v ospredje, mnogi pa so primerni tudi za skalne vrtove. Socvetja nekaterih vrst se lepo ohranijo, če jih posušimo.

Allium flavum ‘Blue Leaf’, rumeni luk

20cm cveti: 6-7 m²:10-12 sonce Rastline te sorte se od običajnega rumenega luka ločijo po intenzivnejše modrikasto obarvanih listih, kar skupaj s sončno rumenimi cvetovi ustvarja prekrasno sliko. Ker je luk nižje rasti in dobro uspeva na odcednih rastiščih, je odličen za skalne in pečene vrtove.

Alyssum sp., grobeljniki

Raznolika skupina rastlin, ki zajema preko 150 vrst enoletnic, trajnic ter polgrmov. Večina jih izvira iz srednje in južne Evrope, severne Afrike ter JZ in osrednje Azije. Skupno jim je, da rastejo na odprtih in mnogokrat kamnitih rastiščih, cvetijo pa predvsem v rumeni in beli barvi.

Alyssum saxatile →glej Aurinia saxatilis

Amsonia sp., vrbica

Približno 20 vrst vrbic raste v svetlih gozdovih in traviščih na vlažnih ali suhih tleh JV Evrope, Turčije, Japonske ter Severne Amerike. So popolnoma prezimno trdne trajnice, ki se odlično podajo v gredice ter tudi bolj naravne zasaditve. Njihova posebnost je barva cvetov, ki je unikatno sivomodra. Vse rastline vsebujejo mleček, ki bolj občutljivo kožo lahko ob dotiku razdraži. Cvetoči poganjki so krasna sestavina za šopke, da pa bi ti kar čim dlje zdržali, odrezano mesto pomočimo v vrelo vodo ali jih nekoliko ožgemo s plamenom.

Amsonia ciliata, resasta vrbica

60-90 cm cveti: 6-7 m²: 7 sonce, polsenca Ta trajnica je lahka za vzgojo, zagotoviti ji moramo zmerno vlažna in odcedna tla ter čimbolj sončno mesto. Ko se vraste, je precej odporna tudi proti suši. Lepa bo tudi v zelo svetli senci oz. če bo le krajši del dneva zasenčena. Pregosta senca bo povzročila pretegnjenost rastline, ki potem rada poleže. Ko drobni, zvezdasti, modrikasti cvetovi odcvetijo, jo lahko za gostejši učinek v drugem delu sezone nekoliko prikrajšamo. Poleg cvetenja je izredno zanimiva tudi jeseni, saj se odene v živo rumeno listje. V naravi jo najdemo na peščenih rastiščih v S. Ameriki, kjer cveti konec maja ali v juniju in je odeta v resam podobne liste. Zanjo je značilna grmičasta razrast.

Anaphalis sp., mačje tačke

Poznamo približno 100 vrst mačjih tačk, ki naravno uspevajo na severni polobli. Vse imajo liste sivo obarvane (dlakavost), snežno bela socvetja pa so odlična za suhe šopke. Višje rastline so poleg namembnosti za rezano cvetje zelo uporabne v cvetličnih gredicah, še posebno za »srebrne« in bele vrtove, nižje pa se bolje podajo v skalne vrtove. Najbolj jim prija polno sonce, uspevajo pa tudi v delni senci. Tla naj bodo zmerno vlažna, odcedna in zmerno založena s hranili.

Anaphalis triplinervis, trožilne mačje tačke

15-25 cm cveti: 7-8 m²: 9 Ta rastlina ima zelenosive, nekoliko volnene liste s 3 do 5 žilami.Cvetovi, ki so opazni predvsem zaradi belih ovršnih listov, se razvijejo sredi poletja in trajajo do zgodnje jeseni. Izvira iz Himalaje in JZ Kitajske.

Anchusa sp., volovski jezik

V tej skupini s približno 35 vrst srhkolistnih rastlin, najdemo pa tako enoletnice, dvoletnice kot tudi trajnice. Uspevajo na sončnih mestih v revni zemlji pečin, cestnih robov in travišč v zmernem podnebju Evrope, Afrike in Z Azije. Ponašajo se z intenzivnimi modrimi do vijoličnimi cvetovi, ki privabljajo čebele.

Anchusa azurea, modri volonski jezik

100-130 cm cveti: 6-7 m²: 4 sonce Modri volovski jezik najbolje uspeva na zelo odcednih, bolj suhih in s hranili revnih tleh. Zimska mokrota ga zelo rada uniči. Na steblih se maja razvijejo čudoviti temno modri do vijoličasti cvetovi. Po cvetenju steblo porežimo in z nekaj sreče nam bo rastlina pocvitala vse tja do jeseni, ko steblo ponovno porežemo, da se listna rozeta okrepi oz. oblikuje nove mlade rozete, ki bodo cvetele naslednje leto. Najlažje ga razmnožujemo s setvijo od marca dalje. Seme le na rahlo pokrijemo, primerna temperatura za kalitev je 20°C.

Anemone sp., vetrnica

Poleg naše dobro poznane podlesne vetrnice (Anemone sylvestris) predvsem na severni polobli raste še preko 120 drugih vrst vetrnic. Zaradi obsežnosti rodu in priljubljenosti med vrtnarji obstaja vrtnarska delitev na 3 skupine:

spomladi cvetoče, nekatere imajo v zemlji gomolje ali korenike, rastejo pa v gozdovih ali na traviščih,
gomoljaste sredozemske in centralnoazijske vrste, z območij z vročimi in suhimi poletji, cvetijo spomladi ali zgodaj poleti,
višje zelnate vrste, ki cvetijo poleti in zgodaj jeseni.

Predvsem nizke spomladi cvetoče vetrnice so odlične za divje in gozdne vrtove ter senčne skalnjake. Višje rastoče, predvsem iz 3. skupine, pa se odlično podajo v bujne cvetlične grede, kjer v času, ko mnoge trajnice ne cvetijo več, pripravijo čudovito barvno predstavo (del teh je nam znanih kot jesenske anemone). Razmnožujemo z deljenjem zgodaj spomladi ali jeseni, možno pa je narediti tudi koreninske potaknjence (skupini 1 in 3). Konec zime, pripravimo 3-4 cm kose srednje debelih korenin in jih horizontalno položimo v substrat ter rahlo prekrijemo nato pa vzdržujemo konstantno vlago. Setev je najbolje opraviti takoj, ko seme dozori in sicer v peščenem substratu.

Anemone hupehensis ‘Praecox’, jesenska vetrnica, japonska vetrnica, anemona

60-70 cm cveti: 8-10 m²:5-7 sonce, polsenca Vrsta je dobila ime po kitajski provinci Hubei. Ta sorta je ena zgodnejših med poletno-jesenskimi. Cveteti začne že v začetku avgusta, ko se odprejo 4-6 cm veliki cvetovi v ciklamno rožnati. Zunanji venčni listi so temnejši kot notranji. Rastišče naj bo zmerno vlažno, odcedno, najbolje sončno. Problematična je pretirana zimska vlaga oz. zastajanje vode v tleh. V zelo mrzlih krajih je tla priporočljivo prekriti z zastirko.

Anemone hupehensis var. japonica ‘Splendens’, jesenska vetrnica, japonska vetrnica, anemona

70-80 cm cveti: 8-10 m²:5 sonce, polsenca Ta sorta ima enostavne temno rožnate cvetove in dobro uspeva v normalni vrtni zemlji, izogibati se moramo le zastajanju vode (še posebno pozimi).

Anemone x hybrida, jesenska vetrnica, japonska vetrnica, anemona

Sinonimi: A. elegans, A. japonica Japonske vetrnice so križanci Anemone hupehensis var. japonica x Anemone vitifolia.

Anemone x hybrida ‘Honorine Jobert’, jesenska vetrnica, japonska vetrnica, anemona

90-100 cm cveti: 8-10 m²:5-7 sonce, polsenca Sorta se ponaša s snežno belimi, enostavnimi cvetovi, ki poživi zasaditve v polsenčnih kotičkih vrta.

Anemone x hybrida ‘Margarethe’; jesenska vetrnica, japonska vetrnica, anemona

Sinonimi: ‘Lady Gilmour’, ‘Margaret’. 70 cm cveti: 8-10 m²:5-7 sonce, polsenca Skoraj dvojni, nežno rožnati cvetovi. Listi segajo do višine 40 cm.

Anemone x hybrida ‘Whirlwind’; jesenska vetrnica, japonska vetrnica, anemona

80cm cveti: 8-10 m²: 5-7 sonce, polsenca Beli, dvojni cvetovi.

Anemone pulsatilla → glej Pulsatilla vulgaris

Antennaria sp., majnica

Rod majnic obsega približno 45 vrst pritlehnih trajnic odprtih rastišč severne poloble. Pri tleh tvorijo listne rozete, ki so nekoliko sivkaste zaradi številnih drobnih dlačic. Na kratkih steblih se razvije množica socvetij. Ker so rastline nizke, in jim prija sončno rastišče, se odlično podajo v skalne vrtove, na grobove in še kam. Najbolje jih je razmnoževati z delitvijo pred ali po cvetenju. Spadajo med bolj trpežne trajnice.

Antennaria dioica ‘Rubra’, navadna majnica

10 – 20 cm cveti: 5-7 m²: 15-20 sonce Navadna majnica raste tudi v Sloveniji in cveti v beli ali nežno rožnati, ta sorta pa je izrazite vinsko rdeče barve. Listne rozete so večinoma vednozelene in zaradi dlakavih listov sive. Raste tako na normalnih vrtnih kot tudi zelo siromašnih in suhih tleh.

Aquilegia sp., orlica

Poznanih je preko 70 vrst orlic, ki rastejo po traviščih, gozdovih in kamnitih gorskih predelih severne poloble. Slovensko ime izvira iz ostrog na cvetovih, ki spominjajo na orla. Gre za rastlino, ki je že zelo dolgo v gojenju in jo srečamo tudi na slikah iz srednjega veka. Večini najbolj prija polsenčno, odcedno, a venomer vlažno rastišče. Orlice se med sabo zelo rade križajo in tudi sejejo po vrtu, zato lahko kaj kmalu pričakujemo, da se bodo v gredici ali kje drugje pojavili križanci v razno raznih odtenkih. Temu se lahko izognemo, če stebla po cvetenju porežemo. Obstaja več poimenovanih skupin križancev z neštetimi sortami: Mrs. Scott-Elliot hibridi, skupina Biedermeier ter McKana hibridi so kompleksni križanci med vrstami Aquilegia canadensis, A. longissima, A. vulgaris in verjetno še kakšne druge. Kot je omenjeno zgoraj, je orlice izjemno lahko razmnožiti s setvijo semena takoj ko dozori ali spomladi. Izrazito gorske vrste so bolj muhaste, saj nekatere do kalitve potrebujejo kar 2 leti. Orlic ni priporočljivo presajati, saj jim ponavadi močno poškodujemo glavno korenino, ki je precej globoka.

Aquilegia vulgaris var. alba, navadna orlica

Sinonimi: Aquilegia vulgaris ‘Alba’. 60 – 70 cm cveti: 5-6 m2: 9-11 polsenca, sonce, svetla senca Navadna orlica, ki jo poznamo s slovenskih travnikov, gozdnih robov in svetlih gozdov z belimi cvetovi. Dobro uspeva na stalno vlažnih, odcednih tleh v polsenci ali na soncu. Prenese tudi več sence, a če je pretemno, se rado zgodi, da v takem okolju ne cveti. To velja tudi za ostale orlice.

Aquilegia vulgaris var. stellata ‘Black Barlow’, orlica

Sinonimi: Aquilegia vulgaris var. clematiflora ‘Black Barlow’, A. clematiflora ‘Black Barlow’. 90 cm cveti: 5-6 m2: 9-11 polsenca, sonce, svetla senca Sorta spada v serijo Barlow. Cvetovi so črnovijolični in vrstnati, listi segajo do višine 40cm, cvetni listi pa ozki in zašiljeni.

Aquilegia chysantha ‘Yellow Queen’, zlatocvetoča orlica

70 cm, listi 30 cm cveti: 5-6 m2:7-10 polsenca, sonce, svetla senca Zlatocvetoča orlica izhaja iz juga ZDA in S Mehike. Tako vrstno kot sortno ime nam izdajata, da gre za orlico z žareče rumenimi cvetovi.

Aquilegia flabelata; pahljačastolistna orlica

Sinonimi: A. akitensis. Ta do 30 cm visoka vrsta izvira iz V Azije, Japonske in je svetlo vijoličnomodre barve. Raste na polsenčnih legah na stalno vlažnih tleh.

Aquilegia flabellata Cameo serije ‘Cameo Blue-White’; pahljačastolistna orlica

20cm cveti: 5-6 m2: 11 polsenca, sonce, svetla senca To je prikupna nizka sorta pahljačaste orlice ima glede na velikost rastline nenavadno velike cvetove v kombinaciji modrovijolične in bele barve. Odlična je za spomladanske nasade v cvetličnih loncih, koritih ter v ospredju gredic.

Aquilegia flabellata Cameo serije ‘Cameo Red-White’; pahljačastolistna orlica

20cm cveti: 5-6 m2: 11 polsenca, sonce, svetla senca Sorta je enaka kot predhodna, le da so cvetovi v kombinaciji rdeče in bele.

Aquilegia flabellata Cameo serije ‘Cameo White’; pahljačastolistna orlica

20cm cveti: 5-6 m2: 11 polseca, sonce, svetla senca

Tudi ta sorta je enaka predhodnima, cvetovi so beli, a včasih dobijo nekaj rožnatega nadiha.

Arabis sp., repnjak

Velika večina od 120 vrst repnjakov prihaja iz gorskih rastišč Evrope, Azije in S Amerike. V rodu so tako enoletnice kot zimzelene trajnice, slednjih je največ. Ker so te rastline nižje rasti, so primerne za skalne vrtove, škarpnike, grobove in razne obrobe gredic … Še posebno odlična pokrovna trajnica, pa je kavkaški repnjak. Rastejo naj v normalni vrtni zemlji na soncu, prenesejo pa tudi bolj suha in vroča mesta ter siromašno zemljo. Razmnožujemo s setvijo jeseni v hladno gredo ali s poletnimi zelnatimi potaknjenci.

Arabis alpina subsp. caucasica, alpski repnjak, kavkaški repnjak

Sinonimi: Arabis albida, A. billardieri, A caucasica Zimzelena blazinasta trajnica s sivozelenimi rozetami listov. Konec pomladi se razcvetijo bela socvetja, ki lepo dišijo. Ta podvrsta izvira iz J. Evrope.

Arabis alpina subsp. caucasica ‘Schneehaube’, alpski repnjak, kavkaški repnjak

10-15cm cveti: 4-5 m²:10-13 sonce, polsenca Hitro rastoča sorta s snežno belimi socvetji, ki spomladi tvorijo bele blazine v skalnjaku, škarpnikih, čez zidove,… Zanimiva tudi v zimskem času, saj listi ostanejo zeleni.

Arabis x arendsii ‘Compinkie’, repnjak

Sinonimi: Arabis arendsii ‘Compinkie’, A. caucasica ‘Compinkie’. 15cm cveti: 4-5 m²: 13 sonce, polsenca Kompaktno rastoča blazinasta trajnica, ki konec pomladi zacveti v močni ciklamno rožnati barvi. Listi so zeleni.

Arabis procurrens ‘Aureomarginata’, karpatski repnjak

Sinonimi: Arabis ferdinandi-coburgi ‘Aureomarginata’. 5-10 cm, listi 2cm cveti: 4-5 m²: 17-20 sonce, polsenca Pritlehna vednozelena do delno vednozelena trajnica, katere listne rozete so rumeno-zeleno pisane. Poleg zanimivih listov, pa spomladi tudi zacveti v beli barvi. Če se pojavijo zelene rozete, jih moramo odstraniti, drugače bo kmalu večino blazine tvorilo le še zeleno listje.

Arisaema sp., arizema

Arizeme so bile kot vrtne rastline v Sloveniji še ne tako dolgo nazaj manj znane predstavnice kačnikovk. Od naših divjih sorodnikov jim je še naboj podoben npr. laški kačnik Arum italicum. Od nekje 150 vrst so tiste, ki jih gojimo, predvsem iz Himalaje, Japonske, Kitajske in S. Amerike. V zemlji imajo gomolj, ki je občutljiv na zimsko mokroto, zato je odcednost rastišča ključnega pomena. Pri nakupu moramo biti pazljivi, da dobro preverimo prezimnost vrste, saj je kar nekaj takih, ki so v notranjosti države pogojno prezimne. Rade imajo polsenčne lege, nekatere pa se dobro obnesejo tudi v čisti senci, tla naj bodo humozna in venomer vlažna. Razmnoževanje je pri vrstah, ki tvorijo mlade zarodne gomoljčke ob matični rastlini, precej enostavno. Le-te enostavno izkopljete in jih razsadite. Lahko pa iz rdečih jagod izločite semena, jih dobro očistite in takoj posejete v propusten substrat. Seme na sobni temperaturi hitro izgubi na kaljivosti, zato ga je v primeru spomladanske setve potrebno shraniti v hladilnik ali zamrzovalnik.

Arisaema speciosum, arizema

35-50cm cveti: 6 m²: 7 polsenca, zelo svetla senca Ta vrsta v naravi uspeva v Nepalu ter od SV. Indije do osrednje Kitajske. Velik ovršni list (“cvet”) je mešanica čokoladno rjave in bordo rdeče barve z belimi progami. Listni pecelj je prekrit z zanimivimi rjavimi pegami in še dodatno poudarja eksotičen videz rastline. Ovršni list ostane lep 3-4 tedne, velik (pravi) list pa ostane še celo poletje. Rastlina ni primerna za vetrovne lege, saj jo lahko polomi. Tla morajo biti zelo odcedna, zmerno vlažna, najboljša pa je polsenčna lega. Ta vrsta je ena bolj prezimnih, a če vas vseeno skrbi, jo čez zimo zasujte z debelo plastjo zastirke.

Arisarum sp., arizarum

V tem rodu so le tri vrste, ki v naravi rastejo na vlažnih gozdnih ali skalnatih tleh.

Arisarum proboscideum, arizarum

15cm cveti: 4-5 m²:6-10 sonce, polsenca Angleži tej trajnici rečejo mišja rastlina, ker socvetja ovita v ovršni list spominjajo na miške z repom. Ovršni list je obarvan temno rjavo in belosivo. Iz podzemnega rizoma, le-ta naj bi bil posajen na globino nekje 8 cm, spomladi požene rastlina, ki se hitro množi in v ugodnih pogojih lahko tvori cele kolonije. Domovina tega arizaruma sta Italija in Španija.

Armeria sp., pečnik

80 vrst zelnatih trajnic in polgrmov raste po obmorskih klifih in gorstvih vse od Evrope, Turčije, S. Afrike in do pacifiške obale obeh Amerik. V vrtovih gojimo predvsem blazinaste trajnice vrst, kot so Armeria maritima, A. alpina, A. juniperifolia in gručasto rastočo A. pseudarmeria. Vse naštete imajo gumbom podobna, večinoma rožnata socvetja na zelo tankih steblih. Razmnožujemo s spomladansko ali jesensko setvijo, ali pa delitvijo zgodaj spomladi.

Armeria maritima, obmorski pečnik

Obmorski pečnik je rastlina odprtih sončnih rastišč, kjer bogato cveti spomladi, rad pa pocvita še celo poletje. Zeleno blazino tvorijo travasti listi. Uspeva tudi na delno zasenčenih mestih, a manj cveti. Za tla ni zahteven, dobro se obnese tudi na zelo revnih tleh. Je proti suši trpežna trajnica. Vrtnarji so selekcionirali veliko število sort, ki se po rastnih zahtevah oz. načinu gojenja ne razlikujejo. Ta pečnik je odličen za skalne vrtove, grobove in ob poteh, za obrobe gredic …

Armeria maritima ‘Alba’, obmorski pečnik

15-20 cm cveti: 5-8 m²: 25 sonce, polsenca Kompaktna rastlina s povsem belimi socvetji.

Armeria maritima ‘Splendens’, obmorski pečnik

15-20 cm cveti: 5-8 m²: 25 sonce, polsenca Blazinasta trajnica s temnozelenimi listi in intenzivno rožnatimi socvetji.

Armeria pseudarmeria, nepravi ali širokolistni pečnik

Sinonimi: Ameria atrosanguinea, A. latifolia. 40 cm 5-7 (8,9) m²: 13 sonce, polsenca Za razliko od zgoraj opisanih sort ima ta širše, do 20 cm dolge liste. Celo poletje razvija 3-4 cm široka socvetja v različnih rožnatih odtenkih. Uspeva tako v navadni vrtni zemlji kot v pustih in suhih tleh. Vrsta izvira iz obalnih pašnikov Z. Portugalske.

Artemisia sp., pelin

Obstaja približno 300 vrst pelinov vse od enoletnic, trajnic in grmov. V okrasnem vrtu jih gojimo predvsem zaradi močno deljenih listov, ki so pri nekaterih vrstah povsem sivi. Ravno slednji so zelo uporabni za kombiniranje z drugimi rastlinami, saj poleg zanimivih, včasih kontrastnih kombinacij, vnašajo barvitost tudi v času, ko gredica ni odeta v cvetje. Kot pri marsikateri sivolistni rastlini tudi pri tej velja, da je ljubiteljica toplih in zelo sončnih rastišč, poleg tega pa je dobro prilagojena tudi na sušnejša obdobja. Glede rastišča lahko posplošimo, da jih velika večina potrebuje čimbolj odcedno ter sončno rastišče. Poleg okrasne vrednosti, pa so nekateri pelini uporabni tudi v kuhinji (pehtran) ter medicini. Odvisno od vrste, peline najlažje razmnožimo z delitvijo ali z neolesenelimi potaknjenci v začetku poletja.

Artemisia abrotanum, abrašica

do 100cm cveti: 7-9 m²: 5 sonce Abrašica ima tako okrasno kot uporabno vrednost. Poleg fino deljenih sivih listov, ki se odlično podajo na sončna, skalna ali peščena rastišča v vrtu je uporabna tudi v kulinariki. Srečamo jo v francoski, italijanski in španski kuhinji. Največkrat se jo uporablja kot začimba k pečenki. Listi imajo močan vonj kombinacije limone in grenkobe, nabiramo pa jih poleti. Izvira iz J. Evrope.

Artemisia absinthium, pravi pelin

30-80 cm cveti: 6-8 m²: 9 sonce Pravi pelin naravno raste v Evropi in Aziji. Ta aromatična zel se uporablja za zdravljenje številnih tegob: slab apetit, težave z jetri, slaba prebava … Liste in cvetoče poganjke nabiramo v drugi polovici poletja. Pred uporabo se moramo dobro izobraziti, saj si s tem pelinom zaradi vsebnosti tujona lahko naredimo več škode kot koristi. Sadimo na sončno mesto v normalno vrtno zemljo. Dobro prenese tudi krajša sušna obdobja.

Artemisia absinthium ‘Lambrook Silver’, pravi pelin

70 cm cveti: 7-9 m²: 4 sonce Ta sorta pravega pelina je sivolistna in se jo uporablja kot okrasno rastlino za kombiniranje v cvetličnih gredicah, krasna pa je tudi v peščenih vrtovih. Pomendrani listi dišijo.

Artemisia ludoviciana, louisianski pelin

Sinonimi: Artemisia palmeri, A. purshiana Ta pelin izvira iz Louisiane in ostalega dela Z. Severne Amerike ter Mehike.

Artemisia ludoviciana ‘Silver Queen’, louisianski pelin

50-80 cm cveti: 7-8 m²: 7 sonce, polsenca Ta sorta ima lepe svetlo sive poganjke, ki izraščajo iz podzemnih stebel. V normalni vrtni zemlji se zaradi preobilice hranil in vlage lahko prekomerno razraste, zato ga je dobro saditi z drugimi trpežnimi in dobro se razraščajočimi trajnicami, ki so navajene kompeticije. Če je rastlina preveč izpostavljena, jo veter in dež nekoliko poležeta. Temu se izognemo s sajenjem med druge višje rastline ali pa jo v začetku poletja za tretjino do polovico prikrajšamo.

Artemisia schmidtiana ‘Nana’, blazinasti pelin

15 cm cveti: 6-7 m²: 13 sonce Pritlehna srebrnosiva rastlina, ki deluje kot čipkasta blazinica, potrebuje zelo, zelo odcedno rastišče na soncu. V nasprotnem primeru nam preko zime kaj hitro propade. Poleti se razvijejo drobna rumenkasta socvetja. Izvira iz Japonske.

Aruncus sp., kresničevje

Vrste tega rodu so v tesnem sorodstvu z osladi (Flipendula) ter medvejkami (Spirea) in v naravi uspevajo na vlažnih rastiščih gozdov severne poloble. Potrebujejo vlažna in rodovitna tla v senci ali polsenci.

Aruncus dioicus, navadno kresničevje

Sinonimi: Aruncus syvester, Spiraea aruncus. 150-180 cm cveti: 6-7 m²: 1 polsenca, sonce, senca Za razliko od ostalih vrst v tem rodu, navadno kresničevje dobro uspeva tudi na bolj sončnih mestih, kjer tolerira nekoliko bolj suha tla kot sicer. Socvetja ženskih in moških rastlin se nekoliko razlikujejo. Pri prvih so lahko nekoliko zelenkasto nadahnjena in bolj povešavega videza, pri drugih pa so kremno bela. Kresničevje je zelo uporabno kot rezano cvetje. Razmnožujemo lahko s setvijo, včasih sejance dobimo spontano, ali pa z delitvijo zgodaj spomladi ali jeseni. Pri starejših rastlinah je delitev močno otežena, saj koreninski vrat oleseni. Domovina je od Evrope do V. Sibirije ter V. Severna Amerika.

Asarum sp., kopitnik

Ta rod senčnih rastlin zajema preko 70 vrst severne poloble. Večina se dobro razrašča in s svojimi ledvičastimi do srčastimi listi tvorijo prelepe preproge pod drevesi, grmi in drugje, kjer je senčno. Nekatere vrste imajo zelo zanimive cvetove, ki pa so žal s pogledom od zgoraj skoraj nevidni. Tla naj bodo humozna, stalno vlažna in odcedna. Rastline dišijo po ingverju, zato ni čudno, da jim Angleži pravijo wild ginger (divji ingver).

Asarum europaeum, navadni kopitnik

10 cm cveti: 3-4 m²: 15 polsenca, senca Je odlična vednozelena pokrovna rastlina, ki izvira tudi iz slovenskih gozdov. Listi so bleščeči in ledvičaste oblike. Včasih jih zima nekoliko poškoduje, zato jih lahko porežemo in naredimo prostor novim. Njihovi rjavi cvetovi so izredno zanimivi, a so žal skriti pod listi, zato je potreben bolj natančen pogled od blizu. Razmnožujemo z delitvijo zgodaj spomladi.

Asphodeline sp., čepljec

20 vrst dvoletnic in trajnic raste na sončnih kamnitih traviščih ter suhih pobočjih od Sredozemlja in Turčije do Kavkaza. V tleh imajo rizome, listi so podobni travnim, cvetovi pa so zvezdasti, rumeni ali beli. Za uspešno gojenje moramo upoštevati njihovo naravno rastišče. Poskrbeti moramo torej za odcedno zemljo, ki je lahko revna s hranili in čim bolj sončno mesto.

Asphodeline lutea, rumeni čepljec

60 cm cveti: 5-6 m²:7 sonce Listi so modrikasto zeleni in dolgi do 35cm. Konec pomladi rastlina požene dolga cvetna stebla, kjer se razvijejo dišeči, rumeni cvetovi. Izvira iz V. Sredozemlja in Z. Turčije.

Aster sp., nebina, astra

Nebine so obsežen rod s približno 250 vrstami trajnici in enoletnic Evrope, Azije in S. Amerike, nekaj grmičastih vrst pa uspeva v J. Afriki. Raznolikost rodu je v prid vrtnarjem, saj se za skoraj vsak tip vrta ali rastišča najde kakšna vrsta. Tako jih lahko občudujemo v gredicah, skalnjakih, cvetličnih posodah, prerijskih zasaditvah … Večina jih je precej nezahtevnih za gojenje. V vrtu pri nas najpogosteje srečamo množico sort novoanglijskih Aster novae-angliae in virginijskih nebin Aster novi-belgii, poleg tega pa še alpsko nebino A. alpinus. K nam se pred leti začele prihajati tudi druge vrste, ki so mnogokrat manj vpadljive, a v gredice vnašajo prav posebno tankočuten jezik rastlinske estetike. Znanstveno ime izhaja iz grške besede aster, kar pomeni zvezdo, slovensko ime pa je nekoliko neposrečeno in bi ga lahko povezali z mestom, kjer zvezde so – nebo.

Aster alpinus, alpska nebina

Pri nas alpska nebina raste v Alpah in na Snežniku, kjer na traviščih in v skalovju cveti v nežno vijolični barvi, v naravi pa jo najdemo tudi v Sibiriji, Iranu, osrednji in Z. Aziji ter v S. Ameriki. Vrtnarji so selekcionirali več barvnih različic, prav vse pa močno privlačijo čebele, metulje in druge žuželke. Rastlina je izjemno lahka za vzgojo, a žal velja za kratkoživo. Zlahka jo razmnožimo s spomladansko setvijo ali deljenjem odrasle rastline.

Aster alpinus var. albus, alpska nebina

Sinonimi: Aster alpinus ‘Albus’ 15-20 cm cveti: 5-6 m²: 20-25 sonce, polsenca Ta oblika alpske nebine ima čudovite bela socvetja. Krasna je na robu gredice, še najlepše pa izgleda v skalnih motivih na sončnem mestu in v odcednih tleh.

Aster alpinus ‘Goliath’, alpska nebina

15-20 cm cveti: 5-6 m²: 20-25 sonce, polsenca Ta sorta alpske nebine ima nekoliko večja socvetja kot divji predstavniki, barva, torej svetlo vijolična, pa je temnejša. Kot ostale sorte tudi ta privlači čebele in metulje.

Aster alpinus ‘Happy End’, alpska nebina

15-20 cm cveti: 5-6 m2: 20-25 sonce, polsenca Sorta z velikimi rožnatimi socvetji.

Aster (hy.) ‘Aramis Rose’, nebina, jesenska astra

25 cm cveti: 8-9 m²:7-10 sonce, polsenca Zelo kompaktno rastoča nebina z delno vrstnatimi svetlo roza cvetovi. Primerna ne le za gredice, pač pa tudi za jesenske zasaditve v cvetličnih loncih in koritih.

Aster (hy.) ‘Aramis White’, nebina, jesenska astra

25 cm cveti: 8-9 m²:7-10 sonce, polsenca Zelo kompaktno rastoča nebina z delno vrstnatimi belimi cvetovi. Primerna ne le za gredice, pač pa tudi za jesenske zasaditve v cvetličnih loncih in koritih.

Aster novi-belgi ‘Lady in Blue’, virginijska ali gladkolistna nebina

40 cm cveti: 9-10 m²: 7-9 sonce, polsenca Ena najboljših nižjih sort med virginijskimi nebinami. Socvetja so v čudoviti sivkino vijolični barvi, močni ter dobro razvejani poganjki tvorijo stabilne in kompaktne grmičke za gredice in cvetlične posode. V tem križancu je odlična kombinacija dobrih lastnosti staršev: A. novi-belgii velikost in barva socvetij, A. dumosus pa je prispevala k številčnosti slednjih ter k lepemu listju in kompaktnosti v rasti.

Aster amellus, gorska nebina

Gorska nebina ima večinoma modrovijolična socvetja, pojavljajo pa se tudi primerki v bolj bledi ali purpurnorožnati barvi. Listi so rahlo dlakavi, rastlina pa tvori zelnat grmiček od 30 do 70 cm visokih poganjkov. V naravi raste na zelo odcednih, pogosto peščenih tleh na apnencu sončnih gozdnih robov od osrednje Francije do Latvije, južno do S. Italije ter JV. Evrope, raste pa še v Sibiriji, Armeniji, Anatoliji in Kavkazu. Rastlino so v zeliščnih vrtovih gojili že v času antike. Je dolgoživa vrsta, a jo je priporočljivo na 3-4 leta presaditi v svežo zemljo. Precej dobro prenese sušna obdobja. Razmnožujemo s setvijo ali potaknjenci sredi pomladi.

Aster amellus ‘Sonia’, gorska nebina

40 – 50 cm cveti: 8-10 m²: 5-7 sonce, polsenca To nebino je leta 1927 predstavil T. Bones in velja za najboljšo sorto gorske nebne, ki je bila introducirana v 20. letih prejšnjega stoletja. Socvetja so velika, svetlo purpurnorožnata, listi pa majhni in zelenosivi. Na splošno veja za eno najboljših izmed svetlejših odtenkov teh sort.

Aster divaricatus, gozdna nebina (NOVO ime je Eurybia divaricata)

50 cm cveti: 7-9 m²: 6 polsenca, sonce, svetla senca Drobna socvetja so iz belih zunanjih in vpadlivih rumenih, notranjih cvetov, ki kasneje porjavijo. Listi so zelo temno zelene barve, mladi poganjki pa malce vijolično nadahnjeni. Prihaja iz S. Amerike, kjer raste na precej suhih tleh v svetlih gozdovih. Je ena redkih nebin, ki najbolje uspeva v svetli senci in dobro prenaša sušo. Razmnožuje se s podzemnimi stebli, ki sprejemljivo hitro poganjajo okoli matične rastline in mlade rastline subtilno zasedejo prazne prostore med drugimi rastlinami. Že Gertrude Jekyll se je navduševala nad prikupnimi socvetji te nebine, ki so se povešali nad velikimi, pordelimi listi bergenij.

Aster ericoides, resava nebina

Te nebine tvorijo postavne, drobno razvejane poganjke s številnimi drobnimi “cvetovi”, ki ustvarjajo videz meglice. Te bogato obložene veje so bolj ali manj usločene. Rastejo na suhih tleh v S. Ameriki. V višino dosežejo od 30-90 cm. So ene najmanj zahtevnih za gojenje, nekaj več problemov je le z zimsko mokroto in od vseh jeseni cvetočih nebin najbolje prenašajo sušo. Na enem mestu lahko rastejo leta in leta, kljub temu pa jih je za najboljši izgled priporočljivo na 3-4 leta spomladi razdeliti in presaditi v svežo zemljo. Tudi večje sorte le redko potrebujejo oporo, najbolje pa je, da jih posadimo med druge višje trajnice ali grme.

Aster ericoides ‘Blue Star’, resava nebina

80cm cveti: 9-10 m²: 5 sonce Je stara sorta iz začetka 20. stoletja, ki jo je predstavil H. J. Jones. Socvetja so sivkino vijolična, veje močno razrasle in krepke, listi mnogoteri in zelo drobni. Je ena najboljših sort v svojem barvnem razredu. Nagrajena z AGM pri RHS.

Aster lateriflorus, nebina, jesenska astra

Sinonimi: Aster diffusu, A. vimineus, A. tradescantii. Nekoč imenovano A. tradescantii v naravi najdemo v S. Ameriki. Lateriflorus pomeni, da ima cvetove na koncu vej, kar ji daje prepoznaven videz. K temu še dodatno pripomorejo skoraj horizontalno razporejene nižje veje. Največkrat belkasta socvetja z veliko rumenkasto sredico so velika od 13 mm do 2 cm, višina rastline pa variira vse od 30 do 100 cm. Gre za trpežne trajnice, ki le redko rabijo oporo ali zalivanje. Dolgo lahko rastejo na istem mestu in so zelo zdrave. Zanimivo je, da enako dobro rastejo v suhih kot tudi vlažnih tleh.

Aster lateriflorus ‘Lady in Black’, nebina, jesenska astra

120-150 cm cveti: 9-10 m²:3-5 sonce, polsenca Sorto je leta 1991 predstavil Herman van Beusekom iz vrtnarije De Bloemenhoek. 18 mm velika rumeno-bela socvetja se s starostjo spremenijo v rožnata. Poganjki so dobro razrasli, steblo je temno rjavo, listi pa rjavovijolično nadahnjeni. Odlična za gredice in rezano cvetje.

Aster novae-angliae ‘Andenken an Ana Pötschke’, novoanglijska ali srhkodlakava nebina

Sinonimi: Aster novae-angliae ‘Ana Pötschke’ 120 cm cveti: 9-10 m²: 4 sonce, polsenca Socvetja so močne rdečeroza barve in srednje velika. Poganki so močni in tvorijo kompaktno gručo razvejanih vejic. Rastlino poleg močne barve cvetov poživljajo tudi sveto zeleni listi. V času cvetenja je najlepša v lepem vremenu, deževje škoduje njenemu izgledu bolj kot kateri koli drugi novoanglijski nebini. Z AGM nagrajena sorta pri RHS.

Aster novae-angliae ‘Barrs Blue’, novoanglijska ali srhkodlakava nebina

150 cm cveti: 9-10 m2: 4 sonce, polsenca Sorta izvira iz podjetja Barr’s Nurseries (pred letom 1939). Na močnih, »olesenelih« in dobro razvejanih poganjkih se zgodaj razprejo modrovijolična socvetja. Kljub precejšnji višini le redko potrebuje oporo.

Astilbe sp., kresnica

Kresnice so poleti cvetoče trajnice, ki se razcvitajo v obliki raznobarvnih klasastih in stožčastih socvetjih. Vsega skupaj obstaja nekje 12 vrst, ki rastejo po vlažnih predelih JV. Azije in S. Amerike. Pri gojenju posnemamo naravna rastišča in jim tako zagotovimo humozna in konstantno vlažna tla v gozdnem vrtu, ob ribniku ali v cvetličnem loncu. Bolj ko je rastlina izpostavljena soncu, bolj vlažno rastišče potrebuje. V normalni vrtni zemlji potrebuje delno senco. Socvetja so uporabna tudi za rezano cvetje. Odcvetela pa je najbolje pustiti, saj mnoga ostanejo lepa tudi pozimi, ko se na njih nabira slana. Ker danes gojimo predvsem križance, ki pa jih je ogromno, kresnice razvrščamo v nekaj skupin glede na prevladujoče lastnosti ene izmed starševskih vrst:

Astilbe x arendsii križanci so od 50-120 cm visoki, listi so večinoma suličasti, 2-3 delni, socvetja največjih sort pa dosežejo dolžino 45 cm,
A. chinensis križanci so ali nizke, 15-12 cm ali visoke rasti, 80-130 cm, listi so bolj eliptične oblike in tridelni, socvetja so dolga največ 20 cm,
A. japonica križanci so visoki od 50-100 cm, listi so 2-3 delni, socvetja razvejana in pokončna (do 20 cm),
A. simplicifolia križanci imajo še posebno fino narezane, dvodelne liste, rastline dosežejo višino 30-50 cm, socvetja so širša in bolj zračnega ter nežnega videza,
A. thunbergii križanci so visoki 50-80 cm, listi so večinoma suličasti in dvodelni, socvetja so dolga (20-30 cm), zračna ter v belih in rožnatih odtenkih.

Astilbe chinensis var. pumila, kitajska kresnica

25-40 cm cveti: 8-9 m²:7-10 polsenca, senca, sonce Nizka podvrsta kitajske kresnice s svetlo rožnatimi socvetji, ki v polnem razcvetu delujejo, kot bi bila puhasta. Zaradi nizke rasti je primerna za posode, grobove, šotne grede, senčne skalnjake …

Astilbe ‘Federsee’ (x arendsii), vrtna kresnica

60 cm Cveti: 6-8 m²: 7 polsenca, svetla senca, sonce Socvetja so rdečkasto rožnata.

Astilbe ‘Diamant’ (x arendsii), vrtna kresnica

Sinonimi: A. ‘Diamond’. 70 cm Cveti: 6-7 m²: 7 polsenca, svetla senca, sonce Socvetja so nežnega videza in snežno bela.

Astilbe ‘Fanal’ (x arendsii), vrtna kresnica

60 cm Cveti: 6 m²: 7 polsenca, svetla senca, sonce ‘Fanal’ je ena najbolj rdečih sort, kar jih najdemo na trgu. Barva je mešanica vinsko rdeče z lahnim pridihom temno rožnate. Po cvetenju se socvetja le počasi spremenijo v bolj rjasto rdeče metlice, ki le počasi prehajajo v rjavo, dobro se obdržijo tudi čez zimo. Mladi poganjki spomladi so temno vijoličnordeči, listi pa so bleščeči in zelo temno zeleni. Nagrajena z AGM pri RHS.

Astilbe ‘Sprite’ (simplicifolia križanec), vrtna kresnica

30 cm Cveti: 7-8 m²: 10-13 polsenca, svetla senca, sonce Nad kopico izredno dekorativnih narezljanih listov se razvijejo školjčno rožnata, zelo rahla, gracilna socvetja. Nekoliko počasneje rastoča kot arendsii križanci, da doseže zares lep izgled, potrebuje 3 leta. Nagrajena z AGM pri RHS.

Astrantia sp., zali kobulček

V Evropi in Z. Aziji raste približno 10 vrst zalega kobulčka. Radi imajo stalno vlažna in humozna tla, idealna je polsenca, uspevali pa bodo tudi na soncu, kjer potrebujejo nekaj več vlage. Nad globoko deljenimi listi se dvigajo značilno oblikovana socvetja v beli, zelenkasti, bledo rožnati in vinsko rdeči barvi. Odlični so kot rezano cvetje, saj v vazi zdržijo zelo dolgo. Dobrodošla lastnost je tudi redno pocvitanje. K slednjemu pripomoremo z rednim odstranjevanjem odcvetelih cvetov. Razmnožujemo s setvijo ali delitvijo zgodaj spomladi. A. major se v določenih pogojih rada sama zaseje.

Astrantia major, veliki zali kobulček

60cm cveti: 6-8 m²: 7 sonce, polsenca, svetla senca Veliki zali kobulček uspeva v osrednji in V. Evropi. Zanimivo je, da barva socvetij lahko zelo variira, tako lahko najdemo različne kombinacije bele, zelene in rožnate.

Astrantia major ‘Claret’, veliki zali kobulček

60cm cveti: 6-9 m²:10-12 sonce polsenca, svetla senca Ena med vrtnarji najpopularnejših rdečih sort zalega kobulčka katerega socvetja so kombinacija vinsko rdeče in vijoličnorožnate. Je nekoliko počasne rasti, a potrpežljivost je bogato poplačana. Introduciral Piet Oudolf.

Astrantia major ‘Sunningdale Variegated’, veliki zali kobulček

Sinonimi: A. major ‘Variegated’. 60-70 cm cveti: 7-9 m²: 5-7 Posebnost te sorte so pisani listi, poleg osnovne zelene se pojavljajo kremno bele lise. Ovršni listi (»cvetovi«) so beli, vendar radi prehajajo v nežne rožnate odtenke.

Aubrieta sp., avbrecija

Obstaja 12 vrst vednozelenih trajnic pritlehne rasti. Rastejo po kamnitih in gozdnatih rastiščih od Evrope do osrednje Azije. Drobni, barviti cvetovi se razvijejo na blazinah rahlo dlakavih listov. So odlične trajnice za skalnjake, grobove, zasaditve v cvetličnih posodah, za rob gredic, škarpnike, zelo lepo pa se povesijo tudi preko zidov. Gojimo jih v normalni vrtni zemlji, prenesejo pa tudi siromašna in bolj suha tla. Prija jim zelo sončno rastišče, prenesejo pa tudi polsenčne prede vrta. Po cvetenju jih lahko (še posebej stare in manj ugledne) nekoliko porežemo, da bodo ostale kompaktne in lepo olistane več let. Razmnožujemo s setvijo jeseni ali spomladi, zgodaj poleti lahko pripravimo potaknjence (rozeta z malce stebla), možna pa je tudi delitev rastline jeseni, a slednje po navadi ne da zadovoljivih rezultatov.

Aubrieta ‘Hamburger Stadtpark’, avbrecija

10 cm cveti: 4-5 m²: 10-13 sonce, polsenca Ena bolj priljubljenih in razširjenih sort avbrecij, ki na kompaktni, nizki blazini drobnih sivozelenih rozet razvije množico modrovijoličnih cvetov. Ena nižjih modrovijoličnih sort.

Aubrieta ‘Royal Red’ (Royal serija), avbrecija

10 cm cveti: 4-5 m²: 10-13 sonce, polsenca Kompaktno rastoča sorta s čudovitimi temno ciklamno rožnatimi cvetovi. Serija Royal sort je nagrajena AGM pri RHS.

Aurinia sp., zlatenka

Zlatenke so v tesnem sorodstvu z grobeljniki in jih zaradi podobnosti socvetij mnogokrat v katalogih zasledimo pod napačnim imenom Alyssum. V tem rodu je 7 vrst nizkih trajnic ali dvoletnic iz skalnih rastišč od srednje in J. Evrope do Rusije in Turčije. Gre za robustne rastline, odlične za skalne vrtove, obrobe gredic in za druga izpostavljena sončna mesta.

Aurinia saxatilis ‘Summit’, skalna zlatenka

Sinonimi: Alyssum saxatile ‘Summit’. 20 cm, cveti: 4-5 m²: 7 sonce, polsenca Ena od bolj popularnih spomladi cvetočih trajnic, ki s svojimi zlato rumenimi socvetji poživlja skalnjake, gredice … od sredine do konca pomladi. Poganjki so vednozeleni, listi pa nekoliko dlakavi in zato sivkasto nadahnjeni. Najbolje uspeva na polnem soncu, dobro prenaša občasno sušo in je odlična pokrovna rastlina. Za oskrbo je nezahtevna. Po cvetenju ji je priporočljivo porezati odcvetela socvetja. Sorta je prišla iz žlahtniteljske hiše S&G Flowers.

Bergenia sp., bergenija

Bergenija je azijska trajnica, ki v domovini raste po traviščih in vlažnih kamniščih ter gozdovih. V kultivaciji je že zelo dolgo in tudi v Sloveniji velja za zelo staro vrtno rastlino. Veliko so jo sadili v najbolj senčne predele, kjer sicer preživi, a še zdaleč ne more pokazati vseh svojih odličnosti. Ravno zaradi tega je neupravičeno pri marsikom dobila slab prizvok neugledne rastline. Na bolj sončnih rastiščih tvori goste gruče velikih bleščečih vednozelenih listov med katerimi se že marca dvignejo stebla z rožnatimi cvetovi. Če torej tej verjetno najbolj trpežni trajnici namenimo samo malo več kot le najslabše, veliko pripomore k dobremu izgledu zasaditev in celotnega vrta. Debele rizome spomladi ali jeseni razsadimo na 3-5 let, da bo rastlina ostala lepa, hkrati pa to početje lahko izkoristimo tudi za pridobivanje novih rastlin. Razmnožujemo lahko tudi s setvijo.

Bergenia ‘Rotblum’, bergenija

30 cm cveti: 4-5 m²: 7 sonce, polsenca, senca Ta nemška selekcija ima temno rožnate cvetove ter bleščeče liste, ki pozimi lepo pordijo. Odlična pokrovna rastlina tudi za bolj težavna mesta.

Bletilla sp., bletila

Bletile so talne orhideje iz Kitajske, Japonske in Koreje. Podzemna stebla tvorijo psevdobulbom podobne gomoljčke, ki poženejo 3-4 dolge liste ter steblo z do 12 cvetovi.

Bletilla striata, črtasta bletila

Sinonimi: B. hyacinthina. 30cm õ5-7 ÚÚÚ m²:6-9 polsenca, zelo svetla senca Cvetovi te orhideje so temno rožnati in v premeru dosežejo 2,5 cm. Izvira iz Kitajske in Japonske, ime pa se nanaša na črtasto ustno cveta. Gojimo jo v zelo odcednih humoznih tleh v polsenci. Nevarna je zimska mokrota, zato je priporočljivo rastišče dodatno obogatiti s peskom ali pa nivo nekoliko dvignemo, da bo voda res hitro odtekala. V zgodovini so to rastlino gojili v medicinske namene, v Vietnamu so podzemne dele uporabljali za zdravljenje tuberkuloze.

Brunnera sp., kavkaška potočnica, kavkaška spominčica

3 vrste te spominčici podobne rastline (vsaj po cvetju), rastejo v V. Evropi in SZ. Aziji. Cenjene so predvsem zaradi lepih listov, ki popolnoma prekrijejo tla, poleg tega pa spomladi poženejo še drobne, nebesno modre cvetove. Odlične so kot pokrovne rastline za polsenčna mesta, kjer jim moramo zagotoviti humozna, odcedna in stalno vlažna tla. Dobro sicer uspevajo tudi na soncu in tudi na občasno bolj suhih legah, a jim poletna pripeka poškoduje liste. Že ime namiguje, da se odlično počutijo na bregovih vodotokov. Najlažje jih razmnožimo z deljenjem spomladi.

Brunnera macrophylla ‘Silver Wings’, velelistna kavkaška potočnica

40 cm cveti: 4-5 m²: 7 polsenca, svetla senca Prevod sortnega imena pomeni srebrna krila, kar se nanaša na množico sivih pegic na srčasto oblikovanih listih. Dekorativen sivkast izgled je več kot dobrodošel za barvno popestritev pod redkimi krošnjami dreves in grmov. Cvetovi spominjajo na spominčico in so sveto modri. Sorta je nastala kot mutacija Brunnera ‘Langtrees’ v Naylor Creek Gardens. Za razliko od starševske sorte je ta mnogo bolj odporna na sončni ožig.

Campanula sp., zvončnica, zvončica

Rod zvončic zajema približno 300 vrst enoletnic, dvoletnic in trajnic s severne poloble. Največja koncentracija vrst je v J. Evropi in Turčiji. Ta raznolika skupina rastlin naseljuje zelo različne habitate, zato se je potrebno za vsako vrsto posebej pozanimati, kaj ji ustreza. Mnoge so zelo lahke za vzgojo, zato so del evropskih vrtov že stoletja. Cvetovi so večinoma zvončasti, cevasti ali zvezdasti. Nizke vrste so odlične za skalnjake, grobove, škarpnike, gredične robove … Višje vrste pa so krasna sestavna raznoraznih kombinacij v cvetličnih gredah ali naravnih zasaditvah. Pri slednjih pa ne smemo pozabiti tudi na uporabnost za rezano cvetje.

Campanula carpatica f. alba ‘Weisse Clips’, karpatska zvončica

Sinonimi: Campanula carpatica ‘White Clips’. 20-25 cm cveti: 6-7 m²: 13 sonce, polsenca Zvončica z belimi zvončastimi cvetovi za normalna vrtna tla in sončno mesto v skalnjaku, na grobu ali v gredici. Ta sorta je kompaktnejše rasti, kot izvorna bela oblika. Osnovna vrsta izvira iz Karpatov.

Campanula carpatica ‘Pearl Light Blue’, karpatska zvončica

20 cm cveti: 6-7 m²: 13 sonce, polsenca Kot vse ostale iz Pearl serije je tudi ta sorta kompaktne rasti ter zacveti teden do dva prej, kot običajna karpatska znočnica. Ta sorta na kratkih steblih nosi čudovite svetlo modrovijolične cvetove.

Campanula cochleariifolia, trebušasta zvončica

Sinonimi: C. bellardii, C. pussila; C. pumilla. 10 cm cveti: 6-8 m²: 20-25 sonce, polsenca Poleg karpatske je trebušasta verjetno najbolj priljubljena zvončica med vrtnarji. Iz podzemnih stebelc se razvijejo drobne bleščeče se listne rozete. Na tak način se širi in ustvarja lepe skupine cvetočih stebelc. Cvetovi so svetlo modrovijolični. Dobro uspeva na sončnih rastiščih in na odcednih tleh. Vrsta izvira iz evropskih gorovij.

Campanula cochleariifolia ‘Alba’, trebušasta zvončica

Sinonimi: C. bellardii ‘Alba’, C. pussila ‘Alba’, C. pumilla ‘Alba’. 10 cm cveti: 6-8 m²: 20-25 sonce, polsenca Enaka kot predhodna, le da ima bele cvetove.

Campanula glomerata var. dahurica, klobčasta zvončica

Sinonimi: C. glomerata ‘Dahurica’. 50 cm cveti: 6-8 m²: 10 sonce, polsenca Na vrhu stebel tvori kopico zvonastih, temno vijoličnih sedečih cvetov. Stebla po cvetenju porežemo, saj rastlino tako spodbudimo k ponovnemu cvetenju. Odlična za rezano cvetje.

Campanula lactiflora ‘Loddon Anna’, mlečnocvetna zvončica

90 cm cveti: 6-8 m²: 5 sonce, polsenca Ta pokončna trajnica se ponaša z množico pastelno roza cvetov. Razen med drugimi stabilnimi trajnicami ali grmičevjem potrebuje oporo. Razmnožujemo z deljenjem od marca do aprila. Najbolje uspeva na soncu v s hranili dobro založenimi in zmerno vlažnih tleh. Precej dobro tolerira tudi nekoliko bolj zbita glinena tla. Nagrajena z AGM pri RHS.

Campanula persicifolia ‘Alba’, breskovolistna zvončica

80 cm cveti: 6-7 m²: 7-9 sonce, polsenca, zelo svetla senca Breskovolistna zvončica raste po svetlih gozdovih in obronkih le-teh v Evropi. Na vitkih steblih razvije široke zvončaste cvetove v snežno beli barvi. Odlična za rezano cvetje, kmečke vrtove, gredice in naravne vrtove.

Campanula persicifolia ‘Grandiflora’, breskovolistna zvončica

80 cm cveti: 6-7 m²: 7-9 sonce, polsenca, zelo svetla senca Ta zvončica ima za razliko od osnovne vrste mnogo večje sivkino vijolične cvetove.

Campanula poscharskyana, Poscharskyeva zvončica

15 cm cveti: 6-9 m²: 10 sonce, polsenca Poscharskyeva zvončica raste po kamnitih rastiščih Srbije, Črne gore, Makedonije in Hrvaške. V vrtovih se je (uradno) začela gojiti po letu 1933, ko jo je v Anglijo prinesel Walter Ingwersen. Iz globoke korenine, ki rastlini omogoča preživetje v pustih in suhih rastiščih, izraščajo svetlo zelene listne rozete, ki tvorijo pravo preprogo. Številni zvezdasti cvetovi (v premeru do 1,5 cm) v sivkino vijolični barvi lahko skoraj popolnoma prekrijejo liste. Rastlina je v boljših pogojih blage invazivne narave, lahko pa to lastnost obrnemo sebi v prid in jo posadimo v suhozid ali s kamnom tlakovane poti, kjer bo zapolnila prav vse špranje. Razmnožujemo z delčki korenin, ki se v poletnem času zlahka ukoreninijo. Nagrajena z AGM pri RHS

Campanula poscharskyana ‘Nana Alba’, Poscharskyeva zvončica

10 cm cveti: 6-9 m²: 10 sonce, polsenca Cvetovi te sorte spominjajo na led, saj niso čisto beli. Sama rastlina pa je kompaktna in nižja od večine preostalih sort.

Centaurea sp., glavinec

Rod glavincev obsega okoli 450 vrst enoletnic, dvoletnic, trajnic in polgrmov. Večina jih uspeva v Evropi ter Sredozemlju na sončnih rastiščih.

Centaurea montana, gorski glavinec

50 cm cveti: 5-7 m²: 9 sonce, polsenca V naravi raste v Evropi po traviščih in svetlih gozdovih montanskega ter subalpinskega pasu. Listi so večinoma celorobi, kar ga razlikuje od ostalih glavincev, ki rastejo v naravni soseščini. Na dlakavih steblih ima do 5 cm velika socvetja v kombinaciji ciklamno rozavijolične in modrovijolične. V vrtu najbolje uspeva na sončnih rastiščih, tolerira pa tudi nekaj svetle sence. Za tla ni zahteven. Ko ga presajamo, je potrebno to storiti zelo pazljivo, saj iz ostankov korenin rade poženejo nove rastline. Razmnožimo ga lahko torej s koreninskimi potaknjenci ali pa s setvijo.

Centranthus sp., rdeča špajka

Špajke v divjini uspevajo v Sredozemlju, SZ. Afriki ter JZ. Aziji. Na pokončnih, razraslih poganjkih se razvije množica zelo drobnih rožnatih ali belih cvetov. V vrtovih se goji skoraj izključno navadno rdečo špajko C. ruber. Slednja je zelo trpežna trajnica pri kateri z odstranjevanjem odcvetelih socvetij z lahkoto dosežemo bogato pocvitanje. Razmnožujemo jih s setvijo spomladi, se pa rade tudi same bogato zasejejo in v bolj milih klimatskih razmerah lahko postanejo pravi plevel.

Centranthus ruber ‘Alba’, navadna rdeča špajka

70 cm cveti: 6-9 m²: 7 sonce, polsenca Ta sorta navadne rdeče špajke ni prav nič rdeča, pač je popolnoma bela. Posadimo jo lahko v gredico, odlično pa je prilagojena tudi na zelo pusta, suha, kamnita rastišča, marsikje jo lahko vidimo, kako vztrajno cveti sredi kamnitega zidu ali pa celo na strehi kakšne zapuščene hiše.

Centranthus ruber ‘Coccineus’, navadna rdeča špajka

70 cm cveti: 6-9 m²: 7 sonce, polsenca Verjetno je ta sorta najbolj rdčečeroza barve.

Ceratostigma sp., kitajska plavica

Ceratostigma plumbaginoides, svinčena kitajska plavica

Sinonimi: Plumbago larpentiae. 20 cm cveti: 8-10 m²: 9-12 sonce, polsenca, svetla senca Drobna rdeča stebelca v spodnjem delu nekoliko olesenijo, na njih pa zrastejo svetlo zeleni listi in modri cvetovi. Jeseni se listi odenejo v rdečkaste odtenke, kar ustvarja čudovito kombinacijo z modrikastimi cvetovi. Rastlina prihaja iz Z. Kitajske. Gojimo jo v zmerno vlažni in propustni zemlji. V zbitih tleh zasičenih z vodo pozimi propade. Poleti jo lahko razmnožimo s potaknjenci.

Chrysanthemum sp., krizantema, vrtna marjeta

Chrysanthemum coccineum

→ glej Tanacetum coccineum

Chrysanthemum leucanthemum ‘Maikönigin’

→ glej Leucanthemum vulgare ‘Maikönigin’

Chrysanthemum nipponicum

→ glej Nipponanthemum nipponicum

Chrysanthemum ‘Mary Stoker’, krizantema

60-70 cm cveti: 8-10 m²: 7 sonce, polsenca Ta krizantema ima ivanjščicam podobna socvetja v čudoviti marelični barvi. Listi so sivkasto zeleni. Odlična je za rezano cvetje. Sadimo jo na propustna tla na sončni legi. Krasno se poda k jesenskim travam in hermelikam.

Clematis sp., srobot

Vrst srobotov je preko 200, sort pa še mnogo več, a le manjši del je takih, ki so obravnavane kot trajnice (tu so opisani le slednji). Ti imajo cvetove na toletnih poganjkih od sredine poletja do jeseni. Sadimo jih v mešane gredice s trajnicami na polno sonce. Tla naj bodo zmerno vlažna, rahla in odcedna.

Clematis recta ‘Velvet Night’, pokončni srobot

120 cm cveti: 6-8 m²: 3 sonce, polsenca Že ime pove, da so poganjki pokončni in zaradi precejšnje višine potrebujejo oporo. Priporočljivo jih je saditi med druge višje rastline ali pa jim spletemo oporo iz vej ali drugega materiala. Sorta je nastala kot mutacija C. recta ‘Purpurea’. Mladi listi so temno vijolični in taki ostanejo mnogo dlje kot pri starševski sorti. Cvetovi so drobni, beli in lepo dišijo, sledijo jim pa dekorativne semenske “lučke”.

Convalaria sp., šmarica

Obstajale naj bi le tri vrste, ki imajo dva suličasta lista ter dehteče zvončaste cvetove. Rastline se hitro širijo s podzemnimi stebli in tvorijo cele kolonije. Odlične so za gozdne vrtove, kot pokrovne rastline ali divje oz. naravne vrtove. Tla naj bodo stalno vlažna, humozna, odcedna, najboljša lega pa je polsenčna. Najlažje jih razmnožimo z deljenjem podzemnih stebel jeseni.

Convalaria majalis, šmarnica

15-20 cm cveti: 5 m²: 12-15 polsenca, svetla senca, sonce Šmarnice so gozdne rastline Evrope in Azije, omejena populacja (Convallaria majalis var. montana) pa naj bi rasla na vzhodu ZDA, a za slednjo obstajajo dvomi, da je resnično domorodna. Na steblih se razvije 5-15 belih cvetov, ki lepo dišijo. Jeseni lahko občudujemo čudovite semenske jagode v živo oranžni barvi. Do slednjega pride le, če imamo skupaj posajenih več različnih šmarnic (kolonja enega samega primerka zaradi samosterilnosti namreč ne bo obrodila semena). Celotna rastlina je zelo strupena. Cvetlico, ki jo je tekom zgodovine vedno spremljala bogata simbolika, so v vrtovih gojili že pred mnogimi stoletji. Po nekaterih legendah naj bi cvetje šmarnic predstavljalo Evine solze, ki jih je potočila ob odhodu iz raja. Druga razlaga pravi, da so šmarnice zrasle iz Marijinih solz ob Jezusovem križanju. Šmarnica je nacionalna cvetlica Finske.

Coreopsis sp., lepe očke

Od 80 do 100 vrst lepih očk raste po prerijah in gozdovih severne in osrednje S. Amerika ter Mehike. Skupna so jim rumena socvetja, prija pa jim sončno mesto na vrtni gredici. Razmnožujemo jih s setvijo sredi pomladi, z delitvijo ali s poletnimi potaknjenci.

Coreopsis grandiflora ‘Early Sunrise’, velikocvetne lepe očke

40 cm cveti: 6-8 m²: 7 sonce Sorta z vrstnatimi temno rumenimi cvetovi z oranžno sredico, ki jo mnogokrat gojijo kot enoletnico. Rastlina tvori lep grmiček poganjkov, ki je nižji od večine drugih sort in neumorno cveti več mesecev. Za uspešno večletno gojenje ji moramo priskrbeti zelo odcedna tla na soncu. Sorta nagrajena pri All-America selections in z AGM pri RHS.

Coreopsis verticillata ‘Moonbeam’, vretenčaste lepe očke

40 cm cveti: 6-9 m²: 10 sonce, polsenca Vretenčaste lepe očke izgledajo zelo gracilno, saj so zelo tanka, razvejana in gladka stebla na redko poraščena z majhnimi, ozkimi listi. Cvetovi oz. socvetja te sorte so svetlo limonasto rumena. Habitus je še nekoliko bolj odprt kot pri drugih sortah. Glede zemlje zelo nezahtevna rastlina. Razrašča se s podzemnimi stebli. Z AGM nagrajena sorta pri RHS.

Coreopsis verticillata ‘Zagreb’; vretenčaste lepe očke

30 cm cveti: 6-9 m²: 12-15 sonce, polsenca Sorta ‘Zagreb’ je nižja, nekoliko bolj zbite rasti in se počasneje razrašča kot ‘Moonbeam’. Socvetja so živo rumene barve, rastlina pa velja za zelo odporno na sušo. Leta 2001 z AGM nagrajena sorta pri RHS.

Corydalis sp., petelinček

Okoli 300 vrst enoletnic, dvoletnic in trajnic uspeva na severni polobli v zelo raznolikih okoljih. Zaradi slednjega se moramo za vsako vrsto posebej pozanimati glede gojitvenih zahtev. Ker je delitev mnogih vrst problematična ali celo nemogoča, se je večinoma bolje poslužiti setve. Semena moramo posejati čim prej, ko dozorijo, saj hitro izgubijo na kaljivosti.

Corydalis ‘Berry Exciting’; petelinček

20-35 cm cveti: 6-9 m²: 12-15 polsenca Tvori grmičke rumenih do rumenozelenih listov, ki obdržijo barvo preko celega poletja. Cvetovi so v variabilni vijolični barvi in se v hladnejših poletjih razvijajo vse do jeseni. Če rastlina preneha cveteti že do začetka ali sredine poletja, jo nekoliko porežemo in kaj rada ponovno zacveti. Rastišče mora biti odcedno, konstantno vlažno in humozno. Najbolje uspeva v svetli senci. Sorta je mutant C. ‘Blackberry Wine’, žlahtnitelj je Harini Korlipara in je bila introducirana l. 2006.

Corydalis flexuosa ‘Purple Leaf’, ukrivljeni ali modri petelinček

20 cm cveti: 4-5 m²: 11 polsenca, svetla senca Intenzivno modro obarvana socvetja izgledajo skoraj umetna. Listi so malce obarvani z drobnimi rdečkastimi pegami, močno deljeni in se lepo podajo k večjim celorobim (hoste, bergenije…). Potrebuje globoka, humozna tla, ki se ne izsušujejo. Počasi se razrašča s podzemnimi stebli in tvori majhne kolonije. Če so poletja zelo suha, lahko preide v dobo mirovanja in ponovno požene jeseni ali naslednjo pomlad.

Cotula sp., kotula

Približno 55 vrst pritlehnih ali plazečih se enoletnici in trajnic najdemo predvsem na vlažnih rastiščih S., J. in V. Afrike, Avstralije, Mehike in J. Amerike. Gojimo jih predvsem zaradi zanimivih socvetij. Potrebujejo sončno rastišče.

Cotula squalida

→ glej Leptinella squalida

Crocosmia sp., krokozmija

Sinonimi: Montbretia. Na traviščih J. Afrike uspeva 7 vrst krokozmij. Listi so pokončni, suličasti, zeleni ali rjavozeleni. Gojimo jih zaradi cvetov v ognjenih barvah: rdeča, oranžna, rumena. V tleh imajo gomolj. Najlepše pridejo do izraza v skupinah, zaradi opazne in močne strukture prispevajo k pestrosti zasaditev tudi, ko ne cvetijo. Odlične so za rezano cvetje. Gojimo jih na čim bolj sončnem mestu na dobro odcednih tleh. V krajih z ostrejšim podnebjem poskrbimo za dodatno drenažo s peskom in debelo zimsko zastirko. Razmnožujemo lahko s setvijo ali z razsajanjem skupin gomoljev tik preden pričnejo z rastjo.

Crocosmia x crocosmiiflora, korkozmija

To so križanci C. aurea x C. pottsii. Gre za robustne in variabilne rastline, ki so v milejših klimah lahko celo pogojno invazivne. V primerjavi z večino drugih so sorte iz te skupine križancev popolnoma prezimno trdne.

Crocosmia x crocosmiiflora ‘George Davidson’, krokozmija

75 cm cveti: 8-9 m²: 10-11 sonce, polsenca V Britaniji rojen George Davidson, po komer je sorta poimenovana, je znan po raziskovalnem delu, ki ga je opravljal na pacifiški obali ZDA okoli l. 1800. Sorta je ena bolšjih med rumenimi. Cvetovi so številni in rumeni z malce oranžnega pridiha.

Crocosmia ‘Lucifer’, krokozmija

90 cm cveti: 7-9 m²: 7 sonce, polsenca Robustna sorta s horizontalnimi socvetji polnimi do 5 cm dolgih paradižnikovo rdečih cvetov. Čeprav v literaturi zasledimo, da ni povsem prezimno trdna, se je v mnogih vrtovih po Sloveniji dobro obnesla in tudi v bolj zbitih in precej vlažnih tleh preživela že veliko zim. Vseeno se ji potrudimo zagotoviti dobro odcedna tla. Sorta naj bi bila križanec C. masoniorum x C. paniculata, introducirana je bila l. 1966, žlahtnitelj je A. Bloom. Nagrajena z AGM pri RHS.

Dactylorhiza sp., kukavica

Dactylorhiza praetermissa, prezrta kukavica

30-70 cm cveti: 5-7 m²: 9-12 sonce, polsenca Prezrta kukavica raste predvsem v južnem delu Anglije, v Franciji, Belgiji, Nizozemski, Danski in SZ. Nemčiji. Odrasla rastlina lahko na enem steblu razvije do 100 rožnatih cvetov. Glede tal ni izbirčna, raste tako na z vodo zasičeni kot tudi na bolj suhi in odcedni podlagi. Ne mara le izredno suhih, kamnitih ali peščenih tal.

Delphinium sp., ostrožnik

250 vrst ostrožnikov raste skoraj po celem svetu. Gojimo jih zaradi bahavih, pokončnih socvetij. Vrtnarji so vzgojili nepregledno število križancev, ki jih zaradi lažje obravnave delimo v tri skupine:

Belladonna ostrožniki: pokončne, razvejane trajnice s socvetji bolj zračnega videza, cvetovi so enojni in se pojavljajo od zgodnjega do poznega poletja, višina rastlin se giba od 100 do 120 cm,
Elatum ostrožniki: gručaste trajnice, ki cvetijo poleti in še enkrat jeseni, če jih porežemo skoraj do tal, cvetov je mnogo in so enojni, delno vrstnati ali vrstnati, enostavni so sestavljen iz 5 zunanjih in 8 notranjih (oko) venčnih listov, vsako glavno steblo ima tudi stranske, ki zacvetijo malce kasneje in z manjšimi cvetovi, samo socvetje je precej zbito in ozko, v vrtovih najpogosteje gojimo križance iz te skupine,
Pacifiški križanci so podobni tistim iz skupine Elatum, le da se jih goji kot enoletnice ali dvoletnice, kratkoživi cvetovi so ogromni, do 7cm v premeru, delno vrstnati, odprejo se v začetku ali sredi poletja, visoki so okoli 1,7 m.

Vsem križancem je skupno, da so slabo razrasle (le nekaj »vrhov«) trajnice, ki potrebujejo zelo dobra tla, dognojevanje, zalivanje in mnogokrat tudi oporo. Poleg bahavih sodobnih in manj sodobnih sort pa se predvsem v tujini vedno več goji tudi osnovne vrste izmed katerih je mnogo tudi nizkih in so primerne za bolj pusta rastišča, kakršna so sončni skalnjaki.

Delphinium ‘Dark Blue White Bee’ (Magic Fountain serija), ostrožnik

90-100 cm cveti: 6-7 m²: 4 sonce Temno vijoličnomodri cvetovi z belim očesom. Večinoma ne potrebuje opore.

Delphinium ‘Light Blue White Bee’ (Magic Fountain serija), ostrožnik

90-100 cm cveti: 6-7 m²: 4 sonce Sivkino vijolični cvetovi z belim očesom. Večinoma ne potrebuje opore.

Delphinium Astolat skupina, ostrožnik

Sinonimi: Delphinium ‘Astolat’. 180 cm cveti: 6-7 m²: 3-4 sonce Cvetovi v rožnatih odtenkih z drobnim belim očesom. Pri tem ostrožniku gre za skupino podobnih si rastlin, saj gre za sejance, ki si genetsko niso povsem enaki in ne moremo govoriti o sorti, zato je zapis ‘Astolat’, ki ga srečamo v številnih katalogih nepravilen.

Delphinium Galahad skupina; ostrožnik

Sinonimi: Delphinium ‘Galahad’. 180 cm cveti: 6-7 m²: 3-4 sonce Cvetovi so snežno beli. Pri tem ostrožniku gre za skupino podobnih si rastlin, saj gre za sejance, ki si genetsko niso povsem enaki in ne moremo govoriti o sorti, zato je zapis ‘Galahad’, ki ga srečamo v številnih katalogih nepravilen

Dendranthema sp., krizantema

Dendranthema

→ gelj Chrysanthemum

Dianthus sp., nageljček, klinček

V naravi raste preko 300 vrst nageljčkov, vrtnarji pa so vzgojili na tisoče sort, ki jih danes gojimo za rezano cvetje, kot lončnice ter za zasajanje vrtov. Poleg čudovitega cvetja mnogi zelo lepo dišijo, velikokrat pa imajo ozke liste tudi lepo sivkasto do modrosivo obarvane, kar jim le še povečuje okrasno vrednost. Večina vrtnih nageljčkov najbolje uspeva na zelo sončnih rastiščih z odcednimi tlemi. Pri nas sta bila že od nekdaj zelo priljubljena binkoštni ter turški ali brkati nageljček, ki se izredno lepo podata v podeželske vrtove. Obstaja pa tudi ogromno število zelo nizkih vrst in sort, ki se dobro počutijo v skalnem vrtu.

Dianthus deltoides, deltasti nageljček

Plazeča se stebla polna drobnih temno zelenih listkov tvorijo gosto vednozeleno preprogo. Cvetovi so enojni in imajo v premeru do 2 cm. So močne ciklamno roza, rdeče, nežno roza ali bele barve, pogosto s temnejšim očesom. Uporabljamo jih kot pokrovne rastline, za skalne vrtove, škarpnike, grobove, robove poti in gredic … Sadimo v normalna, odcedna vrtna tla, prenesejo pa tudi bolj pusta rastišča. Če nočemo, da bi se blazina preveč razrasla, jo enostavno poljubno porežemo. Izvira iz Evrppe in Azije. Zlahka ga razmnožimo s setvijo, delitvijo ali poletnimi potaknjenci.

Dianthus deltoides ‘Albus’, deltasti nageljček

15 cm, listi do 5 cm cveti: 6-8 m²: 9-15 sonce, polsenca Snežno beli cvetovi.

Dianthus deltoides ‘Arctic Fire’, deltasti nageljček

15 cm, listi do 5 cm cveti: 6-8 m²: 9-15 sonce, polsenca Zelo atraktivni snežno beli cvetovi z vijoličnorožnatim obročem , ki se akvarelno preliva v belo proti sredici.

Dianthus deltoides ‘Brilliant’, deltasti nageljček

15 cm, listi do 5 cm cveti: 6-8 m²: 9-15 sonce, polsenca Cvetovi so intenzivne rdečeroza barve.

Dianthus grationapolitanus ‘Grandiflorus’, binkoštni nageljček

Sinonimi: D caesisus. 20 cm cveti: 5-6 m²: 9-12 sonce, polsenca Nad gostimi blazinami modrozelenih listov se odpirajo rožnati cvetovi z narezanim robom. Je eden bolj dišečih nageljčkov, kar jih gojimo po vrtovih.

Dianthus ‘Albus Plenus’ (skupina Plumarius); peresasti nageljček

15 cm cveti: 6-7 m²:12-15 sonce, polsenca Dišeči cvetovi so vrstnati, snežno beli in močno dišijo.

Dianthus plumarius flore pleno ‘Roseus’, peresasti nageljček

20 cm cveti: 6-7 m²:12-15 sonce, polsenca Cvetovi so vrstnati, dišeči in rožnate barve.

Dianthus plumarius Nanus ‘Sweetness’, peresasti nageljček

20 cm cveti: 5-10 m²:10-12 Rast je kompaktna, listi so modrosivi, cvetovi v večih barvah od bledo rožnate do močnejših rdečerožnatih odtenkov s temnejšim očesom. Lepo dišijo.

Dicentra sp., srčki

Približno 20 vrst predvsem gozdnih rastlin raste v S. Ameriki in Aziji. V vrtu jih gojimo v odcednih tleh, kjer so tla bolj ali manj konstantno vlažna. Najbolj jim prija polsenca. Predvsem nižje vrste in sorte je precej lahko razmnožiti z deljenjem, pri D. spectabilis pa lahko pozimi pripravimo koreninske potaknjence. Lepe srčke gojimo v gredici, še posebej lepo se podajo v podeželske vrtove, nižje vrste in sorte pa so primerne za senčne skalnjake ali druge zasaditve v polsenčnih delih vrtov.

Dicentra spectabilis (Lamprocapnos), lepi srčki

60 cm cveti: 5-6 m²: 4-5 polsenca, sonce, svetla senca Lepe srčke D. spectabilis v slovenskih vrtovih gojimo že zelo dolgo, saj so jih v Evropo prinesli že v začetku 19. stoletja. Rastlino so l. 1810 prvič prinesli v Anglijo, a je propadla še preden se je širše uveljavila. L. 1846 je RHS poslal na Kitajsko ekspedicijo in tako je z otoka Chusan ta rastlina ponovno romala v Evropo. Iz grmičaste trajnice z mesnatimi koreninami in svetlo zelenimi listi poženejo usločena stebla s srčkom podobnimi cvetovi v kombinaciji roza in bele barve. Ta rastlina tolerira sonce, če ima na voljo nekoliko več talne vlage. V zelo toplih in bolj suhih poletjih, mnogokrat preide v dormantno fazo in zgornji del popolnoma odmre. Vrsta velja za zelo dolgoživo in brez problemov raste na enem mestu leta in leta. Odlična za rezano cvetje. Izvira iz Sibirije, S. Kitajske ter Koreje.

Dicentra spectabilis (Lamprocapnos) ‘Alba’, lepi srčki

50 cm cveti: 5-6 m²: 4-5 polsenca, sonce, svetla senca Ta sorta se od zgoraj opisane vrste razlikuje v barvi cvetov, ki so snežno beli in rasti, ki je pri tej nekoliko šibkejša.

Digitalis sp., naprstec

V naravi obstaja približno 22 vrst dvoletnic in kratkoživečih trajnic. Najdemo jih v Evropi, SZ Afriki in osrednji Aziji. Rastejo vse od svetlih gozdov pa do gorskih travišč in kamnitih pobočjih. Pri tleh tvorijo listno rozeto iz katere požene visoko steblo obdano s številnimi cevastimi cvetovi, ki spominjajo na prst, na kar se nanaša tudi latinsko ime (digitus = prst). Te priljubljene okrasne rastline gojimo v konstantno vlažnih, odcednih, najbolje humoznih tleh. Odlično uspevajo v polsenci ali sveti senci, dobro pa se počutijo tudi na sončnih gredicah med drugimi rastlinjem. Kratkoživost rastlin, večina jih po cvetenju odmre, je uravnotežena z množico spontanih sejancev, ki zagotavljajo cvetenje v naslednjih letih.

Digitalis purpurea, škrlatni naprstec

120-180 cm cveti: 5-7 m²: 7 sonce, polsenca, svetla senca Rastlina variira v višini glede na rastne razmere. Cvetovi so roza s temnejšimi pegami v notranjosti. Rastlina je strupena, vsebuje pa učinkovine, ki vplivajo na srce, zato ga sodobna medicina uporablja za izdelovanje zdravil. Naravno uspeva v Z. Evropi.

Digitalis purpurea f. albiflora; škrlatni naprstec

Sinonimi: Digitalis purpurea ‘Alba’. 120 cm cveti: 5-7 m²: 7 sonce, polsenca, svetla senca Cvetovi so snežno beli brez peg v notranjosti.

Doronicum sp., divjakovec

Približno 35 vrst tega rodu prihaja iz Evrope, JZ. Azije in Sibirije. Za njih so značilna ivanjščicam podobna rumena socvetja, ki so uporabna tudi kot rezano cvetje. Primerni so za gojenje v gredicah ali gozdnem vrtu. Gojimo jih v zmerno vlažnih, humoznih ter odcednih tleh, najbolje v polsenci oz. svetli senci.

Doronicum ‘Little Leo’, divjakovec

Sinonimi: Doronicum orientale ‘Little Leo’ 30-35 cm Cveti: 4-5 m²: 11-13 sonce, polsenca, svetla senca Sorta ‘Little Leo’ je nizke rasti in zato poleg sajenja v vrt še toliko bolj primerna za spomladanske nasade v cvetličnih posodah. Cvetovi so žareče rumene barve. Nadzemni del rastline poleti zgine, saj postane dormantna in ponovno požene naslednjo pomlad.

Echinacea sp., ameriški slamnik

Po suhih prerijah, peščenih pobočjih in svetlih gozdovih S. Amerike raste približno 9 vrst ameriškega slamnika. Socvetja (temu kar večina reče cvet, je pravzaprav množica drobnih cvetov) so rožnata ali rumena, prijetno dišijo in močno privlačijo žuželke, kot so metulji, čebele, čmrlji … Do nedavnega smo v vrtovih gojili predvsem škrlatni ameriški slamnik E. purpurea, dandanes pa tudi druge vrste in predvsem številne križance. Dobro uspevajo na sončnih, odcednih in humoznih tleh. Precej so odporni na sušo in močan veter. Jeseni jih pustimo, da se posušijo, saj ostanejo lepi tekom zime, poleg tega pa se z njihovimi semeni hranijo ptice. Lepi so v cvetličnih gredicah, uporabni kot rezano cvetje, zadnja leta pa so nepogrešljivi v naravnih vrtovih in vrtnarskih imitacijah prerij ter drugih naravnih travišč. Razmnožujemo jih z delitvijo spomladi ali jeseni in s setvijo (razen večine sort) pri cca. 20^oC. Že pred prihodom Evropejcev v S. Ameriko so domorodci uporabljali ameriški slamnik v medicinske namene, priseljenci pa naj bi uradno to rastlino začeli uporabljati za izdelovanje zdravil l. 1887.

Echinacea pallida, bledi ameriški slamnik

70-80 cm cveti: 7-9 m²:10 sonce, polsenca Stebla so nerazrasla, nosijo pa “cvetove” katerih “venčni listi” so ozki, dolgi, viseči in svetlo rožnati. Listi so prav tako zelo ozki s tremi vidnimi žilami. Po izgledu je ta vrsta zelo podobna ozkolistnemu ameriškemu slamniku E. angustifolia, le da je slednji nižje rasti. Gojimo ga v normalni, odcedni vrtni zemlji, dobro pa se obnese tudi na bolj suhih in vročih mestih. V naravi raste na čistinah, suhih tleh, kamnitih prerijah in delno poraščenih bregovih.

Echinacea purpurea, škrlatni ameriški slamnik

Sinonimi: Rudbeckia purpurea. 100 cm cveti: 7-9 m²: 7 sonce, polsenca Škrlatni ameriški slamnik je najpogosteje gojena vrsta, ki se uporablja tudi v medicinske namene. “Cvetovi” so rožnati z oranžno sredico, ki spominja na ježka. Gojimo v odcednih, humoznih tleh na polnem soncu ali v polsenci. Krasno se podajo na podeželske vrtove, uporabni pa so tudi za bolj moderne urbane zasaditve in naravne vrtove.

Echinacea purpurea ‘Alaska’, škrlatni ameriški slamnik

45-60 cm cveti: 7-9 m²: 7 sonce, polsenca “Cvetovi” so srednje veliki, beli z zelenorjavo sredico. Sorta se odlikuje po kompaktni rasti in dolgotrajnem cvetenju, predvsem kadar odstranjujemo odcvetela socvetja. Na prvi pogled je sorta podobna ‘Kim’s Mop Head’, a je ‘Alaska’ bolj kompaktne rasti, beli “venčni listi” pa so nameščeni bolj horizontalno.

Echinacea purpurea ‘Alba’, škrlatni ameriški slamnik

70-80 cm cveti: 7-10 m²: 7 sonce, polsenca Ta slamnik ima precej velike bele »cvetove«, rastlina je dobro razvejana in stabilna tudi v vetru. Lahko jo razmnožujemo s setvijo.

Echinacea ‘Hot Summer’, škrlatni ameriški slamnik

60-70 cm cveti: 6-9 m²: 7 sonce, polsenca Žlahtnitelj te sorte je Marco van Noort z Nizozemske (2009). Socvetja se odprejo v oranžnorumeni barvi, nato pa se s staranjem spremenijo v žgočo karmin rdečo.

Echinacea ‘Tomato Soup’, ameriški slamnik

60-90 cm cveti: 6-8 m²: 7 sonce, polsenca Socvetja so sprva živo oranžna, nato pa postanejo paradižnikovo rdeča. »Venčni« listi so precej ozki in se ne dotikajo med seboj

Echinacea purpurea ‘Irresistible’, škrlatni ameriški slamnik

30-45 cm cveti: 6-8 m²:7-9 sonce, polsenca Na pokončnih, vijolično nadahnjenih steblih se odpirajo vrstnati cvetovi v oranžnih in rdečeoranžnih odtenkih. Žlahtnitelj te sorte je Marco van Noort z Nizozemske. Nastala je (l. 2008) kot križanec med sorto ‘Razmatazz’ in oranžnim sejancem.

Echinacea purpurea ‘Magnus’, škrlatni ameriški slamnik

60-90 cm cveti: 7-9 m²: 7 sonce, polsenca Sredi velikih rožnatih “cvetov”, je vpadljiva bakrenooranžna sredica. Socvetja dolgo zdržijo v vazi. Je ena najpogosteje gojenih sort, ki se jih lahko razmnoži tudi s semenom. Sorta je poimenovana po njenem žlahtnitelju Magnusu Nilssonu s Švedske. Nagrajena je z AGM pri RHS.

Echinacea purpurea ‘Meringue’, škrlatni ameriški slamnik

30-45 cm cveti: 7-8 m²: 7-9 sonce, polsenca Sorta prihaja iz podjetja Arie Blom z Nizozemske (2008). Bela socvetja dajejo videz vrstnatega cveta, ki spominja na snežno kepo. Mlada socvetja imajo nekaj zelenega pridiha, nato preidejo v belo, s staranjem pa se prikrade rahel rumenkast odtenek. Ta ameriški slamnik je zelo podoben sorti ‘Coconut Lime’, le da so socvetja bolj bela, jih je več, ter je nižje rasti.

Echinacea purpurea ‘Prairie Splendor’, škrlatni ameriški slamnik

60 cm cveti: 6-9 m²: 7-9 sonce, polsenca ‘Prairie Splendor’ se odlikuje po malce nižji rasti in hitri rasti ter zgodnjem in dolgotrajnem cvetenju. Socvetja so roza barve. Sorto lahko vzgojimo iz semena in je prva, ki 100% zacveti že prvo leto. Prihaja iz žlahtniteljske hiše S&G Flowers.

Echinacea purpurea ‘Razzmatazz’, škrlatni ameriški slamnik

80-90 cm cveti: 7-9 m²: 7 sonce, polsenca Jan van Winsen z Nizozemske je med številnimi sejanci ameriškega slamnika opazil nenavadno mutacijo. Do tedaj prvo sorto s povsem vrstnatimi “cvetovi” je razmnožil in jo nameraval prodati. Žal pa takrat za to rastlino ni bilo velikega zanimanja, saj je sodeloval predvsem s podjetji za rezano cvetje. V prepričanju, da rastlina ni zanimiva za tedanji trg, je ves pridelek kompostiral. Na srečo je njegov prijatelj v tej sorti videl poslovno priložnost in s ponudbo na pravi segment trga ustvaril pravo vročico nakupovanja tega novega ameriškega slamnika, sorto pa tako rešil pred skorajšnjim izumrtjem. Socvetje je popolnoma vrstnato in spomina na žogico intenzivno rožnate barve.

Echinacea purpurea ‘Rubinstern’, škrlatni ameriški slamnik

Sinonimi: E. purpurea ‘Ruby Star’ 80 cm cveti: 7-9 m²: 7 sonce, polsenca Ta sorta ima v primerjavi z E. purpurea ‘Magnus’ bolj rubinasto temno roza ter po velikosti bolj izenačene cvetove. Stebla so za razliko tistih pri ‘Magnus’ bolj ali manj rdečkasto obarvana. Prihaja iz podjetja Jelitto Staudensamen. Nagrajen z AGM pri RHS.

Echinacea tennesseensis ‘Rocky Top’, tennesseejski ameriški slamnik

60 cm cveti: 6-9 m²: 10 sonce, polsenca Echinacea tennesseensis je v naravi zelo ogrožena in se je v vrtnarijah praktično ne da kupiti. To vrsto so križali z E. purpurea in dobili križanec ‘Rocky Top’, ki pa je po videzu skoraj identična E. tennesseensis. Sorta je malce manj raščava in zaradi zelo tankih stebel zelo krhkega videza. Zelo unikatna so tudi socvetja, saj so rožnati “venčni listi” zavihani navzgor. Cvetovi so lahko različne oblike. Razsajamo na 4-5 let. Sorta ohrani lastnosti tudi v primeru setve.

Echinops sp., bodoglavec

Po suhih traviščih in kamnitih bregovih osrednje in J Evrope, osrednje Azije, Indije in gorskih območij tropskega dela Afrike raste preko 100 vrst enoletnic, dvoletnic in trajnic. Bodoglavci so zelo razpoznavni po povsem okroglih socvetjih, ki so odlični tudi kot sveže ali suho rezano cvetje. Gojimo jih na čimbolj sončnem mestu v odcednih tleh. Odlično prenašajo zelo revna, peščena do kamnita in suha tla. Problematična so le zelo vlažna tla, kjer rada zastaja voda. Razmnožujemo s setvijo sredi pomladi, z razsajanjem odraslih rastlin jeseni ali spomladi ter s koreninskimi potaknjenci, ki jih pripravimo pozimi.

Echinops bannaticus ‘Blue Glow’, banatski bodoglavec

100-120 cm cveti: 7-8 m²: 5 sonce, polsenca Echinops bannaticus v naravi raste v JV. Evropi. Sorta ‘Blue Glow’ ima čudovite sivkino vijolične cvetove, ki v povsem okroglih socvetjih delujejo kovinsko modre barve. Vzgojena je bila za trg rezanega cvetja, a je več kot uporabna tudi v gredicah. Zelo privlači metulje.

Epimedium sp., vimček, lipica

V rodu je približno 40 vrst trajnic, ki prihajajo iz Evrope in Azije, večina iz Kitajske. Rastline imajo v zemlji podzemna stebla, s katerimi se širijo. Kot gozdne rastline so odlične za prekrivaje tal pod dresi in grmi (predvsem listopadnimi). Tvorijo goste preproge listov, spomladi pa tudi lepo zacvetijo. Liste lahko konec zime porežemo in tako poskrbimo, da bo cvetje bolje vidno. Manjše vrste vimčkov so uporabne tudi za senčne skalnjake. Tla naj bodo konstantno vlažna (nekatere vrste dobro prenesejo tudi občasno sušo), humozna, odcedna. Najboljša lega je polsenca ali svetla senca. Najlažje jih razmnožimo z deljenjem po cvetenju ali jeseni.

Epimedium alpinum, alpski vimček, lipic

30 cm cveti: 3-5 m²: 10-12 polsenca, zelo svetla senca Gručasta trajnica z dvakrat trojno deljenimi, svetlo zelenimi listi, ki pozimi mnogokrat povsem pordijo. Drobni cvetovi na tankih stebelcih so sestavljeni iz rdečih čašnih in rumenih venčnih listov. Najdemo ga predvsem v južni polovici Slovenije (Dolenjska, Bela krajina).

Epimedium leptorrhizum, vimček, lipica

20 cm cveti: 4-5 m²: 10 polsenca Mladi listi so rjavkasto nadahnjeni in z rdečimi dlačicami po spodnji strani, kasneje ozelenijo. Cvetovi so beli do bledo rožnati. Rast je počasna.

Epimedium x warleyense, vimček, lipica

To so križanci E. apinum x E. pinnatum ssp. colchicum. Vednozelene trajnice s 5 do 9-delnimi listi, ki so spomladi in pozno jeseni ter pozimi rdečkasti. Križanci so poimenovani po vrtovih Warley Place Gardens v Essexu v Angliji. Lastnica tega vrta Ellen Wilmott je bila navdušena nad rastlinami in vrtovi ter na koncu zaradi množice najetih vrtnarjev in financiranja botaničnih ekspedicij bankrotirala. Njeno ime se pogosto pojavlja v imenih sort različnih rastlin.

Epimedium x warleyense ‘Ellen Wilmott’; vimček, lipica

30 cm cveti: 4-5 m²: 10 polsenca, svetla senca Cvetovi so dobro vidni in intenzivno rdečeoranžne barve. Rastlina je zmerno hitre rasti.

Erodium sp., čapljevec

Približno 60 vrst enoletnic, trajnic in polgrmov raste na kamnitih rastiščih predvsem po apnenčastih gorovjih Evrope, v osrednji Aziji, S. in J. Ameriki ter Avstraliji. Čapljevci so v vrtovih cenjeni predvsem zaradi dolgotrajnega cvetenja in dekorativnih listov. Cvetovi v beli in številnih rožnatih do vijoličnih odtenkih pri številnih vrstah spominjajo na pelargonije. Večje vrste gojimo v gredicah, manjše pa v cvetličnih posodah ter v skalnih vrtovih.

Erodium x variabile ‘Bishop’s Form’, čapljevec

3-5 cm cveti: 5-9 m²: 20-25 sonce, polsenca Erodium x variabile so naravni križanci dveh vrst E. corsicum x E. reichardii. Prvi tak križanec so v 18. stoletju z Majorke prinesli v Anglijo, kjer so selekcionirali številne nove sorte, med drugi tudi ‘Bishop’s Form’. Rastlina je odlična za grobove in skalnjake, kjer tvori pritlehne, dolgo cvetoče blazinice. Tudi v zelo suhih in siromašnih tleh izgleda čudovito. Cvetovi so roza barve. Moramo pa upoštevati njegovo muhavost glede vlage v tleh, saj je zelo občutljiv in razen na najbolj odcednih tleh lahko propade vsako zimo.

Eryngium sp., možina

V naravi uspeva približno 240 vrst enoletnic, dvoletnic in trajnic, ki jih najdemo skoraj po vsem svetu. Možine so rastline sonca, nekatere pa dobro uspevajo tudi v delni senci. Gojim jih na odcedni vrtni zemlji ali siromašnih, tudi bolj peščenih ali kamnitih tleh. Zaradi globoke glavne korenine so težavne za presajanje, zato jih raje pustimo pri miru. Zelo dobro prenašajo sušo. Množica drobnih cvetov tvori glavičasta socvetja, ki so obdana z vpadljivim vencem ovršnih listov. Večino vrst zlahka razmnožimo s setvijo semena, trajne vrste, nujno pa sorte, pa tudi s koreninskimi potaknjenci.

Eryngium alpinum ‘Blue Star’, alpska možina

80 cm cveti: 7-8 m²: 6 sonce, polsenca Alpska možina ali kraljica planin, kot jo imenujejo mnogi gorniki, ima okoli socvetja neverjetno prefinjeno čipko globoko narezanih in bodikavih ovršnih listov. Barva le-teh bi pri sorti ‘Blue Star’ najbolje opisali kot svetlo siva na katero je nanesen kovinsko modrovijoličen poprh. Pri gojenju moramo paziti, da v tleh pozimi ne zastaja voda, potrebuje sončno mesto in včasih malce opore.

Eryngium planum, celolistna možina

100 cm cveti: 7-8 m²: 4 sonce, polsenca Iz vednozelene listne rozete požene visoko steblo, ki se zelo razraste in nosi številna majhna socvetja v svetli, hladni modrovijolični barvi. V zelo dobrih tleh večinoma potrebuje oporo, zato jo je v gredicah priporočljivo gojiti med drugimi višjimi trajnicami. Obravnavati jo moramo kot samosevno kratkoživo trajnico ali dvoletnico.

Eupatorium sp., konjska griva

Na raznolikih rastiščih Azije, Afrike, Evrope ter S. in J. Amerike raste približno 40 vrst konjske grive. Čeprav se jih pred leti ni uporabljalo v okrasne namene, so sedaj vedno bolj priljubljene. Njihova prednost je predvsem poznopoletno cvetenje, ko je na voljo manj drugih cvetočih trajnic, poleg tega pa je mnogo takih, ki so zelo visoke in se odlično podajo v ozadje gredic. Koškasta socvetja so sestavljena iz množice zelo drobnih cvetov, ki so zelo privlačni za čebele in metulje. Najbolje uspevajo v stalno vlažnih, a odcednih tleh, dobro pa tolerirajo tudi drugačna rastišča na soncu ali v polsenci. Razmnožujemo jih s spomladansko setvijo, z deljenjem zgodaj spomladi ali jeseni ter s poletnimi potaknjenci.

Eupatorium rugosum ‘Chocolate’

→ glej Ageratina altissima ‘Chocolate’

Euphorbia sp., mleček

Mlečki so izjemno raznolika skupina rastlin s kar okoli 2000 vrstami, ki uspevajo po celem svetu. Že ime pove, da rastline vsebujejo mleček, ki se pocedi ob poškodbi kateregakoli dela. Zanimivo je, da so cvetovi povsem goli (ni ne čašnih ne venčnih listov), pravzaprav to, čemur rečemo cvet, predstavljajo le reproduktivni organ obdan z obarvanimi ovršnimi listi (lep primer je božična zvezda). Večina prezimno trdnih trajnih mlečkov najbolje uspeva na odcednih, sončnih ali delno zasenčenih rastiščih. Obstaja pa tudi vlagoljubni, zato se moramo pozanimati za vsako vrsto posebej. Trajnice razmnožujemo s setvijo, enostavneje pa gre z delitvijo ali potaknjenci (pomlad, začetek poletja) pri katerih je dobro odrezan del posuti z ogljem, da preprečimo odtekanje mlečka.

Euphorbia amygdaloides ‘Purpurea’, mandljevolistni mleček

do 40 cm cveti: 4-5(6) m²: 6 sonce, polsenca, svetla senca Kompaktno rastoča grmičasta in vednozelena trajnica s temnimi, vijoličnozelenimi listi. Cvetovi oz. ovršni listi so živo zelenorumeni. Zelo atraktivna so razvijajoča se socvetja, saj so prekrasne vinsko rdeče barve. Ko poganjki odcvetijo, jih takoj porežemo, saj tako spodbudimo nastajanje novih in rastlina izgleda gostejša. Čeprav dobro prenaša tudi čisto senco, tam postane skoraj povsem zelen.

Euphorbia amygdaloides var. robbiae, mandljevolistni mleček

Sinonimi: E. robbiae, E. amygdaloides ‘Robbiae’ . do 40cm cveti: 4-5 m²: 7 sonce, polsenca, senca Odlična pokrovna trajnica, ki se razrašča s podzemnimi stebli. Vednozeleni poganjki imajo temno zelene in malo bleščeče liste ter zelenorumene cvetove. Najhitreje se širi v humozni in stalno vlažni, odcedni zemlji, dobro pa prenese tudi suho senco. Razmnožujemo z delitvijo ali s potaknjenci. Izvira iz SZ. Turčije.

Euphorbia cyparissias ‘Clarice Howard’, cipresasti mleček

25-30 cm cveti: 4-6 m²: 8-10 sonce, polsenca Ta cipresasti mleček ima vijolične spomladanske poganjke, ki ustvarjajo kontrast z živahno rumenozeleno barvo socvetij. Razmnožuje se s podzemnimi stebli in je v večini primerov delno invaziven. Priporočamo le uporabo v divjih vrtovih, kot zapolnjevanje vrzeli med bolj raščavimi rastlinami ali na večjih območjih, ki bi jih radi ozelenili. Dobro se obnese tudi v zelo pustih, lahko kamnitih tleh.

Gaillardia sp., gajlardija, kokarda

Približno 30 vrst enoletnic, dvoletnic in trajnic tega rodu raste po prerijah in sončnih bregovih S in J Amerike. Njihova značilnost so živo rumena, rdeča ali v obeh barvah kombinirana socvetja, ki po obliki spominjajo na ivanjščice. Gojimo na sončnih mestih v gredicah, skalnih vrtovih in cvetličnih posodah. Zemlja naj bo odcedna, tolerirajo tudi siromašna tla. Sproti odstranjujemo odcvetela socvetja, saj bomo tako podaljšali dobo cvetenja. Najlažje jih razmnožimo s setvijo pri 13-18^oC.

Gaillardia x grandiflora, velikocvetna gajlardija, kokarda

Križanci G. aristata x G. pulchella. Ti križanci so grmičastega videza in večina jih je kratkoživih. Cvetijo poleti.

Gaillardia x grandiflora ‘Amber Wheels’, velikocvetna gajlardija, kokarda

Sinonimi: Gaillardia aristata ‘Amber Wheels’. 75 cm cveti: 6-9 m²: 7 sonce, polsenca Veliki “cvetovi” so sončno rumeni z rdečeoranžno sredico. Sorto je l. 2006 predstavilo podjetje Jelitto Staudensamen.

Gaillardia x grandiflora ‘Burgunder’, velikocvetna gajlardija, kokarda

70 cm cveti: 6-9 m2: 7 sonce, polsenca “Cvetovi” so karminasto rdeči do nekoliko zamolklo oranžnordeči in z drobnimi rumenimi konicami na “cvetnih listih”. Dobro cveti tudi brez odstranjevanja odcvetelih socvetij.

Gaillardia x grandiflora ‘Kobold’, velikocvetna gajlardija, kokarda

30 cm cveti: 6-9 m2: 9 sonce, polsenca Zelo lahka za vzgojo, kompaktne rasti, socvetja v kombinaciji živo rumene in rdeče barve.

Gaura sp., gavra

Približno 20 vrst raste v S Ameriki, a le G. linheimeri danes zelo pogosto gojimo kot okrasno vrtno rastlino. Priljubljena je postala zaradi zelo dolgega obdobja cvetenja in prilagodljivosti na talne razmere, saj dobro prenaša tudi občasno sušo, zahtevna pa ni niti glede hranil. Na tankih steblih se skoraj celo sezono odpirajo v vetru migetajoči se beli ali rožnati metuljčkom podobni cvetovi. Najbolje uspeva na sončnih rastiščih. Osnovna vrsta je zaradi višine nagnjena k poleganju (kadar ni posajena med druge višje rastline), a temu se lahko izognemo in rastlino v začetku poletja prikrajšamo ali ji namestimo oporo.

Gaura lindheimeri, Lindheimerjeva gavra

100 cm cveti: 7-10 m²:5-7 sonce, polsenca Izogibamo se rastiščem, ki so pozimi zelo vlažna. Cvetovi so beli, popki pa pastelno rožnati.

Gaura lindheimeri Geyser ‘Pink’, Lindheimerjeva gavra

40-50 cm cveti: 7-10 m²:7-9 sonce, polsenca Ta uniformna sorta se odlikuje po nižji rasti, dobri razvejanosti in svetlo roza cvetovih. Zaradi nizke rasti je primerna tudi za nasade v cvetličnih koritih in loncih.

Gaura lindheimeri Geyser ‘White’, Lindheimerjeva gavra

80 cm cveti: 7-10 m²:7-9 sonce, polsenca Enaka kot zgornja sorta le da ima ta snežno bele cvetove. Nekateri viri poročajo, da je ta sorta bolj raščava od rožnate.

Gaura lindheimeri ‘Rosyjane’ (Rosy Jane), Lindheimerjeva gavra

50-70 cm cveti: 7-10 m²:7-9 sonce, polsenca Zelo privlačna dvobarvna sorta z belimi cvetovi, ki so rožnato obrobljeni. Cvetoči poganjki se usločijo in delujejo zelo nežno.

Gaura lindheimeri ‘Syskiyou Pink’, Lindheimerjeva gavra

60-70 cm cveti: 7-10 m²:7-9 sonce, polsenca ‘Siskiyou Pink’ velja za eno najbolj trpežnih rožnatih sort glede prezimljenja v notranjosti države. Je tudi najstarejša dobro uveljavljena rožnata sorta.

Gaura lindheimeri ‘Whirling Butterfly’, Lindheimerjeva gavra

70 cm cveti: 7-10 m²:7 sonce, polsenca Najpogosteje sajena bela sorta, saj je zelo uporabna zaradi srednje dolgih poganjkov, ki le izjemoma nekoliko poležejo.

Gentiana sp., svišč

Poznanih je približno 400 vrst enoletnic, dvoletnic in trajnic, ki so zelo razširjene po območjih z zmernim podnebjem. Večina jih raste po traviščih gorstev, kar nekaj vrst iz S Amerike in Japonske pa je bolj gozdne narave. Zaradi številčno bogatega in raznolikega rodu je nesmiselno posploševati lastnosti vrst ter njihovih zahtev za gojenje v vrtovih. Znanstveno ime Gentiana je grškega izvora in izhaja iz imena zadnjega ilirskega kralja Genthiosa (tudi Genthius, Gentius), ki naj bi odkril zdravilne lastnosti košutnika G. lutea.

Gentiana acaulis, kochov svišč, encijan

Sinonimi: G. axcisa, G. kochiana. 10 cm cveti: 5-6 m²: 15-20 Vednozelena trajnica s pritlehnimi rozetami bleščečih se listov iz katerih na kratkih steblih poganjajo temno modri, trobentasto oblikovani cvetovi (do 5 cm) z olivno zelenimi progami in črnimi pikicami v notranjosti. Počasi se širi s podzemnimi stebli. Idealna tla morajo biti odcedna, humozna in konstantno vlažna, v praksi pa se je izkazalo, da ta vrsta prenaša tudi poletne sušne razmere. Dobro uspeva na sončnih in polsenčnih legah. Na istem mestu lahko raste več let. Najlažje ga razmnožimo z delitvijo. Mnogo ljudi ima s kochovim svičem probleme, saj noče cveteti. Kljub dolgoletnemu ugotavljanju strokovnjakov in ljubiteljskih vrtnarjev še vedno nimamo odgovora glede okoljskih razmer, ki bi bile lahko krive za ta problem. Nekateri predvidevajo, da so v obtoku kloni, ki nočejo cveteti. Vrsta je nagrajena z AGM pri RHS.

Geranium sp., krvomočnica

Rod z okoli 300 vrstami je zelo razširjen po vseh predelih severne poloble z zmernim podnebjem. Krvomočnice rastejo po raznolikih rastiščih, zato so široko uporabne tudi za vrtove in parke. Gre za zelo raznoliko skupino rastlin v kateri je kar nekaj zelo priljubljenih vrtnih trajnic. Krvomočnice uporabljamo za bogate zasaditve cvetličnih gredic, v kombinaciji s travami in drugimi trajnicami za imitacije travnikov in drugih naravnih rastišč, v skalnih vrtovih sadimo nizke vrste, mnoge pa so uporabne tudi kot pokrovne rastline. Gozdne vrste lahko vključimo v bolj senčne predele vrta, pa tudi zasaditve v cvetličnih loncih so lahko prav simpatične. Glede tal niso zahtevne, izogibati se moramo le zelo mokrim predelom. Nekaj vrst je odlično prilagojenih za zelo siromašna in suha rastišča. Večina jih najbolje uspeva na soncu, nekatere pa se dobro počutijo tudi v svetli senci. Na istem mestu lahko rastejo kar nekaj let. Neplazeče (gručasto rastoče) in nekoliko višje vrste lahko po cvetenju porežemo in večina jih bo ponovno zacvetela. Razmnožujemo jih z delitvijo ali setvijo.

Geranium ‘Brookside’; krvomočnica

60-70 cm cveti: 6-8 m²:7 sonce, polsenca ‘Brookside’ je križanec G. pratense x G. clarkei. Sorta ima čudovite intenzivno modrovijolične cvetove z izrazitimi temnimi rdečevijoličnimi žilami. Listje tvori gost grmiček, ki popolnoma prekrije tla in preprečuje rast plevelom. Pozno jeseni se na sončnih mestih listi eden za drugim obarvajo v rjavovijolično, ognjeno oranžno in rdeče. Rastlino je dobro razsajati na nekaj let. Če je preveč izpostavljena, jo veter ali dež poleti lahko nekoliko poležeta. Čeprav nekateri viri navajajo cvetenje vse do oktobra, po mojih izkušnjah cveti le poleti. Z AGM nagrajena sorta pri RHS (2004).

Geranium x cantabrigiense, krvomočnica

To so križanci G. dalmaticum x G. macrorrhizum. Za njih je značilna kompaktna rast, počasno do zmerno hitro razraščanje s podzemnimi stebli ter bogato cvetenje v beli barvi ali rožnatih odtenkih. Glede tal in založenosti s hranili so nezahtevni, potrebujejo sončno ali polsenčno lego. Uspevajo tudi v svetli senci, a so redkejše in zelo malo ali pa sploh ne cvetijo. Uporabljamo jih v skalnih vrtovih, na robu gredic ter kot pokrovno rastlino. Jeseni se listje lepo obarva.

Geranium x cantabrigiense ‘Karmina’, krvomočnica

25 cm cveti: 5-7 m²: 10-13 sonce, polsenca, svetla senca V primerjavi z drugimi sortami v tej skupini križancev ima ta sorta nekoliko bolj izrazito roza cvetove.

Geranium x cantabrigiense ‘St Ola’, krvomočnica

20 cm cveti: 6-7 m²: 12-15 sonce, polsenca, svetla senca Sorta je nastala s križanjem Geranium dalmaticum ‘Album’ x G. macrorrhizum ‘Album’. Najlepše uspeva na soncu, prenese pa tudi suho senco, a je na takem mestu njen izgled zelo slab. Je ena najnižjih sort v tej skupini križancev. ‘St Ola’ je izboljšava bolj znane sorte ‘Biokovo’. Cvetovi slednje hitreje dobijo rožnat nadih. Svetnik St. Ola, po katerem bi sklepali, da je sorta poimenovana, ne obstaja, pravzaprav gre za norveškega kralja Olafa.

Geranium clarkei ‘Kashmir White’, Clarkova krvomočnica

Sinonimi: Geranium pratense ‘Kashmir White’. 45-55 cm cveti: 6-7(8) m²:7 sonce, polsenca Cvetovi so beli z drobnimi zamolklo rožnatimi žilami. Rastlina zraste v rahel grmiček, ki se lepo poda v gredico in tako lahko svoje poganjke prepleta med druge rastline. Slabo prenaša sušo. Vrsta izvira iz Kašmirja.

Geranium himalayense, himalajska krvomočnica

Snonimi: G. grandiflorum, G. himalyense var. meeboldii. Himalajska krvomočnica tvori goste gruče listov, ki odlično pokrijejo tla tako na soncu kot v svetli senci. Zacveti na začetku poletja, če pa jo porežemo, zacveti še enkrat konec poletja ali v začetku jeseni. Listi se jeseni lepo obarvajo. Rastline razsajamo na nekaj let.

Geranium himalayense ‘Gravetye’, himalajska krvomočnica

Sinonimi: G. himalayense var. alpinum, G. grandiflorum var. alpinum. 30-40 cm cveti: 5-6 m²:7 sonce, polsenca Sorta je ena najbolj kompaktnih od himalajskih krvomočnic. Od osnovne vrste jo ločijo manjši listi ter večji cvetovi v modrovijolični barvi ter rdečkastim nadihom okoli drobne bele sredice. Sorta je nagrajena z AGM pri RHS.

Geranium × johnsonii ‘Johnson’s Blue’, krvomočnica

sinonimi: G. ‘Johnson’s Blue’, G. pratense ‘Johnson’s Blue’ 30-40 cm cveti: 6-8 m²: 7 sonce, polsenca Ena najpopularnejših krvomočnic, ki ima velike modrikasto sivkino vijolične cvetove s temnejšimi žilami. Cvetovi so zelo veliki, saj v premeru lahko dosegajo tudi 5 cm. Z njo lahko zelo učinkovito zapolnimo mesta med drugimi rastlinami ali pa jih nekaj posadimo skupaj in lepo bodo pokrile tla. Odlično se poda k vrtnicam. Po cvetenju lahko jo porežemo, da ponovno zraste in ostane lepša v drugem delu sezone. Z AGM nagrajena sorta pri RHS.

Geranium macrorrhizum, korenikasta krvomočnica

30 cm cveti: 5-7 m²:7-10 sonce, polsenca, svetla senca Iz mesnatih podzemnih stebel poganjajo listi prekriti s kratkimi dlačicami. Le-ti tvorijo zeleni baldahin in popolnoma prekrijejo tla tudi na bolj pustih in suhih tleh. Na sončnih legah je cvetenje zelo bogato, v senčnejših pa bolj siromašno. Cvetovi so rožnate barve. Zelo raščava vrsta, ki se z lahkoto vegetativno razmnoži s koreninskimi potaknjenci. Ravno zaradi slednjega moramo biti zelo previdni in temeljiti, če se odločimo, da bomo to krvomočnico presadili drugam, saj bodo drugače ostanki podzemnih stebel pognali nove rastlinice, ki pa jih na srečo večinoma ni težko odstraniti. Ena boljših pokrovnih krvomočnic.

Geranium ‘Orkney Cherry’, krvomočnica

25 cm cveti: 5-9 m²:12 sonce, polsenca Ta nizka krvomočnica med čokoladno rjavimi listi konstantno odpira nove in nove živo roza cvetove s svetlejšo sredico. Zaradi zelo dobrega in precej hitrega razraščanja je poleg gredic in skalnih vrtov dobrodošla tudi v visečih košarah, cvetlični koritih in loncih. Zelo slabo prenaša zimsko mokroto, zato lahko zagnije tudi v vlažni zimi in tleh z nekaj več gline. Žlahtnitelj te sorte je Alan Bremner.

Geranium phaeum var. phaeum ‘Samobor’, rjavordeča krvomočnica

50 cm cveti: 5-7 m²: 7 sonce, polsenca, svetla senca Ta sorta se ponaša z izrazitejšimi rdečečrnimi pegami na listih, ki po velikosti zelo variirajo od rastline do rastline in se včasih zlijejo v obroču podobno obliko. Na visokih steblih se razvijejo cvetovi v temni rjavovijolični do rjavobordo rdeči barvi. Je raščava in se najbolje počuti v delni ali svetli senci. Glede tal ni izbirčna. Rada se seje in večina sejancev obdrži lastnosti staršev. Leta 1990 je sorto odkrila Elizabeth Strangman iz vrtnarije Washfield Nursery v Angiliji. Poimenovana je po hrvaškem mestu Samobor.

Geranium ‘Philippe Vapelle’, krvomočnica

Sinonimi: G. renardii ‘Philippe Vapelle’. 30-40 cm cveti: 6-7(8) m²:9-10 sonce, polsenca Nad gostimi blazinami dlakavih listov se odpirajo veliki, sivkino vijolični cvetovi z izrazitimi temnejšimi žilami. Je precej hitre rasti, zato jo moramo za kar najboljši izgled na vsaj vsake 3 leta razdeliti. Zelo trpežna sorta, ki tolerira različno zemljo, dobro prenese sušnejša obdobja ter je poleg uporabe v gredicah odlična pokrovna rastlina. Je križanec G. renardii x G. platypetalum, ki ga je vzgojil Alan Bremner.

Geranium sanguineum, krvavordeča krvomočnica

30 cm cveti: 5-9 m²: 7 sonce, polsenca, svetla senca Krvavordeča krvomočnica ima zanimive, globoko deljene liste in je ena za sušo najbolj prilagojenih vrst, saj njene korenine lahko segajo zelo globoko, problematična pa niso niti zelo kamnita tla. Cvetovi so intenzivno roza barve in se odpirajo celo poletje ter v začetku jeseni. Dobra pokrovna vrsta, tui v svetli senci pod drevjem. Vrsta prihaja iz Evrope in S Turčije.

Geranium sanguineum ‘Album’; krvavordeča krvomočnica

20 cm cveti: 5-9 m²:7-9 sonce, polsenca, svetla senca Sorta je nekoliko nižja kot osnovna vrsta ter s povsem belimi cvetovi, ki so malenkost manjši, kot smo jih vajeni pri divji različici.

Geum sp., sretena

V naravi najdemo približno 50 vrst, ki uspevajo po gorskih rastiščih, svetlih gozdovih, ob potokih v zmernem podnebju Evrope, Nove Zelandije, Afrike ter S in J Amerike. V vrtovih gojimo predvsem križance G. chiloense in G. coccineum ter več sort potočne sretene G. rivale. Slednjim so se kasneje pridružili tudi številni atraktivni medvrstni križanci. Gojimo jih v odcedni navadni vrtni zemlji, G. rivale pa v humoznih ter vlažnih tleh. Razmnožujemo z jesenskim ali spomladanskim razsajanjem ter setvijo.

Geum ‘Feuerball’

→Glej Geum ‘Mrs. J. Bradshaw’

Geum ‘Goldball’

→Gelj Geum ‘Lady Strathedn’

Geum ‘Lady Strathedn’, sretena

Sinonimi: Geum ‘Goldball’. 60 cm cveti: 6-8 m²: 10 sonce, polsenca Ta G. chiloense križanec ima do 4,5 cm velike, delno vrstnate, sončno rumene cvetove, ki se razvijajo visoko nad listnimi rozetami na skoraj golih steblih. Med drugim čudovita rastlina za podeželske vrtove. Nagrajena z AGM pri RHS.

Geum ‘Mrs. J. Bradshaw’, sretena

Sinonimi: Geum ‘Feuerball’, Geum ‘Mrs. Bradshaw’. 60 cm cveti: 6-8 m2: 10 sonce, polsenca G. chiloense križanec z delno vrstnatimi jagodno rdečimi cvetovi. Ostalo enako kot pri Geum ‘Lady Strathedn’. Nagrajena z AGM pri RHS.

Gypsophila sp., sadrenka, pajčolanka, šlajer

V naravi raste preko 100 vrst enoletnic in trajnic. Najdemo jih na kamnitih, suhih pobočjih, peščenih stepah, gorskih rastiščih večinoma na alkalnih tleh od V Sredozemlja do Kavkaza, v osrednji Aziji ter SZ Kitajski. Gojimo jih predvsem zaradi drobnih cvetov v velikih socvetjih, ki spominjajo na meglico. Pri nas sadrenko (šlajer) G. paniculata že od nekdaj uporabljamo za šopke, nizke vrste pa so odlično prilagojene na kamnite in suhe razmere v skalnih vrtovih. Gojimo jih na sončnih legah dobro odcednih tleh. Najbolje uspevajo v nevtralni do alkalni zemlji. Razmnožujemo jih predvsem s spomladansko setvijo pri 13-18^oC.

Gypsophila paniculata ‘Schneeflocke’, latasta sadrenka, pajčolanka, šlajer

Sinonimi: G. paniculata ‘Snowflake’ 100 cm cveti: 6-8 m²:4 sonce Na zelo razvejanih steblih se razvije množica drobcenih, vrstnatih in delno vrstnatih, belih cvetov. Pazimo, da tla niso zelo zbita in vlažna, saj drugače lahko pozimi zgnije koreninski vrat. Ker samostojno rastoča potrebuje oporo, jo raje sadimo med druge malce višje trajnice.

Gypsophila repens ‘Rosea’; plazeča sadrenka

10-15 cm cveti: 6-8 m²:13 sonce, polsenca Hitro rastoča rastlina, ki dobro pokriva tla tudi na bolj pustih rastiščih. Razvije množico svetlo rožnatih cvetov.

Gypsophila ‘Snowflake’

→Glej Gypsophila paniculata ‘Schneeflocke’

Helenium sp., helenij

V S in osrednji Ameriki najdemo približno 40 vrst enoletnic, dvoletnic in trajnic, ki uspevajo predvsem na vlažnih travnikih in gozdnih robovih. Gojimo ga zaradi cvetov, ki so pravzaprav socvetja v sončno rumenih, oranžnih ter rdečih odtenkih. Je ena bolj bujno cvetočih in hkrati barvitih poznopoletnih do jesenskih trajnic, ki najbolje uspeva na sončnih mestih z odcednimi in stalno vlažnimi tlemi. Večinoma so nekoliko višje rastline in jih je dobro posaditi med druge trajnice, lahko pa jih tudi nekoliko porežemo v maju in se bodo zgostile ter ostale malce nižje. S tako rezjo nekoliko omilimo tudi manjšo slabost in sicer spodaj ogolela stebla. Razmnožujemo predvsem z delitvijo.

Helenium ‘Fatamorgana’, helenij

75 cm cveti: 6-9 m²: 6-7 sonce, polsenca Sorta ‘Fatamorgana’ ima čudovita sončno rumena socvetja, ki delujejo dvobarvno, saj se na robovih lističi zavihajo in pokažejo marelično oranžno spodnjo stran. Je ena najbolj zgodnjih sort, saj s cvetenjem prične že konec junija.

Helenium hoopesii

→glej Hymenoxis hoopesii

Helenium ‘Moerheim Beauty’; helenij

Sinonimi: Helenium autumnale ‘Moerheim Beauty’. 100 cm cveti: 6-9 m2: 5 sonce, polsenca Socvetja tega križanca so najprej oranžna, kasneje pa oranžnordeča. Izgled celotne rastline je še toliko bolj zanimiv, saj je hkrati prisotnih več različni odtenkov obeh omenjenih barv. Zelo priljubljena sorta. Nagrajena z AGM pri RHS.

Helianthemum sp., sončece, popon

Poznanih je približno 110 vrst grmičastih rastlin, ki uspevajo po alpskih traviščih in grmiščih Evrope, Azije, S in J Amerike ter S Afrike. Gojimo jih zaradi čudovitih cvetov ali dekorativnih sivkastih listov (odvisno od vrste oz. sorte). Čeprav jih obravnavamo kot okrasne trajnice (ki naj bi bile zelnate), gre pri sončecih pravzaprav za polgrmičke, saj spodnji deli olesenijo. Za lep izgled jih je potrebno redno kar grobo porezati, da se zgostijo ter ohranjajo lepo obliko. Gojimo jih predvsem v sklanih vrtovih, v škarpnikih, na grobovih, lepo pa se podajo tudi v cvetlične posode. Radi imajo odcedna in sončna rastišča, dobro pa prenašajo tudi občasno sušo. Razmnožujemo jih predvsem s potaknjenci, ki jih pripravimo konec pomladi ali v začetku poletja.

Helianthemum ‘The Bride’; sončece

Sinonimi: Helianthemum ‘Snow Queen’. 20 cm cveti: 5-7 m²: 10 sonce, polsenca To sončece ni zanimivo le zaradi belih cvetov z rumeno sredico prašnikov, pač pa tudi zaradi sivih listov, ki so vrtu v okras tudi, ko rastlina cveti. Nagrajena z AGM pri RHS.

Helleborus sp., teloh

Rod telohov obsega 15 vrst trajnic, ki uspevajo predvsem po gozdovih in traviščih, največkrat na nevtralnih do alkalnih tleh. V naravi ga najdemo v osrednji, J ter V Evropi in Z Aziji. Te gručaste trajnice največkrat sadimo v senčne gredice, gozdne vrtove, senčne skalnjake, krasni pa so tudi v cvetličnih posodah. Večini prijajo odcedna in humozna tla, ki se nikoli popolnoma ne izsušijo. Razmnožujemo jih z delitvijo po cvetenju ali s setvijo, takoj ko seme dozori. Če jim razmere v vrtu ustrezajo, se zasejejo sami. Ker se mnoge vrste in sorte rade križajo med seboj, lahko pri sejancih pričakujemo nove odtenke cvetov.

Helleborus niger, črni teloh

25 cm, listi 10-15 cm cveti: 12-2 m²: 7-9 Črni teloh je v naši državi zagotovo ena najbolj poznanih in priljubljenih zimsko-pomladanskih cvetlic, ki v toplejših zimah in zavetnih legah lahko zacveti že decembra, oz. pogosteje januarja. Cvetovi so beli, s starostjo pa se obarvajo rožnato do rožnatomarelično ter na koncu rožnatozeleno. Poleg belega okrasja premorejo tudi lepo temno zeleno listje, ki je vednozeleno in še kako uporabno za zimsko dekoracijo »mrtvega« vrta. Gojimo ga v humnozni, vedno vlažni ter odcedni zemlji. Najbolj mu prijajo nekoliko alkalna tla na mestu, kjer je vsaj krajši del dneva zasenčen.

Helleborus x hybridus; vrtni teloh (križanci)

To skupino križancev so dolgo imenovali orientalski križanci, mnogokrat pa za njih zasledimo še bolj napačno poimenovanje – orientalski teloh H. orientalis. Gre za kompleksne križance med večimi vrstami med katerimi je po večini vsaj eden od staršev H. orientalis (zato tudi zmeda v poimenovanju). Temno cvetoči so barvo »podedovali« oz. dobili na račun H. torquatus in H. purpurascens, rumeni križanci od H. odorus, zeleno pa od H. cyclophyllus, H. odorus ter drugih. Ti križanci so barvno raznolika skupina telohov. Poznamo vse od skoraj črne preko rožnatih, vijoličnih odtenkov pa vse do mareličnih, rumenih, zelenih in belih. Poleg osnovne barvne raznolikosti so nekateri še zanimivo pikasti, imajo robove ali žile v cvetnih lističih drugače obarvane, poleg enostavnih pa poznamo tudi vrstnate cvetove. V nekaj letih tvorijo košate skupine z množico cvetov na steblih, ki se dvigajo nad temno zelenimi listi. Gojimo jih v polsenci ali svetli senci v humozni, konstantno vlažni, odcedni in najbolje nevtralni ali rahlo alkalni zemlji. Na slovenskih vrtovih so pokazali izjemno trdoživost in tudi dobro odpornost prosti suši in poletnemu soncu. Liste je po koncu zime najbolje porezati, da naredimo prostor za novo rast, poleg tega pa preprečimo morebitne kasnejše okužbe v primeru, da so le-ti oboleli. Ker so cvetovi na precej dolgih steblih, so odlični kot rezano cvetje.

Helleborus x hybridus ‘Red Hybrids’, vrtniteloh

Sinonimi: H. orientalis ‘Red Hybrids’. 35 cm cveti: 2-4 m²:6-7 Ta skupina križancev se ponaša s cvetovi v nekoliko pridušeni rožnatordeči barvi. Ker ne gre za čisto sorto, moramo pričakovati različne odtenke rožnatordeče, med sejanci pa se redko pojavi celo pastelno rožnat ali skoraj bel primerek.

Hemerocallis sp., maslenica

V naravi uspevajo po gozdnih robovih, vlažnih dolinah ter traviščih predvsem Kitajske, Koreje in Japonske. Skupni so jim dolgi, ozki, črtalasti listi, ki se lepo usločijo. V tleh imajo gomoljasto odebeljene korenine. Večinoma so gručasto rastoče, včasih pa poganjajo iz podzemnih stebel, ki se nekoliko oddaljijo od matične rastline. Do sedaj so vrtnarji iz približno 15 vrst maslenic vzgojili že krepko preko 30.000 poimenovanih sort. Cvetove v grobem lahko po obliki razdelimo v 5 skupin: trikotni, okrogli, pajkasti, zvezdasti in vrstnati. Za slednje je značilno, da so večinoma odprti le en dan. Primerne so za cvetlične gredice, manj bahave sorte tudi za divje vrtove, nižje rastoče pa se lepo podajo v cvetlične posode. Maslenice so nezahtevne glede tal, najboljša pa so odcedna ter stalno vlažna. So pa zelo prilagodljive in bodo zadovoljivo uspevale tudi v slabših tleh in kratkotrajnih sušah. Dobro uspevajo na sončnih in v malo manj cvetočem stanju na polsenčnih legah. Najlepše bodo, če jih bomo delili na 3 do 5 let, mnoge pa tudi brez tega posega ostajajo lepe mnogo let. Razmnožujemo jih z delitvijo spomladi ali jeseni.

Hemerocallis ‘Baby Betsy’, maslenica

50-60 cm cveti: 6-7 m²: 5 sonce, polsenca Cvetovi so skoraj trikotne oblike, barva pa je intenzivno rdečkasto rožnata.

Hemerocallis ‘Crimson Pirate’, maslenica

70 cm cveti: 6-8 m2: 5 sonce, polsenca Cvet je zvezdastega tipa v močni rdeči barvi in s svetlejšo črto po sredini vsakega venčnega lista.

Hemerocallis ‘Fragrant Treasure’, maslenica

60 cm cveti: 6-9 m2: 5 sonce, polsenca Cvetovi so pastelno rumeni in prijetno dišeči. Pocvitajoča sorta.

Hemerocallis ‘Moment of Truth’, maslenica

60 cm cveti: 6-8 m2: 5 sonce, polsenca Veliki cvetovi, ki v premeru merijo 15 cm, so kremno beli s svetlo zelenorumeno sredico. Pocvitajoča sorta.

Hemerocallis ‘Rajah’, maslenica

100 cm cveti: 6-7 m2: 4-5 sonce, polsenca Cvetovi zvedzastega tipa so v kombinaciji oranžnordeče in oranžne barve. Stara in preverjena sorta.

Hemerocallis ‘Stella de Oro’, maslenica

30-40 cm cveti: 6-10 m2: 5 sonce, polsenca Sončno rumeni trobentasti cvetovi se razvijajo celo poletje ter jesen. Odlična pokrovna rastlina. Zaradi kompaktne rasti primerna tudi za srednje velike cvetlične posode

Heuchera sp., isrkivka, ognjeni dež, hojhera, iskrnica

V S Ameriki raste približno 55 vrst vednozelenih in delno vednozelenih vrst iskrivk. Glede na rastišče jih delimo v dve skupini. Ene so gozdne, ki rastejo v odcednih, stalno vlažnih in humoznih tleh, druge pa so skalne, saj uspevajo v skalnih razpokah in so dobro prilagojene na sušo. Čeprav danes gojimo predvsem križance, je vseeno dobro poznati kateri so bili prevladujoči starši, saj ima ponavadi tudi križanec enake ali vsaj podobne rastne zahteve. Nekaj najpogosteje gojenih vrst, ki so obenem tudi starši številnih križancev in po njih lahko sklepamo na zahteve oz. naravo slednjih:

Heuchera americana: dobro prenaša senco, odporna na plesen, tolerira kombinacijo visoke temperature ter vlage, dolgi listni peclji, velika variabilnost barve listov,
Heuchera cylindirca: malo manj odporna na plesen,
Heuchera micrantha: zelo odporna na plesen, ne prenaša kombinacije visokih temperatur ter vlage,
Heuchera sanguinea: manj odporna na plesen, ne prenaša kombinacije visokih temperatur ter vlage,
Heuchera villosa: tolerira kombinacijo visoke temperature ter vlage, pozno cveti.

Johann Heinrich von Heucher (1677-1747), po komer je rod poimenovan, je bil profesor medicine in botanike na Wittenberški univerzi v Nemčiji. Iskrivke so za medicinske namene uporabljali že severnoameriški staroselci.

Heuchera ‘Amber Waves’, iskrivka

30 cm cveti: 5-6 m2: 7-9 sonce, polsenca Mladi listi so lososno rožnati, kasneje pa postanejo okrasto do jantarno rumenooranžni z nagubanim robom. Mlada stebla s socvetji so rdečkasto vijolična. Za doseganje najlepše obarvanosti je priporočljivo dopoldnasko sonce. Izpostavljenost soncu čez cel dan jo lahko ožge. Vseeno stremimo k temu, da ima več sonca, kot sence. Je manj raščava in ne prenaša tako nizkih temperatur kot številne njene potomke (sorte). Novost l. 2000 je prišla iz podjetja Terra Nova Nurseries, žlahtnitelj je Dan Heims.

Heuchera americana ‘Dale’s Strain’; iskrivka

Sinonimi: Heuchera americana ‘Dale’. 30 cm, cvet do 60 cm cveti: 6-8 m2: 7-9 sonce, polsenca, svetla senca Zelo dobro prenese sušo in senco. Listi izgledajo, kot da bi na sivozeleno podlago položil zeleno do rdečevijolično čipko, ki jo tvori preplet listnih žil z obarvanimi območji tik ob njih. Od zime poškodovane liste odstranimo zgodaj spomladi. Sorto je odkril Dale Hendricks, ki je v divji populaciji našel drugače obarvano rastlino. ‘Dale’s Strain’ so uporabili za nadaljnja križanja in tako sta nastali tudi sorti ‘Pewter Veil’ in ‘Ruby Veil’.

Heuchera ‘Caramel’; iskrivka

Sinonimi: H. americana ‘Caramel’ 40 cm cveti: 6-7 m2: 7 sonce, polsenca Zelo raščava francoska sorta (iz l. 1950), ki je križanec med H. villosa ter verjetno H. ‘Amber Waves’. Listi so dlakavi in žareče oranžno do kremno oranžne barve. Na pretemnem rastišču postane nekoliko bolj zelenkasto oranžna. Idealna je polsenca oz. pol dneva sonca, več sonca pa prenese, če ima dovolj vlage v tleh. Jeseni lahko dobi precej bolj rdečkast odtenek, mladi spomladanski listi pa so rožnatooranžni. Manj cveti ko druge iskrivke.

Heuchera ‘Chocolate Ruffles’, iskrivka

Sinonimi: H. americana ‘Chocolate Ruffles’ 50 cm cveti: 6-8 m2: 6-7 sonce, polsenca To je ena od bolj popularnih sort, ki je nastala s križanjem H.micrantha ‘Ruffles’ x H. ‘Ruby Veil’. Ena najbolj robustnih sort, listi so čokoladno rjave barve, cvetovi purpurni in na močnih steblih. Novost l. 1994 je prišla iz podjetja Terra Nova Nurseries.

Heuchera ‘Prince of Silver’, iskrivka

List 30 cm, cvet 60 cm cveti: 5-6 m2: 7-9 sonce, polsenca Listi so sivi z vijolično mrežo žil, spodnja stran je rdečkastovijolična. Cvetovi so kremnorožnati. Dobro rastoča sorta, ki v zelo vročih poletjih potrebuje malce zastirke (npr. lubje). Najlepše uspeva v odcednih tleh v polsenci ter v svetli senci (npr. pod listopadnimi drevesi). Od zime poškodovane liste odstranimo zgodaj spomladi. Razsadimo jo na 3-4 leta.

Heuchera ‘Berry Smoothie’, iskrivka

30 cm, cvet 50 cm cveti: 6-7 m2: 7-9 sonce, polsenca Veliki listi so nenavadne roza barve z zamolklo rdečimi žilami. Glede na to, da ima sorta gene tako Heuchera villosa kot Heuchera americana, dobro prenaša vročino, vlago ter mraz. Ta velika gručasta trajnica dobro ohrani barvo tekom cele sezone. Od zime poškodovane liste odstranimo zgodaj spomladi. Novost l. 2010 je prišla iz podjetja Terra Nova Nurseries.

Heuchera ‘Electra’, iskrivka

25 cm cveti: 6-7 m2: 9 polsenca Na zelenorumenih, rumenih (spomladi) ali kremnooranžnih listih se prepletajo rdeče žile. Cvetovi so drobni, belkasti. Sorta je hitro rastoča in za lepo obarvane liste potrebuje svetlo senco. Najlepše uspeva v humoznih in odcednih tleh. H. villosa križanec, zato dobro prenaša vlago in vročino. Zima ji za razliko večine drugih sort iskrivk močno poškoduje, zato jo poponoma porežemo, da naredimo prostor novim. Zaradi omenjene slabosti, je raje ne sadimo v jesensko-zimske nasade v posodah in na grobovih. Novost l. 2010 je prišla iz podjetja Terra Nova Nurseries.

Heuchera ‘Georgia Peach’, iskrivka

40 cm, cvet 60 cm cveti: 6-7 m2: 7-9 sonce, polsenca Postavna, gručasta sorta z zelo velikimi listi, ki so spomladi rjavkasto do marelično oranžni s svetlo rožnatimi vzorci, poleti in jeseni pa razvijejo bolj rozardeče odtenke. H. villosa križanec, zato dobro prenaša vlago in vročino. Drobni cvetovi so kremasto beli. Od zime poškodovane liste odstranimo zgodaj spomladi. Pri nas se je izkazala za eno bolj trpežnih. Žlahtnitelj: Janet Egger.

Heuchera ‘Ginger Ale’, iskrivka

30 cm, cvet 60 cm cveti: 5-6 m2: 9 sonce, polsenca Listi so okerrumeni do jantarnih in olivno zelenih odtenkov z dekorativnimi svetlo sivimi vzorci. Malce šibkejše rasti in nujno potrebuje razsajanje a dve do maksimalno tri leta. Izogibamo se popoldanskemu soncu, saj rastlino ožge. Od zime poškodovane liste odstranimo zgodaj spomladi. Socvetja v rumenkastih do rožnatih odtenkih. Sorta je na prvi pogled še najbolj podobna `Amber Waves`, a se od nje loči po sivkastih vzorcih na listih, bolj jantarnih odtenkih ter obliki listov (rob ni valovit).

Heuchera ‘Lime Rickey’; iskrivka

35 cm, cvet 50 cm cveti: 5-6 m2: 7-9 polsenca Je prva zelenorumena sorta z izrazito valovitim listnim robom, ki je nastala kot sejanec `Amber Waves`. Cvetovi so popolnoma beli, listi so spomladi zelenorumeni, kasneje pa bolj limetino zeleni. Srednje hitre rasti. Sorto so l. 2004 ustvarili v Terra Nova Nurseries.

Heuchera ‘Marmalade’, iskrivka

25 cm, cvet 50 cm cveti: 6-8 m2: 7-9 sonce, polsenca Listi so v različnih odtenkih od zelenkasto oranžne, rdečeoranžne do okrastorumene, spodnja stran pa je intenzivno rdečerožnata. Rob je zelo naguban in jim daje videz hrastovih listov. Raščava sorta, ki dobro uspeva na bolj svetlih mestih in prenese tudipovsem sončne lege. Precej rada cveti, njena socvetja pa lahko uporabimo tudi za rezano cvetje. Spada k »Villosa« skupini križancev. Žlahtnitelj: Janet Egger

Heuchera ‘Mint Julep’, iskrivka

30 cm cveti: 5-7 m2: 7-9 sonce, polsenca, zelo svetla senca Bela socvetja se dvigajo nad gručo listov v hladni zeleni barvi in z izrazitimi sivimi vzorci. Hitro rastoča. Odlična za poletno-jesenske zasaditve cvetličnih posod, za poživitev senčnih delov vrta ter za gozdni vrt. Novost l. 2010 je prišla iz podjetja Terra Nova Nurseries.

Heuchera sanguinea, krvavordeča iskrivka, ognjeni dež

60cm, listi 30cm cveti: 6-8 m²:7-9 sonce, polsenca To je vrsta, ki je dala rodu Heuchera eno izmed slovenskih imen – ognjeni dež, ki se naša na ognjeno rdeče do rožnatordeče cvetove. V naravi uspeva v SZ ZDA. Je zelo prilagodljiva, saj so jo našli rasti vse od razpok v granitnih skalah na visokih nadmorskih višinah kot tudi v puščavah v senci kaktusov. Odlična kot rezano cvetje.

Heuchera ‘Stormy Seas’, iskrivka

40 cm, cvet 70 cm cveti: 6-7 m2: 7 sonce, polsenca Zelo robustna, raščava sorta s temno rjavimi do črnorjavimi, valovitimi listi, ki so posuti z bledimi sivkastimi vzorci. Odlična kot pokrovna rastlina. Je križanec ‘Pewter Veil’ x sejanec z valovitim listnim robom (H. americana x H. micrantha ‘Ridges’). Sorta je nastala l. 1996 v Terra Nova Nurseries.

Heuchera villosa ‘Palace Purple’, mehkodlakava iskrivka

Sinonimi: H. micrantha ‘Palace Purple’, H. americana ‘Palace Purple’, … 30 cm, cvet 60 cm cveti: 6-7 m2: 7-9 sonce, polsenca, zelo svetla senca Ta sorta je ena najbolj prepoznavnih in najpogosteje gojenih. Veliki rjavkastordeči do rdečevijolični listi imajo obliko, ki spominja na zvezdo. Spodnja stran je izrazito rožnato do rdečevijolična. Nad gručasto skupino listov se dvigajo zelo nežna socvetja z belkastimi cvetovi, ki so odlična kot dodatke k šopkom. ‘Palace Purple’ je ena lažjih za vzgojo, je hitro rastoča in dobro prenese tudi bolj suha in sončna rastišča. Tla morajo biti odcedna. Zaradi hitre rasti jo je potrebno redno pomlajevati. Posamezna »stebla« zlahka ukoreninimo konec pomladi ali poleti. Rastlina je primerna za zasaditve v loncih, grobove, gozdne vrtove ter za pokrivanje tal. Rdečelistno mutacijo so vzgojili v Kew Botanical Gardens v Angliji iz ameriškega semena. Čeprav so jo dolgo obravnavali kot sorto vrste H. micrantha, so kasneje na podlagi večih karakteristik ugotovili, da je skoraj identična H. villosa f. purpurea. Sorta je nagrajena AGM pri RHS. L. 1991 je bila razglašena za rastlino leta pri PPA.

Heucherella; hojherela

Hojherele so nastale s križanjem med iskrivkami, Heuchera in tiarelami, Tiarella. Prvi tak križanec je v Franciji l. 1912 ustvaril Émile Lemoine s križanjem Heuchera ‘Brizoides’ x Tiarella cordifolia in nastala je x Heucherella tiareloides. Križanci so morfološko in fiziološko nekje med obema starševskima rodovoma. Gojimo jih v rahlih, humoznih tleh, ki so stalno nekoliko vlažna. Probleme lahko povzroča zimska mokrota, zato je ključnega pomena odcednost. Najlepše rastline bomo imeli, če jih bomo posadili na mesto, kjer bodo prejele jutranje sonce, popoldan pa bodo v senci. Razmnožujemo jih s spomladanskim deljenjem, a pri nekaterih križancih je to zaradi načina rasti oteženo, pa tudi zakoreninijo se težje oz. počasneje kot npr. iskrivke. Najhujši škodljivec je rilčkar, katerega ličinke objedajo koreninski sistem.

Heucherella ‘Sweet Tea’, hojherela

20 cm, cvet 40 cm cveti: 5-9 m2: 7-9 sonce, polsenca Ena najbolj živahno obarvanih hojherel z listi v prelivajočih se oranžnih do bolj rdečkastih in rumenkastih odtenkih. Predeli ob glavnih listnih žilah so lahko povsem rdečevijolično obarvani. Barve na sploh postanejo intenzivnejše preko poletja. Križanec je pridobljen iz Heuchera villosa, zato dobro prenaša vročino in vlago.

Hosta sp., hosta

Hoste so zagotovo ene bolj poznanih in priljubljenih senčnih rastlin, ki se gojijo predvsem zaradi čudovitih listov. Domovina teh trajnic so Japonska, Kitajska in Koreja. Naseljujejo zelo različna rastišča od temačnih gozdov, do skalnih razpok, sončnih vulkanskih pobočij, močvirij, odprtih travnikov v družbi kitajskega trstikovca (Miscanthus sp.), nekaj pa jih je celo epifitskih in rastejo na z mahom poraščenih vejah dreves. Velika večina vrst raste na senčnih in polsenčnih mestih, zato tudi gojene vrste in sorte prištevamo med sencoljubne. Hoste so že mnogo pred nami gojili na Japonskem, kar je razvidno predvsem v umetniških upodobitvah. Poleg okrasne vrednosti, pa je bila oz. je pomembna tudi v kulinariki. Prva vrsta, ki je prispela v Evropo v Jardin des Plantes (Pariz, v 18. stol.) je bila H. plantagnea, ki je že dolgo precej razširjena tudi po slovenskih vrtovih. Že Japonci so iskali zanimivo obarvane mutirane primerke, na Zahodu pa je križanje in selkcioniranje doživelo pravi razcvet in pojavilo se je ogromno število novih sort. Vrtnarji jih klasificirajo tako po velikosti kot po barvi. Razvrščanje po velikosti je lahko glede na višino rastline:

ogromne 90-150 cm
velike 60-90 cm
srednje 40-60 cm
majhne 20-40 cm
miniaturne 10-20 cm

ali glede na skupno površino listov:

ogromne 900 cm² ali več
velike 530-900 cm²
srednje 160-530 cm²
majhne 36-160 cm²
miniaturne 13-36 cm²
pritlikave 13 cm² ali manj

V vrtu jih gojimo v zasenčenih gredicah, ob vodnih motivih (a korenine ne smejo stati v vodi, vsaj dolgo ne), v senčne skalnjake, cvetlične lonce … Razmnožujemo jih predvsem z deljenjem zgodaj spomladi, možno pa je tudi kasneje nekje do sredine poletja, a liste porežemo, saj bodo odgnali novi. Vrste razmnožujemo tudi s setvijo semena v odceden in humozen substrat.

Hosta ‘August Moon’, hosta

45-50 cm, cveti: 7 m²: 3 polsenca, senca Je ena prvih sort »rumenolistnih« host, ki so bile dane na tržišče. Ta hitro rastoča hosta ima rumenozelene liste, ki so po površini močno nagubani in dobro tolerira več sonca kot večina drugih. Najlepše uspeva na mestu, kjer je z jutranjim soncem obsijana približno 4 ure. Če raste v polni senci, potem je bolj jabolčno zelene barve. Odlična pokrovna rastlina.

Hosta ‘Aristocrat’; hosta

30-35 cm, cveti: 7 m2: 4 polsenca, senca H. ‘Aristocrat’ je nastala kot mutacija H. ‘Hadspen Blue’. Ta srednje velika sorta ima čudovite modrikaste liste z neenakomernim kremastim robom, ki je širši v primerjavi z ostalimi sortami, ki so obarvane na tak način in v tej barvni kombinaciji. Površina lista je nagubana. Cvetovi so pastelno vijolični. Je počasneje rastoča in naboje uspeva na jutranjem soncu. Primerna tudi za manjše vrtove in manjše cvetlične lonce.

Hosta ‘Big Daddy’, hosta

90 cm, cveti: 7-8 m2: 3 polsenca, senca Ta zelo priljubljena sorta je nastala pri žlahtnitelju Paul Adenu l. 1978, kot mutacija pisanolistne H. siebldiana var. elegans (H. ‘Robusta’). Listi so dobre sivomodre barve, površina je izrazito nagubana, široko srčasta listna ploskev pa je skledasto oz. konkavno oblikovana. Cvetovi so pastelno rožnati oz. skoraj beli. Je počasi rastoča sorta, ki je precej odporna na škodljivce. Modrikasto barvo najdlje obdrži v čisti senci.

Hosta ‘Blue Cadet’, hosta

25 cm, listi 15cm cveti: 6-7 m²: 7 polsenca, senca Listi so modrozeleni, nekoliko bolj sivkasti na spodnji strani in lepe, nekoliko bolj podolžne srčaste oblike s popolnoma ravnim robom. Cvetovi so sivkino vijolični. Najbolje uspeva v svetli senci. Modrikasto barvo obdrži le do sredine poletja, potem je temno zelena. Je ena hitreje rastočih sort in zato dobra pokrovna rastlina. Jeseni se odene v zelo lepe rumenkaste barve. Žlahtnitelj je Paul Aden, l. 1974.

Hosta fortunei ‘Albopicta’; hosta

45 cm, listi 25 cm cveti: 7-8 m2: 4-5 polsenca, senca Sorta je nastala kot naravni mutant H. fortunei. Sredica lista je rumenobela do kremnobela, neenakomeren rob pa tvorita temno zelena ter svetlejša olivnozelena. Listni rob je raven do rahlo valovit. Cvetovi so sivkino vijolični s temnejšimi žilami. Pisanost v poletju izgine in jo najdlje obdržimo v svetli senci in hladnejši mikroklimi. Če je že spomladi izpostavljena soncu, mnogokrat sredica lista postane slonovinasto bela. Je raščava, lahka za vzgojo ter pozno požene iz zemlje. Nagrajena AGM pri RHS.

Hosta fortunei ‘Whirlwind’; hosta

45-50 cm, listi 35 cm cveti: 6-7 m²: 4-5 polsenca, senca Predvideva se, da je sorta nastala kot mutacija H. fortunei ‘Hyacinthina’. Sredica lista je najprej svetlo rumena do slonovinasta, nato pa preko zelenorumene preide v svetlejšo zeleno. Neenakomeren in zelo širok rob je obarvan zelo temno zeleno. Cvetovi svetlo vijolični. Čeprav pisanost starih listov tekom sezone izginja, mladi poskrbijo za zanimiv izgled celotne rastline. Listi so dokaj trdi in malo manj privlačni za polže. Na hladnejših mestih jo sadimo tako, da dobi nekaj jutranjega sonca, drugače v permanentno svetlo senco. Srednje do hitro rastoča.

Hosta ‘Francee’, hosta

60 cm, listi 40 cm cveti: 6-7 m2: 5 polsenca, senca Sorta je nastala kot mutacija H. fortunei ‘Albomarginata’ l. 1986 (Klopping in AHS). Listi so temno zeleni z dokaj ravnim in ozkim belim robom, površina je le rahlo nagubana, listni rob raven, oblika pa je srčasta. Cvetovi so svetlo vijolični. Je ena boljših in bolj priljubljenih host z belim robom. Hitro rastoča, odlična kot pokrovna rastlina, dobro prenese tudi nekaj več jutranjega sonca, lepo se poda tudi v cvetlične lonce.

Hosta ‘Frances Williams’, hosta

Sinonimi: Hosta sieboldiana ‘Frances Williams’ 70 cm, listi 50 cm cveti: 6-7 m2: 3-4 polsenca, senca Ta mutacija Hosta sieboldiana var. elegans ima zelo široke, nagubane liste z modrozeleno sredico z zelo neenakomernim rumenozelenim robom, ki lahko preide v krem rumeno barvo. V temnejšem okolju je sredica bolj modrikasta kot sicer. Cvetovi so skoraj beli. Da se pokaže v najlepši luči, potrebuje kar nekaj let rasti. Že od samega začetka je ena najbolj priljubljenih sort host. Čudovito izgleda tudi v cvetličnih loncih, a jo je v tem primeru nujno deliti na 3-4 leta. Poimenovana je po Frances Ropes Williams (1883-1969) iz Massachusettsa v ZDA, ki je sorto odkrila med številnimi sejanci. Gospa je poleg številnih sort host v svet hortikulture prispevala tudi z ustanovitvijo American Hosta Society. Zanimiva pa je tudi zgodba o imenu te sorte. Najditeljica jo je poimenovala ‘Yellow Edge’, nek vrtnar pa je ime latiniziral v ‘Aureus Marginata’. Tudi slednja sprememba se ni obdržala, saj se je pričelo pojavljati ime Aureo-marginata. V zgodnjih 60. letih prejšnjega stoletja je George R. Robinson iz botaničnega vrta Univerze v Oxfordu od gospe Williams prejel sadiko te sorte. Slednji je pozabil na originalno ime, zato je to hosto poimenoval v čast najditeljici/žlahtniteljici. Sorta je nagrajena z AGM pri RHS, l. 1986 pa je zmagala na Alex J. SDMHA.

Hosta ‘Golden Tiara’, hosta

30 cm cveti: 6-8 m2: 7 polsenca, senca L.1977 je Bob Savory introduciral H. ‘Golden Tiara’, ki je bila kasneje pomembna za pridobivanje novih sort. Na sredini lista je široka srednje zelena lisa, ki je obdana z rumenozeleno. Slednja lahko preide tudi v bolj rumenkast odtenek. Na olivno zelenih steblih se razvijejo temnejši vijolični cvetovi. Ta hitro rastoča sorta najbolje uspeva v svetli senci. Če je soncu izpostavljena za nekaj ur na dan, razvije temnejše cvetove. Sorta je nagrajena z AGM pri RHS, l. 1944 pa je zmagala na Alex J. SDMHA.

Hosta ‘Krossa Regal’, hosta

80 cm, listi 60 cm cveti: 7-8 m²:3-4 polsenca, senca Sorta je križanec H. nigrescens in je ena izmed bolj zanimivih glede na obliko rasti oz. celotnega izgleda. Sivo nadahnjeni modrozeleni listi z dolgimi, močnimi peclji izgledajo kot gejzir vode. Cvetovi so sivkino vijolični. Najraje ima senco redkejših krošenj listopadne drevnine. Izjemna je kot izpostavljen posamezen primerek ali v cvetličnem loncu. Žlahtntelja sta Gus in Alma Krossa. Sorta je nagrajena z AGM pri RHS, l. 2001 pa je zmagala na Alex J. SDMHA.

Hosta ‘Minuteman’, hosta

Sinonimi: H. ‘Minute Man’. 50-55 cm, listi 40cm cveti: 7-8 m²: 5 polsenca, senca Ta hosta je nastala kot mutacija H. ‘Francee’. Precej konkavni listi so zelo temno zeleni s snežno belim in širokim robom, po obliki pa bolj široko srčasti, kot pri ‘Francee’. V primerjavi s skoraj identično H. ‘Patriot’ ima bolj temno zeleno sredico ter bolj snežno bel rob. Žlahtnitelj je J. Machen.

Hosta ‘Paul’s Glory’, hosta

55 cm, listi 40 cm cveti: 7 m2: 5 polsenca, senca H. ‘Paul’s Glory’ je nastala kot spontana mutacija H. ‘Perry’s True Blue’. Njena najboljša lastnost je neverjetno zanimiva sprememba barv tekom sezone. Spomladi zelenorumeno sredico obdaja modrozelen rob, ki kasneje postane temno zelen, sredica pa se poleti spremeni v sončno rumeno do svetlo rumeno. Cvetovi so bledo vijolični. Gojimo jo na legi z vsaj malce sonca saj le tako razvije najlepše barve, dobro prenaša tudi bolj tople klimatske razmere. Če je poleti izpostavljena soncu, sredica postane kremasto bela. Je srednje do hitre rasti. Nujno jo moramo razsajati na 3-4 leta, ker drugače lahko izgubi na pisanosti. Izbrana je bila za poimenovano hosto leta 1999 pri American Hosta Growers Association.

Hosta plantaginea, hosta

55 cm cveti: 8-9 m2: 4 polsenca, senca Ta na Zahodu najdlje gojena vrsta izvira iz južne Kitajske. Srednje zeleni do svetlo zeleni, nekoliko bleščeči se listi z izrazito vdrtimi žilami so pri nas krasili ne legredice, pač pa so rastlino kot posodovko gojili tudi v loncih in jo ponekod celo (sicer brez potrebe) prezimovali v hišah. Cvetovi so zelo veliki, beli in čudovito dišijo. Pri nas, brez da bi jo ožgalo, prenese rastišče, kjer je polovico do tri četrtine dneva na soncu, seveda pa dobro raste tudi na bolj senčnem mestu. V globoki senci navadno ne cveti. Razen v ogromnih cvetličnih posodah, nikoli ne razvije tako velikih listov, kot če je posajena v gredici.

Hosta sieboldiana var. elegans, hosta

Sinonimi: Hosta sieboldiana ‘Elegans’. 80 cm, listi 50 cm cveti: 7-8 m2: 3 polsenca, senca Sorta je nastala kot križanec H. sieboldiana x H. ‘Tokudama’. Je ena bolj razširjenih in priljubljenih host, ki je v večjih vrtovih in parkih uporabljena tudi kot pokrovna rastlina. Listi so modrikasti, čvrsti in narebreni. Cvetovi so svetlo sivkino vijolični. Odporna na škodljivce, potrebuje svetlo senco tekom celega dneva, barvo pa najdlje obdrži na hladnejših mestih. Potrebuje precej časa, da se vraste. Tekom let se je to sortno ime uporabljalo za več različnih selekcij H. sieboldiana, zato je precej verjetno, da velika večina v vrtnarijah ponujenih host sploh ni H. sieboldiana var. elegans. Sorta je nagrajena z AGM pri RHS.

Hosta ‘Stiletto’, hosta

30 cm cveti: 7-8 m2: 10 polsenca, senca Sorta je l. 1987 nastala s križanjem H. ‘Amy Aden’ x H. pulchella ‘Kifukurin Ubatake’. Listi so zelo ozki, temno olivno zeleni s ozkim kremasto belim robom, ki je raven do nekoliko valovit. Cvetovi so vijolični. Odlična hitro rastoča pokrovna rastlina, ki se lepo poda tudi na rob senčne gredice. Priporočljivo jo je razsajati na 4-5 let.

Hosta ‘Sum and Substance’, hosta

80 cm, listi 60 cm cveti: 8 m2: 3 polsenca, senca ‘Sum and Substance’ je ena večjih gojenih host z velikimi, čvrstimi, svetlo zelenimi listi, ki so spomladi prekriti z rahlo sivkastobelo prevleko, na nekoliko bolj svetlem mestu pa se kasneje obarvajo bolj rumeno. Površina je nekoliko nagubana, spodnja stran pa je prevlečena z intenzivnejšo belkasto prevleko. Cvetovi so bledo vijolični do skoraj beli. Izbrana je bila za poimenovano hosto leta 2004 pri American Hosta Growers Association, nagrajena z AGM pri RHS.

Hosta ‘Halcyon’, hosta

Sinonimi: Hosta tardiana ‘Halcyon’ 35cm, listi 25cm cveti: 7-8 m²:5-7 polsenca, senca H. ‘Halcyon’ je nastala s križanjem H. ‘Tardiflora’ x H. sieboldiana ‘Elegans’. Je ena najbolj modrih sort, kar jih poznamo, poleg tega pa ostane lepo obarvana krepko v poletje. Cvetovi so zelo bledo vijolični. Dokaj hitro rastoča. »Barva« listov variira glede na trenutno osvetljenost, saj je v določeni svetlobi videti skoraj povsem siva, v določenih pa zelo modra. Originalna H. ‘Halcyon’ je večinoma videna le še v starih zbirkah, saj so jo pred uporabo tkivne kulture mnogokrat razmnoževali s setvijo. Tako je originalnost sorte, ki jo ponujajo trgovci in vrtnarji vprašljiva. Sorta je nagrajena z AGM pri RHS, l. 1987 pa je zmagala na Alex J. SDMHA.

Hypericum sp., krčnica

V tem rodu s preko 400 vrstami najdemo tako enoletnice, zelnate trajnice kot tudi grmovja in drevesa. Gojimo jih zaradi rumenih cvetov in mnogokrat dekorativnih plodov, vrste, kot je šentjanževka Hypericum perforatum, pa tudi v medicinske namene. Kot pri mnogih drugih okrasnih trajnicah pa ni zanemarljiva tudi vloga listov oz. celotnih poganjkov, saj so mnoge krčnice odlične pokrovne rastline. Glede tal niso posebno zahtevne, najraje imajo odcedna tla na sončnih rastiščih. Razmnožujemo jih lahko s setvijo ali deljenjem spomladi ter jeseni. Pozno spomladi lahko pripravimo neolesenele potaknjence.

Hypericum calycinum, čašasta krčnica

25-30 cm, listi 20 cm cveti: 6-8 m²: 9 sonce, polsenca Ta vednozelena do delno vednozelena rastlina se razrašča s podzemnimi stebli, zato je odlična pokrovna rastlina. Na poganjkih se poleti razvijejo do 10 cm široki, sončno rumeni cvetovi. Dokaj dobro uspeva tudi v svetli senci. Naravno raste v Bolgariji in Turčiji.

Hypericum olympicum f. uniflorum, olimpska krčnica

Sinonimi: Hypericum polyphyllum ‘Grandiflorum’. 15 cm, listi 10 cm cveti: 6-8 m2: 10-13 sonce, polsenca Ta nizka krčnica tvori goste gruče poganjkov v rahlo sivkasto zeleni barvi. Poleti se odene v množico drobnih rumenih cvetov. Gojimo jo na soncu na odcednih tleh. Dobro prenese sušo. Če poganjki postanejo grdi, ogoleli, jo nekoliko porežemo, da se obnovi.

Hypericum polyphyllum ‘Grandiflorum’

→ glej: Hypericum olympicum f. uniflorum

Iberis sp., grenik

Približno 40 vrst enoletnic, trajnic ter vednozelenih polgrmičkov naravno raste po J Evropi, S. Afriki, Iraku, Siriji, Turčiji, na Krimu in Kavkazu. Gojimo jih zaradi zbitih socvetij v beli ali rožnati barvi. Sadimo jih v odcedna, lahko tudi zelo revna tla na sončno mesto v skalni vrt, škarpnike, grobove, cvetlične posode … Grenike, ki jih gojimo kot trajnice, na nekaj let porežemo, da ohranijo gosto rast. Razmnožimo jih lahko z jesensko setvijo v zaščitene grede ali z neolesenelimi potaknjenci pozno spomladi. Poleti napravimo delno olesenele potaknjence.

Iberis sempervirens ‘Zwergschneeflocke’, vednozeleni grenik

15-20 cm cveti: 4-5 m²: 10 sonce, polsenca Kompaktno rastoč vednozelen polgrmiček, ki razvije množico snežno belih socvetij. Odlična pokrovna rastlina, ki dobro prenaša tudi slabše razmere, kot so revnejša tla, suša, vročina.

Iris sp., perunika

Perunike so obsežen rod z okoli 300 vrstami rastlin s koreniko (oz. podzemnim steblom), čebulico ali zadebeljenimi koreninami. Rastejo po raznolikih rastiščih severne poloble. Gojimo jih predvsem zaradi barvitih cvetov, po katerih so tudi dobile znanstveno ime, ki v grščini pomeni mavrica (direktno se ime sicer nanaša na boginjo Iris). Je pa tudi nekaj sort s pisanimi listi. V grobem jih delimo na čebulne in korenikaste. Med slednjimi so najbolj priljubljene bradate perunike, ki so po vrtovih zastopane z že krepko preko 45.000 sortami. Poleg značilnih cvetov sestavljenih iz kupole ter krilc z bradico (po njej so dobile ime) ne moremo prezreti tudi debelih korenik, ki rastejo po površju. Korenik zato nikoli ne smemo zakopavati. Najlepše uspevajo na sočnih in odcednih rastiščih. V nekaj letih se močno razrastejo, zato jih je priporočljivo redno razsajati, najbolje konec poletja, pri tem pa jim porežemo približno polovico listov, da preprečimo izsušitev rastline. Med bolj pogosto gojenimi korenikastimi perunikami so tudi sibirske perunike Iris sibirica. Slednje med ozkimi travastimi listi na tankih steblih razvijejo nekoliko manjše cvetove. Tudi te najlepše uspevajo na soncu, a ne samo na običajnih gredicah, pač pa tudi v bolj vlažni prsti ob vodnih motivih ali celo v plitvi vodi. Zaradi slednjega jih obravnavamo tudi kot obvodne rastline. Razmnožujemo jih z delitvijo zgodaj spomladi ali jeseni. Perunike so cenile že stare civilizacije. Najstarejša najdena upodobitev (približno 1500 let pred našim štetjem) se nahaja na Kreti na freski v minojski palači Knossos, kot cvetlica kraljev pa je bila poznana tudi v Starem Egiptu. V srednjem veku so predstavljale simbol viteštva, njihovo upodobitev pa najdemo v številnih evropskih grbih. Slovensko oz. slovansko ime se nanaša na boga strele in neba Peruna oz. njegovo ženo Peruniko. Od tod izvira tudi verovanje, da korenika perunike varuje človeka in njegov dom pred udarom strele.

Iris pseudacorus, vodna perunika

80-100 cm cveti: 5-6 m²: 4 sonce, polsenca Vodna perunika je naša divja vrsta, ki v naravi uspeva predvsem ob vodnih površinah Evrope in S Amerike. Tudi v vrtu jo lahko zasadimo ob večjih ribnikih ali drugih vodnih motivih, dobro pa raste tudi v normalni vrtni zemlji, ki se ne sme izsušiti. Gojimo jo predvsem zaradi sončno rumenih cvetov in impozantnega izgleda. Je bujne rasti, zato ji moramo nameniti dovolj prostora. V gredici s stalno vlažno zemljo se tudi zaseje.

Iris pseudacorus ‘Variegata’, vodna perunika

60-70 cm cveti: 5-6 m2: 5 sonce, polsenca Enako kot zgornja vrsta, le da je malo nižja in ima liste z vpadljivimi širokimi kremnorumenimi črtami. Na bolj suhih rastiščih ji lahko rumene dele listov nekoliko ožge.

Iris sanguinea ‘Snow Queen’, krvavordeča perunika

Sinonimi: Iris sibirica ‘Snow Queen’. 70 cm cveti: 5-6 m2: 6 sonce, polsenca Ta perunika je na prvi pogled zelo podobna sibirski, zato jo zelo pogosto v katalogih in drugih opisih zasledimo pod napačnim imenom. Cvetovi so snežno beli. Sorta včasih potrebuje nekaj več časa, da se dobro vraste.

Iris sibirica ‘Ewen’, sibirska perunika

70 cm cveti: 5-6 m2: 5-6 sonce, polsenca Cvetovi so obarvani temno roza, na sredini pa kremno beli. Dobro raščava srednje velika sorta.

Iris sibirica ‘Persimmon’, sibirska perunika

80-90 cm cveti: 5-6 m2: 5 sonce, polsenca Visoka sorta sibirske perunika z dokaj velikimi cvetovi modrovijoličnega odtenka.

Iris sibirica ‘Silver Edge’, sibirska perunika

70 cm cveti: 5-6 m2: 5 sonce, polsenca Sorta je nekoliko pozneje cvetoča in se ponaša z zanimivo oblikovanimi »srednje« modrovijoličnimi cvetovi z zelo tankim belim robom. Krilca v cvetu so nekoliko bolj štrleča in široka, kar daje cvetu bolj poln videz.

Iris sibirica ‘Snow Queen’;

→ glej Iris sanguinea ‘Snow Queen’

Knautia sp., grabljišče

Približno 40 vrst tega rodu najdemo po traviščih in grmiščih Evrope, Sibirije, Kavkaze ter S Afrike. Iz listnih rozet poženejo razvejana stebla s številnimi socvetji za katera je značilno, da zelo močno privabljajo metulje. Najraje imajo sončna rastišča na odcednih, rahlo bazičnih ali nevtralnih tleh. Njihov izgled je kot naročen za divje vrtove ter imitacije travnikov. Seveda se odlično podajo tudi v vrtno gredico. Razmnožujemo s spomladansko setvijo, semena pa je dobro predhodno stratificirati (pod 5^oC).

Knautia macedonica, makedonsko grabljišče

Sinonimi: Scabiosa rumelica. 60-80 cm cveti:7-9 m²: 6 sonce, polsenca Socvetja tega grabljišča z Balkana so v izjemno lepi vinsko rdeči barvi. Če jih redno odstranjujemo, še podaljšamo cvetenje. V lahkih tleh se zelo rada seje. Čeprav ima najraje odcedna tla na soncu, presenetljivo dobro prenese tudi bolj zbita tla ter tudi bolj zasenčene predele, kjer seveda manj cveti. Zaradi globoke korenine zelo dobro prenaša sušo.

Kniphofia sp., raketica, bakljasta lilija

Približno 70 vrst raste predvsem po gorskih rastiščih J Afrike, nekaj pa jih uspeva tudi v Etiopiji, na Madagaskarju ter na Arabskem polotoku. Te trajnice so gručaste rasti, tvorijo namreč skupine rozet iz katerih izraščajo dolgi in ozki listi. Iz rozet poženejo močna stebla, ki na vrhu nosijo množico kimajočih cevastih cvetov. Gojim jih na zelo odcednih tleh na soncu. Pri tej skupini trajnic je nekoliko bolj problematična prezimnost, ki ni odvisna le od temperatur. Zelo so občutljive na zimsko mokroto, nenadno zmrzovanje ter hitre otoplitve. Tako lahko tudi po nekaj letih rasti določena vrsta ali sorta zaradi »slabe« zime propade. Poskrbeti moramo torej za zelo dobro odcednost, tudi z dodajanjem peska, če so tla zbita. Stare, razrasle rastline razmnožujemo z deljenjem, možna pa je tudi setev, a se vrste in sorte med sabo zelo rade križajo, tako da obstaja zelo velika verjetnost, da bodo vse nove rastline križanci.

Kniphofia uvaria, grozdnata bakljasta lilija, raketica

60-90 cm cveti:7-9 m2: 6 sonce, polsenca Grozdnata bakljasta lilija prihaja iz J Afrike (Cape). Ta robustna rastlina razvije socvetja v dveh barvah, zgornji del – popki v živo rdečeoranžni in spodnji odprti cvetovi v rumeni barvi. Pod tem imenom se mnogokrat prodajajo križanci, tako da je težko priti do čiste vrste.

Kniphofia ‘Alcazar’, raketica

Sinonimi: Kniphofia uvaria ‘Alcazar’. 90 cm cveti: 7-9 m2: 5 sonce, polsenca Opečnato oranžna od zgoraj navzdol prehaja v oranžnorumeno barvo. Socvetje so bogata in se pojavljajo ena za drugo do začetka jeseni.

Kniphofia ‘Ice Queen’; raketica

Sinonimi: Kniphofia uvaria ‘Ice Queen’ . 120 cm cveti: 7-9 (10) m2: 5 sonce, polsenca Zelo svetlo zeleni popki se odprejo v slonovinasto bele cvetove. Ta sorta zelo rada pocvita krepko v jesen, kar jo uvršča med ene najbolj dolgotrajno cvetočih raketic.

Lamium sp., mrtva kopriva

Približno 50 vrst enoletnic ter trajnic uspeva v vlažnih gozdovih ali bolj suhih in odprtih rastiščih Evrope, Azije in S Afrike. Le nekaj vrst gojimo predvsem zaradi zanimivih listov in jih uporabljamo predvsem kot pokrovne rastline tako na bolj sončnih kot tudi na senčnih rastiščih. Večina gojenih vrst in sort najlepše uspeva v delni ali polni senci na humoznih, konstantno vlažnih tleh. Razmnožujemo z deljenjem, možno pa je zakoreniniti tudi posamezne poganjke.

Lamium maculatum ‘White Nancy’, lisasta mrtva kopriva

20 cm, list 10 cm cveti: 5-7 m2: 10 polsenca, sonce, svetla senca Kot rečeno tudi lisasta mrtva kopriva najlepše uspeva v bolj senčnih predelih, na soncu pa ostane lepa le, če ima na voljo nekoliko več vlage, pa še v tem primeru je ni priporočljivo imeti na mestu, ki ni vsaj krajši del dneva zasenčen. V zelo zbitih tleh ne tvori goste preproge listov. Čeprav se razmnožuje s podzemnimi stebli in zakoreninjenjem plazečih poganjkov, ni invazivna. Tvori goste preproge sivih listov z zeleno obrobo, poleg tega pa zacveti v beli barvi. Uporabna je tudi v cvetličnih loncih. Sorta je nagrajena z AGM pri RHS.

Leontopodium sp., planika, očnica

Približno 35 vrst trajnic tega rodu raste po travnatih in kamnitih rastiščih Evrope in Azije. Gojimo predvsem Leontopodium alpinum, ki v očeh mnogih predstavlja simbol Alp. Planike občudujemo zaradi socvetij, ki jih obdajajo močno dlakavi ovršni listi. Najbolje uspevajo na zelo odcednih rastiščih na soncu ali v polsenci. Sušo sicer dobro prenese, a v nižinah je ta mnogokrat povezana tudi z vročino, kar ji ne ustreza. Razmnožujemo s setvijo spomladi, semena le vtisnemo v substrat in na rahlo prekrijemo s finim kremenčevim peskom.

Leontopodium alpinum, planika

20 cm, list 5-7 cm cveti: 7-8 m2: 15 sonce, polsenca Planika v vrtu velja za kratkoživo trajnico, razlog pa je predvsem neprimerno rastišče. V vrtu nikoli ne moremo do potankosti posnemati naravnih alpskih pašnikov in kamnišč. Ljudje zmotno povezujemo rastline kamnitih gorskih rastišč s trpežnostjo na sušo. V gorah ni nikoli take vročine kot v nižinah, poleg tega pa je zračna vlaga višja in oblačnost s padavinami pogostejša. To je le nekaj razlogov, zakaj mnogim rastline ne uspe obdržati več kot le nekaj let. Poskrbimo torej za odcedna tla in konstantno zmerno vlago. Ta vrsta v nižinah nikoli ni tako gosto dlakava oz. sivobela in pritlikava kot v hribih.

Leptinella sp., leptinela

Te enoletnice in nizke trajnice so zastopane s približno 80 vrstami, ki prihajajo iz Avstralazije in J Amerike. Iznad mnogokrat aromatičnih listov se na kratkih steblih dvigajo gumbom podobna socvetja. Zaradi pritlehne rasti in dobrega prekrivanja tal so odlične za med tlakovce in druga mesta, kjer jih občasno pohodimo. Za skalnjake so v večini manj primerne, saj precej hitro rastejo in zavzamejo preveč prostora, izjema so le zelo suha tla. Gojimo jih na sončnih ali polsenčnih legah v normalni vrtni zemlji. Razmnožujemo jih s setvijo spomladi ali jeseni pri 13-16^oC, še enostavneje pa z deljenjem.

Leptinella squalida, umazana leptinela

Sinonimi: Cotulla squalida. 5 cm cveti: 5-6 m2: 10-15 sonce, polsenca Majhne rozete z zelo drobnimi, praproti podobnimi in rahlo dlakavimi listi tik ob tleh tvorijo gosto preprogo. V ugodnih pogojih se hitro širi s podzemnimi stebli. Čeprav jo mnogi oglašujejo kot vednozeleno trajnico, je to le delno res, saj večinoma do sredine zime od listov ostane bore malo. Socvetja so majhna in skoraj neopazna. Zelene do sivkasto zelene rozete proti zimi postanejo malce vijolično in rjavo nadahnjene. Rastlina najlepše uspeva v delni senci, dobro pa prenese tudi polno sonce. Je odličen nadomestek za mah v senčnem skalnjaku, kjer je za pravega morda presuho. Prihaja iz Nove Zelandije.

Leptinella squalida ‘Platt’s Black’, umazana leptinela

Sinonimi: Cotulla ‘Platt’s Black’. 5 cm cveti: 5-6 m2: 10-15 sonce, polsenca Enako kot pri zgoraj opisani, le da so listi različno intenzivno črnorjavo obarvani, dlakavost pa doda malce sivkastega nadiha. Sorta je nastala kot mutacija v zasebnem vrtu Jane Platt v ZDA v zvezni državi Oregon.

Leucanthemum sp., ivanjščica

Obstaja 25 vrst poleti cvetočih vrst iz Evrope in S Azije. Nad temno zelenimi listi se dvigajo socvetja (»cvetovi«) z belim zunanjim vencem in rumeno sredico. Obstaja pa tudi nekaj sort z vrstnatimi svetovi, poleg belih pa najdemo tudi pastelno rumene. Skoraj vse so odlične za rezano cvetje. V zadnjih letih so bili vzgojeni križanci L. x superbum, ki so ne le nižji, pač pa jih je mogoče razmnoževati s sejanjem semena. Ivanjščice oz. vrtne marjete najbolje rastejo na s hranilih bogatih tleh na polnem soncu, dobro pa uspevajo tudi na s hranilih zmerno založenih tleh in v delni senci. Na nekaj let jih je priporočljivo razdeliti. Tiste z »enostavnimi« socvetji se dobro podajo v kmečke ter naravne vrtove, »vrstnate« pa se podajo predvsem v cvetlične gredice. Vrste razmnožujemo s setvijo, sorte oz. križance (x superbum) pa le s kupljenim semenom. Oboje z lahkoto tudi delimo.

Leucanthemum vulgare ‘Maikönigin’, ivanjščica

50-70 cm cveti: 5-6 m2: 6-7 sonce, polsenca Socvetja so »enostavnega« tipa v belo-rumeni kombinaciji. Z odstranjevanjem odcvetelih podaljšamo dobo cvetenja. Je zelo zgodaj cvetoča sorta in pogosto kratkoživa.

Leucanthemum x superbum ‘Wirral Supreme’, ivanjščica

70 cm cveti: 5-6 m2: 6-7 sonce, polsenca Zunanja dva venca cvetnih lističev sta »običajna«, notranji cvetovi pa tvorijo nacefrani blazini podobno strukturo, ki iz bele le v ožji sredini preide v rumeno. Sorta je nagrajena z AGM pri RHS.

Liatris sp., liatris

Na pustih do kamnitih tleh suhih prerij ter svetlih gozdov S Amerike raste okoli 40 vrst liatrisa. Iz šopov zelo ozkih in dolgih listov požene steblo s socvetjem, ki se presenetljivo prične odpirati na vrhu. V tleh imajo gomoljem podobne založne organe. Gojimo jih v odcednih tleh na soncu, dobro pa prenašajo sušo ter pusta tla. V zbitih in mokrih tleh, še posebej pozimi lahko rastlina propade. Odlični so za rezano cvetje (dolgo obstojni), poleg gredic pa odlično izgledajo tudi v naravnih vrtovih. Močno privlačijo čebele, metulje … Razmnožujemo z delitvijo zgodaj spomladi ali s setvijo semena jeseni.

Liatris spicata, klasnati liatris

Sinonimi: L. callilepsis. 80 cm, list 40 cm cveti: 7-9 m2: 9-12 sonce, polsenca Klasnati liatris izhaja iz območja med New Yorkom in Florido. Cveti v roza barvi. Izogibati se je potrebno preveč mokrim legam.

Liatris spicata ‘Floristan Weiss’, klasnati liatris

Sinonimi: L. spicata ‘Floristan White’. 80 cm, list 40 cm cveti: 7-9 m2: 9-12 sonce, polsenca Enako kot zgoraj opisana vrsta, le da ima ta bele cvetove.

Ligularia sp., ligularija

V vrtovih gojimo predvsem 10 od okoli 180 vrst ligularij, ki v naravi rastejo v Evropi, Himalaji, Kitajski in na Japonskem. Večinoma uspevajo na bolj mokrih rastiščih gorovij. Rastline gojimo zaradi dekorativnih listov različnih oblik ter rumenih cvetov. Čeprav dobro rastejo v skoraj vsakršnih vlažnih tleh, bogato poplačajo vložen trud v pripravo res dobrega rastišča (s humusom obogatena, stalno vlažna in rahla tla) v polsenci. Lahko jih gojimo tudi na bolj sončnem mestu, a potem je skrb za vlažna tla še bolj ključnega pomena. V vročih poletnih dneh listje oveni, a se zvečer ponovno postavi pokonci. Kot vlagoljubne trajnice so primerne za obrobje ribnikov, močvirne grede ter gozdne vrtove. Tako cvetovi kot listi so primerni za šopke. Razmnožujemo z delitvijo, vrste pa tudi s setvijo.

Ligularia ‘Britt-Marie Crawford’, ligularija

Sinonimi: L. dentata ‘Britt-Marie Crawford’. 120 cm, list 60 cm cveti: 7-9 m2: 3-5 polsenca, sonce Ta sorta je zagotovo ena najboljših kar se tiče vijolične obarvanosti listov. Le-ti so bleščeči črnovijolični, spodaj purpurnovijolični, socvetja pa v rumenooranžni barvi. Tekom poletja listi malce pozelenijo, a so še vedno močno vijolično obarvani. Gospa Britt-Marie Crawford je za svoj vrt izbrala ruševine škotskega gradu Naughton Castle, kjer je zbirala rastline s celega sveta. Po BBC-jevi oddaji o tem vrtu, je med ljudmi naraslo zanimanje za rastline, ki so bile tam posajene in Britt-Marie se je odločila, da bo odprla vrtnarijo. V njej so odkrili mutacijo sorte Ligularia dentata ‘Othello’, ki je imela izjemno temne liste. Lastnica se je odločila, da jo bo razmnožila, ko malce zraste, medtem pa jo je pustila kar v vrtnariji. Tako je nekega dne ugotovila, da je novost izginila in takoj se ji je posvetilo, da jo je nekdo kupil, ker je sadiko pustila na prodanem mestu. Na srečo je skorajšnjo izgubo opazila dovolj hitro in pravočasno našla kupčev avto ter ligularijo odnesla nazaj v vrtnarijo.

Ligularia dentata, nazobčana ligularija

90 cm, list 50 cm cveti: 8-9 m2: 3 polsenca, sonce Ta robustna ligularija izrašča iz kratkega podzemnega stebla. Listi so ledvičaste oblike, posamezni cvetovi pa spominjajo na rumene marjetke. Čeprav je že osnovna vrsta impozantnega izgleda, se v vrtovih pogosteje goji sorte z vijolično nadahnjenimi listi. V naravi raste po mokrih gorskih traviščih Burme, Japonske, osrednje in Z Kitajske.

Ligularia ‘The Rocket’, ligularija

Sinonimi: L. stenocephala ‘The Rocket’. 150 cm, list 80 cm cveti: 6-8 m2: 3 polsenca, sonce Ta priljubljena sorta je križanec med L. przewalskii in L. stenocephala. Združuje najboljše karakteristike obeh starševskih vrst, ki so vidne v dekorativnih listih in zelo dolgih impozantnih socvetij v rumeni barvi. Drobne svetlo rumene cvetove še dodatno poudarjajo skoraj črna stebla.

Liriope sp., liriopa

Liriope izvirajo iz Kitajske, Japonske in Vietnama, kjer rastejo po gozdnih robovih in grmiščih. V tleh imajo nitaste korenine na katerih se razvijajo gomoljasto odebeljene tvorbe, kar jim omogočajo preživetje tudi neugodnih, sušnih obdobij, zato so ene redkih trajnic, ki dobro uspevajo tudi v suhi senci. Med travastimi listi poženejo bledo rožnata do vijolična socvetja na kratkih steblih. Delno se gručasto razraščajo, delno pa s podzemnimi stebli. So odlične pokrovne rastline, krasne pa so tudi v senčnem skalnjaku ali v cvetličnih loncih. Rastejo skoraj v vsaki zemlji, le da je odcedna. Najbolj jim prija polsenca, tolerirajo pa tudi sonce. Če je preveč senčno, ne cvetijo. Pisanolistne sorte so manj prezimno trdne, ključnega pomena je dobra odcednost, najbolj jim škoduje zimska mokrota. Razmnoževanje s semeni je težavno, zato jih raje delimo. V katalogih liriope mnogokrat napačno poimenujejo z imenon sorodnega rodu Ophiopogon. Sortno ime ‘Silver Sunproof’ se uporablja za več različnih pisanih liriop.

Liriope muscari, liriopa

Sinonimi: L. graminifolia var. densiflora, L. platiphylla, Ophiopogon muscari. 30 cm, list 20 cm cveti: 8-9 m2: 9-12 polsenca, sonce, svetla senca Ta vrsta je s svojimi sortami najbolj poznana in razširjena v kultivaciji. Socvetja so vijolično obarvana. V divjini raste na Kitajskem, že dolgo pa jo gojijo na Japonskem.

Liriope muscari ‘Big Blue’, liriopa

45 cm, list 35 cm cveti: 8-9 m2: 9-12 polsenca, sonce, svetla senca Ta sorta je večja od osnovne vrste.

Liriope muscari ‘Ingwersen’, liriopa

40 cm, list 30 cm cveti: 8-10 m2: 9-12 polsenca, sonce, svetla senca Dobro raščava sorta z izjemno lepimi intenzivno sivkino vijoličnimi socvetji. Tvori goste šope listov.

Liriope spicata, klasnata liriopa

Sinonimi: Ophiopogon spicatus. 20 cm, list 15 cm cveti: 7-10 m2: 8-10 polsenca, sonce, svetla senca Ta vrsta je najboljša pokrovna rastlina v tem rodu. Listi so ožji kot pri L. muscari, razrašča pa se s podzemnimi stebli in tvori goste zimzelene preproge. Socvetja so manj bujna in bledo vijolične do bledo rožnate barve. Robustna rastlina. Lahko nadomesti trato na senčnih in suhih delih. Vrsta izvira iz Kitajske in Vietnama.

Liriope spicata ‘Silver Dragon’

→glej Liriope spicata ‘Gin-ryu’

Liriope spicata ‘Gin-ryu’; klasasta liriopa

Sinonimi: L. spicata ‘Silver Dragon’ 20 cm cveti: 8-9 m2: 10-15 polsenca, sonce, svetla senca Listi so polni ozkih belih vzdolžnih lis oz. prog, cvetovi pa so skoraj beli. Sorta v nezadostno odcednih tleh in v primeru zelo mokre zime v večini Slovenije propade.

Lupinus sp., volčji bob, lupina

Ta rod obsega približno 20 vrst enoletnic, dvoletnic, trajnic ter grmov, ki so razširjeni skoraj po vsem svetu. Od gojenih trajnic jih večina izvira iz S srednje in J Amerike, Sredozemlja ter S Afrike. Večinoma uspevajo na nerodovitnih tleh travišč, kamnišč, klifov, rečnih bregov … V vrtovih skoraj ne gojimo vrst, pač pa bolj razkošne križance. Pokončna socvetja so lahko, bela, rumena, vijolična, oranžna, modrikasta in v rožnatih odtenkih, poznamo pa tudi taka z dvobarvnimi cvetovi. Vrtni volčji bobi so znani kot kratkožive trajnice, ki jih je potrebno po 4-5 letih zamenjati, saj ti ostarijo ali celo propadejo. Življenjsko dobo jim podaljšamo z odstranjevanjem socvetij, takoj ko so odcvetela. Ker spadajo med metuljnice, so s pomočjo simbioze s talnimi baterijami sposobni izkoriščati dušik iz zraka. Gojimo jih v dobro pripravljeni vrtni zemlji, ki mora biti odcedna in zmerno do dobro založena s hranili. Čeprav tolerirajo nekaj sence, bodo bolj zdravi in lepši na popolnem soncu. Med rastjo se tla ne smejo izsušiti. Zelo lahko jih je vzgojiti iz semena, a če uporabljamo doma nabrano, bomo počasi dobili le vijolične rastline. Nove rastline je možno vzgojiti tudi z ukoreninjenjem spomladanskih poganjkov, preden ti postanejo votli. Med križanci so v vrtnarstvu najbolj poznani tisti, ki jih je ustvaril George Russell. L. 1911 je v Yorku v Angliji pričel z gojenjem mešanice barv L. polyphyllus in drugih vrst ter dobil številne križance v novih odtenkih. Na tisoče rastlin je prepuščal naravnim opraševalcem, sam pa je odbiral le najboljše potomce. Tako je ustvaril barvne linije močnih rastlin z bogatimi, zbitimi socvetji.

Lupinus ‘Rote Flamme’, volčji bob

Sinonimi: Lupinus ‘Red Flame’. 70-100 cm cveti: 6-7 m2: 4-5 sonce, polsenca Cvetovi so rdečerožnati. Spada med Russel križance.

Lupinus ‘Fräulein’, volčji bob

80 cm cveti: 6-8 m2: 4-5 sonce, polsenca Cvetovi so beli. Spada med Russelove križance.

Lupinus ‘Kastellan’, volčji bob

100 cm cveti: 6-8 m2: 4-5 sonce, polsenca Cvetovi so modrovijolični. Spada med Russelove križance.

Lupinus ‘Kronleuchter’, volčji bob

100 cm cveti: 6-8 m2: 4-5 sonce, polsenca Cvetovi sveto rumeni. Spada med Russelove križance.

Lupinus ‘Schloßfrau’, volčji bob

100 cm cveti: 6-8 m2: 4-5 sonce, polsenca Cvetovi so rožnati. Spada med Russelove križance.

Lychnis sp., lučca

Približno 20 vrst lučc raste po različnih rastiščih severne poloble. Gojimo jih zaradi barvitih cvetov, pri nekaterih sortah pa tudi zaradi barvitega listja. Gojimo jih v normalni vrtni zemlji na sončni ali polsenčni legi. Z odstranjevanjem odcveteli cvetov podaljšamo dobo cvetenja. Zlahka jih vzgojimo iz semena takoj ko to dozori ali spomladi. Vegetativno jih razmnožimo z deljenjem spomladi ali po cvetenju.

Lychnis chalcedonica, škrlatna lučca

80 cm cveti: 6-7 m2: 7-9 sonce, polsenca Nekoliko sploščena socvetja te pokončne trajnice sestavljajo ognjeno oranžnoredči cvetovi, ki je v svetu trajnic redka. Najraje ima stalno vlažna tla na polnem soncu. Izvira iz V Rusije. Nagrajena z AGM pri RHS.

Lychnis coronaria, dlakava lučca

60-70 cm cveti: 6-7 m2: 6-7 sonce, polsenca Kratkoživeča trajnica, ki je mnogokrat »dvoletnega« tipa. Prvo leto tvori listno rozeto, drugo pa iz nje požene razrasla stebla s temno neonsko roza cvetovi. Celotna rastlina je močno dlakava kar ji daje svetlo siv videz. Odlična za podeželske vrtove in za med vrtnice. Gojimo jo na sončnih mestih z odcednimi tlemi. Ne mara zimske mokrote. Zelo rada se sama zaseje, zato je pridobivanje novih rastlin kaj hitro spontano. V naravi raste v J Evropi.

Lychnis coronaria ‘Alba’ dlakava lučca

60-70 cm cveti: 6-7 m2: 6-7 sonce, polsenca Enako kot zgoraj, le da so cvetovi beli.

Omphalodes sp., torilnica

Okoli 30 vrst enoletnic, dvoletnic ter trajnic raste po traviščih, gozdovih in gorstvih Evrope, V Azije, S Amerike in Mehike. Trajne torilnice so ali gručasto rastoče ali plazeče. Cvetovi so drobni, modri in spominjajo na spominčice. Sadimo jih v delno senco v humozna, odcedna in vedno nekoliko vlažna tla. Možno jih je sejati, najlažje pa jih razmnožimo z deljenjem.

Omphalodes verna, spomladanska torilnica

15 cm cveti: 4-5 m²: 12-15 polsenca, svetla senca pod listavci Je ena redkih povsem nebesno modro cvetočih rastlin. Ta torilnica je hitro rastoča, saj se razširja s plazečimi se stebelci, ki se zakoreninijo in ustvarijo nove rastline. Je odlična pokrovna rastlina za delno zasenčena in humozna rastišča. Prenese tudi nekaj suše, a listi v takem primeru izgubijo na lepem izgledu. Izvira iz Evrope.

Ophiopogon sp., kačja brada

Na Borneu, Filipinih, Japonski in po Kitajski raste 65 vrst vednozelenih trajnic. So gručasto rastoče rastline s travastimi listi. Socvetja so majhna, na kratkih steblih in sestavljena iz belih do bledo vijoličnih cvetov. Semena oz. plodovi so večinoma modrovijolični v obliki jajčastih kugljic. V vrtu jih gojimo v navadni vrtni ali bolj humozni zemlji. Kačje brade so najlepše v polsenci, lahko pa jih gojimo tudi na bolj sončnem rastišču, a tam potrebujejo več talne vlage. Razmnožujemo skoraj izključno z delitvijo.

Ophiopogon japonicus, japonska kačja brada

15-25 cm cveti: 5-7 m2: 10-15 polsenca, svetla senca pod listavci Zelo, zelo ozki temno zeleni listi so nekoliko usločeni in lahko tvorijo cele preproge, zato je to odlična vednozelena pokrovna trajnica in dober nadomestek za trato. Cvetovi so bledo vijolični do beli. Plodovi modrikasti do črnomodri. Primerna tudi za senčna mesta, kjer uspeva le malo rastlin npr. suha senca. Izvira iz gozdov z Japonske, Kitajske in Koreje.

Ophiopogon muscari

→ glej Liriope muscari

Ophiopogon planiscapus, kačja brada

10-15 cm cveti: 8-9 m2: 12-15 polsenca, svetla senca pod listavci, sonce Ta kačja brada se razrašča delno gručasto, delno pa s podzemnimi stebli. Je odlična pokrovna rastlina za pod listopadna drevesa in grme, saj tvori preproge zimzelenih travastih listov. Cvetovi so zvončasti in bledo vijolični do skoraj beli. Trpežna in lahko na manjših površinah nadomešča trato. Izvira iz Japonske.

Ophiopogon planiscapus ‘Nigrescens’, kačja brada

Sinonimi: O. planiscapus ‘Niger,’ ‘Arabicus,’ ‘Ebony Knight,’ ‘Black Monkey Grass’, ‘Black Dragon,’ ‘Black Smaragd.’ 15-20 cm cveti: 8-9 m2: 10-13 polsenca, svetla senca pod listavci, sonce Enako kot prej opisana vrsta, le da je ta sorta povsem črna z izjemo cvetov, ki so enaki kot pri osnovni vrsti. Le zelo mladi poganjki so zeleni. Verjetno je to edina resnično črna trajnica. Nagrajena z AGM pri RHS

Ophiopogon spicatus

→ glej Liriope spicata

Pachysandra sp., debelačka, ižander, pahisandra

Le 4 vrste debelačk najdemo na Kitajskem in Japonskem. Vednozeleni poganjki z bleščečimi listi se širijo s podzemnimi stebli. Gre za odlične robustne pokrovne rastline s komaj opaznimi belkastimi socvetji. So hitro rastoče, še posebej v bolj vlažnih in hranljivih tleh. Gojimo jih v delni ali polni senci. Glede zemlje niso izbirčne, izogibamo se le ekstremno suhim razmeram. Razmnožujemo predvsem z delitvijo.

Pachysandra terminalis, japonska debelačka

20-25 cm cveti: 3-4 m²:12-15 polsenca, svetla senca Ena najbolj priljubljenih pokrovnih rastlin za senčna mesta. Hitro se razraste v goste preproge bleščečih se listov. Na nekaj let jo lahko porežemo ali pokosimo, da se ponovno zgosti. Primerna tudi za brežine. Izhaja iz S. Kitajske in Japonske.

Papaver sp., mak

Okoli 70 vrst enoletnic in trajnic raste po severni polobli, predvsem v Evropi in Aziji, obstaja pa ena izjema iz Južne Afrike. Trajni maki so gručaste rasti ali pa tvorijo rozeto in so večletnega značaja (monokarptski: 2 ali več let kot rozeta nato zacvetijo in propadejo). Ti rastejo predvsem po gorstvih, mnogi tudi na visokih nadmorskih višinah. V vrtu trajne make gojimo v odcednih tleh, ki ne smejo biti izrazito kisla, hvaležni pa bodo za globoko prekopana in s humusom bogata tla. Velika večina zahteva sončno lego. Zlahka jih razmnožimo s semeni (razen večine sort, ki izgubijo tipične lastnosti), P. orientale pa tudi iz koreninskih potaknjencev v času dormance. Možna je tudi delitev gručastih rastlin, a je to delo večinoma nekoliko bolj težavno.

Križanci turškega maka

Do nedavnega so bile (in so še) številne sorte »turškega maka« navedene kot sorte P. orientale. Ker pa se je izkazalo da gre za kompleksne križance med P. orientale, P. bracteatum in P. pseudo-orientale, je tako navajanje nestrokovno in krši pravila poimenovanja gojenih rastlin. Zaradi tega je bolj pravilno, da le navedemo, da neka sorta spada v skupino križancev turškega maka. Med ljubitelji trajnic so že od nekdaj zelo priljubljeni, saj se nad gručami z dolgimi trihomi poraščenimi listi dvigajo zelo veliki cvetovi živih barv. Tem sledijo za make tipične semenske glavice. Za to skupino je značilna poletna dormanca, ko večina listov odmre (ti se ponovno pojavijo jeseni), zato moramo rastlino pazljivo umeščati v grede, da zakrijemo nastalo praznino. Gojimo jih v odcednih, hranljivih tleh na sončnem mestu. Zlahka jih razmnožimo s koreninskimi potaknjenci. Ker radi izraščajo iz ostankov korenin, moramo rastline ob presajanju temeljito izkopati.

Papaver ‘Beauty of Livermere’ (križanec turškega maka), turški mak

100 cm cveti: 5-6 m2: 4 sonce, polsenca Cvetovi te sorte so zelo veliki in temno krvavo rdeči z veliko črno sredico okoli prašnikov.

Papaver ‘Patty’s Plum’ (križanec turškega maka), turški mak

Sinonimi: P. orientale ‘Mrs. Marrow’s Plum’. 90 cm cveti: 5-6 m2: 4 sonce, polsenca Ta sorta je izjemna zaradi nenavadne obarvanosti cvetov. Ti se odprejo v temni zamolklo vijolični, ki jo nekateri opisujejo kot češpljevo vijolična, a na žalost ta barva precej hitro zbledi v svetlo vijoličnorjavo. Ravno zaradi slednjega je ta mak priporočljivo saditi v delno senco, kjer se čudovit vijolični odtenek ohrani precej dlje kot na polnem soncu. Sorto je introducirala Patricia Marrow iz Anglije. To vijolično različico je našla na kompostnem kupu vrtnarije Kingsdon Somerton Nursery.

Papaver ‘Picotee'(križanec turškega maka); turški mak

80 cm cveti: 5-6 m2: 4-5 sonce, polsenca Srednje veliki cvetovi so beli, proti robu pa preidejo v lososnorožnato in niso tako kontrastno žgoče oranžno-beli, kot jih vidimo na nekaterih retuširanih fotografijah s katerimi zavajajo številne vrtnarije. Venčni listi so nagubani, znotraj pa imajo vijoličnočrno dno.

Papaver ‘Queen Alexandra’ (križanec turškega maka), turški mak

Sinonimi: P. orientale ‘Königin Alexandra’. 80 cm cveti: 5-6 m2: 4-5 sonce, polsenca Cvetovi so lososno rožnati s črno sredico. Možno je kupiti tudi seme te sorte.

Papaver ‘Royal Chocolate Distinction’ (križanec turškega maka), turški mak

70 cm cveti: 5-6 m2: 4-5 sonce, polsenca Cvetovi so v nenavadnem temno rdečem odtenku v katerega je primešano nekaj rjave.

Papaver ‘Royal Wedding’ (križanec turškega maka), turški mak

80 cm cveti: 5-6 m2: 4-5 sonce, polsenca Cvetovi so beli z vijoličnočrno sredico. Nekateri poročajo, da jim dobro cveti tudi v svetli senci. Lahko ga razmnožujemo tudi s setvijo kupljenega semena.

Papaver ‘Watermelon’ (križanec turškega maka), turški mak

70 cm cveti: 5-6 m2: 4-5 sonce, polsenca ‘Watermelon’ je sorta s cvetovi v barvi malce manj zrele lubenice, kot nakazuje tudi sortno ime (watermelon = lubenica), torej v rožnatordeči. Spada v eno izmed več serij križancev gospoda Jamesa DeWelta iz Kalifornije, ki je več vrst makov (P. orientale, P. atlanticum, P. bracteatum, P.californicum …) križal z namenom, da bi dobil sorte z na vročino bolj odpornimi cvetovi.

Perovskia sp., perovskija

7 vrst polgrmov raste po skalnatih rastiščih Himalaje in osrednje Azije. Gojimo jih zaradi dolgih rahlih socvetij polnih sivkino vijoličnih cvetov in sivih ali sivozelenih listov. Celotna rastlina malce spominja na sivko saj združuje vijolično in »srebrno«. Cenjene so zaradi cvetenja v poletju, ko je v gredici pomanjkanje barve. Privabljajo metulje, čebele … Gojimo jih v zelo odcednih, lahko tudi revnih, a nikoli s hranili zelo bogatih tleh na polnem soncu. V zbitih in vlažnih tleh lahko preko zime propadejo. Staro gručo sicer lahko razdelimo, a jo hitreje razmnožimo s potaknjenci (neoleseneli spomladi, delno oleseneli poleti). Rod je dobil ime po ruskem generalu iz 19. stol. z imenom Vasily Alekseevich Perovsky.

Perovskia atriplicifolia, lobodastolistna perovskija

100-120 cm cveti: 8-10 m2: 3 sonce, polsenca Ta afganistanska vrsta ima pokončne sivozelene poganjke s sivkino vijoličnimi cvetovi. Rastlino pozno jeseni, še bolje pa zgodaj spomladi porežemo in pustimo le spodnje brste, saj bo tako bolj goste in malce nižje rasti. Pomendrani listi prijetno dišijo, zato ji angleško govoreči narodi rečejo tudi ruski žajbelj.

Perovskia atriplicifolia ‘Little Spire’, lobodastolistna perovskija

90 cm cveti: 8-10 m2: 3-4 sonce, polsenca Ta sorta je nižje rasti, pa tudi socvetja so nekoliko bolj gosta. Žlahtnitelj je Herbert Audshoorn.

Perovskia ‘Blue Spire’, lobodastolistna perovskija

Sinonimi: Perovskia atriplicifolia ‘Blue Spire’ 120 cm cveti: 7-8 m2: 3 sonce, polsenca Dolga socvetja so polna modrikaso sivkinovijoličnih cvetov. Listi so sivozeleni in globoko narezani. Lepa ostane tudi pozimi. Verjetno gre za križanec med P. atriplicifola and P. abrotanoides, ki je bil prvič predstavljen l. 1961. Cveti bolj zgodaj kot lobodastolistna perovskija. Nagrajena z AGM pri RHS in l. 1995 izbrana za rastlino leta pri PPA.

Persicaria sp., dresen

Približno 100 vrst enoletnic in trajnic najdemo na različnih rastiščih po skoraj celem svetu. Po rasti se zelo razlikujejo med seboj, skupna pa so jim ozka klasasta socvetja v beli ali rožnati barvi. V vrtovih gojimo predvsem 17 vrst, ki izhajajo iz Himalaje in Kitajske. Sadimo jih na sonce ali v polsenco, najraje pa imajo vedno nekoliko vlažna tla. Nižje vrste so primerne za prekrivanje tal, višje pa so neprecenljive v gredicah in naravnih vrtovih. Odlične so kot rezano cvetje. Razmnožujemo jih s setvijo, delitvijo ali s potaknjenci, ki jih pripravimo iz necvetočih poganjkov. Dresni so nekoč spadale v rod Polygonum, zato jih še vedno včasih navajajo pod starim imenom.

Persicaria amlexicaulis, dresen

Sinonimi: Bistorta amplexicaulis, Polygonum amplexicaule. 90-120 cm cveti: 7-10 m2: 3 sonce, polsenca Iz delno olesenele osnove poganjajo precej veliki listi z rahlo valovitim robom. Nad njimi se dvigajo razvejana, vitka stebla z nekaj manjšimi listi ter številnimi, skromnimi, ozkimi socvetji temno rožnatih cvetov. Barva variira od bele do rdečerožnate. V vrtu se razraste v precej veliko rastlino, zato ji je dobro nameniti nekaj več prostora, ali pa jo redno deliti. Najraje ima konstantno vlažna in odcedna tla, dobro pa tolerira tudi občasno sušo. Prenese tudi bolj zbita glinasta tla. V naravi uspeva po gozdovih in senčnimi mesti med travo po Himalaji in Z Kitajski.

Persicaria amplexicaulis ‘Alba’, dresen

90 cm cveti: 7-10 m2: 4 sonce, polsenca Nižja sorta z elegantnimi belimi socvetji, ki niso tako gosta kot pri večini drugih sortah.

Persicaria amplexicaulis ‘Speciosa’= ‘Firetail’, dresen

120 cm cveti: 7-10 m2: 3 sonce, polsenca Socvetja so temno rdečkastorožnata. Ime sorte je bilo nedavno spremenjeno oz. ugotovljeno njeno originalno ime, ki je ‘Firetail’.

Persicaria bistorta, kačja dresen

Sinonimi: Bistorta major, Polygonum bistorta. 80 cm cveti: 5-8 m2: 7 sonce, polsenca Iznad srčasto oblikovanih spodnjih listov se dvigajo razvejana vitka stebla s svetlo rožnatimi zbitimi socvetji. Zelo jim ustrezajo vlažna tla, kjer hitro rastejo, niso pa invazivne. Dobro uspevajo tudi v normalni vrtni zemlji, ki pa se ne sme izsušiti. Uspeva po velikem delu Evrazije, kjer so jo uporabljali kot spomladansko zelenjavo ter v medicinske namene.

Phomis sp., flomis

Preko 100 vrst trajnic in polgrmov raste po Sredozemlju, osrednji Aziji in Kitajski. Te gručaste rastline tvorijo močan koreninski sistem, nekatere pa imajo celo gomoljaste odebelitve. Listi so večinoma srčaste oblike in z bogato teksturo. Gosta socvetja imajo kroglasto obliko in so nanizana na pokončnih steblih kot koralde na verižici. Po cvetenju ostanejo čudovite strukture, ki so neprecenljive kot zimski okras gredic. Čeprav tolerirajo delno senco, bodo najlepši na sončnih rastiščih z odcednimi tlemi. Z vodo zasičena zemlja je za njih pogubna. Najlažje jih razmnožimo z delitvijo ali setvijo.

Phlomis russeliana, sirski flomis, Russelov flomis

100 cm, listi 40 cm cveti: 6-8 m²: 5 sonce, polsenca Russelov flomis hitro postreže z velikimi in impresivnimi gručami jabolčno zelenih listov. Le-ti lahko po dolžini dosežejo do 25 cm. Cvetovi so v dveh barvah – sončno rumeni in pastelno rumeni. Pod njimi so zanimive zvezdaste oblike, ki jih tvorijo ovršni listi in skupaj sestavljajo čvrste kroglaste oblike, ki po cvetenju olesenijo in lepe ostanejo celo zimo. V docednih tleh se lahko zasejejo. Gojimo ga na soncu v zelo odcednih tleh. Izvira iz Z Sirije.

Phlox sp., plamenka, floks

Razen ene izmed 60 vrst enoletnic in trajnic vse prihajajo iz S Amerike. Po rasti se posamezne vrste med seboj zelo razlikujejo. Nekatere so plazeče, druge pa gručaste rasti. Ravno zaradi slednjega so plamenke primerne tako za skalne vrtove, kot bujne gredice. Za gozdne vrtove so primerne P. divaricata, P. adsurgens in njune sorte, za gredice P. paniculata, P. maculata s sortami, za skalnjake, grobove in obrobe pa P. subulata in P. douglasi ter seveda številne njune sorte.

Phlox divaricata, gozdna plamenka

25-35 cm cveti: 5-6 m2: 9-10 polsenca, sonce, zelo svetla senca Gozdna plamenka se razširja s plazečimi stebli, ki se zakoreninijo in tako tvori preproge ovalnih, rahlo dlakavih listov. Na kratkih, vitkih stebli se v začetku poletja razvijejo sivkino vijolični, bledo vijolični ali beli prijetno dišeči cvetovi. Socvetja prijetno migetajo tudi ob nežnejšem vetrcu. Gojimo jih v polsenčnih legah v humoznih in stalno vlažnih tleh. Odlični so za pod listopadna drevesa z redkejšo krošnjo. Krasno se podajo v gozdni vrt ali senči skalnjak. Razen razsajanja na nekaj let ne potrebujejo dodatne oskrbe. Razmnožujemo jih z delitvijo, možno pa jih je tudi sejati, a v tem primeru se rado zgodi, da potomci variirajo v barvi cvetov. V naravi rastejo po vlažnih listopadnih gozdovih, jasah in ob poteh: Quebec, Minnesota in Georgia. Nagrajena z AGM pri RHS.

Phlox divaricata ssp. laphamii ‘Chattahoochee’, gozdna plamenka

Sinonimi: P. divaricata ‘Chattahoochee’, P. ‘Chattahoochee’. 20 cm cveti: 6-7 m2: 8-12 polsenca Mladi poganjki te kratkožive trajnice so malce vijolično nadahnjeni. Socvetja so bledo rožnata ali bledo vijolična do skoraj bela z izjemno temnega rožnatega očesa. Sadimo jo v svetlo senco ali lego, ki je obsijana s soncem zjutraj ali pozno popoldne. Tla naj bodo vedno nekoliko vlažna, humozna, hranljiva in odcedna. Izvor oz. nastanek sorte ni povsem znan. Nekateri navajajo, da naj bi šlo za križanec med P. divaricata ssp. laphamii in P. pilosa, spet drugi P. amoena ssp. lighthipei in P. pilosa. Nagrajena z AGM pri RHS.

Phlox douglasii, Douglasijeva plamenka

5-10 cm cveti: 5-6 m2: 10-13 sonce, polsenca Vednozelena, kompaktna blazinasta trajnica z drobnimi ozkimi listi. Spomladi bogato zacveti v beli, rožnati ali sivkino vijolični barvi. Gojimo jo na odcednih, humoznih tleh na soncu ali v polsenci. Po cvetenju jo lahko malce porežemo, da ostane kompaktnejša. Odlične so za skalne motive, škarpnike in grobove. Izvira iz ZDA, od južnega Washingtona do Kalifornije. Ta vrsta je poimenovana po Davidu Douglasu, ki je bil vrtnar botaničnega vrta v Glasgowu in lovec na nove rastline.

Phlox douglasii ‘Crackerjack’ Douglasijeva plamenka

5 cm cveti: 5-6 m2: 10-13 sonce, polsenca Izredno kompaktna in nizka ter zgodaj cvetoča sorta s številnimi temno ciklamno rožnatimi cvetovi. Raščava in zelo zdrava sorta. Nagrajena z AGM pri RHS.

Phlox paniculata, latasta plamenka in sorte

Sinonimi: P. decussata. Lataste plamenke so zagotovo med bolj priljubljenimi iz tega rodu. Razkošna socvetja v številnih barvah že dolgo krasijo številne podeželske vrtove po naši državi. Divja vrsta raste na območju med ameriškimi zveznimi državami New York, Georgia, Arkansas in Illinois, kjer uspeva na vlažnih in s hranili bogatih tleh ob potokih ter v svetlih gozdovih. V Anglijo jo je v začetku 18. stol. prinesel naravoslovec John Bartram. Ta dišeča novost je postala zelo popularna in se je hitro razširila po evropskih vrtovih. Od julija do septembra na gredice vnesejo oblico barve in zapolnijo vrzel med spomladi in jeseni cvetočimi trajnicami. Socvetja na dolgih steblih se zelo dolgo obdržijo v vazi. Glede tal niso pretirano izbirčni, bolj je pomembno, da rastejo na zračnem mestu, saj tako zmanjšamo verjetnost žal pogostega pojava pepelaste plesni. Zaradi slednje je te plamenke priporočljivo zalivati zjutraj, da se vlažni listi čim prej posušijo. Delimo jih na 3-4 leta. Razmnožujemo jih z delitvijo ali s potaknjenci, ki jih napravimo iz necvetočih poganjkov.

Phlox paniculata ‘Blue Paradise’, latasta plamenka

90 cm cveti: 7-8 m2: 5 sonce, polsenca Cvetovi se odprejo v nekoliko bolj bledo vijolični, ki kasneje postane bolj intenzivna, s starostjo pa nekoliko pordijo. Je pa izgled odvisen glede na osvetlitev, na polnem soncu sredi dneva izgleda vijolično ali celo rozavijolično, zasenčena ali proti večeru pa modrovijolično. Ta sorta je precej odporna na pepelasto plesen. Žlahtnitelj je Nizozemec Piet Oudolf.

Phlox paniculata ‘Düsterlohe’, latasta plamenka

Sinonimi: P. paniculata ‘Nicky’. 90 cm cveti: 7-9 m2: 5 sonce, polsenca Cvetovi so intenzivno roza barve.

Phlox paniculata ‘Fuyijama’

→ glej Phlox paniculata ‘Mount Fuji’

Phlox paniculata ‘Katherine’, latasta plamenka

120 cm cveti: 6-8 m2: 5 sonce, polsenca Zelo odporna na pepelasto plesen. Cvetovi so bledo rožnatovijolični z belim očesom.

Phlox paniculata ‘Mount Fuji’, latasta plamenka

Sinonimi: P. paniculata ‘Fuyijama’. 80 cm cveti: 7-9 m2: 5 sonce, polsenca Velika socvetja srednje velikih snežno belih cvetov. Precej odporna na pepelasto plesen. Pri nas se je dobro obnesla tudi v svetli senci z jutranjim soncem.

Phlox paniculata ‘Orange Perfection’

→ glej Phlox paniculata ‘Prince of Orange’

Phlox paniculata ‘Prince of Orange’, latasta plamenka

Sinonimi: P. paniculata ‘Orange Perfection’. 70-80 cm cveti: 7-9 m2: 5 sonce, polsenca Sorta je pogosto z velikim pompom oglaševana kot zelo posebna barvna različica z oranžnimi cvetovi. Če vzamemo za primerjavo pomarančo, ji sorta ‘Prince of Orange’ ne seže niti do »kolen«. V resnici govorimo o intenzivni lososno rožnati in temnejšem rožnatem očesu.

Phlox paniculata ‘Uspekh’, latasta plamenka

Sinonimi: P. paniculata ‘Uspech’ 75-85 cm cveti: 7-8(9) m2: 5 sonce, polsenca To je ruska sorta iz leta 1937 s cvetovi v intenzivno ciklamno rožnati barvi, ki na hitro preide v večjo belo sredico. Podobna je sorti ‘Little Laura’, le da je malce višja in bolj zgodnja v cvetenju. Originalno je bila verjetno poimenovana ‘Uspeh’, a so ime v uradne sezname sort zapisali angleško govoreči, ki izgovarjajoči h zapisujejo s ch. Ena najbolj dišečih sort. Žlahtnitelj je Gaganov.

Phlox subulata, iglasta plamenka

Iglaste plamenke so bolj ali manj kompaktne, blazinaste trajnice z majhnimi, ozkimi listi. Večina sort bogato cveti, tako da mnogokrat listja sploh ni videti. Cvetoča preproga je sestavljena iz manjših socvetij s po nekaj cvetovi v beli, rožnati, bledo vijolični barvi, poznamo pa tudi dvobarvne različice. Za gojenje so nezahtevne, posadimo jih na čim bolj sončno mesto na odcednih tleh. Prenese tudi bolj suha tla, dobro pa se obnese tudi v polsenci, le da malce manj bujno cveti. Lepo prekrivajo škarpnike, se prevešajo čez zidove, sadimo pa jih tudi v skalne vrtove, na grobove,… Občasno jih močno porežemo, da se rastline pomladijo in zgostijo. Razmnožujemo jih z delitvijo ali s potaknjenci, ki jih napravimo poleti. Izvirajo iz V. in osrednjih ZDA.

Phlox subulata ‘Amazing Grace’, iglasta plamenka

10 cm cveti: 4-5 m2: 10-15 sonce, polsenca Veliki beli ali zelo bledo rožnati cvetovi imajo vpadljivo temno rožnato oko. Po rasti ni tako kompaktna kot mnoge druge sorte, a vseeno tvori zelo lepe blazine bolj zračnega videza.

Phlox subulata ‘Atropurpurea’, iglasta plamenka

10-15 cm cveti: 4-5 m2: 10-15 sonce, polsenca Zelo intenzivni ciklamno rožnati cvetovi s še temnejšo, bolj rdečerožnato sredino. Izjemno vpadljiva, že na daleč vidna plamenka.

Phlox subulata ‘Candy Stripes’

→ glej Phlox subulata ‘Tamaongalei’.

Phlox subulata ‘Tamaongalei’, iglasta plamenka

Sinonimi: P. subulata ‘Candy Stripes’. 10 cm cveti: 4-5 m2: 10-15 sonce, polsenca To je ena izmed dvobarvnih sort z belimi cvetovi in svetlo rožnato liso na sredini vsakega venčnega lista.

Phlox subulata ‘Purple Beauty’, iglasta plamenka

10 cm cveti: 4-5 m2: 10-15 sonce, polsenca Okoli vijoličnega očesa so razporejeni venčni listi v svetli vijoličnorožnati barvi.

Physostegia sp., fizostegija

Na vlažnih in sončnih rastiščih V Severne Amerike raste približno 12 vrst pokončnih trajnic. Na oglatih steblih, ki se proti vrhu nekoliko razvejejo se odpirajo rožnata ali bela socvetja. Gojimo jih v cvetličnih gredicah, dobre pa so tudi kot rezano cvetje. Najlepše uspevajo v odcednih, s hranili zmerno založenih tleh na sončnem mestu. Dobro tolerirajo tudi polsenčne lege. Zelo lahko jih razmnožiti z jesensko ali spomladansko setvijo ali spomladanskim razsajevanjem.

Physostegia virginiana, virginijska fizostegija

Sinonimi: P. speciosa. 100 cm cveti: 7-9 m²: 7 sonce, polsenca Ta fizostegija je za gojenje v vrtu nezahtevna, hitro se množi s podzemnimi stebli (a ni invazivna). Iz pritlehnih rozet poženejo oglata stebla, ki na vrhu nosijo značilno oblikovana rožnata, redkeje bela socvetja. Dobro uspeva v odcedni prsti na sončnem mestu. Zaradi hitrega razraščanja jo je priporočljivo redno razsajati.

Physostegia virginiana ‘Alba’, virginijska fizostegija

75 cm cveti: 7-9 m2: 7 sonce, polsenca Malce nižja sorta z belimi cvetovi.

Physostegia virginiana ‘Rosea’, virginijska fizostegija

Sinonimi: P. virginiana ‘Rose Crown’, P. virginiana ‘Rose Queen’. 70-80 cm cveti: 7-9 m2: 7 sonce, polsenca Cvetovi so večji in bolj intenzivno rožnati kot pri osnovni vrsti. Za razliko od belih sort imajo rožnate, kot je ta, spomladi malce rdeče nadahnjene listne rozete.

Polemonium sp., jesenovka

25 vrst enoletnic in trajnic raste po vlažnih travnikih in gorskih kamnitih pobočjih po celotni severni polobli ter J Ameriki. Pri tleh tvorijo skupine rozet iz sestavljenih listov. Na olistanih steblih se odpirajo vijolični, beli, rožnati in celo rumenkasti cvetovi. Gojimo jih v s hranilih bogatih in odcednih tleh na soncu ali v polsenci. Še posebno v vročih poletjih jim mnogo bolj prija nekaj sence. Na sploh so te trajnice bolj kratkoživega značaja. Še posebej lepo se podajo v divje in podeželske vrtove. Razmnožujemo jih s setvijo, sorte pa le z deljenjem.

Polemonium caeruleum, modra jesenovka

80 cm cveti: 6-7 m2: 6-7 sonce, polsenca Cvetovi na dolgih olistanih steblih so sivkino vijolični do nežno mordikastovijolični. Zelo dekorativni pa so tudi do 40 cm dolgi bazalni listi. V zelo ugodnih razmerah se pogosto sama zaseje. Naravno raste v S Evropi in Aziji.

Polygonatum sp., salomonov pečat

Približno 60 vrst raste po Evropi, Aziji in ZDA. Večina jih je zelnatih trajnic z debelim podzemnim steblom. Nekaj vrst je celo epifitskih. Cvetovi so viseči in večinoma beli, obstajajo pa salomonovi pečati z rožnatimi ali rumenkastimi cvetovi. Gojimo jih predvsem zaradi oblike rasti in zanimive teksture, ki naredi senčne zasaditve še bolj zanimive. Večinoma dobro uspevajo na zasenčenih in hladnejših rastiščih s humoznimi ter odcednimi tlemi. Ne marajo suše v času intenzivne rasti ter cvetenja. Uporabljajo se kot samostojne skupine rastlin v gozdnem vrtu ali kot pokrovne rastline pod drevesi. Še posebno višje rastoči salomonovi pečati lepo pridejo do izraza v cvetličnih loncih. Razmnožujemo z delitvijo podzemnih stebel pred pričetkom rasti in pazimo, da ima vsak del stebla popek. Vzgoja iz semena (jesenska setev, spomladanski vznik) je zelo dolgotrajna.

Polygonatum odoratum, dišeči salomonov pečat

Sinonimi: P. officinale. 40 cm cveti: 5-6 m2: 10-12 polsenca, svetla senca Na pokončnem steblu, ki se skoraj horizontalno usloči so izmenično razporejeni svetlo zeleni listi. V zalistjih se pojavijo cvetovi ali socvetja dišečih, belkastih cvetov z zelenim robom na vrhu. Po cvetenju se razvijejo kroglasti modročrni plodovi. Vrsta v naravi uspeva v Evropi in VAziji.

Polygonatum odoratum var. pluriflorum ‘Variegatum’, dišeči salomonov pečat

Sinonimi: P. falcatum ‘Variegatum’, P. odoratum var. thunbergii ‘Variegatum’. 40 cm cveti: 5-6 m2: 7-9 polsenca, svetla senca Široki, precej veliki listi z belo do kremasto obrobo so izmenično razporejeni po visokem rdečkastem steblu, ki se horizontalno usloči. Na spodnji strani s stebla visijo veliki beli zvončasti cvetovi po 2 do 5 v skupini. Po cvetenju se razvijejo modrikasto črni kroglasti plodovi. Dobro prenese tudi občasno sušo. Izvira iz Japonske. Nagrajen z AGM pri RHS.

Polygonatum falcatum, salomonov pečat

40 cm cveti: 5-6 m2: 7-9 polsenca, svetla senca Široki, precej veliki listi so izmenično razporejeni po visokem steblu, ki se horizontalno usloči. Na spodnji strani s stebla visijo veliki beli zvončasti cvetovi po 2 do 5 v skupini. Po cvetenju se razvijejo modrikasto črni kroglasti plodovi. Spomladi mlade poganjke radi napadejo polži. Dobro prenese tudi občasno sušo.

Polygonatum falcatum ‘Variegatum’

→ glej Polygonatum odoratum var. pluriflorum ‘Variegatum’

Polygonatum officinale

→ glej Polygonatum odoratum

Polygonum sp.

Polygonum amplexicaule

→ glej Persicaria amlexicaulis

Polygonum bistorta

→ glej Persicaria bistorta

Primula sp., jeglič, trobentica

Ta barvit in raznolik rod obsega preko 430 vrst. Uspevajo v zmernem in gorskem podnebju na severni polobli. Iz pritličnih rozet poženejo stebla z zvonastimi, cevastimi ali trobentastimi cvetovi. Mnoge so prekrite s posebnim belkastim poprhom, ki mu rečemo tudi farina. Zaradi obsežnosti in med vrtnarji priljubljenosti rodu je ta razdeljen na 38 sekcij, tu pa bomo obravnavali le pogosteje gojene. Imena sekcij so bila nedavno prenovljena, tako razdelitev pa so vrtnarji začeli uporabljati kmalu po l. 1940.

Auricula: rastline so med nižjimi v svojem rodu, spomladi cvetoče, z nekoliko »mesnatimi«, čvrstimi listi, ki imajo v nekaterih primerih moknat poprh, rastejo po gorstvih Evrope,
Capitatae: socvetja so diskaste oblike z zakrnelimi sredinskimi cvetovi, na pogled podobni obloglavim jegličem, a so kasneje cvetoči in kratkoživeči, rastejo v Himalaji,
Cortusoides: listi so poraščeni s trihomi, na tankih, ravnih steblih se razvijejo večinoma rožnati cvetovi,
Denticulatae: socvetja so zbita in okrogle oblike, cvetovi vijolični, purpurnorožnati ali beli, močna stebla so rahlo prekrita z moknatim poprhom, rastejo v Himalaji,
Muscarioides: klasasta socvetja so iz zelo majhnih cvetov, listi dlakavi, kratkoživeči, rastejo na Kitajskem,
Oreophlomis: rastline so pritlikave, spomladi cvetoče v roza barvi, rastejo na močvirnih tleh v osrednji Aziji,
Primula: listi so mehki, rahlo dlakavi in bolj ali manj podobni trobentičnim vulgaris, spomladi cvetoči, v to sekcijo spadajo P. vulgaris, P. veris, P. elatior in njihovi križanci,
Proliferae (Candelabra): visoka stebla s socvetji v večih nivojih oz. v vretencih (v slovenščini jim rečemo tudi etažni jegliči), večinoma cvetijo zgodaj poleti, rastejo na vlažnih rastiščih po Kitajski,
Sikkimenses: ti jegliči so podobni tistim iz Proliferae, le da večinoma niso etažni, cvetovi kimajoči in pokriti s farino, cvetijo sredi poletja, večina jih prihaja iz Himalaje

Najraje rastejo na nekoliko kislih do nevtralnih tleh, večina pa jih tolerira rahlo bazično zemljo. Ker je nemogoče zapisati splošne napotke za razmnoževanje vseh vrst in sort jegličev, saj so npr. nekatere vrste zelo težke za vzgojo iz semena, so podatki o razmnoževanju zapisani posebej pri vsaki vrsti ali sorti. Jegliči vsebujejo protein primin, ki se nahaja v celičnem soku in pri s stiku s kožo pri redkih lahko povzroči alergijsko reakcijo.

Primula auricula, avrikelj, lepi jeglič (Auricula)

15 cm cveti: 4-5 m2: 15-20 polsenca, sonce Avrikelj je naša zaščitena vrsta, ki lepo uspeva tudi v nižinah. Nad širokimi moknatimi sivozelenimi listi se na tankem steblu dvigajo sončno rumeni cvetovi z belo moknato sredico. V tleh ima ponavadi eno glavno korenino, ki se proti koncu razraste. Čeprav ga v gorah vidimo tudi na zelo sončnih rastiščih, moramo upoštevati, da v nižinah vlada druga klima, zato ga na polnem soncu in ob pomanjkanju vode kaj hitro ožge. V vrtu bo torej najlepše uspeval v polsenci ali svetli senci na zelo odcednih tleh. Najlažje ga je razmnožiti z odstranjevanjem stranskih rozet, ki morajo imeti vsaj nekaj korenin. Seme je potrebno dobro stratificirati, a tudi to ni zagotovilo, da vam bo rastlino uspelo vzgojiti s setvijo. Avrikelj je starš številnih križancev, ki jim v hortikulturi prav tako rečemo avriklji ali vrtni avriklji. Z AGM nagrajen pri RHS.

Primula auricula sorte, avrikelj (Auricula)

Raznobarvni avriklji se v Evropi gojijo že vsaj od 16. stol. dalje. V enem izmed angleških vrtnarskih katalogov iz l. 1777 je navedeno kar preko 310 različnih sort. Zaradi izjemne popularnosti teh rastlin so l. 1862 v Angliji ustanovili celo specializirano društvo ljubiteljev avrikljev National Auricula Society. Izvor teh barvitih trajnic pa je zavit v meglico skrivnosti, danes se predvideva, da gre za križance med P. auricula in P. hirsuta. Take križance sicer imenujemo P. x pubescens, a ker izvor prvih ne moremo potrditi, jih obravnavamo posebej in čeprav je zapis Primula auricula ‘SORTA’ sporen, se še vedno uporablja le tega. Ti avriklji so po morfologiji zelo podobni vrsti, a se od nje ločijo po povsem drugih barvah cvetov, ki so lahko tudi večbarvni ali celo vrstnati. Listi so lahko povsem zeleni, ali pa prekriti z različno debelim moknatim poprhom. Cvetijo spomladi, radi pa pocvitajo tudi jeseni. Za vzgojo so različno zahtevni, kar je odvisno predvsem od sorte. Večinoma je dovolj, če jim zagotovimo zelo odceden in hranljiv substrat s primešanim kremenčevim ali drugim peskom. Niso občutljivi na nizke temperature, pač pa na zimsko mokroto. Mnoge je lažje gojiti v glinenih cvetličnih loncih, kar je pravzaprav tradicionalen način vzgoje teh avrikljev. Pri takem načinu gojenja jih je potrebno redno vsako leto presajati. Zlahka jih razmnožimo s setvijo v zelo odceden in zračen substrat, a tako dobimo le raznobarvne križance, ne pa čistih sort. Slednje razmnožujemo z odstranjevanjem stranskih rozet, ki že imajo nekaj korenin.

Primula auricula ‘Gwen’, avrikelj (Auricula)

15 cm cveti: 4-5 m2: 15-20 polsenca, sonce Cvetovi imajo veliko pastelno rumeno, rahlo moknato sredico okoli katere je črnovijoličen obroč, ki se proti robu prelije v nežnejšo vijolično barvo. Raščava sorta, ki jo v primeru vzgoje v loncu potrebno redno razsajati, saj tvori mnogo mladih rozet.

Primula capitata, čvrstoglavi jeglič (Capitatae)

30 cm cveti: 7-9 m2: 12-15 polsenca, svetla senca Kratkoživeča trajnica, včasih celo dvoletnica, ki na srečo rada tvori mnogo stranskih rozet, ki zagotovijo cvetenje tudi v nadaljnjih letih. Vrsta je barvno precej variabilna, a večinoma so stranski cvetovi diskastega socvetja temno vijolični, sredinski oz. zgornji pa so zakrneli in bogato prekriti z belkastim poprhom, kar s temnimi cvetovi ustvarja zelo kontrasten videz. Moknato prevleko imajo tudi stebla in še posebej spodnja stran listov. Gojimo ga na zelo odcednih, vedno vlažnih in humoznih tleh v polsenci ali svetli senci. Tolerira sončno rastišče, če ima na voljo konstantno vlažna tla. Dokaj lahko ga razmnožimo s sejanjem semena. Izvira iz vlažnih in odcednih rastišč nad gozdno mejo v Himalaji in na Kitajskem. Nekoč so ga v njegovi domovini uporabljali za zdravljenje glavobola in kot sestavino pri pripravi juh.

Primula capitata ‘Salvana’; čvrstoglavi jeglič (Capitatae)

30 cm cveti: 7-9 m2: 12-15 polsenca, svetla senca Ni znano, da bi se ta sorta v čemerkoli razlikovala od osnovne vrste. Sorto je introduciralo podjetje S&G Flowers.

Primula denticulata, obloglavi jeglič (Denticulatae)

20-30 cm cveti: 3-5 m2: 18-25 polsenca, svetla senca Za obloglavi jeglič so značilna socvetja, ki so kompaktna in bolj ali manj kroglasto oblikovana. Barva cvetov je nežno sivkino vijolična. Stebla so lahko precej debela in večinoma rahlo prekrita z moknatim poprhom. Najlepše uspeva na odcednih, humoznih in stalno vlažnih tleh. Zelo dobro tolerira tudi težka, zbita tla. Zelo lahko ga je vzgojiti iz semena. V naravi raste po vlažnih travnikih od Himalaje do Z. Kitajske. Vrsta je nagrajena z AGM pri RHS.

Primula denticulata var. alba, obloglavi jeglič (Denticulatae)

Sinonimi: P. denticulata ‘Alba’, P. denticulata ‘Snowball’ 20-30 cm cveti: 3-5 m2: 18-25 polsenca, svetla senca Cvetovi so snežno beli.

Primula denticulata ‘Blaue Auslese’, obloglavi jeglič (Denticulatae)

20-30 cm cveti: 3-5 m2: 18-25 polsenca, svetla senca Cvetovi so malce bolj temno vijolični kot pri osnovni vrsti, a ker gre za sejance, barva od rastline do rastline nekoliko variira.

Primula denticulata ‘Rubin’, obloglavi jeglič (Denticulatae)

20-30 cm cveti: 3-5 m2: 18-25 polsenca, svetla senca Cvetovi v zelo intenzivni temnejši roza do rdečeroza barvi. Ker sorto razmnožujejo s setvijo, barva od rastline do rastline nekoliko variira.

Primula florindae, himalajski jeglič (Sikkimenses)

50-70 cm cveti: 7-8 m2: 7-9 polsenca, svetla senca, sonce (le ob vodi) Himalajski jeglič je dolgoživeč in največji v svojem rodu, v zelo ugodnih razmerah lahko doseže tudi 100 cm. Na vitkem steblu se razvije skupina (do 80) pastelno rumenih cvetov, ki so zunaj prekriti z moknatim poprhom, enako veja tudi za steblo. Gojimo jih v vlažnih, humoznih tleh, najbolje ob vodnih motivih v polsenci. Celodnevno sonce tolerira, če ima ves čas na voljo dovolj vlage. V ugodnih razmerah se lahko tudi sam zaseje. Pod tem imenom se pojavljajo tudi oranžno in rdečecvetoče oblike, a gre pravzaprav za križance s P. apicola var. violacea, verjetno pa tudi s P. waltonii in P. ioessa. Zlahka ga razmnožimo s setvijo, seme dolgo obdrži kalivost. Možno pa ga je tudi deliti. Naravno raste na poplavnih ravnicah v Tibetu.

Primula japonica, japonski jeglič (Proliferae)

40-50 cm cveti: 5-7 m2: 12-15 polsenca, svetla senca Iznad svetlo zelenih listov požene steblo s tremi do šestimi vretenci z rožnatimi cvetovi. So dolgožive trajnice. Japonski jegliči so lahki za vzgojo, posadimo jih v vlažna, s hranili dobro založena tla. Rastišče naj bo vsaj del dneva zasenčeno, še posebno poleti. Razmnožimo jih s semeni, včasih se tudi sami zasejejo. Sejanci lahko cvetijo že prvo leto. V naravi jih najdemo na vlažnih rastiščih ob gorskih potokih na Japonskem.

Primula x pubescens, vrtni varikelj (Auricula)

20 cm cveti: 4-5(6) m2: 15 sonce, polsenca Vrtni avriklji so nastali z naravnim križanjem vrst P. auricula in P. hirsuta. Zimzeleni listi so večinoma brez vidnejšega poprha. Cvetovi so v raznoraznih barvah in imajo večjo belo ali rumenkasto moknato sredico. Gojimo jih na soncu ali v polsenci na odcednih tleh. Lahko so zelo dolgožive trajnice, še posebej če rastejo v bolj hladnih razmerah. Primerne so za skalne vrtove, v ospredju cvetličnih gredic ali na grobovih. Kot je že opisano pri »Primula auricula – sorte«, obstaja precejšnja zmeda kateri avrikelj uvrstiti v katero izmed teh dveh skupin. V splošni prodaji so večinoma le mešanice barv, obstajajo pa tudi sorte, ki jih seveda razmnožujejo le vegetativno. Zelo lahko jih je vzgojiti iz semena ali z razsajanjem.

Primula rosea, rožnati jeglič (Oreophlomis)

20 cm cveti: 3-4 m2: 20-25 polsenca Pri tleh tvori rozete gladkih listov, zelo zgodaj spomladi pa še pred listi požene steblo z neonsko roza obarvanimi cvetovi z drobno rumeno sredico. Najbolje ga je gojiti v zelo vlažnih tleh, najraje ima periodična zasičenja z vodo, zato mu ustrezajo rastišča ob vodotokih, kjer gladina narašča in pada. Ne mara le zimske poplave. Drugače pa povsem dobro raste tudi v normalni in stalno vlažni vrtni zemlji v polsenci. Ta dolgoživi jeglič lahko razmnožujemo s semeni ali z delitvijo. Rožnati jeglič izvira iz gorskih travišč in mokrih rastišč Himalaje tudi z nadmorske višine do 4.300 m. Vrsta je nagrajena AGM pri RHS.

Primula rosea ‘Gigas’, rožnati jeglič

20 cm cveti: 3-4 m2: 20-25 polsenca Cvetovi so intenzivneje rdečerožnato obarvani.

Primula veris, spomladanski jeglič (Primula)

20 cm cveti: 4-5 m2: 15 polsenca, sonce, svetla senca Listi so prekriti z drobnimi, kratkimi trihomi, kar jim daje malce sivkastega videza. Na steblih se razvijejo socvetja z do 20 sončno rumenimi cvetovi. Glede tal ni pretirano izbirčen, pomembno je le odcednost in konstantna vlažnost. Zelo lahko ga je vzgojiti iz semena, rastline pa je možno tudi deliti v času rasti. Izvira iz travišč Evrope, Turčije in Sibirije.

Primula veris ‘Sunset Shades’ spomladanski jeglič (Primula)

20 cm cveti: 4-5 m2: 15 polsenca, sonce, svetla senca Čeprav je to ime zaenkrat še veljavno, se bo v prihodnosti verjetno spremenilo, saj je sporno. ‘Sunset Shades’ namreč niso mutacija vrste P. veris, pač pa gre za križance med P. veris in P. x polyantha. Cvetovi so po obliki enaki spomladanskemu jegliču, a so obarvani v oranžnih in rdečih odtenkih, v sredini pa imajo rumeno oko.

Primula vialii, Vialov jeglič (Muscaroides)

30 cm cveti: 5-7 m2: 12-15 polsenca, sonce, svetla senca Dolgi in ozki listi so sveto zeleni. Socvetja so v zanimivi barvni kombinaciji. Od spodaj se odpirajo bledo vijoličnorožnati cvetovi, vrh pa ostaja temno rdeč (rdečo barvo prispevajo ovršni listi, ki so vidni dokler se cvetovi ne razprejo). Vialov jeglič je kratkoživeča trajnica, ki najbolje uspeva v vedno vlažnih, humoznih tleh. Rastlina pozno odžene, zato moramo biti pri spomladanskih vrtnih opravilih pazljivi, da je ne poškodujemo. Naravno uspeva po traviščih in grmiščih Z Kitajske, kjer je vse redkejši. Paul Vial, po komer se vrsta imenuje, je bil francoski misijonar. Nagrajen z AGM pri RHS.

Primula vialii ‘Red Hot Poker’

→ glej Primula vialii; to »sortno« ime je verjetno pomotoma nastalo kot vključitev angleškega imena za to vrsto »poker primrose« k latinskemu.

Pulmonaria sp., pljučnik

Po gozdovih in drugih zasenčenih rastiščih Evrope in Z Azije raste približno 14 vrst trajnic. Veliki listi so poraščeni s kratkimi dlačicami, zato so na otip grobi. V večini primerov so posuti z neenakomernimi sivkastimi pegami. Košate listne rozete se gručasto razraščajo in lahko tvorijo zelo velike gruče. Na cvetnih steblih se razpirajo cevasti cvetovi od rožnate do modrovijolične barve. Cvetni popki so ponavadi rožnati, nato pa postanejo različno vijolično obarvani. Glede tal so nezahtevni, najraje imajo odcedna in humozna, ne marajo pa z vodo zasičenih. Večina jih zelo dobro prenaša tudi globoko senco, le da je cvetenje nekoliko okrnjeno. Najlepši bodo v polsenci, nekaj vrst in sort pa dobro tolerira tudi več sonca: P. officinalis, P. longifolia, P. mollis, P. ‘Blue Ensign’, P. ‘Glacier’, P. ‘Mary Mottram’. Pljučniki so ene boljših trajnic za prekrivanje površin v polsenci in senci. Poleg čudovitih cvetov so zelo dekorativni tudi listi. Dandanes je na voljo mnogo sort z bolj ali manj sivo pegastimi listi, obstajajo pa celo popolnoma sivi ali pa taki, ki imajo kremasto obrobo. Zelo hitro rastoče vrste in sorte je potrebno na nekaj let razsajati. Nekateri pljučniki so precej dovzetni za pepelasto plesen. Le-ta se še posebej rada pojavi v vročih razmerah v kombinaciji s pomanjkanjem vode v tleh. Preventiva je sajenje na bolj senčna mesta in skrb za zadostno vlago v tleh, pri čemer so zastirke zelo učinkovite. V zadnjih letih je bilo precej truda žlahtniteljev usmerjenega v pridobivanje čim bolj odpornih sort: P. ‘Apple Frost’, P. ‘Margery Fish’, P. ‘Cotton Cool’ … Ker se večinoma goji sorte, je najbolje, da pljučnike razmnožimo z delitvijo ali s koreninskimi potaknjenci (5 cm dolge kose posadimo v zelo odceden substrat in prezimimo v hladnem prostoru, kjer po možnosti ne zmrzuje). Slednje je težavneje in je možno le pri sortah, ki so izšle iz P. longifolia in P. saccharata.

Pulmonaria ‘Sissinghurst White’, pljučnik

Sinonimi: P. officinalis ‘Sissinghurst White’. 30 cm cveti: 3-4 m2: 11-13 polsenca, svetla senca Zgodnja sorta s sivo pegastimi listi. Cvetovi popolnoma beli. Sprva so mislili, da je sorta nastala kot mutacija P. officinalis, zdaj pa se predvideva, da gre za naravni križanec vrste P. saccharata. Včasih jo nehote zamenjajo s P. offcinalis ‘White Wings’, ki je manj raščava in ima na dnu cveta drobno rožnato pego. Sorta izvira iz slavnega angleškega vrta gradu Sissinghurt Castle.

Pulmonaria ‘Mary Mottram’, pljučnik

Sinonimi: P. ‘Wendy Perry’. 30 cm cveti: 3-4 m2: 11-13 polsenca, svetla senca Listi so skoraj popolnoma prekriti z zelenosivo barvo, le proti robu so pegasti z zeleno podlago. Veliki cvetovi so modrovijolični. Dobro prenese tudi več sonca.

Pulsatilla sp, kosmatinec

Izmed 30 vrst, ki naravno uspevajo po traviščih in skalnih pobočjih Evrope, Azije in S Amerike, se pogosto goji le kosmatinec Pulsatilla vulgaris. Te trajnice tvorijo goste gruče močno narezanih dlakavih listov. Spomladi ali v začetku poletja se iz kosmatih popkov razvijejo veliki zvonasti ali zvezdasti cvetovi z vpadljivimi rumenimi prašniki. Cvetovom sledijo zelo dekorativne semenske lučke. Kosmatince gojimo v zelo odcednih tleh na polnem soncu. Ne marajo presajanja, pozimi pa se moramo izogibati večji vlagi v tleh. Razmnožujemo s setvijo zelo svežega semena, najbolje takoj, ko dozori. Delitev rastlin je lahko zelo problematična.

Pulsatilla vulgaris, kosmatinec

Sinonimi: Anemone pulsatilla. 20 cm cveti: 3-4 m2: 9-10 sonce, polsenca Zelo kompaktno izraščajoči listi so globoko deljeni in dlakavi. Cvetovi so veliki, vijolični in od zunaj rahlo dlakavi. Ko cvetovi ovenijo, se stebla močno podaljšajo, na vrhu pa se razvijejo dekorativne semenske lučke, ki jih tvorijo dolgi in dlakavi semenski »repki«. Ta vrsta uspeva na traviščih od Anglije do Ukrajine.

Pulsatilla vulgaris ‘Alba’, navadni kosmatinec

20 cm cveti: 3-4 m2: 9-10 sonce, polsenca Cvetovi so beli. Sorta je v primerjavi z drugimi malenkost šibkejše rasti. Nagrajena z AGM pri RHS.

Pulsatilla vulgaris var. rubra, navadni kosmatinec

Sinonimi: P. vulgaris ‘Rubra’. 20 cm cveti: 3-4 m2: 9-10 sonce, polsenca Cvetovi so vinsko rdečeroza.

Pulsatilla vulgaris ‘Violet Blue’, navadni kosmatinec

20 cm cveti: 3-4 m2: 9-10 sonce, polsenca Barva cvetov ni nič bolj modrikasta, kakor obljublja sortno ime, pač pa le bolj temno vijolična. To sortno ime je vprašljivo, saj se za temneje cvetoče sejance uporablja več različnih imen.

Rhodiola sp., rožni koren

Približno 50 vrst trajnic tega rodu je široko razširjenih po sončnih, kamnitih rastiščih severne poloble. Zelo redko razrasli poganjki so poraščeni s sivozelenimi mesnatimi listi. Drobni zvezdasti cvetovi v bolj ali manj zbitih socvetjih so rumeni, rjavooranžni, beli ali rdečkasti. Gojimo jih zaradi dekorativnih sivkastih poganjkov ter cvetov na odcednih tleh v sončnem delu vrta ali v cvetličnih posodah na okenski polici (manjše vrste) ter terasah. Dobro prenašajo sušo in bolj pusta tla. Rožne korene razmnožujemo z delitvijo zgodaj poleti, s setvijo spomladi ali jeseni ter z listnimi potaknjenci, ki jih napravimo poleti.

Rhodiola pachyclados, čvrsti rožni koren

Sinonimi: Sedum pachyclados. 10 cm cveti: 6-7 m²: 15-20 sonce, polsenca To vrsto se zelo pogosto prodaja pod napačnim imenom Sedum pachyclados, saj jo šele nedavno prenesli v drug rod. Je pritlehna rastlina s kratkimi poganjki, ki izgledajo kot rozete na kratkih steblih. Listi so rahlo modrikasto sivozeleni, zvezdasti cvetovi pa beli. Stari poganjki od spodaj ogolijo, zato je rastlino priporočljivo vsake toliko časa porezati, da se zgosti. Najlažje jo razmnožimo z deljenjem ali s potikanjem poganjkov.

Rodgersia sp., rodgerzija

V tem rodu je 7 vrst, ki rastejo ob potokih in vlažnih gozdovih od Japonske do Himalaje. Rastline imajo zadebeljeno plazečo se korenino oz. bolje rečeno koreniko. Direktno iz tal izraščajo veliki, impozantni ter od vrste do vrste različno deljeni listi. Čeprav so večinoma ravno slednji glavni razlog, da jih gojimo v vrtu, niso zanemarljiva tudi socvetja. Le-ta so razvejana in polna drobnih belih, kremastih ali rožnatih cvetov. Gojimo jih v humoznih, vedno vlažnih tleh. V takih razmerah prenesejo tudi bolj sončne lege, sicer pa jim najbolj ustreza polsenca ali svetla senca. Da preprečimo izsušitev tal, jih zastremo z debelo plastjo zastirke. Najenostavneje jih razmnožimo vegetativno z delitvijo spomladi ali jeseni. Rod je poimenovan po ameriškem oficirju Johnu Rodgersu.

Rodgersia podophylla, steblastolistna rodgersija

100 cm, list 60 cm cveti: 5-6 m2: 3-4 polsenca, svetla senca Robustna rastlina z gručami velikih dekorativnih listov. Mladi listi so vijoličnorjavo nadahnjeni, do poletja ozelenijo, jeseni pa pogosto pordijo. Velika razvejana socvetja nosijo številne drobne kremnobele cvetove. Vrsta izvira iz vlažnih in senčnih rastišč z Japonske. Nagrajena z AGM pri RHS.

Rodgersia podophylla ‘Braunlaub’, steblastolistna rodgersija

100 cm, list 60 cm cveti: 5-6 m2: 3-4 polsenca, svetla senca Mladi listi so skoraj popolnoma rjavi, ko pa se razprejo, počasi postanejo olivno zeleni.

Rosularia sp., rozetnica, rosularija

Približno 25 vrst vednozelenih sukulentnih trajnic raste po hribovjih JZ Evrope, S Afrike ter od osrednje Azije do Himalaje. Večinoma tvorijo zelo goste gruče rozet svetlo zelenih mesnatih listov. Poleti iz »dozorelih« rozet poženejo stebla z rumenimi, belimi ali rožnatimi socvetji. Pri nekaterih vrstah rozete, ki so pognale cvetno steblo, po cvetenju propadejo (kot pri netreskih, Sempervivum). Gojimo jih na sončnih mestih v zelo odcednih, lahko tudi s hranili revnih tleh. Ker so zelo kompaktne rasti, so odlične tudi za zelo majhne skalne motive ter za grobove. Razmnožujemo jo z ukoreninjenjem posameznih rozet, možno pa je tudi s setvijo.

Rosularia chrysantha, zlatocvetoča rozetnica

Sinonimi: R. pallida. 10 cm, listi 3 cm cveti: 5-6 m²: 15-20 sonce, polsenca Zelo svetlo zelene majhne rozete so prekrite s kratkimi dlačicami in kljub hitri rasti tvorijo zelo kompaktne gruče. Cvetovi so belkasti ali bledo rumeni. Ko rozeta odcveti, odmre. Čeprav nekateri viri navajajo, da ni povsem prezimna, je v Sloveniji brez poškodb preživela že kar nekaj zim na nadmorski višini 550 m. So pa nujna odcedna tla, po možnostjo z dodanim peskom. Izvira iz Turčije.

Rosularia pallida

→ glej Rosularia chrysantha

Rudbeckia sp., rudbekija

Po zelo raznolikih rastiščih vse od vlažnih gozdov do prerij v S Ameriki raste 16 vrst rudbekij. Trajne vrste so gručasto rastoče ali pa se širijo s podzemnimi stebli. Na nerazraslih ali razraslih pokončnih steblih se razvijejo marjetasta socvetja z rumenimi zunanjimi in črnorjavimi notranjimi cvetovi. Potrebujejo sončna rastišča z zmerno do dobro s hranili založenimi tlemi in konstantno vlago. Dobro tolerirajo tudi občasno sušo in polsenco. Na 3-4 leta jih spomladi razsadimo. Lepo se podajo v gredice s trajnicami, podeželske ter naravne vrtove. Dokaj enostavno je vzgojiti mlade rastline iz semena, enako pa veja tudi za delitev starejših rastlin.

Rudbeckia fulgida var. sullivantii ‘Goldsturm’, rudbekija

Sinonimi: R. ‘Goldsturm’. 60 cm cveti: 7-10 m2: 6-7 sonce, polsenca Socvetja so intenzivno rumene barve s skoraj črnim osrednjim diskom. Prava sorta pri vzgoji iz semena ne obdrži povsem svojih lastnosti. Žal pa se danes to sorto večinoma seje, kar pomeni, da rastline po barvi socvetij in habitusu nekoliko variirajo. Leta 1937 je Heinrich Hagemann v neki češkoslovaški vrtnariji opazil nenavadno žareče rumeno mutacijo rudbekije, ki jo je odnesel v Nemčijo k svojemu delodajalcu Karlu Foersterju. Sorto so razmnožili in jo l. 1949 ponudili na tržišču.

Rudbeckia subtomentosa ‘Little Henry’, rudbekija

80 cm cveti: 7-9 m2: 5 sonce, polsenca Predhodnica te sorte je ‘Henry Eilers’, ki lahko polega, ta pa je malce nižja in s tem navadno nima problemov. Zanjo značilni svetlejši rumeni v cevke zviti cvetovi na robu socvetij so dobrodošli predvsem za tiste, ki jim je najpogosteje gojena rudbekija sorte ‘Goldstrum’ preveč vpadljive zlato rumene barve. Odlična za metulje in rezano cvetje. Introduciralo jo je ameriško podjetje Terra Nova Nurseries iz Oregona.

Rudbeckia subtomentosa ‘Henry Eilers’, rudbekija

120-140 cm cveti: 7-9 m2: 3 sonce, polsenca Listi te rudbekije so malce sivkasto nadahnjeni zaradi številnih kratkih dlačic na njihovi površini. Socvetja so prava paša za oči, saj so svetlo rumeni jezičasti cvetovi zaviti v cevke in dajejo socvetju pajkast izgled. Gojimo v normalni vrtni zemlji, občasno potrebuje malce opore. Odlična za metulje in rezano cvetje

Rudbeckia purpurea

→ glej Echinacea purpurea

Salvia sp., kadulja

Kadulje so obsežen rod s preko 900 vrstami, ki rastejo po skoraj celem svetu. Večino najdemo po traviščih, nekatere pa uspevajo na skalnatih pobočjih in v gozdovih. Med njimi najdemo tako enoletnice, trajnice, kot tudi grme. Cvetna stebla so večinoma pokončna, včasih razvejana, nosijo pa po več majhnih socvetij nanizanih enega nad drugim. V vrtu jih gojimo zaradi različnih okrasnih in uporabnih odlik. Zaradi velike raznolikosti najdemo tako vrste, ki so v okras zaradi cvetja, listja, vonja, nekatere kot žajbelj Salvia officinalis, pa uporabljamo kot zelišče. Velika večina jih v vrtu najbolje uspeva na sončnih mestih v odcednih tleh Kadulje zlahka razmnožimo s potaknjenci, ki jih pripravimo iz necvetočih poganjkov, nič težje pa ni pridobivanje novih rastlin z delitvijo. Mnoge so precej lahke za vzgojo tudi iz semena.

Salvia argentea, srebrna kadulja

60-70 cm cveti: 5-6 m2: 6-7 sonce, polsenca Srebrna kadulja je dvoletnica (razen v primeru pozne setve ali rasti v zelo neugodnih pogojih, kjer se lahko le zelo počasi razvija, živi do 3 leta), ki tvori pritlehno rozeto velikih zaobljenih in izredno dlakavih listov. Ti so zaradi gostega sloja dlačic sveto sivi. Poleti na visokem in zelo razvejanem steblu razvije do 2 cm velike bele ali zelo bledo rožnate cvetove. Izvira iz J Evrope in S Afrike. Nagrajena z AGM pri RHS.

Salvia nemorosa, podlesna kadulja

Iz pritlehnih listnih rozet poženejo pokončna stebla z vijoličastimi paklasi, ki so tako obarvani na račun številnih socvetjih nanizanih od vrha pa skoraj do tal. Rastlina je gručaste rasti. Dobro uspeva v normalni vrtni zemlji na polnem soncu, solidno pa tolerira tudi polsenco. Po cvetenju jo lahko močno porežemo in v dobrih pogojih ponovno požene ter zacveti. Zlahka jo vzgojimo iz semena ali z delitvijo. Naravno raste v Evropi in Rusiji. Številne sorte, ki so v resnici križanci S. x sylvestris napačno navajajo pod to vrsto. Vrsta je nagrajena z AGM pri RHS.

Salvia nemorosa ‘Amethyst’, podlesna kadulja

Sinonimi: Salvia involucrata ‘Amethyst’ 80 cm cveti: 6-9 m2: 7 sonce, polsenca Visoka sorta s svetlo rožnatimi cvetovi in temnimi bordo obarvanimi ovršnimi listi. Nagrajena z AGM pri RHS.

Salvia nemorosa ‘Caradonna’, podlesna kadulja

Sinonimi: Salvia × sylvestris ‘Caradonna’, Salvia ‘Caradonna’ 80 cm cveti: 5-7 m2: 7 sonce, polsenca Ena najpogosteje uporabljenih in ena najboljših visokih temnih sort. Cvetovi so zelo temne vijolične barve, k še boljšemu učinku pa doprinesejo temni bordo obarvani ovršni listi, ki dajejo občutek, da rastlina cveti še nekaj časa po tem, ko so pravi cvetovi že odpadli. Nagrajena z AGM pri RHS.

Salvia nemorosa ‘Ostfriesland’, podlesna kadulja

Sinonimi: S. nemorosa ‘East Friesland’. 50 cm cveti: 6-9 m2: 7 sonce, polsenca Sorta s cvetovi zelo toplega vijoličnega odtenka in rjavkastimi ovršnimi. Nagrajena z AGM pri RHS.

Salvia nemorosa ‘Blauhügel’

→ glej Salvia x sylvestris ‘Blauhügel‘

Salvia nemorosa ‘Mainacht’

→ glej Salvia x sylvestris ‘Mainacht’

Salvia nemorosa ‘Rosakönigin’

→ glej Salvia x sylvestris ‘Rose Queen’

Salvia nemorosa ‘Rügen’

→ glej Salvia x sylvestris ‘Rügen’

Salvia officinalis, žajbelj

Žajbelj je olesenel grm z ovalnimi listi, ki so zaradi dlakavosti sivozelene barve, poleg tega pa so zelo aromatični. Cvetovi so vijolični z nekoliko purpurno nadahnjenimi ovršnimi listi. Sadimo ga na čim bolj odcedna tla na sonce. Dobro prenaša sušo. Za vzgojo bolj kompaktne rastline je potrebno pincirati oz. odstranjevati končne poganjke. Čeprav mnogokrat žajbelj gojimo kot kulinarično rastlino je zelo lep tudi v okrasnem vrtu. S sivimi in dišečimi listi v zasaditve vnese nekaj sredozemskega duha in je nepogrešljiv v krajih blizu morja.V kulinarki oz. kot zelišče lahko uporabljamo tudi pisanolistne sorte. Sorte s pisanimi listi so počasneje rastoče in nekoliko bolj občutljive na zimsko mokroto. Izvira iz Sredozemlja in S Afrike.

Salvia officinalis ‘Aurea’, žajbelj

40-50 cm cveti: 6-8 m²: 5-7 sonce, polsenca Je bolj kompaktne in počasnejše rasti, listi pa so rumenozeleni in zaradi dlakavosti prav tako malce sivkasti. Zelo redko ga srečamo na prodajnih mestih.

Salvia officinalis ‘Berggarten’, žajbelj

50 cm cveti: 6-8 m2: 5-7 sonce, polsenca Sivozeleni listi so zelo široki in ovalne oblike.

Salvia officinalis ‘Icterina’, žajbelj

40 cm cveti: 6-8 m2:5-7 sonce, polsenca Listi so sivozeleni z neenakomernim rumenim robom. Nekoliko slabše prezimlja in čez lahko izgubi liste.

Salvia officinalis ‘Purpurascens’; žajbelj

40 cm cveti: 6-8 m2:5-7 sonce, polsenca Mladi listi so skoraj povsem sivovijolični, starejši pa nekoliko pozelenijo. Od obarvanih sort žajblja je ta najbolj prezimno trden in vednozelen.

Salvia officinalis ‘Tricolor’, žajbelj

40 cm cveti: 6-8 m2: 5-7 sonce, polsenca Sivozeleni listi imajo kremnobelo obrobo, ki je pri mladih listih rožnata do vijolična. Ne preživi vsake zime, še posebej vlažne so velik problem. Pozimi tudi pogosto izgubi liste.

Salvia x sylvestris, gozdna kadulja

To so gručaste trajnice s pokončnimi stebli na katerih se razvije množica socvetij v beli, rožnati ali vijolični barvi. Ti križanci med S. nemorosa in S. pratensis se pogosto napačno navajajo kot sorte podlesne kadulje S. nemorosa. Do napak pri poimenovanju je prišlo, ker je del križancev morfološko zelo podoben omenjeni kadulji. Sadimo jih v normalna vrtna tla na sončno ali polsenčno mesto. Razmnožujemo z delitvijo ali s potaknjenci.

Salvia x sylvestris ‘Blauhügel‘, gozdna kadulja

Sinonimi: S. nemorosa ‘Blauhügel’ , S. nemorosa ‘Blue Hill’. 30 cm cveti: 6-9 m2: 7 sonce, polsenca Kompaktno rastoča sorta s sivkino vijoličnimi do svetlejše modrovijoličnimi cvetovi. Ena lepših sort s svetlejšimi vijoličnimi cvetovi.

Salvia x sylvestris ‘Mainacht’, kadulja

Sinonimi: S. nemorosa ‘Mainacht’, S. nemorosa ‘May Night’. 60 cm cveti: 6-9 m2: 5-7 sonce, polsenca Cvetovi te nemške sorte so indigovijolični in ko odcvetijo, ostanejo še vedno lepi purpurnovijolično obarvani ovršni listi. V vročih in vlažnih poletjih se sorta lahko nekoliko pretegne in je zaradi tega manj kompaktna ter nekoliko bolj podvržena poleganju v primeru vetrov in neurij. Nagrajena z AGM pri RHS. L. 1997 je bila nagrajena kot trajnica late pri PPA.

Salvia x sylvestris ‘Rose Queen’, kadulja

Sinonimi: S. nemorosa ‘Rosakönigin’. 60 cm cveti: 6-9 m2: 6-7 sonce, polsenca Rastlina je bolj zračnega videza, svetovi so svetlo rožnati, ovršni listi za njimi pa nekoliko bolj rožnatordeči. Izredno lepa v divjih vrtovih in zasaditvah, ki posnemajo travnike. Gre za sejano sorto, zato rastline lahko nekoliko variirajo v višini in odtenku cvetov.

Salvia x sylvestris ‘Rügen’, kadulja

Sinonimi: S. nemorosa ‘Rügen’. 40 cm cveti: 7-9 m2: 7-8 sonce, polsenca Ena nižjih kadulj med temi križanci, ki se ponaša z dobro razraslimi stebli polnih modrikastovijoličnih cvetov.

Salvia verticillata, vretenčasta kadulja

30-40 cm cveti: 5-9 m2: 6-9 sonce, polsenca Listi so mehko dlakavi. Na slabo razraslih steblih se razvijejo majhna socvetja v rahlo zamolkli vijolični barvi, vijolični pa so tudi zgornji deli stebla. Precej hitro rastoča trajnica, ki je tudi dobra pokrovna rastlina za sončna mesta. Po cvetenju jo lahko porežemo, saj s tem spodbudimo še malce pocvitanja. Naravno uspeva v Evropi in Z. Aziji.

Salvia verticillata ‘Purple Rain’, vretenčasta kadulja

50 cm cveti: 6-9 m2: 6-7 sonce, polsenca 1990 introducirana sorta je bolj impozantna od osnovne vrste. Purpurnovijolična barva socvetij je intenzivnejša, poleg tega pa tudi dalj časa cveti. Žlahtnitelj je Piet Oudolf

Santolina sp., nemški rožmarin

18 vrst vednozelenih grmičkov raste po pustih, kamnitih rastiščih Sredozemlja. Zelo razrasle poganjke obraščajo drobni zeleni ali sivi listki. Socvetja so podobna majhnim gumbkom v rumeni ali skoraj beli barvi. Gojimo jih predvsem zaradi vednozelenih listov, ki so močno aromatični. Najlepše uspevajo na zelo odcednih in sončnih rastiščih. Priporočljivo jih je enkrat na leto, najbolje po cvetenju, porezati, da dolga leta ostanejo gosti. V primeru rezi se pogosto zgodi, da ne cvetijo. Razmnožujemo s potaknjenci.

Santolina chamaecyparissus, navadni nemški rožmarin

Sinonimi: S. incana. 40 cm cveti: 7-8 m2: 7 sonce, polsenca Listi so popolnoma svetlo sivi, socvetja pa sončno rumena. Rastlina je kompaktne rasti. Vsako leto ali vsake dve leti jo lahko tudi porežemo le na nekaj centimetrov in hitro se obnovi. Izvira iz Z in osrednjega Sredozemlja.

Saxifraga sp., kamnokreč

Večina od okoli 400 vrst kamnokrečev živi v gorskih predelih Evrope, Azije in S Amerike. Zaradi obsežnosti in raznolikosti rodu jih poznavalci delijo v več podskupin. Od pogosto gojenih pa bi jih v grobem lahko razdelili na mahovne, alpske ter Fortunejeve kamnokreče.

Mahovni kamnokreči imajo mehke, živozelene rozete deljenih listov, ki tvorijo goste preproge in se jih uporablja kot obrobe gredic, pokrovne rastline, v škarpnikih, skalnih vrtovih, grobovih … Slabo prenašajo sušo, če jim ne moremo zagotoviti konstanto vlažnih tal, jih sadimo le v polsenco ali zelo svetlo senco, potrebujejo odcedna tla. Večina je hitro rastočih. Blazine delimo po cvetenju in pred poletno vročino.
Alpski kamnokreči imajo po večini usnjate, celorobe liste na katerih se mnogokrat nabirajo belkaste apnenčaste luske, njihove rozete se gručasto razraščajo. Bolje prenašajo sušo, a v nižinskih vrtovih lepše kot na polnem soncu uspevajo v polsenci. Razmnožujemo z deljenjem skupin rozet.
Fortunejevi kamnokreči – glej opis vrste.

Saxifraga cortusifolia var. fortunei

→ glej Saxifraga fortunei

Saxifraga crustata, skorjasti kamnokreč (alpski)

20-30 cm, listi 5 cm cveti: 5-7 m²:15-20 polsenca, svetla senca, sonce Sivozelene rozete tvorijo zelo ozki usnjati listi. Na dolgih, vitkih steblih se razvijejo beli cvetovi. Skorjasti kamnokreč najlepše uspeva v vedno vlažnih in zelo odcednih tleh v skalnjaku, lahko tudi v skalnih razpokah. Če so tla bolj suha, ga sadimo na polsenčna mesta. Potrebujejo nevtralna ali alkalna tla. Izvira iz Severne Italije, Avstrije, Slovenije ter večjega dela Z Balkana.

Saxifraga x arendsii ‘Purpurteppich’

→ glej Saxifraga ‘Purpurteppich’

Saxifraga x arendsii ‘Schneeteppich’

→ glej Saxifraga ‘Schneeteppich’

Saxifraga fortunei, Fortunejev kamnokreč

Sinonimi: S. cortusifolia var. fortunei. 20-30 cm, listi 10-15 cm cveti: 9-10 m²: 10-15 polsenca Nekoliko mesnati pecljati listi v rozetah pozimi odmrejo. So zelene do olivnozelene barve, po spodnji strani pa bolj ali manj rdečkasto obarvani. Na zelo tankih in razvejanih steblih se odpirajo beli filigranski zvezdasti cvetovi. Sadimo v humozna, zmerno vlažna in zelo odcedna tla v gozdni vrt ali senčni skalnjak. Naravno uspeva na Japonskem.

Saxifraga paniculata, grozdasti kamnokreč (alpski)

30 cm, listi 5 cm cveti: 5-6 m2:10-12 polsenca, sonce Svetlo sivozelene rozete so nekoliko kroglastega izgleda, saj so listi zavihani navznoter. Na vitkih steblih se razvijejo beli cvetovi. Dobro prenaša sušo, a najraje ima odcedna in zmeraj vlažna tla. Potrebujejo nevtralna ali alkalna tla. Za skalne vrtove.

Saxifraga ‘Purpurteppich’, kamnokreč (mahovni)

Sinonimi: S. x arendsii ‘Purpurteppich’, S. ‘Purple Rug’. 15 cm, listi 5 cm cveti: 4-5 m2:10-15 polsenca, sonce Nad svetlo zeleni preprogi rozet se na tankih steblih razvijejo cvetovi, ki so sprva zelo temno rdeči, ko pa se popolnoma razprejo, pa so v sredini skoraj beli, proti robu pa se prelijejo v svetlejšo rožnato do svetlo rdečerožnato. Sejana sorta, zato prihaja do variacij v velikosti rozet, številu in barvi cvetov.

Saxifraga ‘Schneeteppich’, kamnokreč (mahovni)

Sinonimi: S. x arendsii ‘Schneeteppich’. 15 cm, listi 5 cm cveti: 4-5 m2:10-15 polsenca, sonce Cvetovi so popolnoma beli, cvetni popki pa so lahko nekoliko rožnato nadahnjeni. Sejana sprta,zato prihaja do variacij od ene do druge rastline.

Saxifraga Southside Seedling skupina, kamnokreč (alpski)

30 cm, listi 5 cm cveti: 6-7 m2:10-12 polsenca, sonce Gre za skupino križancev, ki so verjetno nastali kot potomci vrste S. cotyledon. Precej velike rozete v zelenosivi barvi poženejo tudi do 30 cm dolga stebla z ogromnimi socvetji, ki spominjajo na dolg, zračen grozd. Cvetovi so beli ter posuti z drobcenimi purpurnimi pikami. Najraje imajo polsenco. Na soncu ostanejo lepi le v primeru, da imajo na voljo konstantno vlago. Potrebujejo nevtralna ali alkalna tla. Ti kamnokreči so nagrajeni z AGM pri RHS.

Sedum sp., homulica

Preko 500 vrst homulic tvori zelo raznolik rod v katerem so zastopane enoletnice, trajnice, polgrmi in grmi. Večina jih v naravi raste v pustih, suhih in kamnitih okoljih, nekaj pa na mokriščih, obalah, določene rastejo celo kot epifiti. Glavnina jih uspeva na severni polobli, le nekaj pa tudi na južni. Stebla so pokončna ali polegla oz. taka, ki se plazijo in sproti zakoreninijo. Skupni so jim mesnati listi, kar kaže na prilagoditev na suha okolja. Zvezdasti cvetovi so drobni in zbrani v gosta socvetja. Gojimo jih tako zaradi cvetov kot lepih listov oz. celih poganjkov. Mnoge homulice privabljajo čebele in metulje. Visoke vrste ter sorte sadimo v gredice, nižje pa so primerne za skalne vrtove, grobove ter cvetlične posode. Rastišče naj bo sončno ter dobro odcedno. Tla so lahko zelo pusta, a bodo lepše v s hranilih zmerno založeni zemlji. Z gnojili ne smemo pretiravati, saj jih je hitro preveč, potem pa rastlina slabo cveti in poganja dolge, polegajoče poganjke. Večina jih na iste mestu dobro uspeva dolga leta, predvsem višje, gručaste hermelike pa je priporočljivo razsajati na 3-4 leta. Slednje lahko po želji proti koncu maja nekoliko porežemo, če želimo nižje in še bolj goste grmičke. Enostavno jih je razmnožiti z deljenjem ali s potaknjenci iz necvetočih poganjkov. Vrste je možno vzgojiti tudi s setvijo semena.

Sedum acre, ostra homulica

10 cm, necvetoči poganjki 5 cm cveti: 6-7 m²: 10-15 Ostra homulica tvori nizke preproge bolj ali manj pokončnih poganjkov, ki so na gosto prekriti s trikotnimi listi. Cvetovi so drobni, zvezdasti in zelenorumeni. Zelo trpežna vrsta, ki pozimi izgleda lepše, kot njej zelo podobna in prav tako vednozelena šesterokotna homulica, S. sexangulare. Izvira iz Evrope, Turčije ter S Afrike.

Sedum acre ‘Aurea’, ostra homulica

10 cm, necvetoči poganjki 5cm cveti: 6-7 m2: 10-15 sonce, polsenca Sorta je enaka kot zgoraj opisana vrsta, le da so poganjki skoraj povsem sveto rumeni, včasih zgornji deli le-teh zelo posvetlijo in postanejo bolj belorumeni.

Sedum album, bela homulica

10 cm, necvetoči poganjki 5 cm cveti: 6-7 m2: 10-15 sonce, polsenca Valjasti, mesnati, na vrhu zaobljeni listi poraščajo plazeča stebla, ki se ob dotiku s tlemi zakoreninijo. Poganjki so zeleni z različno intenzivnim rdečkastim nadihom. Rdeča obarvanost je intenzivnejša na polnem soncu ter v suhih in slabih tleh. Pozno jeseni, pozimi in zgodaj spomladi je celotna rastlina lahko skoraj črnordeča. Na kratkih steblih se razvije množica drobnih belih do pastelno rožnatih cvetov. Rastlina je odlična za skalne vrtove, preraščanje suhozidov, za grobove, cvetlične posode, kot pokrovna rastlina in za ozelenjevanje streh.

Sedum cauticula, klifna homulica

Sinonimi: Hylotelephium cauticola. 10-15 cm cveti: 8-9 m2: 11-15 sonce, polsenca Na usločenih steblih se razvijejo sivozeleni do rdečkasti listi ter socvetja v rdečerožnati barvi. Primerna tudi za cvetlične posode. Naravno raste na Japonskem Nagrajena z AGM pri RHS.

Sedum floriferum ‘Weihenstephaner Gold’

→ glej Sedum kamtschaticum var. floriferum ‘Weihenstephaner Gold’

Sedum ‘Herbstfreude’, hermelika

Sinonimi: S. telephium ‘Herbstfreude’; S. ‘Autumn Joy’, S. ‘Indian Chief’, Hylotelephium ‘Herbstfreude’ 50 cm, cveti: 8-10 m2: 7 sonce, polsenca To je ena najbolj priljubljenih sort hermelik. Zanjo je značilna gručasta rast z močnimi pokončnimi stebli in svetlo sivozelenimi listi. Socvetja se odpirajo postopoma in tako iz bledo zelenorožnate preidejo v intenzivnejšo, a vseeno malce pridušeno rdečerožnato, na koncu pa postanejo rjasto rdečerjava. Zaradi močnih stebel tudi v posušenem stanju odlično prenaša sneg in je lep zimski okras gredic. Hitro rastoča sorta. Če je dobro prehranjena, za razliko od mnogih drugih hermelik, ne odvrže spodnjih listov že v času cvetenja ali tik po njem. Zelo privlači čebele, čmrlje … Sorto je s križanjem S. spectabile in S. telephium ustvaril Georg Arends, v prodajo je prišla l. 1955. Nagrajena z AGM pri RHS.

Sedum kamtschaticum var. kamtschaticum ‘Variegatum’, kamčatska homulica

Sinonimi: Sedum kamtschaticum ‘Variegatum’. 15 cm, cveti: 6-8 m2: 12-15 sonce, polsenca Nekoliko počasneje rastoča kamčatska homulica s kremnobelo obrobljenimi listi. Poleg belkaste obrobe se rada pojavi še zelo tanka linija rdečeoranžne. Iz rožnatih popkov se razvijejo sončno rumeni cvetovi. Dobra pokrovna rastlina.

Sedum kamtschaticum var. floriferum ‘Weihenstephaner Gold’, kamčatska homulica

Sinonimi: S. floriferum ‘Weihenstephaner Gold’, S. floriferum ‘Bailey’s Gold’. 15 cm, cveti: 6-8 m2: 12-15 sonce, polsenca Kamčatske homulice so dobre pokrovne rastline. Tudi sorta ‘Weihenstephaner Gold’ je hitro rastoča trajnica, ki tvori goste preproge zelenih poganjkov. Zacveti v sončno rumeni barvi. Dobro prenaša sušo in lepo uspeva tudi na bolj pustih tleh. Sorta je nastala v vrtu Sihtungsgarten Weihenstephan v Nemčiji (verjetno l. 1958).

Sedum ‘Matrona’, hermelika

Sinonimi: Hylotelephyum ‘Matrona’ 50-60 cm, cveti: 8-10 m2: 7 sonce, polsenca Gručasta trajnica z velikimi olivno zelenimi eliptičnimi listi ter izjemno dekorativnimi rdečkastimi stebli. Včasih se tudi listi obarvajo nekoliko rdečevijolično. Ploščata socvetja so sestavljena iz množice drobnih zelo svetlo rožnatih cvetov. Dobro rastoča rastlina s stabilnimi poganjki. Sorta je (okoli l. 1986) nastala v vrtnariji Ewalda Hugina v južni Nemčiji s križanjem S. telephium ssp. maximum ‘Atropurpureum’ in S. spectabile. Nagrajena z AGM pri RHS.

Sedum pachyclados

→ glej Rhodiola pachyclados

Sedum reflexum

→ glej Sedum rupestre

Sedum rupestre, skalna homulica

Sinonimi: S. reflexum. 12-15 cm, cveti: 6-8 m2: 12-15 sonce, polsenca Dolgi vednozeleni poganjki, ki se plazijo po tleh in sproti zakoreninijo, so gosto spiralno poraščeni z valjastimi ter na koncu ostro zašiljenimi sivozelenimi listi. Na krajših in nekoliko bolj pokončnih steblih se razvijejo rumena socvetja. Ta vrsta je odlična za skalne vrtove, preraščanje suhozidov, za grobove, cvetlične posode, kot pokrovna rastlina in za ozelenjevanje streh. V naravi jih najdemo na skalnih rastiščih ter kamnitih zidovih vse od osrednje Evrope do Skandinavije in vzhodno do Ukrajine.

Sedum rupestre ‘Angelina’, skalna homulica

Sinonimi: S. reflexum ‘Angelina’, S. ‘Gold Mound’ 10 cm, cveti: 7-8 m2: 12-15 sonce, polsenca Listi so spomladi skoraj povsem rumeni, proti poletju malce pozelenijo, jeseni pa lahko postanejo rumenooranžni. Ta sorta zelo redko cveti. S. rupestre ‘Angelina’ je nastala kot mutacija v nekem hrvaškem vrtu, našel pa jo je Christian Kress.

Sedum spathulifolium, žličastolistna homulica

5-10 cm, cveti: 5-6 m2: 15-20 sonce, polsenca Čeprav je precej hitro rastoča rastlina, ima bolj značaj pritlehnega grmička in se ne širi tako hitro kot večina drugih nizkih homulic. Razvejana mesnata stebelca nosijo rozete žličasto oblikovanih listov v zeleni oz. pogosteje sivozeleni barvi, mnogokrat pa so tudi rdečevijolično nadahnjeni. Zvezdasti cvetovi so rumeni. Malce bolj občutljiva na zbita in pozimi vlažna tla kot druge vrste.

Sedum spurium, neprava homulica

10-15 cm, cveti: 7-8 m2: 10-15 sonce, polsenca V naših podnebnih razmerah je ta trajnica delno vednozelena, na poganjkih se lahko obdržijo čisto drobni listi na koncu. Polegla stebla se zakoreninijo in tvorijo gosto preprogo. Listi so temno zeleni, pogosto pa tudi rdeče nadahnjeni. Na kratkih pokončnih steblih se razvijejo ploščata socvetja v svetlo roza barvi. Izvira iz Kavkaza, Armenije, S. Irana in Kurdistana.

Sedum spurium ‘Voodoo’, neprava homulica

10-15 cm, cveti: 7-8 m2: 10-15 sonce, polsenca Enako kot vrsta, le da so listi z izjemo čisto mladih skoraj povsem rjavordeče barve.

Sedum spurium ‘Tricolor’, neprava homulica

Sinonimi: S. spurium ‘Variegatum’. 10-15 cm, cveti: 7-8 m2: 10-15 sonce, polsenca Sivozeleni listi so belo obrobljeni, posebno mladi pa še dodatno roza nadahnjeni. Cvetovi so bledo rožnati, skoraj beli, kasneje nekoliko bolj roza.

Sedum spurium ‘Variegatum’

→ glej Sedum spurium ‘Tricolor’

Sedum telephium, hermelika

Sinonimi: Hylotelephium telephium. Gručasta trajnica s pokončnimi stebli iz katerih izraščajo sivozeleni do modrikastozeleni listi. Na koncu se poganjki razrastejo in razvijejo več gostih socvetij zvezdastih cvetov v rdečerožnati barvi. S. telephium je zelo variabilna vrsta s številnimi podvrstami in oblikami (varietetami). Od podobne vrste S. spectabile se loči predvsem po izmenično razporejenih listih ter dolžini prašnikov. V naravi raste po kamnitih rastiščih in gozdovih Evrope, Rusije, Kitajske ter Japonske.

Sedum telephium ‘Purple Emperor’ (Ateropurpureum skupina)

35 cm, cveti: 7-9 m2: 7 sonce, polsenca Listi in stebla so zelo temne vijoličnorjave, včasih nekoliko bolj rdečkaste barve. Ravnokar odprti cvetovi so blede rožnatokožne barve, kasneje pa nekoliko potemnijo in porjavijo. Poganjki so pokončni in nekoliko manj stabilni, zato v dobrih tleh lahko potrebujejo oporo. Še posebej slabo prehranjena rastlina hitro (konec poletje) prične izgubljati spodnje liste. Sorta je križanec med S. telephium Atropurpureum skupino in S. telephium ssp. ruprechtii, odbral pa jo je Graham Gough v Newhavenu (Anglija). V prodajo je prišla kmalu po letu 1990. Z AGM nagrajena sorta pri RHS.

Sedum ‘Carl’, hermelika

Sinonimi: Hylotelephium ‘Carl’. 45 cm, cveti: 8-9 m2: 7 sonce, polsenca Gručasta trajnica s pokončnimi stebli in jajčasto oblikovanimi svetlo sivozelenimi listi. Je nekoliko nižja sorta, ki cveti v intenzivno roza barvi. Nastala je s križanjem S. spectabile in S. telephium. Poimenovana je po nekdanjem uslužbencu angleške vrtnarije Monksilver Nursery

Sempervivum sp., netresk, ušesnik

Približno 40 vrst trajnic, ki rastejo predvsem po gorskih rastiščih, prihaja iz Evrope in Azije. Netreski so zelo prepoznavni zaradi rozet mesnatih listov, ki so po robu lahko tudi dlakavi. Pokončno, na vrhu rahlo razraslo steblo nosi bele, rumene, rožnate ali purpurne zvezdaste cvetove. Ko rozeta odcveti, odmre, a pred tem že tvori nove rastline. Danes je na voljo ogromno križancev, ki so atraktivni predvsem zaradi raznobarvnih listov in različnih velikosti. Obarvanost je večinoma najintenzivnejša zgodaj spomladi, nekatere sorte pa svoj bolj ali manj unikaten odtenek razvijejo šele tekom poletja. Nekateri so muhasti za vzgojo, a večina v prodaji splošno razširjenih vrst in sort potrebuje le sončno ali polsenčno lego ter odcedna tla. Nekatere vrste v naravi najdemo tudi na senčnih rastiščih, a so v takem primeru rozete manj kompatne in »slabše« obarvane. Zelo dobro so prilagojeni na s hranili revna tla, pravzaprav jih z gnojenjem lahko uničimo, poleg tega pa so verjetno na sušo najbolj odporne trajnice, kar jih gojimo. Lepo se podajo v skalne vrtove, grobove, cvetlične posode, v suhozide in na streho, kjer so jih že od nekdaj gojili v veri, da netreski varujejo hišo pred strelo. Najlažje jih razmnožimo z razsajanjem rozet. Gojenje netreska ima bogato zgodovino, ki je povezana z vraževerjem varovanja pred strelo. Poleg tega pa je pomemben tudi v domači medicini, saj ima njegov sok podobne učinkovine kot gel aloje. Ime ušesnik izvira iz uporabe za zdravjenje bolečin v ušesih.

Sempervivum arachnoideum, pajčevinasti netresk

15 cm, listi 2 cm, cveti: 6-8 m2: 35 sonce, polsenca Pajčevinasti netresk ima majhne (1-2,5 cm) zelene, pogosto vijoličnordeče nadahnjene rozete. Robovi listov so dlakavi in na vrhu tvorijo preplet, ki spominja na pajkovo mrežo. Cvetovi so intenzivno rožnate barve. Naravno uspeva po Karpatih, Alpah in Apeninih.

Sempervivum tectorum, navadni netresk

20 cm, cveti: 6-7 m2: 35 sonce, polsenca Do 10 cm široke rozete so bolj odprtega značaja. Mesnati listi so modrozeleni in včasih s črnovijoličnimi konicami. Na pokončnih steblih se odpirajo rdečerožnati cvetovi.

x Solidaster, solidaster

Te gručaste trajnice s pokončnimi stebli so križanci med Solidago in Aster. Gojimo jih zaradi rumenih socvetij. To kar izgleda kot posamezen cvet, je pravzaprav manjše socvetje v obliki marjetastega cveta (socvetja). Od zlate rozge Solidago se ločijo po tem, da so večja ter svetlejše rumene barve. Zelo privlačijo številne žuželke. Gojimo jih v odcednih, s hranili zmerno do dobo založenih tleh na soncu ali v polsenci. Ti križanci so manj raščavi in se ne razširjajo tako agresivno kot je to značilno za pri nas invazivno vrsto orjaško zlato rozgo Solidago gigantea. Krasni so v gredicah, v naravnih vrtovih ter uporabni kot rezano cvetje. Razmnožujemo jih predvsem z delitvijo in potaknjenci. V primeru setve dobimo zelo variabilne sejance. Prvi solidaster x Solidaster luteus je nastal l. 1910 v Lyonu (Francija) v vrtnariji Leonarda Lilla. Ti križanci pa nastajajo tudi naravno v Severni Ameriki. Vsi solidastri naj bi nastali s križanjem z nebino Aster ptarmicoides.

x Solidaster luteus, rumeni solidaster

Sinonimi: x Solidaster hybridus. 60-70 cm, cveti: 7-9 m2: 7 sonce, polsenca Zgornjo polovice rastline predstavljajo razrasla svetlo rumena socvetja. Čez čas nastane gosta množica poganjkov, i se proti vrhu malce razprejo in dajejo rastlini fontanast izgled. Rumeni solidaster je nastal s križanjem Aster ptarmicoides in Solidago canadensis.

x Solidaster luteus ‘Lemore’, rumeni solidaster

60 cm, cveti: 7-9 m2: 7 sonce, polsenca Socvetja te sorte so bolj drobna, rastlina pa je malenkost nižja kot osnovni križanec. Sorta je nagrajena z AGM pri RHS.

Stachys sp., čišljak

Na zelo raznolikih rastiščih po skoraj celem svetu najdemo okoli 300 vrst trajnic, enoletnic, dvoletnic ter grmov. Vrste so si po izgledu med seboj zelo različne. Nekatere gojimo skoraj izključno zaradi dekorativnih dlakavih listov, spet druge predvsem zaradi cvetov. Poleg mnogih botaničnih podrobnosti so jim skupni cevasti, večinoma rožnati cvetovi. Za natančnejši opis in navodila za gojenje glej posamezno vrsto ali sorto.

Stachys byzantina, volnati čišljak

Sinonimi: S. lanata, S. olympica. 30-40 cm, listi 15-20 cm cveti: 7-8 m2: 9-13 sonce, polsenca Volnati čišljak je ena boljših pokrovnih delno vednozelenih trajnic za sončne, lahko tudi bolj suhe lege z revno prstjo. Pritlehna stebla se sproti zakoreninjajo in tvorijo goste preproge močno dlakavih, svetlo sivih ali zelenosivih listov. Poleti zrastejo pokončna, močno dlakava stebla s številnimi rožnatimi cvetovi. Gojimo ga na odcednih tleh, na polnem soncu. Uspeva tudi v svetli senci, a ne tvori goste preproge. Je ena izmed najboljših sivolistnih trajnic in hkrati ena izmed najbolj trpežnih. Uporabljamo ga kot pokrovno rastlino, obrobo gredic ali kot posamezne manjše skupne zasaditvah. Zgodaj spomladi ga je priporočljivo nekoliko razredčiti in očistiti staro listje. Naravno uspeva na slabih tleh kamnitih pobočij in pustinjah v JZ Aziji.

Stachys byzantina ‘Big Ears’, volnati čišljak

Sinonimi: S. byzantina ‘Countess Helene von Stein’, S. byzantina ‘Helene von Stein’ 50-60 cm, listi 25 cm cveti: 7-8 m2: 9 sonce, polsenca Ta sorta ima nenavadno velike, predvsem pa mnogo bolj široke liste kot zgoraj opisana vrsta. So nekoliko manj gosto poraščeni s trihomi, zato so bolj zelenosivi. Zelo redko zacveti. Nekateri poročajo, da bolje prenaša vročino in vlago kot druge sorte.

Symphytum sp., gabez

Približno 35 vrst trajnic naseljuje gozdne obronke, robove cest, bregove vodotokov in druga rastišča po Evropi in Aziji. Listi so srhkodlakavi in zato grobi na dotik. Izraščajo iz mesnatih podzemnih stebel. Kimajoči cevasti ali zvončasti beli, rumeni, rožnati, vijolični ali modri cvetovi izraščajo iz pokončnega do usločenega stebla. Čeprav niso posebej zahtevni glede osvetlitve rastišča, jih večina najlepše uspeva v delni senci. Tolerirajo različne tipe tal, tudi zbito ilovico, a najlepše uspevajo v s hranilih bogatih, globokih in vedno nekoliko vlažnih tleh. Nekatere vrste so invazivne. Ko rastline presajamo, moramo izkopati čim več korenin in podzemnih stebel, saj iz vsakega koščka lahko požene nova rastlina. Gabeze razmnožujemo s spomladansko delitvijo ali pozimi s koreninskimi potaknjenci. Slednja metoda ni primerna za pisanolistne sorte, saj iz podzemnih stebel zrastejo le običajne zelene rastline. Je ena najstarejših zdravilnih zelišč, ki se jo goji že vsaj od 400 let pred našim štetjem.

Symphytum caucasicum, kavkaški gabez

100 cm, listi 40 cm cveti: 7-8 m2: 5-7 sonce, polsenca Ta gabez gojimo zaradi cvetov v nenavadni in precej intenzivni modri barvi, ki se odprejo iz purpurnih popkov. Cvetno steblo izrašča iz pritlehne rozete listov. Zelo hitro se razširja in lahko postane invaziven. Ravno zaradi slednjega je dobra pokrovna rastlina za bolj divje predele vrta. Izvira iz Kavkaza in Irana. Nagrajen z AGM pri RHS.

Tanacetum sp., bolhač

Približno 150 vrst pretežno trajnic raste po raznolikih odprtih rastiščih vse od obmorskih klifov do alpskih travišč. Večina vrst izvira iz Evrazije, nekaj pa jih je iz S Afrike in S Amerike. Alpske vrste so nizko rastoče in kompaktne, ostale pa so večinoma gručaste rasti. Listi so pogosto globoko deljeni in nekoliko aromatični. Na vrhu stebel se razvijejo posamezna socvetja (»cvetovi«) ali številčnejše skupine socvetij. Le-ta so marjetastega videza v beli, rumeni, rožnati ali rdeči barvi. Redki posamezniki so alergični na rastlinski sok bolhača. Gojitvene zahteve in tehnike razmnoževanja so zaradi raznolikosti navedene pri posamezni vrsti/sorti.

Tanacetum coccineum, rdeči bolhač

Sinonimi: Chrysanthemum coccineum, Pyrethrum coccineum. Globoko deljeni listi spominjajo na praprot. Pokončna, tanka stebla na vrhu nosijo veliko, ivanjščici podobno socvetje z rumeno sredico in bledo rožnatim zunanjim vencem (cvetov). Gojimo jih na soncu na odcednih tleh, ki naj bodo revna s hranili. V težjih, zbitih tleh so kratkoživega značaja. Izvira iz gorskih travišč Kavkaza in JZ Azije.

Tanacetum coccineum ‘Robinson’s Pink’ oz. Robinson’s roza cvetoči, rdeči bolhač

Sinonimi: Chrysanthemum coccineum ‘Robinson Pink’. 90 cm cveti: 5-7 m²:7 sonce, polsenca Zunanji cvetovi so roza, sredinski pa rumeni.

Tanacetum coccineum ‘Robinson’s Red’ oz. Robinson’s rdeče cvetoči; rdeči bolhač

Sinonimi: Chrysanthemum coccineum ‘Robinson Red’. 90 cm cveti: 5-7 m2:7 sonce, polsenca Zunanji cvetovi so temno rdečeciklamni, sredinski pa rumeni.

Thalictrum sp., talin

Po traviščih, ob vodotokih in vlažnih, senčnih rastiščih uspeva okoli 130 vrst talinov. Med sabo se razlikujejo predvsem po velikosti, saj poznamo tako zelo visoke (do 4 m), kot tudi nizke, pokrovne vrste. Stebla so vitka, listi pogosto spominjajo na orličine (Aquilegia), socvetja pa zelo rahlega videza in mnogokrat spominjajo na pajčolanko (Gypsophila paniculata). Drobceni cvetovi so beli, rožnati, bledo vijolični, rumeni ali purpurni. Večina jih je zelo lahka za vzgojo. Visoke vrste ter sorte sadimo v gredico, kjer je dobrodošla podpora drugih rastlin, v zelo dobrih tleh pa pogosto potrebujejo oporo. Najlepše uspevajo na soncu v odcedni, a zmeraj vlažni zemlji. Razmnožujemo z jesensko setvijo (seme vzkali šele spomladi). Visoke vrste imajo ponavadi precej olesenel predel pod koreninskim vratom, zato je delitev le-teh težavna, nizke vrste so za delitev manj problematične.

Thalictrum aquilegifolium, vetrovka

80-100 cm cveti: 5-7 m2: 6 sonce, polsenca Puhasta socvetja so zamolklo svetlo rožnata, lahko tudi bela. Pravzaprav za vso barvo poskrbijo le prašniki oz. natančneje rožnate prašnične niti. Listi so podobni orličinim in nekoliko modrikasti. Vetrovka je dolgoživa trajnica, ki na enem mestu lahko ostane dolga leta. Naravno uspeva v Evropi, Koreji, na Kitajskem in Japonski.

Thalictrum delavayi, Delavayev talin

120 cm cveti: 6-9 m2: 6 sonce, polsenca Prepoznavni cvetovi te vrste so zbrani v zelo rahla, prosojna socvetja na vrhu stebel. Cvetovi so hladnega rožnatega odtenka, drobni in s široko razprtimi venčnimi listi. Gojimo ga na svežih globokih tleh, zelo lepo se poda v imitacije gozdnih robov in v podeželske cvetlične grede.

Thalictrum delavayi ‘Album’, Delavayev talin

100 cm cveti: 6-9 m2: 6 sonce, polsenca Sorta je po obliki enaka divjim predstavnikom, le da je malce nižja in s povsem belimi cvetovi.

Thalictrum delavayi ‘Hewitt’s Double’, Delavayev talin

Sinonimi: Thalictrum dipterocarpum ‘Hewitt’s Double’ 120 cm cveti: 6-9 m2: 6 sonce, polsenca Izjemno priljubljena in lepa sorta s povsem polnimi rožnatimi cvetovi, ki spominjajo na tiste od pajčolanke (šlajerja). Rastlina je nežne postave, zato ji pripravimo oporo ali pa ji dovolimo, da se nasloni na druge višje trajnice in grmovnice.

Thalictrum flavum ssp. glaucum, rumeni talin

200 cm cveti: 7-8 m2: 5 sonce, polsenca Ta podvrsta rumenega talina se odlikuje po pastelno rumenih, dišečih cvetovih na robustnih steblih. Listi so intenzivno modrozeleni.

Thymus sp., materina dušica, timijan

Približno 350 vrst trajnic, polgrmov in grmov raste po bazičnih rastiščih in suhih traviščih širom Evrazije. Nasproti si izraščajoči listi so večinoma ovalne oblike in bolj ali manj aromatični. Poleti se razvijejo gosta socvetja rožnatih ali belih cevastih cvetov, ki močno privlačijo čebel in druge opraševalce. Materine dušice gojimo predvsem zaradi uporabe v kuhinji in uporabnosti kot manjše pokrovne rastline med kamni, tlakovci itd. Za prehrano uporabljamo predvsem vrste T. vulgaris, T. citriodosrus, T. vulgaris in T. herba-barona. Gojimo jih na odcednih, nevtralnih ali bazičnih tleh na soncu. Hitreje rastoče vrste/sorte lahko po cvetenju postrižemo in tako poskrbimo, da bodo ostale goste rasti tudi v prihodnje. Razmnožujemo jih s spomladansko delitvijo, s potaknjenci tekom poletja ali pa s setvijo.

Thymus citriodorus, limonska materina dušica

Nekateri viri to materino dušico navajajo kot vrsto, nekateri pa kot križanec med T. pulegioides in T. vulgaris. Rastlina je gručaste, grmičaste rasti z do 1 cm dolgimi, zelenimi in le redko dlakavimi listi.

Thymus citriodorus ‘Aureus’, limonska materina dušica

15 cm, listi 10 cm cveti: 7-8 m²: 9-15 sonce, polsenca Na listih se iz smeri stebla svetlo zelena hitro prelije v zelenorumeno ali povsem rumeno barvo. Cvetovi so bledo roza. Je pritlehne rasti in vednozelena.

Thymus citriodorus ‘Silver Queen’, limonska materina dušica

20 cm, listi 15 cm cveti: 6-7 m2: 9-15 sonce, polsenca Pokončne, grmičaste rasti, listi so zeleni z vpadljivo kremnobelo obrobo. Cvetovi zelo svetlo rožnati. Grmičke je dobro vsako leto po cvetenju nekoliko prikrajšati, drugače izgubijo na kompaktnosti. Ena bolj priljubljenih sort materine dušice za kombinacije z vrnicami. Listi imajo značilen sladek limonin von. Sorta je nagrajena z AGM pri RHS.

Thymus ‘Doone Valley’, materina dušica

Sinonimi: T. citriodorus ‘Doone Valley’. 15 cm cveti: 8-9 m2: 9-15 sonce, polsenca Polegle in goste rasti. Listi so olivno zeleni, mnogo od njih pa je rumeno-zeleno pisanih. Svetlo rožnati cvetovi se odpirajo iz rdečih popkov.

Thymus praecox ‘Albiflorus’, rana materina dušica

5 cm cveti: 7-8 m2: 10-15 sonce, polsenca Nizke preproge drobnih zelenih listov, hitre rasti in polna snežno belih cvetov. Zelo je primerna za pokrivanje tal med pohodnimi ploščami, tlakovci … in za zapolnjevanje drugih špranj.

Thymus praecox ‘Coccineus’, rana materina dušica

5 cm cveti: 7-8 m2: 10-15 sonce, polsenca To je zelo nizka rastlina, ki tvori preproge rahlo dlakavih listov in intenzivno rožnatih cvetov. Zelo je primerna za pokrivanje tal med pohodnimi ploščami, tlakovci … in za zapolnjevanje drugih špranj.

Thymus praecox ‘Minor’, rana materina dušica

3 cm cveti: 7-8 m2: 15-20 sonce, polsenca Izredno gosto rastoča in zelo nizka sorta z drobcenimi sivozelenimi listi in pastelno rožnatimi cvetovi. Je počasne rasti, zato je primerna za skalnjake in zapolnjevanje najmanjših špranj npr. med tlakovci.

Thymus pulegioides, polajeva materina dušica, polaj

5-30 cm cveti: 6-8 m2: 10 sonce, polsenca Polegle rasti, a bolj zračnega videza. Višina zelo variira od pogojev. V najslabših razmerah na slabih tleh, kjer je pogosta suša, bo čisto pritlehne rasti, v boljših pogojih pa bo izgledal kot nizek polegli grmiček. Po glavni sezoni cvetenja se posamezna socvetja pojavljajo še vse v jesen. Cveti v svetlo rožnati barvi. Izjemno trdoživa samonikla vrsta.

Thymus pulegioides ‘Bertram Anderson’, polajeva materina dušica, polaj

Sinonimi: T. ‘Anderson’s Gold’. 5-7 cm cveti: 6-7 m2: 10-15 sonce, polsenca Polegle rasti, drobni eliptični listi, ki so svetlo zeleni do rumenozeleni, jeseni ter pozimi postanejo še bolj intenzivno rumeni. Delno pohodna sorta.

Thymus serpyllum, polegla materina dušica

5-7 cm cveti: 6-8 m2: 10-15 sonce, polsenca Dokaj hitro rastoča vrsta za pokrivanje tal. Zeleni listi, cvetovi rožnati. Delno pohodna.

Tiarella sp., tiarela

Le nekaj precej variabilnih vrst raste po gozdovih S Amerike in V Azije. So gručasto rastoče trajnice s srčasto oblikovanimi listi, ki se počasi širijo in so tudi dobre pokrovne rastline. Nekatere, kot je T. cordifolia, se razširjajo s podzemnimi stebli. Pozno spomladi ali zgodaj poleti požene množica stebelc s klasastimi socvetji v beli ali svetlo rožnati barvi. Na vzhodu S Amerike so trenutno vse tiarele klasificirane kot T. cordifolia, a jih hortikulturna stroka deli na gručasto rastoče (T. wherryi) in tiste, ki se razširjajo s podzemnimi stebli (T. cordifolia). Na pacifiški obali istega kontinenta so vse oblike razvrščene pod vrsto T. trifoliata), ki jo le redko srečamo v vrtovih. Zaradi omenjene velike variabilnosti in zmede pri klasificiranju, lahko v prihodnje pričakujemo nove spremembe v poimenovanju določenih tiarel. Gojimo jih v humoznih, odcednih in vedno vlažnih tleh v senci ali polsenci. S stoloni razširjajoče se vrste so odlične pokrovne rastline, gručaste pa zasajamo v skupine v gozdne vrtove, senčne skalnjake …. Večina jih je uporabnih tudi kot rezano cvetje. Razmnožujemo jih z deljenjem. Ime rodu izhaja iz grške besede tiara, kar pomeni posebno perzijsko pokrivalo (nekakšen turban).

Tiarella wherryi, Wherryjeva tiarela

Sinonimi: T. cordifloia ssp. collina. 25-30 cm, listi 15 cm cveti: 4-5 m²:9-11 polsenca, zelo svetla senca Listi so srčasti, včasih globoko deljeni, pogosto z intenzivno rdečerjavo pego tik ob stiku s pecljem in nekoliko razširjeno ob glavnih žilah. Zelo bledi, skoraj beli cvetovi se odpirajo iz svetlo rožnatih do lososnorožnatih popokov. Najlepše uspeva v svetli senci, tolerira pa tudi delno senco. Z lahkoto jo je razmnoževati z deljenjem. Naravno raste na JZ ZDA.

Trillium sp., trolist

Nekaj manj kot 50 vrst trajnic raste po gozdovih S Amerike ter V Azije. Te dolgoživeče, spomladi cvetoče rastline imajo v tleh horizontalno rastočo zadebeljeno podzemno steblo. Na nepravem steblu se razvijejo trije ovalni in na koncu zašiljeni listi. Glede na pozicijo cveta troliste delimo na sedečecvetne in pecljatocvetne. Pri prvih cvet izrašča neposredno iz stičišča listov, ki so večinoma posuti z rjavovijoličnimi ali bolj rdečkastimi pegami. Pri drugi skupini pa so cvetovi nameščeni nekoliko višje nad listi in niso tako pokončni (lahko celo povsem povešeni) kot pri sedečecvetnih. Cvetovi so lahko snežno beli, kremasti, rumeni, zelenkasti, temno rdeči, bordo rdečevijolični in celo v kombinacijah dveh barv. Najbolje jih je gojiti v senci listopadnih dreves in grmov v normalni, odcedni vrtni zemlji. Hvaležni bodo za dodajanje listavke, izogibati pa se moramo šoti, saj lahko povzroči gnitje podzemnega stebla. Dokaj dobro prenesejo nekaj poletne suše. Razmnoževanje je zahtevno, kar se odraža tudi v ceni sadik. Vzgoja iz semena je dolgotrajna, sejanci namreč zacvetijo šele po petih do sedmih letih. Enostavneje je deliti podzemno steblo po cvetenju.

Trillium cuneatum, klinasti trolist

30 cm cveti: 4-6 m2: 15 polsenca, zelo sveta senca To je raščava sorta, ki tvori lepe gruče poganjkov z ovalnimi listi, ki so v času cvetenja izrazito pegasti, kasneje pa temne rjavordeče pege nekoliko zbledijo. Cvetovi so dvobarvni, saj so pri dnu mnogo temnejši. Pojavljajo se rjavopururne, rumene in redkeje zelenkasto cvetoče oblike. Gojimo ga v bazičnih tleh, prenaša pa tudi rahlo kisla. V submediteranskem delu Slovenije je nekoliko težavnejši za vzgojo, saj pozimi potrebuje nizke temperature. V prodaji se pod tem imenom občasno pojavlja T. sessile. Izvira iz JV. ZDA.

Trillium grandiflorum, velikocvetni trolist

30 – 35 cm cveti: 4-5 m²:15 polsenca, zelo sveta senca Velikocvetni trolist je eden najbolj impozantnih, saj ima zelo velike snežno bele cvetove, ki s staranjem postanejo rožnati. Mladi poganjki so lahko malce pegasti. Je lahek za vzgojo, a zelo počasne rasti. Starejši trolist tvori velike šope poganjkov, ki izraščajo iz ene same rastline. Gojimo ga v nevtralnih ali rahlo kislih ter humoznih tleh. Ta vrsta je ena izmed bolj občutljivih za sivo plesen. Raziskave so pokazale, da sejanci zacvetijo šele, ko so stari 7-10 let oz. ko skupna površina listov meri vsaj 36 cm² oz. je podzemno steblo veliko 2,5 cm³. Vrsta je bila prvič opisana l. 1803 kot T. rhomboideum var. grandiflorum. Naravno uspeva v Kanadi ter J in V ZDA. Vrsta je nagrajena z AGM pri RHS.

Uvularia sp., uvularija

5 vrst trajnic uspeva po gozdovih vzhodne S Amerike. Iz plazečih se podzemnih stebel izraščajo pokončna stebla, ki se proti vrhu bolj ali manj usločijo. Celorobi listi so izmenično nameščeni vzdolž stebla. Rumeni kimajoči cvetovi spominjajo na delno odprt pasji zob (Erythronium sp.). Uvularije se lepo podajo v gozdne vrtove ter senčne skalnjake. Gojimo jih v konstantno vlažnih, odcednih in humoznih tleh v delni senci. Razmnožujemo z delitvijo ali setvijo.

Uvularia grandiflora, velikocvetna uvularija

30-40 cm cveti: 5-6 m²: 10 polsenca Ta vrsta ima največje cvetove (do 5 cm), ki so svetlo rumene barve. Posamezno steblo jih nosi do 4. V zemlji ima mesnata podzemna stebla, ki omogočajo počasen nastanek manjše kolonije te vrste. Rada ima humozna tla, tolerira pa tudi bolj bazično zemljo. Vrsta je nagrajena z AGM pri RHS.